Kristus Kralj - Zmagovalec
Celotna enciklika Quas primas v slovenskem jeziku: Quas primas
Ko dandanes praznujemo praznik Kristusa Kralja, se večina ljudi ne zaveda, kaj ta praznik sploh predstavlja in ne razume njegovega specifičnega pomena v redu Cerkve in družbe. Tudi mnogi duhovniki in laiki, ki jim je ob tem prazniku dano, da govorijo in pišejo o pomenu in važnosti tega praznika, ne znajo natanko povedati, zakaj in kako nosi ta praznik velik pomen in čemu je bil postavljen relativno pozno in to ravno v divjem dvajsetem stoletju, ki je v silnem barbarizmu celo prekašalo devetnajsto in osmenajsto stoletje. Zakaj vendar je bil ta praznik postavljen ravno v času med obema svetovnima vojnama?
Napak bi bilo misliti, da kraljevanje Kristusa Kralja zadeva le posameznika ali Cerkev, v smislu vzporednega verskega bistvovanja, ki z okolico, družbo in državo nima nič opraviti. Ravno nasprotno. Praznik kristusa Kralja je bil od Pija XI. postavljen ravno iz razloga, da postane večni opomnik, da Kristus ne kraljuje le nad osebo in Cerkvijo, temveč nad družbo, državo in človeštvom sploh. Kristus Kralj ali Kralj kraljev (npr. 1 Tim. 6,15) je namreč gospodar, kralj, ki mora kraljevati ne le nad posamezniki, ki ne nosijo nobene oblasti, temveč prav nad mogočniki, kralji, državniki, politiki, zakonodajalci itd. Kristus Kralj kraljuje nad državami.
Nesmiselno bi bilo tudi trditi, da je bil praznik Kristusa Kralja postavljen zgolj spričo t.i. totalitarizmov, ki so gradili totalne države. Nasprotno, ta praznik, ki sicer omejuje državo v njenem samogospostvu, ker ji postavlja zakone, ki jih ne more preseči, ali zanemariti, ni bil naperjen zoper totalitarno državo kot takšno. Kajti Cerkev je indiferentna do oblike vladavine. Naperjen pa je bil zoper možnost, da se država bodisi popolnoma odreče Kristusu in mu odreče svoje podložništvo kot Kralju kraljev, bodisi, da postane v verskem oziru indiferentna, kar pomeni, da tretira vse veroizpovedi enako in ne izraža svoje vdanosti Kristusu ob cerkvenih praznikih in na področjih, ki se tičejo večnega blagostanja svojih državljanov. V tem oziru je namreč liberalna demokracija s svojim brezverskim, sekularnim zadržanjem napram pravi veri, ki je vera nepregledne množice predhodnih rodov, neprimerno slabša državna ureditev oz. vladavina, kakor pa denimo fašizem, ki je kljub svoji absolutni Državi, vendarle katoliški veri in Kristusu Kralju odmeril priviligirano mesto, kajti ravno državno praznovanje verskih praznikov in udeleževanje državnega vrha pri prazničnih bogoslužjih, je tisto izkazovanje podložništva Kristus Kralju, ki ga je vsaka oblika vladavine dolžna izkazovati.
Zato je bil praznik Kristusa Kralja postavljen v času, ko so se vladavine, tako tiste liberal-demokratske, kot one materialistične (komunizem) in one, ki so drvele v poganstvo (narodni socializem), vse bolj odtegovale kraljevanju Kralja kraljev in se je na obzorju kazala versko indiferentna država, ki katoliško vero degradira na enakovreden položaj z vsemi krivimi verami. In zato smo danes v takšni zadregi ob praznovanju tega praznika, ker si ne drznemo jasno in na glas izpovedati, da katoličani zahtevamo državo, ki bo priviligirala katoliško vero, se bo ravnala po božjih zapovedih in, ki ji bo poslednji cilj zveličanje državljanov.
Da pa je papež Pij XI. postavil ta praznik ravno v tem času, je bil razlog tudi v tem, da je lahko z velikim veseljem opazoval katoliško politično gibanje, ki je živelo in delovalo po sleherni evropski državi. To so bila katoliška socialna gibanja, ki so želela pravičen socialni red in krščansko državo in niso nikoli kompromitirala svojih nazorov, temveč so s svojim vztrajnim delovanjem dosegala spremembe in krojila politiko držav. To so bile stranke, gibanja in društva, ki niso nič podobnega današnjim pomehkuženim krščanskim demokratom širom Evrope, kaj šele, da bi bila kakorkoli podobna današnjim konservativcem in njihovemu boju za liberalne fundamente. Te stranke, gibanja in društva so si z besedo in dejanjem zares prislužila imenovati se krščanska, katoliška.
Zato praznik Kristusa Kralja ni praznik neke abstraktne zamisli, ali nekega dejstva, ki bi bilo zgolj duhovno in bi bivalo le v notranjščini človekovega srca in domače cerkvice. Ne. Praznik Kristusa Kralja je praznik katoliške politike, zavzemanja za državo po katoliških načelih, ki bo Kristusu vrnila njegovo mesto v ureditvi družbe in je torej praznik, ki nas mora spodbujati k realnemu delu v realnosti družbe, države in sveta.
V tem prazniku je namreč do popolnosti izraženo katoličanovo poslanstvo v tem svetu, ki se od protestantskih krivovercev in pravoslavnih razkolnikov popolnoma razlikuje. Katoličan, ki veruje, tudi preobraža svet, ne le z zgledom, temveč z dejanjem in naporom, v večjo božjo slavo. V slavo križanega Kralja, ki je zakraljeval nad nizkimi, pa tudi na visokimi. Nad posameznikom in družino, pa tudi nad družbo in državo.
Obenem pa je ta praznik tudi oster opomnik vsem tistim katoličanom, ki v maniri liberalne demokracije in protestantiziranega katolištva menijo, da moramo svoje katoliško versko bistvovanje ločevati od onega političnega, družbenega in socialnega. To zmoto, ki se pojavlja v katoliškem občestvu, obsoja ta praznik, ki je praznik katoliške političnosti, aktivnosti, brezkompromisnosti in radikalnosti.
In naše upanje in naša vera ostajata obrnjena v zamisel, da se nekoč slovenski katoliški narod zopet povrne v tirnice katoliške socialno-politične doktrine in zgradi državo, ki bo vredna imenovati se Kristusova podložnica. Državo, ki bo nov katoliški monarh, kralj, nad katerim naj vlada Kralj kraljev - Kristus Kralj.
Christus Vincit!
Christus Regnat!
Christus Imperat!
Živel Kristus Kralj!
