Nekaj misli ob smrti papeža Frančiška

 (Ta razmislek je bil sicer napisan kmalu po papeževi smrti, vendar ga nisem dokončal. Sedaj ga tu zaključenega, čeprav ne dokončanega vseeno objavljam.)

Spominjam se tistega obdobja ob izvolitvi papeža Frančiška. Priznati moram, da sem tudi sam gledal na njegove prve poteze nekako negaitvno. Nisem namreč razumel in videl tistega, kar bi moral videti in razumeti. Gledal sem preveč površno in infantilno. Tako kot sem potem vsa ta leta videval pri teh t.i. tradicionalistih. Ta gnili tradicionalizem je namreč spretno zakrinkan z neko upravičenostjo in navidezno pravovernostjo, da človeka hitro zavede in ga popelje v nevarne vode, od kjer morda nikoli več ne najde poti. Zato sem tudi toliko zapisov namenil tradicionalizmu na tem in ostalih blogih.

A spominjam se tudi tistega trenutka, ko sem naposled uvidel vso ničevost kritik papeža Frančiška. Neki dežurni ameriški tradicionalist, ki ima svojo platformo od katere se nedvomno preživlja, je papežev fiat imenoval "clown car". To je bila zame dobra točka, na kateri sem se mogel nekoliko ustaviti in pogledati okrog sebe. Videl sem, da se v tem katoliškem tradicionalizmu ne gre res za doktrino, za resnico, marveč za estetiko in konfrontacijo. To sem potem ničkolikorat ponovil. Katoliški tradicionalisti so eksotiki, iščejo neko neobičajno obliko verskega udejstvovanja, da bi mogli biti drugačni, posebni, unikatni, boljši... To je na sploh tipično mladostniško razmišljanje, razmišljanje intelektualno-duhovno nezrelih ljudi, ki ne znajo sprejemati tistega, kar jim je blizu in se poganjajo v lov za nekimi čudnimi, neobičajnimi oblikami. Vse, kar je bližnje je skvarjeno in nepravilno, vse kar je oddaljeno, tuje, je imenitno, odlično, popolno. To je tipična bolezen zahoda v zadnjih stopetdesetih letih. Prikrito sovraštvo do sebe. Iz tega sovraštva izvira tako pretirano predrugačevanje liturgije na eni in na drugi strani. A zrel človek je tak človek, ki vzljubi to danost, to determiniranost, gre k maši in dela tisto kar mu narekuje Cerkev, ne da bi se sam postavljal v vlogo nekega velikega cenzorja, ki ve kaj je prav in kaj ni. 

A ta bolezen, ki se je razpasla že v takšno razsežnost, da je videti neozdravljiva, nas pač obkroža na vsakem koraku in v vseh vidikih. Na žalost se nahajamo v obdobju, ko bi bili radi vse drugo, samo ne tisto, kar v resnici smo. To je nekakšna ideološka, religiozna, svetovno-nazorska, duhova shizofrenija, bipolarna motnja, ali kakor koli že to želite imenovati. Progresivni liberalci bi radi, da bi papež podrl vse institucije eno za drugo, raztrgal vse, kar se more raztrgati in bi iz naše vere napravil neko senco psihopatskega antropocentrizma, ti tradicionalistični liberalci pa bi radi, da bi se naša vera zreducirala v nek getoističen klikarski esteticizem, ki bi na koncu končal v protestantskem drobljenju na tisoče pravovernih, bolj pravovernih, še bolj pravovernih in najbolj pravovernejših katoliških sektah, ki bi imele vse zelo lepe spletne strani, estetično privlačne instagram profile in zelo zanimive podkaste, v katerih bi lahko izvedeli vse o tem, kako druge katoliške sekte ne prižigajo sveč v pravilnem vrstnem redu.

A mi smo tu samo enostavno katoličani. Radi bi ostali to, kar smo. Radi bi se zveličali. Se trudili, da bi delali čim manj slabega, da bi naredili kaj dobrega. Da bi se ob smrti ne pogubili. In kdo je tisti svetilnik na katerega naj se oziramo, če ne papež? In kdo sem jaz, da bi presojal ali je papeževa vzhodna politika, ali njegovo mnenje o vzreji kokoši pravilna? Jaz ubogi ničvrednež! 

Pa saj veš, Gospod, da nisem nič, ne zmorem nič in nimam nič.

...

Ko pride sodni dan, nas gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne, kako dobro smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. 

Tomaž Kempčan

Papež, papež, ki sedi na čelu svete katoliške Cerkve na eni strani in nek zanikrni spreobrnjenec pred svojo spletno kamero na drugi strani. Komu naj verjamem? Ali smo res tako nizko padli, da se o tem sploh sprašujemo in ali ni že povsem prevladal hudič v našem narodu, da so se mnogi že odločili in se postavili na papežu nasprotno stran? Kako nevarne so današnje poti po katerih človek hodi. Okužil nas je ta liberalizem, to hlastanje po osveščenosti, po informacijah, po domnevnem znanju in vedenju. Goltamo vase vse te informacije, vse te produkte, ki nam jih prodajajo ti trgovci s teorijami, novicami, ekskluzivnimi pogovori in intervjuji, in v sebi nehote gradimo nek babilonski stolp neko ničevo prepričanje, da moremo sami presojati resnico in se kar mimo vsega prebiti do neke čiste resnice, kot pravi pravcati protestantki. Žalostna, prežalostna slika.

In ali nisem na tem mestu tudi sam dokaz tega? To da jaz tu pišem, kakor da bi res imel kaj povedati? Oh, ničevost čez ničevost! 

Obenem je papeštvo pokojnega papeža zaznamovalo tudi za nas pomembno vprašanje Ukrajine, torej vojne v tej državi, po tistem ko jo je Rusija napadla. V presojanju razvoja situacije, smo se na isti strani znašli nekdanji slovenski komunisti, Kučan, Türk, papež Frančišek in denimo jaz sam. Res bi bila potrebna natančna primerjava dogodkov v Ukrajini z našo situacijo med drugo svetovno vojno, a če zdaj, nekoliko pozno že, vseeno na hitro orišem poanto je ta naslednja.

Vprašanje konflikta, vojne, odpora v resnici nikoli ne more in ne sme imeti odgovora v iracionalnem dojemanju zgodovine in narodove usode, kot neke izpolnitve mitološke, psevdo-religiozne poklicanosti naroda k temu, da samega sebe uniči zavoljo kontemporarnega domnevno mesijanskega navdiha o eksistencialni kritičnosti trenutka. In to je vse bistvo konflikta, ki je v našem narodu vzplamtel med drugo svetovno vojno iz žerjavice liberalnega nacionalizma, antiklerikalizma, materializma. Mi ne smemo uničiti svojega naroda zavoljo tega, ker nam nekdo pravi, da bo naš narod izginil, če se sami ne podamo na pot tega uničenja. Mi nismo dolžni poganjati se v upor zavoljo neke fantastične ideje o veliki ideološki vojni. Če nimamo realne možnosti za zmago in more upor pomeniti zgolj več in več nesmiselnih žrtev, ali je tak upor racionalen?

Ni. Ni in nikoli ne bo. In to razume vsak človek racionalno iz gledišča, ki ne zadeva direktno njegove ideološke podstati. Tako danes nekdanji slovenski predsednik Türk pravi v nekem intervjuju za Delo:

"Ne vem, kdo so slovenski pravičniki, in ne vem, kakšne pobude jih vodijo, da nočejo videti, da je Ukrajina to vojno dejansko izgubila in da je prag vojnega poraza že presežen. Ukrajina nima nobenih možnosti, da si povrne ozemlja, ki so trenutno pod ruskim nadzorom. Zdaj je čas, da se začnejo resna pogajanja. Nekdo mora povedati, da je Ukrajina doživela poraz. In jaz sem pač to povedal. In bom še ponovil: Ukrajina je doživela poraz." 

In v istem intervjuju nekdanji predsednik države Kučan na to pristavlja:

"Jaz bi stvar še malo razširil. Ni rečeno, da je Rusija zmagala. Zaverovanost, da se ne da narediti nič razen zmage ene ali poraza drugega, ne vodi do pravega političnega dogovora ali do trajnega in pravičnega miru."

In če za hip odmislimo naše presojanje situacije v Ukrajini in se vprašamo ali ni vse to res? Zakaj bi zavoljo nekega religioznega dojemanja zgodovine kot borbe glede neke ideje, terjali od države, ki jo je napadel silnejši sovražnik, da se upira vse do svojega bridkega konca, ali pa samo tudi, da se upira na način, da brez vsakega sadu izgublja na tisoče svojih ljudi v domnevni obrambi koščkov ozemlja? To je iracionalizem visokega nivoja. Iracionalno pošiljanje v smrt ljudi, zato ker se v tem ukrajinskem primeru, menda brani Evropo, brani zahod, brani liberalizem in demokracijo? Če je tako, kje so evropski vojaki, liberalci, demokrati da vstopijo v ta konflikt? Ne! Racionalno je, da če je res, da se država ne more zares braniti in izgublja kos za kosom svojega ozemlja glede na ogromne žrtve med ljudmi, da popusti in uredi zase takšno stanje, ki bo najbolj ustrezalo predvsem prvi zahtevi, ki je, da je mir in da ljudje ne umirajo zastonj. In kaj bi se zgodilo če bi sedaj Rusija prevzela Ukrajino? Bi Rusi kar pobijali Ukrajince? Verjetno bi jih predvsem tiste, ki so bili zvesti vladi. Bi jih skušali narodnostno predrugačiti? Prav gotovo. Vendar ali ta potencialna možnost ali celo verjetnost zares odtehta toliko življenj in celo ali odtehta sploh eno samo življenje?

Morda. Vendar pa se zavedamo, da naš svet in naša zgodovina ne bazirata na špekulacijah in teorijah, marveč na dovršenih dejstvih in vemo kako in kaj se odvija. Vemo kako krhka je nacionalna identiteta, kako hitro se jo predrugači in kako v resnici ni nič drugega kot forma neke ideologije.

Kajti nam so uspešno prodali domači komunisti in liberalci s pomočjo tujih plutokratov in diktatorjev laž o velikem poslanstvu, ki ga menda ima naš narod, da se upre v veliki plemenski vojni germanom in v veliki religiozni ideološki vojni fašizmu. Prepričali so ničkoliko ljudi, da so se nesmiselno, iracionalno "upirali" okupatorju in kot zmešani klali lastne sorojake v prepričanju, da jih je neka transcendentna sila porablja za orodje boja proti fašizmu in drugim fantomskim prikaznim, ki so jih slikali propagandni uradi zahodnih in vzhodnih imperialistov. In na krvoločnih ustnicah jim je bila beseda "narod". In kaj je narod, jih danes vprašamo. Prekleti partizanski morilci in njihov umazani zarod, na to nima odgovora. Prav oni so tisti, ki malodane povsem črtijo narod v njegovi vsaki oprijemljivi in določljivi obliki, a obenem še vedno brezpogojno in mantrično govorijo prav o svobodi naroda in o narodu. Danes je naš narod čisto nekaj drugega kot je bil pred njihovim uporom in ali jim je kaj mar tega? Ni.

Zato se povsem in docela strinjamo s Kučanom in Türkom. Če je država v takem konfliktu ni edina rešitev zmaga ali poraz. Čas je tudi za priznanje poraza in za to, da se skuša narediti najboljše, kar se da, za ljudi, običajne ljudi, ki so se znašli v taki situaciji. Seveda ta dva komunistična dinozavra nista intelektualno tako razvita, da bi mogla to svoje koherentno in smiselno prepričanje aplicirati tudi na našo preteklost, a nič zato, saj sta to storila implicitno.

In papež Frančišek je v nekem intervjuju povedal še pravilnejše:

“The word negotiate is a courageous word. When you see that you are defeated, that things are not going well, you have to have the courage to negotiate.” 

Seveda so ga začeli dežurni navijači na eni od strani hitro napadati. O neustrezni vzhodni politiki papeža Frančiška smo sicer poslušali že prej tudi od dežurnih "katoliških" kolumnistov. A nihče od njih verjetno nima nekega resnega in dobrega odgovora na vprašanje zakaj neki naj bi se morali ukrajinski ljudje poganjati v iracionalen boj, ki ne daje nobenih sadov in od njih terja samo žrtve, kolikor koli velike ali majhne najsibodo po njihovi oceni. Zakaj? Ker se brani Evropo? Ker se brani Liberalizem? Ker se brani demokracijo? Ker bo Rusija potem napadala dalje? Če je tako, potem prevzmemimo nase del tega bremena in napovejmo vojno Rusiji. Nihče ne more resno zahtevati od Ukrajincev, da se pustijo pobijati, zato ker to od njih zahteva neka fantastična ideja o transcendentnem boju liberalizma zoper iliberalizem ali kakšna druga podobna neumnost, mi jim bomo pa pošiljali denar za drone in osveščali ljudi po internetu. To je neumnost podobna angleškemu poganjanju malih narodov v boj za interese britanskega imperija.

Tako je papež dal prav tudi nam, ki trdno stojimo na stališču, da ne morejo britanski plutokrati in imperialisti od nas zahtevati, da se damo pobiti, kakor tudi mi ne zahtevamo od Ukrajincev, da se dajo pobiti. Če ne gre, ne gre. Priznati je treba realno situacijo in narediti vse, da narod preživi. In v tem je tudi bistven problem današnje Ukrajine, namreč v čudni aroganci, ki je ne zasledimo niti med Izraelci. Sam sem že večkrat ponovil, da sem zagrizeni rusofob, če želite to tako imenovati, pač mislim, da je Rusija čisti antipod vsemu, kar naj bi bili mi. Iz Rusije ni prišlo še nikoli nič dobrega. In zato je logično, da stojimo na strani Ukrajine. Vendar pa sem se odmaknil od Ukrajine predvsem zaradi prej omenjene arogance, ki se je vse bolj kazala. Najbolj pa se je pokazala v spodleteli poletni protiofenzivi  leta 2023, ko ni želela skoncentrirati sil na eni sami točki in prebiti ruskih pozicij in v čudnem zadržanju do vsake kritike in celo do vsakega nadvse trivialnega dejanja, ki ji ni bilo povsem po godu. Tako denimo se je večkrat spotikala ob kako besedo papeža. Izkazalo se je, da je postala Ukrajina talka neke čudne tipično britanske propagande o sveti vojni. A Britanija je le še senca svoje preteklosti in tako se je potem Ukrajina opekla ob novi ameriški vladi, ki so jo že tako sestavljali ruski plačanci in rusofili, sam predsednik pa je pač človek, ki spričo svojega ega v svoji bližini ne prenese nobene arogance, nobenega napihovanja in poučevanja. In Zelenski, ki je bil sicer odličen voditelj je zamudil priliko, da bi dejansko odstopil, sprožil volitve in bil morda ponovno izvoljen, s čimer bi pridobil vso legitimiteto, tako pa sedaj vlada na tej "fronti" čudno nezaupanje, ki ga ne more odpraviti nobena aroganca in nobeno blebetanje o zadnji obrambi pred rusko agersijo na Evropo.

Skratka ali ni zanimivo, kako je res, da je vsak papež naravnost od Svetega Duha izbran in poslan, da vodi Cerkev! Papež Frančišek je bil človek, ki je s svojo neobičajno pojavo in z dejanji, ki jih mnogi sprva sploh nismo mogli razumeti vrnil Cerkvi veliko tistega, kar je v svetu izgubila. Recimo kar hočemo, a Cerkev je v svetu, čeprav ne od sveta. In Cerkev mora imeti besedo, mora tako ali drugače vplivati na svet, ne more biti nekje v pat položaju iz katerega nima izhoda in kjer jo družba samo le še bolj in bolj odriva v kot. To je papež Benedikt XVI. dobro vedel in ravno zato se je umaknil, ker je videl, da ne more uresničiti tega preboja, tega naskoka nazaj nad svet, nad družbo. Ni zmogel te ofenzive, te protiofenzive, ki jo je tako mojstrsko izpeljal Frančišek, ko je napadel bojne položaje antiklerikalizma, zagrizenega antikatolicizma in se postavil na bojno pozicijo iz kjer ga ni mogel nihče izpodriniti, še več, v bitki je zmagal. 

Živel Kristus Kralj! 

NeoDomobrančev politični testament - Uvod

Zdi se mi, da sem prevečkrat že zapisal, da sedaj je pa res konec "ustvarjanja" na tem projektu, in da bom naposled le končal... in nisem. In zato tudi sedaj, ko to pišem, češ da je čas za konec tega projekta, to lahko pomeni le dvoje: da bom res prenehal objavljati, ali pa da bom začel objavljati le še bolj in še več. Morda pa bom zgolj še vedno objavljal na isti način, kot do sedaj. A vseeno, se morda vse skupaj naposled le bliža prvi možnosti. Mislim, da bo nastopil čas, ko bom predal to vojno, nehal objavljati na NeoDomobranec projektu in skušal zamižati, da ne bi več videl, kar se videti ne sme.

Pred leti je prav tako na Bloggerju oz. na blogspot.com, obstajal nek blog z imenom Projekt za nacionalno politiko (PNP). Ta projekt je bil aktiven v tistih časih nekega domoljubnega vala, ki ga je predstavljalo "gibanje" Tukaj je Slovenija. To so bili časi, ko si na internetu še našel spletne strani Skinhead gibanj, Blood & Honour in podobnega. Bili so časi forumov. In ta projekt je objavljal zanimive statistike in pojave, ki so že v tistih letih postajali velik problem v Evropi. Potem pa je nekega dne z bloga izginila vsa vsebina in ostal je samo zapis, če parafraziram: vse je bila zmota, osredotoči se raje na pametne stvari. Zanimivo je, da je blog še vedno na voljo in poln najbolj bizarnih objav, ki so nekako nadomestile tiste originalne. Vedno me je zanimalo, kaj se zgodilo, človek bi rekel, da je bila stran "shekana", spominjam se tistih let in pogostih trditev, da so temu ali onemu shekali facebook račun ali kaj podobnega, kar ni verjetno pomenilo nič drugega, kot da so pridobili njegovo geslo. A obenem sem pogosto pomislil, kaj pa če se je ustvarjalcu samo zgodilo ... življenje. Kot tisti smešni izrek iz ameriške nadaljevanke The Office:

Deangelo: You know, it’s funny, I tried to get an animal olympics going.
Michael: Really? What happened?
Deangelo: You know, life happened.

Morda se je ustvarjalcu onega bloga zgodilo isto? Dobil je službo, se poročil, dobil otroka. Vpet v življenje je ugotovil, da nobena od reči, ki so se mu zdelo pomembne prej, niso več pomembne in je enostavno pustil to epizodo življenja za seboj. Mar nismo v življenju, mi ki smo se tako ali drugače srečevali z desnimi igbanji in nazori, srečali že mnogo takšnih ljudi? Koliko nas je takšnih, ki smo po vseh teh letih, po vseh teh spremembah ostali na praktično istih stališčih in se tako ali drugače še vedno borimo za isto stvar? Posebne vrste človek moraš biti, poklican na nek način v to, da ti to toliko pomeni, da se ne prilagodiš trenutnim razpoloženjem, trenutnim tokovom, trenutnemu zeitgeistu, marveč ostajaš na tistem, za kar veš, da je resnično in pravo. Koliko od nas je takšnih, ki nismo bili nikoli libertarci, nikoli nikakršni liberalci, ki smo bili že v izhodišču tako "skrajno" desni, da smo celo menili, da vsi tisti, ki ne dosegajo nivoja naše ideje, to samo hlinijo, ker se želijo prilagoditi svetu, a v sebi gojijo naše, totalne in absolutne nazore?

Res, sam sem bil vedno prepričanja, posebej ko sem bil še mlajši, v enostavno formulo, da je radikalno, skrajnost, čistost, absolutnost in totalnost ideje, tisto, kar določa resničnost pripadnosti ideje in da se oni mehki desničarji, ki sedijo po parlamentih, samo pretvarjajo, da so popustljivi in kompromisni, ker jim (še) ni dano, da bi se razodeli v vsej jasnosti. Tako, da sem imel kar nekaj težav, da sem naposled ugotovil, da res obstajajo ljudje, ki iskreno govorijo o tem, da so zmerni, tolerantni itd. 

Zato bi zgrešil poanto vsak, ki bi pomislil, da moje domnevno slovo pomeni, da kakorkoli menim, da tisto, za kar sem se prizadeval ni bilo pravilno, ni pravilno ali je kakorkoli napačno. Nikakor, vse je res, vse je postajalo le še jasnejše in pravilnejše in veliko je ostalo še neizrečenega in nenapisanega. Kar me zdaj v tem hipu nagiba k temu, da razmišljam, da bi prenehal je zgolj to, da vem, da je vojna izgubljena. Morda lahko tu in tam dobimo še kakšno bitko, a sama vojna je izgubljena.

Namreč po petnajstih letih ustvarjanja in še več letih spremljanja desne meta-politike pri nas lahko zelo jasno vidimo, da se nič ne spreminja na bolje. Vsi trendi kažejo samo na slabše. Tako v mejnstrim, uradni, formalni politiki, kjer se bivša socialdemokrtaska stranka, ideološko nekosistentna, polna ljudi, ki se ukvarjajo s trivialnimi rečmi, ukvarja sama s seboj in svojimi aferami in druge pedersko-kapitalistične stranke, ki jim je pomembno samo to, da bi lahko sodelovale v procesih demokratične povojne liberalne narative, kot v alternativnih, skrajnih, marginalnih oblikah metapolitike, kjer je zares porazno, saj ni nobene iniciative.

Vladajo nam najbolj ničvredne stranke gnilih oportunistov, ki s še večjim antagonizmom od staro-levih strank napadajo našo identiteto, tradicijo, našo nrav samo. Ravno zadnja domnevna kriminalizacija protirevolucionarne in protipartizanske borbe, ki so jo menda uzakonili paraziti in izmečki človeštva iz vrst vladajočih strank, me odvračajo od tega, da bi končal s tem projektom, da ne bi izgledalo, kakor da to dvoje sovpada. Naj gredo k vragu! In te preklete desne stranke, ki se ukvarjajo z vsem drugim samo ne s tistim, kar je zares pomembnega. A kaj naj bi bilo drugega? Koliko let se je že zapravilo, koliko počasne neustavljive gnilobe se je razširilo v našem narodu, ko bi se moralo delati in boriti. Pa se ni! In ali je kaj čudnega, če sedaj vidimo iz dneva v dan kako slabo je vse postalo?

Kar me je res nagnilo dokončno v to, da sem za hip opustil delovanje na tem projektu in sem sedaj torej sklenil, da naj bi s tem projektom dokončno končal, pa je posvetovalni referendum glede evtanazije oz. staršemorilstva, kakor bi lahko temu rekli. Tako jasnega vprašanja in testa glede naše slovenske usmeritve že dolgo nismo imeli. To vprašanje je resnično dober test kje smo. Cerkev se je opredelila, vsakemu normalnemu človeku je jasno, kako bi moral odgovoriti na to vprašanje in vendar smo praktično izgubili ta nezavezujoč referendum, na podlagi katerega bo ta gnila vlada izmečkov slovenske družbe, nedvomno skušala spisati nek zakon po katerem bi se dalo moriti stare in invalidne ljudi. Upajmo, da bomo tedaj to norost ustavili z zakonodajnim referendumom vsaj za nekaj let, dokler nam te peklenske igre ne zavrtijo vnovič ali pa nam kar to prekleto ustavno sodišče, ki interpretira tisto ogabno besedilo, ki mu pravijo "ustava", avtoritarno diktira in zahteva, da se ta prisilni samomor uzakoni.

Ta ogabna predstava komunističnih parazitov me je spomnila na leto 1944, ko je bila naša dežela okupirana od nemških zasedbenih sil in je potekala velika borba proti komunizmu. V tistem letu so kinematografi vrteli tudi nemški film iz leta 1941 "Ich Klage an". Ta film ima opraviti z evtanazijo. Narodni socializem v Nemčiji je bil namreč v svojem gibanju zelo moderen in zaletav v določenih segmentih. Pretirano je poudarjal neko vitalnost in moč, ne da bi zmogel to razumeti globlje in ne tako zelo površinsko, kakor je pač značilno za porajajoča se revolucionarna gibanja. In v tem je koketiral tudi s to pogansko, dekadentno zablodo, zato je dopuščal snemanje in predvajanje tovrstnih filmov.

A slovenski katoličani so sredi vojne, okupacije in revolucije temu oporekali. Tako je bil v reviji Bogoljub denimo objavljena kratka kritika tega filma v letu 1944:

"»Obtožujem«, Pod tem naslovom se je pred nedavnim v Ljubljani vrtel film, ki je bil zelo obiskan. Zgodba obstoji na kratko v tem, da neki zdravnik-profesor zastrupi svojo zelo ljubljeno ženo zato, ker dobi neozdravljivo bolezen, za katero v svojem laboratoriju dolgo išče uspešnega zdravila, pa ga ne najde, pač pa vidi, kako bo žena polagoma v velikih bolečinah hirala in končno ugasnila. Zdravnik pride pred sodišče, ki si sicer ne upa izreči končne sodbe, toda vsa obravnava teče tako, da mora biti oproščen, ker da je neozdravljivi ženi izkazal veliko ljubezensko delo s tem, da jo je rešil nadaljnjih bolečin. Da, celo neusmiljeno in nečloveško bi ravnal, če v takem primeru ne bi hotel bolnika rešiti dolgih bolečin. Saj še do psa, ki je neozdravljivo bolan ali zaradi starosti neraben, imamo toliko usmiljenja, da mu s strelom v glavo skrajšamo neplodno življenje, pa naj hi se ne usmilili v enakem primeru človeka!

Vsa igra je podana tako, da mora v gledalcu zmešati vse moralne pojme o pravicah in dolžnostih življenja.

Krščanska, od Boga razodeta morala uči, da nikdar ne smeš vzeti človeku življenja, razen če te po krivici napade in se ne moreš drugače braniti, in pri sodnijski usmrtitvi. Prav nikdar pa nimaš pravice, sebi vzeti življenje, torej tudi ne pravice, da bi druge prosil, naj ti to storijo

To pa zato, ker nobeno življenje ni naša last, temveč smo samo oskrbniki lastnega življenja. Bog je lastnik človeških življenj in samo on ga daje (s tem da ustvari vsa kemu človeku dušo ter mu jo da) in samo on ga vzame. Zato njegova nepreklicna in za vse večne čase veljavna zapoved: Ne ubijaj! In kdor si drzne to zapoved popravljati, pa naj bo to tudi vseučiliški profesor, ki mu ves svet ploska, je šušmar, ki hoče izboljšati božje zapovedi, pa zaide pri tem v najhujše zablode. Kam bi pa tudi prišli, ako bi kar tako lahko postopali z neozdravljivimi bolniki? Kdo pa naj končno za gotovo pove (in tu mora biti popolna gotovost, kajti gre za življenje in smrt), kdo je neozdravljivo bolan? Ali niso končno tudi vsi stari ljudje, ko postanejo za delo nerabni in vedno bolj nadložni, neozdravljivi? Kje je torej meja teh nasilnih posegov v življenje? Ali ne bo končno pri tem odločala človeška samovolja in sovraštvo?

Kristjan pa ve, da ima tudi življenje neozdravljivo bolnega visoko vrednost. S svojim trpljenjem, ki ga vdano nosi, dela pokoro za svoje grehe in grehe drugih, kliče milost in usmiljenje božje nase in na druge, bližnjemu daje priložnost za dela ljubezni. Trpljenje, ki ga bolnik nosi vdano v voljo božjo, je trpljenje skrivnostnega telesa Jezusovega in ima zato odrešilno moč. Trpljenje Bogu vdanega in v milosti božji živečega bolnika je nadaljevanje Jezusovega trpljenja na križu ter zato prinaša Jezusove odrešilne milosti bolniku in drugim. Gorje bi bilo svetu brez trpljenja.

Poganstvo, ki odseva iz filma »Obtožujem«, pa vidi edino vrednoto samo v bogastvu in slavi, surovi sili in uživanju, človeški modrosti in učenosti, zato mu je trpljenje neozdravljivega bolnika nekaj tujega, zoprnega in sovražnega. Da pa so ljudje za tak film navdušeni, je pa samo dokaz, kako globoko smo zabredli v surovi materializem."

Kako jasno so tedaj Slovenci zapisali to, čeprav je bilo že tedaj veliko takih, ki jim je dolgoletna indoktrinacija židovsko-liberalnega-komunističnega časopisja že zmešala glavo. In bodimo pošteni, tudi letos so katoličani jasno povedali, kako in kaj glede tega vprašanja in vendar smo izgubili na referendumu. Zakaj?

Bodimo iskreni. Naš narod je verjetno že poginil. Recimo lepše, naš narod je verjetno že umrl. Morda si tega danes mnogi še ne bodo želeli priznati in tudi morda če še ni umrl, pa leži na smrtni postelji. Ta smrt, najsi je že bila ali še kmalu pride, je pač nastopila neopazno. Narod je moč razumeti v treh glavnih smislih: 1) narod kot biološka podobnost, ki se jo da fizično in materialistično izmeriti, 2) narod kot zgodovinska danost in 3) narod kot skupnost ljudi, ki se v danem trenutku identificirajo kot pripadnike istega naroda. O vsem tem bomo sicer v nadaljevanju še veliko govorili, a tu imamo v mislih drug smisel, ki je tudi edini resničen narod. In ta narod nam je umrl. Morda živi le še toliko, kolikor živimo mi, ti in jaz, ki sva tega mnenja.

Ali je namreč res toliko težko zahtevati od Slovenca, da izpolnjuje pogoje: nima nobenega prednika, kolikor seže njegov spomin in spomin njegovih prednikov, ki bi bil neslovenske narodnosti, je krščen v katoliški veri in praktičen katoličan, ki obiskuje nedeljsko mašo in meni, da so se domobranci borili, da bi ohranili svoj način življenja pred komunističnim, partizanskim nasiljem. To so trije osnovni pogoji, da lahko smatramo, da je nekdo Slovenec. Ker vemo, da gre tu za manjšino in smo prav nedavno dobili demografsko statistiko, lahko vidimo, da bo tudi še bolj naklonjena definicija, v naslednjih letih vse manj mogoča. Če zaupamo statistiki, ki jo je izdal državni statistični urad, naj bi dnevno izgubili 120 Slovencev in dobili 93 tujcev, rodilo pa naj bi se 47 otrok, od katerih ne moremo vedeti, koliko je zares Slovencev. Tudi, če rečemo, da so vsi ti Slovenci, je stanje naravnost grozljivo kritično. 

Koliko raznih bosancev že imamo, koliko raznih tujcev. Zasedajo pomembna mesta, diktirajo politike, usmeritve, nazore, izobraževanje... Celo slovenski jezik, pravopis in podobno nam predpisujejo tujci. In pri nas se mejnstrim desnica ukvarja z imigranti, marginalna desnica pa z židi. O tem, da smo Slovenci, ki smo zares Slovenci, ki nimamo nobenega tujca za prednika, v manjšini, ni modno govoriti. Ne, kar lepo tiho bodimo. In ko si to rečemo, se verjetno že kar malo neumno sliši. Kdo pa je čisti Slovenec, se spomnim da je nekdo rekel, ko so na projektu Tukaj je Slovenija prodajali črne broške, na katerih je bilo z belo barvo pisano enostavno zapisano "100% Slovenec". Ja, tako daleč smo že prišli, da nekateri kratkomalo menijo, da ni mogoče, da človek ne bi imel tujcev za prednike.

In naš narod je na smrtni postelji, če že nočemo po pravici povedati, da je že umrl. In ali se velja za kaj boriti? Da, bi rekli, za idejo, za slovensko idejo, za idejo slovenskega naroda. A kaj, ko je ta ideja še bolj mrtva kot narod sam. Mar ne vidimo tega? Kdaj si je kdo nazadnje drzni definirati slovensko identiteto na desni strani, pa toliko imajo povedati o identiteti, tradiciji, slovenizmu, slovenskemu narodu in vsem drugem, kar skrunijo svojimi usti in v svojih pisarijah. Ne, samo prazni zvoki, nominalizmi, opletanje s pojmi.

In recimo, da mi nimamo prav, da rečem bolj pravilno: da jaz nimam prav. Morda je moja definicija preveč rigidna, morda sem preveč čistunski. V redu, naj bo, morda. Vendar za kaj drugega se vendar ne splača boriti. Ne bom sicer oviral borbe tega izmaličenega nominalističnega naroda zoper nove svoje sovražnike in še vedno bom nasprotoval muslimanom, židom, pravoslavcem, protestantom, črncem in rumencem, v korist tega novega naroda, vendar bom prav tako sovražil vse te "slovence", ki niso zares naših korenin, ki ne izpolnjujejo te osnovne definicije našega sonarodnjaka. In zato velja enostavno, da to borbo deklarativno predam.

Moja prisotnost, moje pisanje izgleda le še kot neka kontrarnost, neko nasprotovanje novemu. Stari časi so prešli in napočili so novi. Imamo novo pojmovanje naroda, nove nacionaliste, novo identiteto in nas je povozil čas. Spremembe so se zgodile, za novo obdobje je pač enostavno prišel čas in treba je, da se umaknem.

Tako bom sedaj v nadaljevanju skušal definitivno pojasniti vsa svoja stališča, diagnosticirati vse probleme in predpisati vsa prava zdravila. In kakor je moja serija zapisov "Strastno ljubiti Državo", pomežik Escrivajevi znani pridigi Strastno ljubiti svet, je ta naslov pomežik neki falzificirani knjigi z naslovom Hitlerjev politični testament.

Postno razmišljanje 2024

Ta postni čas v katerem se nahajamo je meni najbolj zaznamovalo premišljevanje o božji volji. Radikalno sprejemanje božje volje nas lahko vodi v popolno sprejemanje življenja in tistega, kar smo. Lahko se ob tem sprejemanju, kot obliki religiozne, ideološke, svetovnonazorske vaje, celo porodi strah, da to pomeni popolno resignacijo in pasivnost, česar pa se človekova narava boji, kakor tudi ne more biti skladno z našim naziranjem o (re)akciji, revoluciji, presnavljanju, mrtvičenju, odmiranju, postajanju, romanju, bojevanju, nenehnem gibanju. A ta strah ali tako naziranje že pomeni, da človek pač še ni zares radikalno sprejel božje volje in je najverjetneje tudi nikoli ne bo. Zato je, paradoksalno, tak strah odveč. A od tega premišljevanja o božji volji me je misel vodila k temu čemur bi lahko rekel "naša prizadevanja". Kaj je z njimi? Kaj bo z njimi? Ali bo kaj iz njih?

Kaj s tem mislim, naša prizadevanja? S tem mislim na vse tisto, kar počnemo npr. na tem projektu NeoDomobranec, s katerim smo pred leti začeli na zelo avtonomen in neustaljen način najprej z normalizacijo gledanja na protikomunistično delovanje med vojno pri nas in potem kasneje z vzpostavljanjem nekakšne duhovne kontinuitete z našo predvojno katoliško mislijo in aktivnim delovanjem v svetu. Spet kdo drug pa je to počel, počne ali bo počel pri kaki sorodni temi ali vprašanju. Mnogo jih je bilo, ki so že odnehali, mnogi so ki se trudijo danes in mnogi pridejo, ki se bodo šele začeli truditi. 

Sam sem to imenoval kot za neko neustavljivo pronicanje naše katoliške identitete na plano skozi razpoke, ki jih predstavljamo mi sami. Mi sami lahko povzročimo to pronicanje te podtalne vode, ki je naša realna slovenska preteklost, zgodovina in tradicija. In naša prizadevanja so tisto, kar realno ustvarimo, najsi bo to nek komentar, mnenje, smešnica, strokovni članek, objava na blogu, vlog, knjiga, pesem, poezija, slika, fotografija, ime v igrici, polemika v šoli, fakulteti, delovnem mestu, grafit, realna akcija, protest, kar koli že. Vse to lahko smatramo za naša prizadevanja za ta določen smoter rekonkviste naše dežele, našega socialnega prostora.

Če pogledam nazaj kakih šestnajst, sedemnajst let, potem moram priznati, da gledam drugače kot sem tedaj. Tedaj sem videl vznik zdravega, vitalnega zanimanja za domobrance, ki se ni več uokvirjalo v tesne okvirje emigracije ali npr. Nove slovenske zaveze, niti v okvirje neonacionalsocialistične misli, temveč je stalo samo na sebi, kot domobranec je najboljša manifestacija, personalizacija tega, kar Slovenec v resnici je. In to je čista resnica. Slovenec je domobranec, pa če smatrate domobranca kot nekaj negativnega ali pozitivnega, vendar je Slovenec v resnici domobranec. Je nekakšen poslednji klic zares avtentičnega slovenskega naroda, tistega naroda, ki so si ga tako zelo trudili določeni centri predrugačiti, transformirati, izmaličiti, in jim je to na dolgi rok uspelo. A domobranec je izraz tistega resničnega slovenskega naroda, ki bolj kot vse drugo ljubi svojo zemljo, narod, navade in Boga; ki mu je bolj pomembno, da je in da sebe vidi kaj je, kot kako ga vidijo drugi.

Domobranec je v resnici tisto, kar slovenski narod je, zgodovinsko gledano. Njegovi alternativi sta samo dve: novi Slovenec, kot socialist, načrtno indoktriniran z neko določeno materialistično, židovsko, kriptoliberalno ideologijo (i.e. komunizmom) in tisti historični spekulativni Slovenec, o katerem pišejo oni kriptoliberalci, ki ne ljubijo realne zgodovine (i.e. kriptokomunisti).

A ta vznik je bil seveda omejen in nikoli ni zares mogel pomeniti splošnega prevaganja na stran protikomunizma in posledično slovenske tradicije in ko sedaj po teh nekaj letih gledam na to časovno premico od tedaj do danes, potem je jasno, da se nič zares bistveno ne nagiba v našo stran in je torej naš boj na dolgi rok obsojen na neuspeh. A kar s tem mislim je ozko tisto, kar sam smatram za pravilno in pravo narodno idejno usmeritev. In to naj nikogar ne plaši in ne vznemirja, saj je namreč tako, da se v teh naših prizadevanjih vsi aktivni udeleženci delimo na dve skupini, na one, ki jim to predstavlja zgolj nek trenuten navdih in na one, ki jim to predstavlja nekaj tako bistvenega, da je to del njihovega življenja, hoteli ali ne. In zato tudi če zatrdim, da je vse skupaj obsojeno na neuspeh, je pač vseeno tako za ene ali za druge, prvi tako ali tako niso pri stvari, drugim pa je vseeno kako se bo stvar iztekla, od nje se pač ne premaknejo niti za ped.

Med slednje sodim sam, ne zato, ker bi tako hotel ali se tako odločil ali se celo samo pretvarjal, marveč zato, ker je to na srečo ali na žalost tako.

A najsibo, da je tako ali tako in ne glede na to, da tečemo ta mrtvi tek naj se na tem mestu pomudim pri nekoliko abstraktnem vprašanju: kako naj bi bilo? Kaj bi morali po mojem mnenju storiti in kaj naj bi bila idealna razrešitev odprtih družbenih vprašanj. Kdor ta projekt spremlja, potem bo ugotovil, da se bom na tem mestu nekoliko ponavljal. Od tu dalje bom pisal v avtoritativnem tonu, a bralec naj razume, da nič od tega ni v resnici absolutno, objektivno ali avtoritativno.

Danes težko poimenujemo sami sebe. Govorimo si desničarji, tradicionalisti, konservativci, identitarci, reakcionarji, ... A vsa ta poimenovanja so v resnici, če smo pošteni, nekakšne dihotomične diferenciacije. Dihotomične v smislu, da implicirajo in celo predpostavljajo nek nasprotni pol, nek dualistični sistem, sestav. Vsa ta poimenovanja so reakcionarna, izvirajo kot odziv na spreminjajoče se pogoje sveta in družbe okrog nas. To je v izhodišču slabo, saj moramo mi graditi svet in družbo, kakršna bi morala biti. 

Karkršna bi morala biti -- v tem je smisel vsakega vstopanja v razmerja družbe, v presnavljajoč, graditeljski odnos posameznika z družbo. In zato je tu potrebne splošne ideološke refleksije na temu, kar imenujemo desnica. Nujno je, da pridemo do nekaterih bistvenih uvidov. Kot prvi je ta, da se zeitgeist, družbeno stanje, družba sama, ne ustvarja sama od sebe spontano, kakor nek samoozaveščajoči se panenteistični bog, marveč se jo nenehno določa preko malih ali večjih borb, forsiranja svojega svetovnega nazora nad družbo s strani ali enega samega posameznika, več posameznikov ali skupine, ki poseduje sam/a točno določen svetovni nazor. Ali se tega svetovnega nazora ta zaveda ali ne, to je drugo vprašanje, a vse konec koncev izvira iz tistega presnavljanja in urejanja družbe, da bi bila takšna, kakršna bi morala biti v očeh nekega posameznika oz. neke skupine posameznikov. Ta zahteva po ustvarjanju družbe, da bi bila takšna kakršna bi morala biti, pa torej predpostavlja  nek kvalitativen sistem, neko moralno določevanje tega, kaj je dobro in kaj je slabo. Kaj je dobro in kaj je slabo pa nikoli ne moremo določiti objektivno zunaj neke ideološke zasnove, neke ideologije, nekega (kripto)religioznega tolmačenja sveta, neke implicitne metafizike. Ozavestitev tega novoveškega, rekli bi kantovskega dejstva pa je bistveno za nas kot katoličane in Slovence v enaindvajsetem stoletju.

Tu je treba refleksije torej nad drugo točko, ki je tolmačenje morale, ureditve sveta in družbe kot neke objektive danosti. Logično je, da vsak, ki totalno razume svoje religijozno in ideološko usmerjenost, smatra, da je njegovo tolmačenje sveta, morale in njegovo kvalitativno presojanje objektivno in absolutno. Vkolikor bi se strinjal, da je objektivno zgolj znotraj njegovega lastnega ideološkega in religioznega sistema, bi negiral resničnostno vrednost tega ideološkega in religioznega sistema samega. In tu je zanka liberalizma. Če se strinja, da torej objektivnega presojanja človek ni sposoben, saj vsako presojanje predpostavlja neko subjektivno pristajanje na nek predpostavljeno-objektiven ideološki sistem in torej smatra, da je njegovo tolmačenje tega kaj je prav in kaj narobe možno le nad njegovo skupino oz. grupo, ki pristaja na ta ideološki sistem, de-facto sprejme liberalizem, kot sistem pluralizacije ideoloških bazenov, ki so podrejeni glavnemu liberalnemu ideološkemu sistemu, ki sebe smatra za objektivno veljavnega in absolutnega. Če pa zavrne možnost te pol-objektivnosti in smatra, da je sam objektivno veljaven in absoluten, pa ni zmožen reagirati v svetu na presnavljajoč način, saj meni, da se ta objektivnost samo-uveljavlja, da ima nekakšno aktivno moč presnavljanja družbe.

Ta hendikep pri desnici in katolištvu predstavlja problem iz razloga njegovega post-reakcionarnega stadija, ki ga katolištvo samo po sebi ne vsebuje. Nove totalne ideologije sprejemajo svojo objektivnost na aktiven, rekli bi nasilen način in želijo uravnati družbo po svojih merilih ne da bi jim bilo potrebno refleksirati ne/objektivnost njihove ideološke zasnove. Tako tudi katolištvo na svojih začetkih ni bilo zapleteno in ujeto v zgoraj omenjeno liberalno zanko, marveč je smatralo sebe, kot objektivno ideološko zasnovo in je na revolucionaren način spremenilo družbo na globalni ravni. Danes pa je katolištvo v t.i. post-reakcionarni fazi. Ta faza je problematična in težka zato, ker je v njej treba novega preboja in ne več zanašanja na staro delovanje in predpostavke v oziru na družbena izhodišča.

Grobo si torej te faze sledijo takole: a)krščanstvo kot revolucionarna sila vstopi v družbo, b)preobrazi družbo, c)vzpostavi družbo po svoji ideološki zasnovi, d)pride na preizkušnjo stagnacije, e)pride na preizkušnjo konservacije obstoječega stanja, f)pride na preizkušnjo revolucije, g)se preoblikuje v kontrarevolucionarno silo, h)če ji ne uspe zadušiti revolucije in ta v večjem ali manjšem obsegu prevlada, postane krščanstvo sedaj reakcionarno, ker samo še reagira na vse bolj spreminjajočo se družbo (ponavadi zaradi neke vrste latentne revolucije) in potem i)pride -- tu pa smo sedaj na povsem novem terenu -- v t.i. post-reakcionarno dobo, ko ni niti več reakcionarna, saj je izgubila vse svoje položaje moči v družbi in nima več kaj konservirati, na kaj več reagirati, saj je povsem izrinjena na obrobje družbe in ima tu na tem mestu samo dve možnosti: nadaljno stagnacijo ali revolucijo.

A da se danes desnica in katolištvo nahaja v tej post-reakcionarni fazi mnogi niti ne vidijo. Na eni strani nekateri menijo, da so še vedno v reakcionarni fazi, na drugi strani pa tisti kriptoliberalci ujeti v liberalno zanko enostavno udobno stagnirajo, misleč da je njihova objetivna veljavnost moralnih načel veljavna le za njihovo ozko skupino v pluralni liberalni družbi in se pretvarjajo, da ne vidijo, kako ta pluralizem vse bolj in bolj posega v njihovo območje in jih duši in stiska, kjer se še kaj zadušiti more.

Zato je nujno potrebno, da se izvede ta refleksija, ta revizija, ki upošteva tudi novoveška dognanja, da bolj resno vzame npr. Kanta, da skuša razumeti relativizem in da začne relativizirati, kar je treba relativizirati. Ne, nič ni objektivnega, če ni ta objektivnost udejanjena nad družbo. Treba je torej ločiti med transcendentno objektivnostjo in funkcionalno objektivnostjo. 

Tu je pa treba torej refleksije in polemike naravnost z nami samimi in posebej z določenimi preteklimi naziranji. Ko danes beremo npr. stare katoliške avtorje, moramo razumeti, da se sami niso nahajali v post-reakcionarni fazi, marveč v eni od drugih faz, npr. na tem mestu najpogosteje objavljamo avtorje iz reakcionarne faze, torej one že iz po liberalni revoluciji (post-razsvetljenstvo). In to so eni najimenitnejših avtorjev, to so avtorji, ki docela razumejo družbo, politiko in svet in katolištvo, a kar ne morejo vsebovati, je ta odziv v post-reakcionarni dobi. Vkolikor bi se npr. danes dr. Ušeničnik prikazal zlepa med nami, bi gotovo dodobra preučil situacijo in nam povsem razdelal, kako in kaj naj storimo. Vendar pa je on živel v prejšnji fazi; isto velja za velikega dr. Mahniča. Ko danes beremo Mahniča razumemo, da njegov odnos do vseobsegajoče države ni bil pravi. Njegovo tretiranje liberalne države, je bilo bistveno reakcionarno. Sam še vedno izhaja iz možnosti družbene ureditve, ki ne bo vključevala  vseobsegajoče države, čeprav na mestih, kjer govori o radikalnosti in totalnosti že vsebuje nastavke za totalno državo. Zakaj on zavrača to obliko države, ki jo je vpeljal liberalizem? Zato, ker še stoji z eno nogo v stari ureditvi in smatra, da je še možnost reakcije in zaustavitve. Mi danes vemo, da zaradi razvoja družbe ne moremo brez totalne države in zato skladno z nastavki korporativizma in drugih premikov v katoliški misli že lahko brez težav govorimo o totalni državi, kot pokristjanjenem konceptu. A vendar se mnogi oklepajo teh starih in v resnici zelo trivialnih pogledov na ureditev države in iz tega izvajajo neke vrste dogme, češ država mora biti karseda omejena v njenem gospostvu nad posameznikom, družino, družbo in sanjajo o nekih nikoli uveljavljenih in celo ideološko preživetih subsidiranostih (ipd.), kot zgolj retoričnih nastavkih za onemogočanje ideološkega razvoja katoliške misli in akcije. Bolj kot iskanje alternativ in graditev avantgardne zasnove družbe in države, jih zanima kako bi oporekali vsakemu iskanju teh alternativ. Prestrašeni besed fašizem in totalitarizem objokujejo stare čase in se oklepajo teh "flatus vocis" in čebljajo o kaki prav posebno neposrečeni državni in socialni ureditvi, kakor npr. monarhizmu ali distributizmu. Ali pa še huje, enostavno gnezdijo znotraj liberalizma kot pravi kriptoliberalni biriči, vojački, ki se poženejo v retorični boj, čim pride na preizkušnjo kaka čisto liberalna postavka, ki jo oni v svoji shizofreniji smatrajo za bistveni del njihovega obstajanja v družbi.

Kajti razumeti moramo, da se mi kot katoličani in Slovenci nahajamo v post-reakcionarni fazi. Medtem ko se v reakcionarni fazi nahaja liberalizem sam, ko mora reagirati na logične ekscese svojih izrastkov. In tu je treba biti do neke mere pozoren in ne zamenjevati reakcionarnost liberalizma s staro katoliško reakcionarnostjo. Če se danes postavljamo na okope glede poučevanja o tolikokrat izrečeni "teoriji spola" ali o "kulturnem marksizmu", tega ne počnemo kot katoličani ali stari reakcionarji, stari kontrarevolucionarji, marveč kot liberalni reakcionarji, ki skušamo ubraniti liberalne postojanke. Vkolikor se postavimo na povsem katoliška stališča, potem postanemo revolucionarji, saj pridemo navzkriž z ustaljenimi strukturami liberalne družbe. 

Vsa izvajanja o revoluciji, državi, etatizmu, svobodi, uporništvu, ki izhajajo iz katoliških sred v preteklosti pa govorijo v prid obrambe ustaljenega krščanskega družbenega stanja, so implicitno katoliška in nikakor ne govorijo v prid liberalne države. Norost je smatrati načela o obrambi krščanskih državnih ureditev za aplikativna na liberalne protikrščanske družebene ureditve.

Če to razumemo, potem vemo kako močnega prevprašanja naše ideološke zasnove bo potrebno. A če sploh želimo priti na to točko, potem si moramo priznati, da smo v tej post-reakcionarni fazi, da moramo smatrati liberalno demokracijo za nekompatibilno katoliškim načelom in katolicizmu samemu, liberalizem za neskladnega z našo zgodovinsko narodno danostjo in da spoznamo, da se torej mi kot katoličani ne nahajamo v liberalizmu in demokraciji kot njun integralni del, marveč kot Izraelci v Egiptu.

Od tu lahko potem vzpostavimo neko logično socialno in družbeno ideološko zasnovo, ki bo vzniknila kot odgovor na ta čas danes in ne kot mimika nekih starih, povsem neaplikabilnih družbenih prijemov in soočanj. To nas bo vodilo, da ne bomo sužnji liberalne dihotomije, da ne bomo maloumni participatorji v liberalni dialektiki, marveč bomo zavrnili to liberalno informacijsko kolonizacijo v celoti. Ne bomo več desni pol liberalizma, marveč osvobojeni sužnosti liberalizma, bomo na revolucionaren način preosnovali družbo na katoliške temelje, zasadili križ v jedro sveta in pokorili vse institucije kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca.

Če bomo želeli to zares kdaj doseči, potem moramo tudi pravilno ovrednotiti to, kar se nam danes ponuja kot zaveznike, bodisi drugoverske religiozne skupnosti, s katerimi naj bi nastopali zoper liberalizem, bodisi logične zaveznike v okvirjih liberalne reakcije i.e. nacionalisti, identitarci, tradicionalisti... Mi ne smemo zavoljo zavezništva pristajati na njihovo popačeno gledanje družbe, ne smemo se udeleževati njihove gnile reakcije. Mi moramo danes razumeti čas in prostor in imeti v mislih le svoje odrešenje, ne pa reševanje gnilobe liberalizma, ki se je kakor bolezen razpasel po zahodni družbi.

Zato denimo ni nobene potrebe, da bi zametovali npr. feminizem. Tu feminizem in emancipacijo ženske izpostavljam zato, ker je zelo pogosto retorično izhodišče "desnice", oz. tega, kar smo torej sedaj ugotovili, da ni nič drugega kot liberalna reakcija. Radikalni feminizem v resnici služi naši stvari. Feminizem ima možnost, da osvobodi žensko t.i. liberalnega podivjanega kriptopatriarhizma, ki skuša žensko zreducirati na zgolj eno od dobrin (commoditas) moškega. Zato se liberalna reakcija tako strašno boji feminizma in zato se feminizem skuša v liberalni družbi preobražati v svoje nasprotje. Emancipirana ženska je ta ženska, ki zmore stati na svojem in postaviti meje moškemu, posebej njegovi razbrzdanosti in nenadzorovani pohoti, ki jo producira liberalizem. Zato je pravi radikalni feminizem tak feminizem, ki pravilno nastopi zoper ta gnili liberalni "patriarhat", v katerem ni ženska nič drugega kot dobrina, kos mesa in ki se jo meri po njeni zmožnosti privlačenja moškega oz. njegove pohote. Zato je radikalni feminizem v prvi vrsti zoper npr. pornografijo, prodajanje ženske kot produkta za moško konzumacijo (použivanje). Medtem pa gnili kameleonski liberalizem skuša to nevarnost emancipirane ženske onemogočiti na način, da ta koncept kolonizira in kanalizira na način, da proda ženskam emancipacijo z obljubo, da jo bodo pridobile vkolikor bodo še bolj podvrgle svoje obstajanje v družbi, moški pohoti, v čemer je resnični gnili patriarhat, proti katerem bi se zmedene feministke morale boriti. A gnila desna liberalna reakcija, maloumno niti ne vidi teh tokov znotraj feminizma in tolče proti feminizmu s preživetimi krilaticami iz devetnajstega stoletja.

Isto velja za etatizem. Država je dejstvo in družba linerano v zgodovini skupaj z napredkom postaja vse bolj kompleksna in velika. Pojavljajo se problemi, izzivi in vprašanja, o katerih se ljudem še do sto let nazaj ni niti sanjalo, da se bodo kadar koli pojavili in danes je naravnost potrebna totalna vseobsegajoča država in presojati smotrnost, namen, obseg in pooblastila države z vatli iz osemnajstega ali devetnajstega stoletja v oziru na današnjo družbo in državo je smešno, če ne naravnost noro. Seveda potrebujemo totalno državo, ki jo moramo nasloniti na katoliške temelje in ki bo posegla v vse pore človekovega življenja, ne da bi s tem kakorkoli onemogočala tisto neodtujljivo svobodo in integriteto posameznika.

Nekaj podobnega velja za npr. globalizem. Tudi globalizem je sam po sebi kvalitativno nedoločen. Določeno obliko in kvaliteto mu daje šele ideološki sistem, ki stoji za njim. Zato je vse bolj jasno, da globalizem in celo globalna država je tik pred tem, da postane dejstvo in s tem ni nič narobe. To ne predpostavlja nujno zlitja in uničenja določenih kultur in jezikov in celo religij (četudi bi bilo za mnoge od njih koristno, da bi se eradicirale). Kot vidimo na primerih upravljanj držav, firm, Cerkve in podobnega, neko vrhovno obsegajoče izvršno vodstvo, ne pomeni nujno ne-avtonomije in enoličnosti podvrženih subjektov, temveč je pogosto, da se povsem normalno razvija posamezna pobuda, raznolikost in delovanje, seveda v okviru nekih koristnih izhodišč in ciljev. Isto velja za svet, ki je sedaj tako zelo napredoval in postal tako soodvisen od različnih dejavnikov, da vkolikor bo tendenca razvoja šla še naprej v tem tempu in ne bo prišlo do kakšne korenite zaustavitve iz kateregakoli razloga, potem bo globalna država, svetovna ureditev naravnost nujna in nadvse koristna. Seveda naše stremljenje bo vedno bilo, da bo katoliška, vse drugo je za nas slabo.

Kot katoličani in s tem mislim, če smo zares katoličani, če dejansko izvajamo katoliško prakso in nismo zgolj nominalni katoličani, imamo najboljše in najpopolnejše gledanje na časnost in večnost. Mi gradimo tu le kakor romarji, trudimo se po vseh svojih močeh, da delamo in izboljšujemo in ustvarjamo svet, da postaja vse bolj pravi, obenem pa si ne nabiramo nobenih zakladov, ker se nam ti smejo kopičiti le v nebesih. Svojih želja in udobja ne postavljamo za merilo ureditve družbe, saj se zavedamo, da je pomembno le naše odrešenje in imamo pred očmi, kako kratko je zemeljsko življenje, a po drugi strani nam je edini cilj blagostanje naših sester in bratov v Kristusu. Zato imamo tako dobre nastavke, da postavimo družbo in državo na prave katoliške temelje. A zato je potrebno naprej, da znamo zmagati nad samimi seboj, da se znamo odrekati, se ponižati, zametovati svoje želje in vse upe in hrepenenja izročati v božje roke. Kajti na koncu koncev je najpomembneje, da se zgodi sveta božja volja, najpravičnejša, najljubeznivejša, najpopolnejša.

Pretekla postna razmišljanja

 

 

Od leta 2017 na tem mestu za vsak post objavim postno razmišljanje. Tu prinašam povezave nanje s kratkim odlomkom.

 

Postno razmišljanje 2017 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2017/04/postno-razmisljanje-2017.html

Trpljenje kot edino poroštvo smiselnosti življenja.

"To je končno prava katoliška osebnost, ki je duhovna, a obenem v svetu aktivna, ker se zaveda totalnosti katoliških resnic, katerim se noben segment človekovega življenja ne izvije. To je pravi katoliški pogled na svet, ki ga je potrdil tudi drugi vatikanski koncil. Nobena človeška aktivnost, niti v časnih stvareh, se ne more odtegniti Božjemu kraljestvu. In tak katoličan razume, da je življenje boj, da je trpljenje nekaj, kar mora bojevati in da potemtakem trpljenje ni absurdno, temveč pomeni boj in na koncu zmago, kakor je Kristus svoje trpljenje bojeval in na koncu zmagal. Christus Victor. Mi pa sami rastemo v krepostih prek boja in se tako oblikujemo po Kristusu, da postanemo alter Christus."

 

Postno razmišljanje 2018 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2018/03/postno-razmisljanje-2018.html

Trpljenje in odpovedovanje kot izraz stičnosti z realno tradicijo naroda.

"Kako neki bi se človek spričo tako mogočnega pečata prednikov, tako mogočnega spomina nepreglednih rodov prednikov, sploh mogel vprašati ali Bog obstaja ali ne. Kako bi se človek mogel spraševati o pravilnosti te vere, ki so nam jo predali naši predniki in v kateri so videli pogoje za svoje vitalno obstajanje? Kako bi mogli zapustiti to realno in konkretno tradicijo, s katero je že samo dežela, kot prostor sveta, nepreklicno in trajno zaznamovana, in se pognati na kokošji lov za vprašanji, ki nas presegajo. Kako bi si sploh drznili pod vprašaj postavljati obstoj Boga in s tem delovati zoper naziranje in iskreno čustvovanje tolikih predhodnih rodov, ki so tu hodili, stali in poklekali v stoletjih in tisočletjih pred nami? Kako bi si drznili enačiti to vero z nekimi starimi ajdovskimi bajkami o slovanskih škratih in palčkih ter implicirati, da so se vsi ti rodovi motili in so cerkve na tem mestu postavljali, ker so bili manj inteligentni, kot smo mi danes, v času narodne dekadence?"

 

Postno razmišljanje 2019 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2019/04/postno-razmisljanje-2019.html

Smrt Boga v današnjih časih.

"Tako tudi jaz, ti in vsi mi, ki se trudimo ostajati katoliški, Kristusovi, papeževi, navzlic vsem težavam, ki jih pred nas postavlja tako brezbožni svet, kot čudna zmeda znotraj katoliškega občestva, moramo vzljubiti tega mrtvega Boga, za katerega verjamemo, da bo vstal zmagoslavno od mrtvih, tako v našem življenju posameznikov, kakor v življenju sveta in stvarstva. Naš čas je Veliki petek, Velika sobota. Naša življenja so pogosto Veliki petek in Velika sobota, ko kličemo, prosimo Boga, a v odgovor le gluhota in mrtvost."

 

Postno razmišljanje 2020 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2020/04/postno-razmisljanje-2020.html

Gniloba liberalizma v individualističnem doživljanju nacionalizma in tradicionalizma

"Problem je individualizem. In tu smo zdaj pri postu! Problem je v tem, da je posamezniku težko izstopiti iz svojega individualističnega udobja in se pokoriti zahtevam, ki od njega nekaj terjajo. Ki od njega morda terjajo tudi, kaj neudobnega. Zato mnogi danes govorijo o narodu in obstoju naroda, a nočejo toliko napora, da bi šli raziskovat, kako so živeli njihovi pradedje, kaj so verovali, kako so dojemali dobro in slabo. Mrzko je mnogim, da bi se bili uklonili in častili Boga svojih pradedov, da bi odhajali ob nedeljah v cerkev in tam molili med starodavnimi zidovi, ki so jih postavili njihovi pradedje. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, kaj je prav in kaj narobe. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, da so določene reči  nemoralne in jih naj ne počenjajo. Oni bi radi instant nacionalizem, tisti stokrat in tisočkrat prežvečeni nacionalizem, ki meni, da vse težave prihajajo od zunaj, da jih vodijo neke senčne figure in da nas ogrožajo neke sile."

 

Postno razmišljanje 2021 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2021/04/postno-razmisljanje-2021.html 

Ali se je sploh za kaj vredno boriti?

"Od tod izvira torej zgoraj omenjen paradoks dihotomične percepcije svojega subjekta fascinacije kot bojevnika in zlorabljene naivnice v enem. V nepripravljenosti sprejemanja, da človek ni sam po sebi dober. Da se mora človek vselej truditi, da bi bil dober. Evropejec ni bil nekdaj dober, zato, ker je pač Evropejec, marveč je bil dober, ker se je trudil, da bi bil dober. Kot kristjan je sprejemal resnico, da je sam padlo bitje in da če želi postati dober, se mora truditi, da bi bil dober. Zaničevati in ruvati mora iz sebe slabo in gojiti ter negovati mora v sebi dobro. Človek mora mrtvičiti v sebi padle vzgibe, ki ga nagibajo k mehkužnemu, ki vselej vodi v slabo. Evropejec nekdaj se je tega zavedal."

 

Postno razmišljanje 2022 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2022/04/postno-razmisljanje-2022.html

Apostolat brezupja, resignacija in borba

"Prav je, da gre vse narobe! Kako lažje se nam je diferencirati od poživaljenega luciferističnega bistvovanja, vkolikor ga vidimo tako jasno okrog sebe na vsakem koraku! In ali ni to naravnost božja milost, da je nam ničvrednim grešnikom dano, da nismo zares del tega karnevala in zremo od zunaj, sicer še mlačni, negotovi in napol z žalostjo, da ne moremo okušati teh karnevalskih norosti? A smo vendar z eno nogo že tam, kamor nas kliče Kristus, v borbi, nepojenjajoči, nenehni borbi!"

 

Postno razmišljanje 2023 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2023/04/postno-razmisljanje-2023.html

Le zase boš odgovor dajal.

"Kdaj smo vsi mi pahnjeni v to skrb, v ta strah. Bivajoči v svojih kratkih življenjih, ki pomenijo en sam utrip stvarstva, se obremenjujemo s sto in eno rečjo na etničnem, etičnem, političnem in družbenem področju, namesto da bi pogosteje svoj pogled ponižno uprli v svoje delo, svoje življenje in bojevali ta svoj boj do konca. Kakšna ponižna vdanost, kakšno samozatajevanje žari iz zgledov naših prednikov, svetnikov, devic in cerkvenih očetov, nas pa naj bi skrbelo ali so se ledeniki že stalili in ali je v Britaniji ostal še kak belec."

 

Preklinjanje in tuji vplivi (Janez Kalan, 1929)

Iz knjige Mir Vam -- Slovenci
Janez Evangelist Kalan, 1929

Še eno lepo polje imam za naše časnikarje, ki jim ga moram posebno priporočiti. V slovenskem ljudstvu je še strašno surovosti. Ne verjamete? Samo poslušajte jih, kako govorijo! Vsaka tretja beseda pri mnogih je kletev. Ne mislite, da imam kletev za največji greh! Laške in hrvaške so mnogo bolj grešne. Naše niso tako, pač pa surove. »Permejduš da!«, »Permejduš, da ne!«, to je slovenska afirmacija in negacija. »A si videl hudiča?« »Ali verjameš, permejduš, da ga nimam bora? , »O hudiča, kje si se pa vzel?«, »Ali misliš, hudič, da imam že dosti?«, O tri sto hudičev, ta je pa imenitna!« . . . Kje na svetu pa tako govorijo? Pa ne mislite, da samo prostak tako kolne, — tudi naša častita inteligenca. Ko sem se vozil nekoč po železnici, sta dva tako hudičala, da se nisem mogel premagati, pa sem jima rekel: »Kako pa vendar govorite, da je vsaka tretja beseda hudič?« Eden mi je dal duhovit odgovor: »Saj nas vi učite na prižnici.« Dvomim pa, da bi mož pridige poslušal. Če jih pa posluša, si je od pridige menda samo hudiča zapomnil. V neki gosposki družbi je neka gospa štela na rožni venec, kolikokrat bo eden izmed častite družbe zaklel. Preden je bilo četrt ure, je bil rožni venec »zmoljen«. »V četrt ure je zaklel osemdesetkrat. Kakršne besede — tak mož, pravi pregovor. Na Nemškem ne slišim druge kletve kakor kak »Donnerwetter« ali »Herrschaft«. Hic Rhodus — hic salta! Tu je Vaše polje, gospodje časnikarji. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo! (Koseski). Bolj potrebno, kakor tujke iz jezika spravljati!

Toda še hujše! Slovenci niso zadovoljni samo s svojimi kletvami, vlačijo od vseh strani še tuje. Saj Vam mora biti znano, da se je italijanska »porka« na Slovenskem že čisto udomačila. Ta porka porkasta ne priča samo, kako so naši ljudje surovi, ampak kako tudi narodno nezavedni. Ko bi bili v vojni italijanski vojaki naenkrat začeli klicati »hudiča«, bi se jim mi smejali in si mislili: To so pač pravi tepci! Našega hudiča so nam vzeli in ga zdaj na pomoč kličejo! Pa taki tepci smo le mi! Ko bi imeli naši fantje kaj narodnega ponosa, bi se jim to dvakrat gabilo. Zdaj si pa gredo od teh ljudi kletve izposojat, kakor da nimajo domačih že preveč! Ko bi doma deklo s to ostudno psovko nagnali, bi imela pravico jih tožiti in bi bili kaznovani. Za preklinjanje Matere božje pa ni še nobeden pare plačal; zato imajo nesramneži velik pogum, nad njo svojo nesramnost stresati! 

In kaj ste že Vi, slovenski časnikarji, ki nam dan na dan napišete šest, osem ali deset strani, storili zoper to narodno sramoto? Ali ste sploh kdaj zgubili kako besedo o tem? To, evo ga, to je resnično narodno delo!  

Po vojni pa, slišim, vojaki s Hrvaškega in iz Srbije prinašajo podobne grdobije. Pa če so srbske in hrvaške, niso zavoljo tega nič boljše. Treba bi bilo fantom povedati, naj vendar nikar povsod, koder hodijo, ne poberejo vse svinjarije in je k nam ne zanašajo! Poštenega ponosa fantom manjka, sicer bi se ne nalezli povsod vsake nečednosti, kjerkoli jo najdejo.

In kaj počnejo fantje ob naboru in vpoklicu! Če bi prišel Turek ali Indijanec v našo deželo, pa bi videl fante pijane, gugajoče se, tuleče in rjoveče kakor divje zverine, kako sodbo bi si napravil o naši kulturi! Pa se toliko ponašate, kako izobraženi in napredni ste! Imate polno »kulturnih«, »izobraževalnih« in »prosvetnih« društev, — pri tem je pa vaša mladina še tako podivjana! 

Kalan tu dobro omeni kako ničvredno je, da se tuje kletvine uporabljajo v našem jeziku in da to kaže na pomanjkanje narodnega ponosa. In tu mu moramo verjetno vsi po vrsti priznati, da ima prav in da smo vsi krivi te ničevosti, ko tako radi uporabljamo južnjaške kletvice, da bi podkrepili svojo ogorčenost ali jezo. Morda lahko v tem postnem času, ki je pred nami sklenemo, da karseda opustimo preklinjanje v vseh oblikah, še najbolj pa preklinjanje v teh grdih južnjaških oblikah. Upam sicer, da nihče od nas ne kolne tako kot narodno-zavedni primorci, ki po italijansko nenehno kolnejo Mati božjo in Boga, ti so tako ali tako narodni izkoreninjenci in narodna sramota. 

Seveda pa je ta bosanska kletev še kako povezana tudi z izražanjem današnje mladine. Mnogi Slovenci v svojih mladih letih se zaradi poplave čefurskih priseljencev raznoraznih narodnosti začno prav izražati "po bosansko" pri čemer uporabljajo poseben dialekt, predvsem poudarjajo L in drugo. Žalostna slika. In medtem, ko smo včasih vsemu, kar je bilo neslovenskega in je prihajalo južno od slovenske meje rekli enostavno : bosanci, se sedaj ukvarjajo nekaterei ali gre za hrvate, albance, srbe, makedonce ali črnogorce. Zame osebno bodo do konca ostajali bosanci, čefurji, ki nam kvarijo in uničujejo narod. 

Danes se vsi ukvarjajo z migranti in afrikanci in ne vem še čim vsem, ne da bi kadarkoli sploh opozorili, kako docela so nam narod že uničili ti bosanci, ki so se vgnezdili v vse pore naše družbe, ponekod celo prevzeli glavno besedo in nam kratko-malo že skoraj povzročili narodni konec. Oni so z razliko od Slovencev celo narodno in religiozno zavedni, medtem ko Slovenci in posebej Slovenke z veseljem poberejo vse, kar se jim nasmehne. 

In danes nam diktirajo in kokodakajo o stoineni stvari bosanci, ičiči in polbosanci, še celo o narodnosti, narodu, katoliški veri in vsem drugem. Mi pa sedimo tu v nejeveri in čakamo, da bo končno že konec vsega skupaj.

Naprej!

Pa se je končalo božično obodobje in smo tik pred postom. Na projektu NeoDomobranec se ne objavlja veliko, kar ne čudi. Sam kar malo pogrešam pretekle čase živahnega "desnega" internetnega ustvarjanja izpred let, ki je sedaj povsem zamrlo. Na slovenskem tega sicer nikoli nismo zares imeli. Pri nas imamo samo dve vrsti desnice: desnico, ki podpira SDS v vseh oblikah in desnico, ki nasprotuje SDS v vseh oblikah. Grobo ju vsake toliko združi kak problem, ob mirnih dneh pa ju definira ta filo/fobija. Poglejte si no vendar samo te t.i. alternativne desničarje na socialnih omrežjih, ki samo žvečijo in žvečijo SDS in Janšo in se ukvarjajo s trivialno vsakodnevno politiko, kot npr. ob zadnjem zelo absurdno: koga je SDS napisala na svojo volilno listo za evropske volitve.

Po mojem mnenju si marginalna desnica, kakor ji že želite reči: alternativna, skrajna, karkoli desnica, sme dovoliti biti samo dvoje: ali surovo-akcijska ali pa filozofsko-avantgardna. Vse drugo je izroditev. Ali čista akcija, ali čista ideja, ne pa neko kolumnaško pregovarjanje o tej ali oni dnevni novici. To je participacija v forumu demokracije: afirmativna participacija, t.j. ker sodelujem potrjujem, omogočam.

Ah, rekli bi žalostna slika, če ne bi ta slika bila žalostna že od nekdaj. Saj ni res, da se je pa sedaj nekaj izrodilo, nikakor. Že od konca vojne imamo izrojeno to čemur rečemo desnica. In zato smo se na tem projektu podali povsem nazaj in skušali pokazati, da je tudi ko govorimo o desnici, zelo nezanesljiv teren, ali o narodu ali vseh teh pojmih. Kdor skuša to razumeti se mora vrniti v prvo polovico devetnajstega stoletja. Ampak problem nastane v nestičnosti, v trenutku ko človek prebije to točko in postane tako zelo oddaljen od splošne vsakodnevne narative in percepcije, da ne more več govoriti istega jezika z vsemi tistimi, ki tega romanja niso opravili. In sam sem že ničkolikorat rekel: za to, moraš biti posebne vrste človek in imeti moraš čas.

Sam se danes bolj kot kaj drugega sprašujem, ali je sploh mogoče kakšno resnično upanje ali pa je možna le posvečena resignacija? Po vseh teh letih ustvarjanja tega projekta, po petnajstih letih ustvarjanja tega projekta, to je letošnja obletnica, se zdi, da na kakšno upanje ne gre računati. 

Kaj nam sploh ostane? Ostane nam samo tisto, kar nas notranje žene, da ustvarjamo vsebine, ker jih enostavno moramo, ker nam nekaj v nas ne da miru, da ne bi nekaj tehtno zapisali, utemeljili, ovrgli, ker v nas kliče tisti glas naših prednikov s katerimi smo nenehno povezani v molitvenem narodnem občestvu. 

 

 

Advent 2023

 

 

 

23.12.2023 ::: Dan 21.

Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

Križ ni muka, niti neprijetnost, niti grenkoba... Je sveti les, na katerem zmaguje Jezus Kristus ... in na katerem zmagujemo mi, kadar z veseljem in velikodušno sprejemamo to, kar nam On pošilja.

 

 

22.12.2023 Dan ::: 20.

Anton Mahnič pravi:

Antikristu je kos le Kristus. Ali bomo zmagali kot katoliški radikalci ali pa ne bomo nikoli zmagali, ampak se v večno sramoto pokorili nasprotnikom.

 

 

21.12.2023 ::: Dan 19.

Aleš Ušeničnik pravi:

Ko stavi krščanstvo Križanega pred oči, že s tem vabi kristjane, da bi hodili za njim tudi po poti radovoljne odpovedi, da bi ljubili bolj uboštvo kot bogastvo, bolj devištvo kot rodbinsko življenje, bolj pokorščino kot samostojnost, in na sploh bolj žalost kot veselje.

 

 

20.12.2023 ::: Dan 18.

Anton Bonaventura Jeglič je v letu 1920 zapisal tudi:

Kako resno je življenje! Koliko truda in napora in premagovanja in vednega zatajevanja vseh dušnih in telesnih moči je treba! Oh, kdo bo obstal, kdo zmagoval in zmagal? Čutimo, da sami s svojimi močmi ne zmoremo, omagati moramo, propadli bomo za vekomaj. Toda, ne boj se, Bog je s teboj, ako le hočeš!

 

 

19.12.2023 ::: Dan 17.

Lorenzo Scupoli pravi:

Edina tvoja dolžnost je, da se junaško bojuješ; in če dobiš tudi večkrat kako rano, ne popusti nikdar orožja in nikdar ne pobegni!

Da se boš tem srčneje bojeval, pomni naposled še to-le: Duhovnemu boju se ne moremo izogniti in kdor se ne bojuje, bo gotovo ujet in umorjen.

 

18.12.2023 ::: Dan 16.

Janez Evangelist Kalan je leta 1929 zapisal tudi takole:

Razkristjanjenje je obenem demoralizacija, je moralna propast ljudstva. Kdor hoče, da so Slovenci moralno propal narod, ubij mu vero! S tem namen brez dvoma doseže.

Kaj ne vidimo tega na vsej Evropi? V kolikor je ta od krščanstva odpadla, v toliko je zagazila v močvirje nemoralnosti. Kdor tega ne vidi in ne obžaluje nima čuta za moralo. Najhujše pri tem je baš to, da se nesramnost sama sebe več ne sramuje, ne skriva, ne ženira, marveč nastopa javno in drzno in se roga čednosti v obraz.

 

 

17.12.2023 :::  Dan 15.

Leon Rupnik je v letu 1943 povedal:

Posebno bomo pa svoje dolžnosti izpolnjevali tudi s preziranjem morebitnih nasprotnih udarcev, ki našega poguma ne bodo ohromili, temveč še okrepili.

 

 

16.12.2023 ::: Dan 14.

Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

Žalost in nemir sta sorazmerna z izgubljenim časom. -- Ko boš začutil sveto nepotrpežljivost, da bi izkoristil vsako minuto, te bo navdalo veselje in mir, ker ne boš mislil nase.

 

 

15.12.2023 ::: Dan 13.

Janez Jenko je leta 1940 tudi zapisal:

Pogled na svet in na kulturo v luči vere nam odkriva, da imamo na svetu dejansko prav za prav samo dve kulturi: katoliško, ki priznava resničnega Kristusa in se bori za zmago njegovega kraljestva, ter brezbožno, katera se bori proti Kristusu za zmago nevere in satana na zemlji ali je vsaj v njegovi službi. Dejansko vidimo, kako se ta brezbožna kultura razširja, kako zanikava obstoj Boga, zameta oblast Kristusa, smeši Cerkev in njene pravice, skuša z orožjem napredka, znanosti in umetnosti napadati vernike in jih trgati od Kristusa. Satan se zaveda, da je kultura eno najmočnejših orožij v boju proti Kristusu. Meč in ogenj preveč bodeta v oči, prikrita lažiznanost, ki spretno odeva laž v resnico, ter umetnost s strupeno vsebino v lepi obliki preslepi in omami nešteto lahkovernih ljudi, da ne spoznajo prave resnice. Tako se je posrečilo satanu, da je dobil, kot se zdi, za nekaj časa kulturno nadmoč na svetu. Od nekdaj je že res, da je kultura človeku v kvar, če se ji ne zna približati v ponižnosti. Satan je našel v človeškem srcu samem zaveznika, željo po uveljavljenju, po časti in moči. Tej želji je znal spretno ustreči. Prikazal mu je kulturo kot polje, kjer bo zadoščeno njegovim nagonom

 

 

14.12.2023 ::: Dan 12.

Tomaž Kempčan pravi:

Zakaj bi svoj sklep odlagal na jutri?

Vstani in takoj začni! Reci: Zdaj je čas, da delam, zdaj čas, da se bojujem, zdaj pravi čas, da se poboljšam.

Kadar se ti slabo godi in si v stiski, tedaj je čas za zasluženje.

 

 

13.12.2023 ::: Dan 11.

Gregorij Rožman je leta 1945 zapisal tudi:

Prava molitev je tista, ki prosi za to, kar je v skladu z božjo voljo in z božjimi načrti. Vsi božji načrti pa imajo le en smoter: čast božjo in s tem našo resnično srečo. 

 

 

12.12.2023 ::: Dan 10.

V letu 1890 je Anton Mahnič zapisal:

"Popolni mož" je sv. Pavlu isto, kar odrasli ali zreli mož. Tak se mora po njegovih besedah razlikovati od otroka; in ker je poslednji "omahljiv" ter se da "sem ter tje majati od vsakega vetra," mora zreli mož stati neomahljiv, nevpogljiv proti vsakemu vetru. Možka zrelost je tedaj isto, kar imenujemo z drugo besedo "značajnost;" ker je pa značajnost nemogoča brez načelnosti, zato zahteva sv. Pavel, da popolni mož se nima dati majati od vsakega vetra uka. Zrel, značajen mož mora pred vsem imeti svoja načela, od katerih objektivne veljavnosti je ves prešinjen, in katera potem tudi dejanski vpotreblja na svoje delovanje, vstrajno do zadnjih posledic.

 

 

11.12.2023 ::: Dan 9.

Janez Evangelist Kalan je leta 1929 zapisal tudi:

Prav ima neki pisec "Slovenčev", da je treba za treznost verskonravnih sil. Nima pa prav, ko piše: "Ni treba radikalnih sredstev, marveč modre zmernosti." Tako? Pa res! Čemu nevarne operacije, če si kdo zlomi roko ali nogo ali če ima raka v želodcu ali slepiča?! To boli! Kar malo z žavbo se pomaže, pa se zlomljen ud pozdravi in rak odpravi. Taka žavba je Vaša zmernost! ... Pa da me prav razumete: Zmernost je dobra in lepa sama zase, bojno sredstvo zoper "rakrano" naroda pa ni. Za vojsko je treba meča, ne metle!

...

Med preprostimi ljudmi je pogostokrat mnogo več umevanja za take reči, kakor med onimi, ki se štejejo za modre. Učenost z vso bistroumnostjo določa, kje je meja med dovoljenim in nedovoljenim in se šteje za pravično, če se te meje drži. Vse prav. Ljubezen pa — ki to mejo tudi pozna — ne vpraša toliko za mejo, ampak gre preko nje, kakor daleč ji dovolijo njene moči. Ali ne veste, da je bil svet odrešen z žrtvijo in da se še vedno le z žrtvijo odrešuje?!

 

 

10.12.2023 ::: Dan 8.

Leta 1906 je Aleš Ušeničnik zapisal:

Dogme so skrivnosti, ki jih um ne more obseči; luč so, a za človeški um kakor refleks iz neskončnosti, "sled sence zarje unstranske glorje"; ako se človek ne zaupa Bogu, ako vanj nepremično ne strmi ter njega ne sluša, ki je Resnica, se mu bo porodilo v duši sto dvojb. A kdo naj ustali um, da se ozira v valovju in med brezni človeških zmot le v božjo zvezdo? Volja. Dogme so tudi načela za življenje; načela samoodpovedi, žrtev, heroizma v mukotrpnem človeškem življenju. Kdo naj utrdi um, da prizna ta načela, naj so izvor še tako težkih dolžnosti? Volja! 

 

 

9.12.2023 ::: Dan 7.

Janez Jenko je v letu 1940 zapisal:

Taka brezbožna in protiverska kultura nujno ubija samo sebe, narode pa, ki se ji predajo, vodi v propast in smrt. Brezverska kultura se nujno obrača k materiji in ubija duha, ki edini daje življenje. Tako se kultura vedno bolj spreminja v goli mehanizem, brezdušno civilizacijo, ki kliče na dan živalske nagone, povzroča upore, vojske, upropašča posameznika in narode.

 

 

8.12.2023 ::: Dan 6.

 Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

To je velika krščanska revolucija: spremeniti bolečino v plodovito trpljenje, iz slabega narediti dobro. Hudiču smo odvzeli to orožje ... in z njim osvajamo večnost.

 

 

7.12.2023 ::: Dan 5.

 Anton Bonaventura Jeglič je v letu 1920 zapisal:

Prizadevaj si torej, da bo tvoja volja trdna. Zato le premišljuj, kaj je greh, kaj je milost božja, kaj je večno življenje; premišljuj, kaj je storil Jezus za te, poglej v jaslice, na križ, v tabernakelj: in vnela se ti bo resna volja, storiti, trpeti in žrtvovati vse, samo da se obvaruješ greha, ostaneš v milosti božji in se zveličaš vekomaj.

 

 

 6.12.2023 ::: Dan 4.

Gregorij Rožman je v letu 1945 zapisal:

Stati trdno in neomahljivo v veri, na skali, na katero je Kristus sam postavil svojo Cerkev, ki je peklenske sile ne bodo premagale, to je skrivnost krščanske nepremagljivosti in poroštvo končne zmage. Na tej trdnosti in zvestobi so se in se bodo vedno skrhali kremplji in zobje satanovi, pa četudi morajo Kristusu zvesti z ženo - Cerkvijo vred bivati kaj časa v puščavi kot izgnanci iz brezbožnega sveta in njegove navidezne svobode.

 

 

5.12.2023 ::: Dan 3.

Tomaž Kempčan pravi:

Začetek vseh zlih skušnjav je nestanovitnost duha in premajhno zaupanje v Boga; kakor namreč ladjo brez krmila premetavajo valovi, tako različne skušnjave begajo človeka, ki je nemaren in je opustil svoje sklepe.

Ogenj preizkuša železo, skušnjava pa pravičnega človeka.

Dostikrat ne vemo, kaj zmoremo, skušnjava pa razkrije, kaj smo.

 

 

 4.12.2023 ::: Dan 2.

V letu 1929 je Janez Evangelist Kalan zapisal:

V naših dnevih se mnogi ponašajo s svobodomiselnostjo. Češ, kdo bi mi branil misliti, kar hočem!? — A svobodomiselnost je — oprostite! — nesmiselnost. Da to uvidiš, ti ni treba študirati gimnazije ali univerze, treba je samo, da znaš do pet šteti. Ti si, moj ljubi svobodomislec, lahko misliš, da si v loteriji zadel, ali da si vladar, ki se ti vse klanja, imaš tri kraljestva, devetnajst graščin in milijarde denarja. Vprašanje je le, če je vse to res! — Svobodno misliti, kar hočeš, ti tako ni dovoljeno, kakor ti ni svobodno govoriti in delati, kar se ti ljubi. Misli, besede in dejanja so v takem razmerju kakor korenina, deblo in krona drevesa. Če je korenina trnova, ne more deblo in krona roditi grozdja. Vsako dejanje ima svoj začetek v mislih. Tat in morilec najprej misli, da bo kradel in moril, potem šele stori. Iz tega je jasno, da kakor se ne sme napačno delati, tako se ne sme napačno misliti. Misliti se sme samo, kar je resnično, pravilno in pošteno. "Le misli, le misli, Ambatha preljubi« (Aškerčeva) — misli več, kakor si dozdaj mislil! — a ne smeš misliti, kar in kakor se ti zljubi, ampak misli malo, zakaj si na svetu, pa boš prišel do prepričanja, da življenje naše nima pravega smisla, če ni vsidrano v večnosti in Bogu!

 

3.12.2023 ::: Dan 1.

Adolf Vadnjal je v letu 1956 zapisal:

Pokvarjena in slabo vzgojena inteligenca, avantgarda revolucionarnih idej in krvavih revolucij naše dobe, priča, da se današnji ogromni boj ne bije zaradi perečega socialnega vprašanja, temveč za biti ali ne biti krščanstva in njegovih moralnih vrednot. V kolikor so narodi, ki se še imenujejo krščanski, že preveč oslabljeni, da bi se hoteli otresti notranjih in zunanjih razdejalcev duš, bo moral pač vsakdo sam dobojevati ta boj v svojem srcu. Z drugo besedo: krščanstvo v javnem življenju čaka huda preizkušnja.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Spet smo v prelepem času adventa in tudi letos naj vsak dan adventa na tem mestu objavimo kako misel bogate katoliške dediščine.