Ta postni čas v katerem se nahajamo je meni najbolj zaznamovalo premišljevanje o božji volji. Radikalno sprejemanje božje volje nas lahko vodi v popolno sprejemanje življenja in tistega, kar smo. Lahko se ob tem sprejemanju, kot obliki religiozne, ideološke, svetovnonazorske vaje, celo porodi strah, da to pomeni popolno resignacijo in pasivnost, česar pa se človekova narava boji, kakor tudi ne more biti skladno z našim naziranjem o (re)akciji, revoluciji, presnavljanju, mrtvičenju, odmiranju, postajanju, romanju, bojevanju, nenehnem gibanju. A ta strah ali tako naziranje že pomeni, da človek pač še ni zares radikalno sprejel božje volje in je najverjetneje tudi nikoli ne bo. Zato je, paradoksalno, tak strah odveč. A od tega premišljevanja o božji volji me je misel vodila k temu čemur bi lahko rekel "naša prizadevanja". Kaj je z njimi? Kaj bo z njimi? Ali bo kaj iz njih?
Kaj s tem mislim, naša prizadevanja? S tem mislim na vse tisto, kar počnemo npr. na tem projektu NeoDomobranec, s katerim smo pred leti začeli na zelo avtonomen in neustaljen način najprej z normalizacijo gledanja na protikomunistično delovanje med vojno pri nas in potem kasneje z vzpostavljanjem nekakšne duhovne kontinuitete z našo predvojno katoliško mislijo in aktivnim delovanjem v svetu. Spet kdo drug pa je to počel, počne ali bo počel pri kaki sorodni temi ali vprašanju. Mnogo jih je bilo, ki so že odnehali, mnogi so ki se trudijo danes in mnogi pridejo, ki se bodo šele začeli truditi.
Sam sem to imenoval kot za neko neustavljivo pronicanje naše katoliške identitete na plano skozi razpoke, ki jih predstavljamo mi sami. Mi sami lahko povzročimo to pronicanje te podtalne vode, ki je naša realna slovenska preteklost, zgodovina in tradicija. In naša prizadevanja so tisto, kar realno ustvarimo, najsi bo to nek komentar, mnenje, smešnica, strokovni članek, objava na blogu, vlog, knjiga, pesem, poezija, slika, fotografija, ime v igrici, polemika v šoli, fakulteti, delovnem mestu, grafit, realna akcija, protest, kar koli že. Vse to lahko smatramo za naša prizadevanja za ta določen smoter rekonkviste naše dežele, našega socialnega prostora.
Če pogledam nazaj kakih šestnajst, sedemnajst let, potem moram priznati, da gledam drugače kot sem tedaj. Tedaj sem videl vznik zdravega, vitalnega zanimanja za domobrance, ki se ni več uokvirjalo v tesne okvirje emigracije ali npr. Nove slovenske zaveze, niti v okvirje neonacionalsocialistične misli, temveč je stalo samo na sebi, kot domobranec je najboljša manifestacija, personalizacija tega, kar Slovenec v resnici je. In to je čista resnica. Slovenec je domobranec, pa če smatrate domobranca kot nekaj negativnega ali pozitivnega, vendar je Slovenec v resnici domobranec. Je nekakšen poslednji klic zares avtentičnega slovenskega naroda, tistega naroda, ki so si ga tako zelo trudili določeni centri predrugačiti, transformirati, izmaličiti, in jim je to na dolgi rok uspelo. A domobranec je izraz tistega resničnega slovenskega naroda, ki bolj kot vse drugo ljubi svojo zemljo, narod, navade in Boga; ki mu je bolj pomembno, da je in da sebe vidi kaj je, kot kako ga vidijo drugi.
Domobranec je v resnici tisto, kar slovenski narod je, zgodovinsko gledano. Njegovi alternativi sta samo dve: novi Slovenec, kot socialist, načrtno indoktriniran z neko določeno materialistično, židovsko, kriptoliberalno ideologijo (i.e. komunizmom) in tisti historični spekulativni Slovenec, o katerem pišejo oni kriptoliberalci, ki ne ljubijo realne zgodovine (i.e. kriptokomunisti).
A ta vznik je bil seveda omejen in nikoli ni zares mogel pomeniti splošnega prevaganja na stran protikomunizma in posledično slovenske tradicije in ko sedaj po teh nekaj letih gledam na to časovno premico od tedaj do danes, potem je jasno, da se nič zares bistveno ne nagiba v našo stran in je torej naš boj na dolgi rok obsojen na neuspeh. A kar s tem mislim je ozko tisto, kar sam smatram za pravilno in pravo narodno idejno usmeritev. In to naj nikogar ne plaši in ne vznemirja, saj je namreč tako, da se v teh naših prizadevanjih vsi aktivni udeleženci delimo na dve skupini, na one, ki jim to predstavlja zgolj nek trenuten navdih in na one, ki jim to predstavlja nekaj tako bistvenega, da je to del njihovega življenja, hoteli ali ne. In zato tudi če zatrdim, da je vse skupaj obsojeno na neuspeh, je pač vseeno tako za ene ali za druge, prvi tako ali tako niso pri stvari, drugim pa je vseeno kako se bo stvar iztekla, od nje se pač ne premaknejo niti za ped.
Med slednje sodim sam, ne zato, ker bi tako hotel ali se tako odločil ali se celo samo pretvarjal, marveč zato, ker je to na srečo ali na žalost tako.
A najsibo, da je tako ali tako in ne glede na to, da tečemo ta mrtvi tek naj se na tem mestu pomudim pri nekoliko abstraktnem vprašanju: kako naj bi bilo? Kaj bi morali po mojem mnenju storiti in kaj naj bi bila idealna razrešitev odprtih družbenih vprašanj. Kdor ta projekt spremlja, potem bo ugotovil, da se bom na tem mestu nekoliko ponavljal. Od tu dalje bom pisal v avtoritativnem tonu, a bralec naj razume, da nič od tega ni v resnici absolutno, objektivno ali avtoritativno.
Danes težko poimenujemo sami sebe. Govorimo si desničarji, tradicionalisti, konservativci, identitarci, reakcionarji, ... A vsa ta poimenovanja so v resnici, če smo pošteni, nekakšne dihotomične diferenciacije. Dihotomične v smislu, da implicirajo in celo predpostavljajo nek nasprotni pol, nek dualistični sistem, sestav. Vsa ta poimenovanja so reakcionarna, izvirajo kot odziv na spreminjajoče se pogoje sveta in družbe okrog nas. To je v izhodišču slabo, saj moramo mi graditi svet in družbo, kakršna bi morala biti.
Karkršna bi morala biti -- v tem je smisel vsakega vstopanja v razmerja družbe, v presnavljajoč, graditeljski odnos posameznika z družbo. In zato je tu potrebne splošne ideološke refleksije na temu, kar imenujemo desnica. Nujno je, da pridemo do nekaterih bistvenih uvidov. Kot prvi je ta, da se zeitgeist, družbeno stanje, družba sama, ne ustvarja sama od sebe spontano, kakor nek samoozaveščajoči se panenteistični bog, marveč se jo nenehno določa preko malih ali večjih borb, forsiranja svojega svetovnega nazora nad družbo s strani ali enega samega posameznika, več posameznikov ali skupine, ki poseduje sam/a točno določen svetovni nazor. Ali se tega svetovnega nazora ta zaveda ali ne, to je drugo vprašanje, a vse konec koncev izvira iz tistega presnavljanja in urejanja družbe, da bi bila takšna, kakršna bi morala biti v očeh nekega posameznika oz. neke skupine posameznikov. Ta zahteva po ustvarjanju družbe, da bi bila takšna kakršna bi morala biti, pa torej predpostavlja nek kvalitativen sistem, neko moralno določevanje tega, kaj je dobro in kaj je slabo. Kaj je dobro in kaj je slabo pa nikoli ne moremo določiti objektivno zunaj neke ideološke zasnove, neke ideologije, nekega (kripto)religioznega tolmačenja sveta, neke implicitne metafizike. Ozavestitev tega novoveškega, rekli bi kantovskega dejstva pa je bistveno za nas kot katoličane in Slovence v enaindvajsetem stoletju.
Tu je treba refleksije torej nad drugo točko, ki je tolmačenje morale, ureditve sveta in družbe kot neke objektive danosti. Logično je, da vsak, ki totalno razume svoje religijozno in ideološko usmerjenost, smatra, da je njegovo tolmačenje sveta, morale in njegovo kvalitativno presojanje objektivno in absolutno. Vkolikor bi se strinjal, da je objektivno zgolj znotraj njegovega lastnega ideološkega in religioznega sistema, bi negiral resničnostno vrednost tega ideološkega in religioznega sistema samega. In tu je zanka liberalizma. Če se strinja, da torej objektivnega presojanja človek ni sposoben, saj vsako presojanje predpostavlja neko subjektivno pristajanje na nek predpostavljeno-objektiven ideološki sistem in torej smatra, da je njegovo tolmačenje tega kaj je prav in kaj narobe možno le nad njegovo skupino oz. grupo, ki pristaja na ta ideološki sistem, de-facto sprejme liberalizem, kot sistem pluralizacije ideoloških bazenov, ki so podrejeni glavnemu liberalnemu ideološkemu sistemu, ki sebe smatra za objektivno veljavnega in absolutnega. Če pa zavrne možnost te pol-objektivnosti in smatra, da je sam objektivno veljaven in absoluten, pa ni zmožen reagirati v svetu na presnavljajoč način, saj meni, da se ta objektivnost samo-uveljavlja, da ima nekakšno aktivno moč presnavljanja družbe.
Ta hendikep pri desnici in katolištvu predstavlja problem iz razloga njegovega post-reakcionarnega stadija, ki ga katolištvo samo po sebi ne vsebuje. Nove totalne ideologije sprejemajo svojo objektivnost na aktiven, rekli bi nasilen način in želijo uravnati družbo po svojih merilih ne da bi jim bilo potrebno refleksirati ne/objektivnost njihove ideološke zasnove. Tako tudi katolištvo na svojih začetkih ni bilo zapleteno in ujeto v zgoraj omenjeno liberalno zanko, marveč je smatralo sebe, kot objektivno ideološko zasnovo in je na revolucionaren način spremenilo družbo na globalni ravni. Danes pa je katolištvo v t.i. post-reakcionarni fazi. Ta faza je problematična in težka zato, ker je v njej treba novega preboja in ne več zanašanja na staro delovanje in predpostavke v oziru na družbena izhodišča.
Grobo si torej te faze sledijo takole: a)krščanstvo kot revolucionarna sila vstopi v družbo, b)preobrazi družbo, c)vzpostavi družbo po svoji ideološki zasnovi, d)pride na preizkušnjo stagnacije, e)pride na preizkušnjo konservacije obstoječega stanja, f)pride na preizkušnjo revolucije, g)se preoblikuje v kontrarevolucionarno silo, h)če ji ne uspe zadušiti revolucije in ta v večjem ali manjšem obsegu prevlada, postane krščanstvo sedaj reakcionarno, ker samo še reagira na vse bolj spreminjajočo se družbo (ponavadi zaradi neke vrste latentne revolucije) in potem i)pride -- tu pa smo sedaj na povsem novem terenu -- v t.i. post-reakcionarno dobo, ko ni niti več reakcionarna, saj je izgubila vse svoje položaje moči v družbi in nima več kaj konservirati, na kaj več reagirati, saj je povsem izrinjena na obrobje družbe in ima tu na tem mestu samo dve možnosti: nadaljno stagnacijo ali revolucijo.
A da se danes desnica in katolištvo nahaja v tej post-reakcionarni fazi mnogi niti ne vidijo. Na eni strani nekateri menijo, da so še vedno v reakcionarni fazi, na drugi strani pa tisti kriptoliberalci ujeti v liberalno zanko enostavno udobno stagnirajo, misleč da je njihova objetivna veljavnost moralnih načel veljavna le za njihovo ozko skupino v pluralni liberalni družbi in se pretvarjajo, da ne vidijo, kako ta pluralizem vse bolj in bolj posega v njihovo območje in jih duši in stiska, kjer se še kaj zadušiti more.
Zato je nujno potrebno, da se izvede ta refleksija, ta revizija, ki upošteva tudi novoveška dognanja, da bolj resno vzame npr. Kanta, da skuša razumeti relativizem in da začne relativizirati, kar je treba relativizirati. Ne, nič ni objektivnega, če ni ta objektivnost udejanjena nad družbo. Treba je torej ločiti med transcendentno objektivnostjo in funkcionalno objektivnostjo.
Tu je pa treba torej refleksije in polemike naravnost z nami samimi in posebej z določenimi preteklimi naziranji. Ko danes beremo npr. stare katoliške avtorje, moramo razumeti, da se sami niso nahajali v post-reakcionarni fazi, marveč v eni od drugih faz, npr. na tem mestu najpogosteje objavljamo avtorje iz reakcionarne faze, torej one že iz po liberalni revoluciji (post-razsvetljenstvo). In to so eni najimenitnejših avtorjev, to so avtorji, ki docela razumejo družbo, politiko in svet in katolištvo, a kar ne morejo vsebovati, je ta odziv v post-reakcionarni dobi. Vkolikor bi se npr. danes dr. Ušeničnik prikazal zlepa med nami, bi gotovo dodobra preučil situacijo in nam povsem razdelal, kako in kaj naj storimo. Vendar pa je on živel v prejšnji fazi; isto velja za velikega dr. Mahniča. Ko danes beremo Mahniča razumemo, da njegov odnos do vseobsegajoče države ni bil pravi. Njegovo tretiranje liberalne države, je bilo bistveno reakcionarno. Sam še vedno izhaja iz možnosti družbene ureditve, ki ne bo vključevala vseobsegajoče države, čeprav na mestih, kjer govori o radikalnosti in totalnosti že vsebuje nastavke za totalno državo. Zakaj on zavrača to obliko države, ki jo je vpeljal liberalizem? Zato, ker še stoji z eno nogo v stari ureditvi in smatra, da je še možnost reakcije in zaustavitve. Mi danes vemo, da zaradi razvoja družbe ne moremo brez totalne države in zato skladno z nastavki korporativizma in drugih premikov v katoliški misli že lahko brez težav govorimo o totalni državi, kot pokristjanjenem konceptu. A vendar se mnogi oklepajo teh starih in v resnici zelo trivialnih pogledov na ureditev države in iz tega izvajajo neke vrste dogme, češ država mora biti karseda omejena v njenem gospostvu nad posameznikom, družino, družbo in sanjajo o nekih nikoli uveljavljenih in celo ideološko preživetih subsidiranostih (ipd.), kot zgolj retoričnih nastavkih za onemogočanje ideološkega razvoja katoliške misli in akcije. Bolj kot iskanje alternativ in graditev avantgardne zasnove družbe in države, jih zanima kako bi oporekali vsakemu iskanju teh alternativ. Prestrašeni besed fašizem in totalitarizem objokujejo stare čase in se oklepajo teh "flatus vocis" in čebljajo o kaki prav posebno neposrečeni državni in socialni ureditvi, kakor npr. monarhizmu ali distributizmu. Ali pa še huje, enostavno gnezdijo znotraj liberalizma kot pravi kriptoliberalni biriči, vojački, ki se poženejo v retorični boj, čim pride na preizkušnjo kaka čisto liberalna postavka, ki jo oni v svoji shizofreniji smatrajo za bistveni del njihovega obstajanja v družbi.
Kajti razumeti moramo, da se mi kot katoličani in Slovenci nahajamo v post-reakcionarni fazi. Medtem ko se v reakcionarni fazi nahaja liberalizem sam, ko mora reagirati na logične ekscese svojih izrastkov. In tu je treba biti do neke mere pozoren in ne zamenjevati reakcionarnost liberalizma s staro katoliško reakcionarnostjo. Če se danes postavljamo na okope glede poučevanja o tolikokrat izrečeni "teoriji spola" ali o "kulturnem marksizmu", tega ne počnemo kot katoličani ali stari reakcionarji, stari kontrarevolucionarji, marveč kot liberalni reakcionarji, ki skušamo ubraniti liberalne postojanke. Vkolikor se postavimo na povsem katoliška stališča, potem postanemo revolucionarji, saj pridemo navzkriž z ustaljenimi strukturami liberalne družbe.
Vsa izvajanja o revoluciji, državi, etatizmu, svobodi, uporništvu, ki izhajajo iz katoliških sred v preteklosti pa govorijo v prid obrambe ustaljenega krščanskega družbenega stanja, so implicitno katoliška in nikakor ne govorijo v prid liberalne države. Norost je smatrati načela o obrambi krščanskih državnih ureditev za aplikativna na liberalne protikrščanske družebene ureditve.
Če to razumemo, potem vemo kako močnega prevprašanja naše ideološke zasnove bo potrebno. A če sploh želimo priti na to točko, potem si moramo priznati, da smo v tej post-reakcionarni fazi, da moramo smatrati liberalno demokracijo za nekompatibilno katoliškim načelom in katolicizmu samemu, liberalizem za neskladnega z našo zgodovinsko narodno danostjo in da spoznamo, da se torej mi kot katoličani ne nahajamo v liberalizmu in demokraciji kot njun integralni del, marveč kot Izraelci v Egiptu.
Od tu lahko potem vzpostavimo neko logično socialno in družbeno ideološko zasnovo, ki bo vzniknila kot odgovor na ta čas danes in ne kot mimika nekih starih, povsem neaplikabilnih družbenih prijemov in soočanj. To nas bo vodilo, da ne bomo sužnji liberalne dihotomije, da ne bomo maloumni participatorji v liberalni dialektiki, marveč bomo zavrnili to liberalno informacijsko kolonizacijo v celoti. Ne bomo več desni pol liberalizma, marveč osvobojeni sužnosti liberalizma, bomo na revolucionaren način preosnovali družbo na katoliške temelje, zasadili križ v jedro sveta in pokorili vse institucije kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca.
Če bomo želeli to zares kdaj doseči, potem moramo tudi pravilno ovrednotiti to, kar se nam danes ponuja kot zaveznike, bodisi drugoverske religiozne skupnosti, s katerimi naj bi nastopali zoper liberalizem, bodisi logične zaveznike v okvirjih liberalne reakcije i.e. nacionalisti, identitarci, tradicionalisti... Mi ne smemo zavoljo zavezništva pristajati na njihovo popačeno gledanje družbe, ne smemo se udeleževati njihove gnile reakcije. Mi moramo danes razumeti čas in prostor in imeti v mislih le svoje odrešenje, ne pa reševanje gnilobe liberalizma, ki se je kakor bolezen razpasel po zahodni družbi.
Zato denimo ni nobene potrebe, da bi zametovali npr. feminizem. Tu feminizem in emancipacijo ženske izpostavljam zato, ker je zelo pogosto retorično izhodišče "desnice", oz. tega, kar smo torej sedaj ugotovili, da ni nič drugega kot liberalna reakcija. Radikalni feminizem v resnici služi naši stvari. Feminizem ima možnost, da osvobodi žensko t.i. liberalnega podivjanega kriptopatriarhizma, ki skuša žensko zreducirati na zgolj eno od dobrin (commoditas) moškega. Zato se liberalna reakcija tako strašno boji feminizma in zato se feminizem skuša v liberalni družbi preobražati v svoje nasprotje. Emancipirana ženska je ta ženska, ki zmore stati na svojem in postaviti meje moškemu, posebej njegovi razbrzdanosti in nenadzorovani pohoti, ki jo producira liberalizem. Zato je pravi radikalni feminizem tak feminizem, ki pravilno nastopi zoper ta gnili liberalni "patriarhat", v katerem ni ženska nič drugega kot dobrina, kos mesa in ki se jo meri po njeni zmožnosti privlačenja moškega oz. njegove pohote. Zato je radikalni feminizem v prvi vrsti zoper npr. pornografijo, prodajanje ženske kot produkta za moško konzumacijo (použivanje). Medtem pa gnili kameleonski liberalizem skuša to nevarnost emancipirane ženske onemogočiti na način, da ta koncept kolonizira in kanalizira na način, da proda ženskam emancipacijo z obljubo, da jo bodo pridobile vkolikor bodo še bolj podvrgle svoje obstajanje v družbi, moški pohoti, v čemer je resnični gnili patriarhat, proti katerem bi se zmedene feministke morale boriti. A gnila desna liberalna reakcija, maloumno niti ne vidi teh tokov znotraj feminizma in tolče proti feminizmu s preživetimi krilaticami iz devetnajstega stoletja.
Isto velja za etatizem. Država je dejstvo in družba linerano v zgodovini skupaj z napredkom postaja vse bolj kompleksna in velika. Pojavljajo se problemi, izzivi in vprašanja, o katerih se ljudem še do sto let nazaj ni niti sanjalo, da se bodo kadar koli pojavili in danes je naravnost potrebna totalna vseobsegajoča država in presojati smotrnost, namen, obseg in pooblastila države z vatli iz osemnajstega ali devetnajstega stoletja v oziru na današnjo družbo in državo je smešno, če ne naravnost noro. Seveda potrebujemo totalno državo, ki jo moramo nasloniti na katoliške temelje in ki bo posegla v vse pore človekovega življenja, ne da bi s tem kakorkoli onemogočala tisto neodtujljivo svobodo in integriteto posameznika.
Nekaj podobnega velja za npr. globalizem. Tudi globalizem je sam po sebi kvalitativno nedoločen. Določeno obliko in kvaliteto mu daje šele ideološki sistem, ki stoji za njim. Zato je vse bolj jasno, da globalizem in celo globalna država je tik pred tem, da postane dejstvo in s tem ni nič narobe. To ne predpostavlja nujno zlitja in uničenja določenih kultur in jezikov in celo religij (četudi bi bilo za mnoge od njih koristno, da bi se eradicirale). Kot vidimo na primerih upravljanj držav, firm, Cerkve in podobnega, neko vrhovno obsegajoče izvršno vodstvo, ne pomeni nujno ne-avtonomije in enoličnosti podvrženih subjektov, temveč je pogosto, da se povsem normalno razvija posamezna pobuda, raznolikost in delovanje, seveda v okviru nekih koristnih izhodišč in ciljev. Isto velja za svet, ki je sedaj tako zelo napredoval in postal tako soodvisen od različnih dejavnikov, da vkolikor bo tendenca razvoja šla še naprej v tem tempu in ne bo prišlo do kakšne korenite zaustavitve iz kateregakoli razloga, potem bo globalna država, svetovna ureditev naravnost nujna in nadvse koristna. Seveda naše stremljenje bo vedno bilo, da bo katoliška, vse drugo je za nas slabo.
Kot katoličani in s tem mislim, če smo zares katoličani, če dejansko izvajamo katoliško prakso in nismo zgolj nominalni katoličani, imamo najboljše in najpopolnejše gledanje na časnost in večnost. Mi gradimo tu le kakor romarji, trudimo se po vseh svojih močeh, da delamo in izboljšujemo in ustvarjamo svet, da postaja vse bolj pravi, obenem pa si ne nabiramo nobenih zakladov, ker se nam ti smejo kopičiti le v nebesih. Svojih želja in udobja ne postavljamo za merilo ureditve družbe, saj se zavedamo, da je pomembno le naše odrešenje in imamo pred očmi, kako kratko je zemeljsko življenje, a po drugi strani nam je edini cilj blagostanje naših sester in bratov v Kristusu. Zato imamo tako dobre nastavke, da postavimo družbo in državo na prave katoliške temelje. A zato je potrebno naprej, da znamo zmagati nad samimi seboj, da se znamo odrekati, se ponižati, zametovati svoje želje in vse upe in hrepenenja izročati v božje roke. Kajti na koncu koncev je najpomembneje, da se zgodi sveta božja volja, najpravičnejša, najljubeznivejša, najpopolnejša.
