"Fašizem odklanja možnost materialističnega pojmovanja 'sreče' ter ga prepušča ekonomistom prve polovice 17. stoletja; odklanja namreč enačbo — dobrobit: sreča — ki bi ljudi spremenila v živali, misleče na eno samo stvar: da bi bili rejeni in nakrmljeni ter bi se tako ponižali do golega in preprostega vegetativnega življenja."-Benito Mussolini
Groza preskrbljenosti
Nekateri razloge za degeneriranost in dekadenco "zahoda" pripisujejo krščanstvu. V dolgih miselnih izvajanjih spekulirajo o svetu, v katerem krščanstvo ne bi nikoli prevladalo nad Evropo. A to so lenobni duhovi, ki se zatekajo v romanticizem in historične fikcije, da bi se izognili teži realne in linearne zgodovine. Zato se oddaljujejo v najbolj obskurna obdobja preteklosti, kjer z dovolj napora in še več domišljije izrišejo svetlo in neomadeževano obdobje človekovega obstajanja. Ravno sedaj v postu pa lahko tako jasno vidimo ničvredno zaverovanost v gnili naturalizem in pozitivizem, ki ne daje nobenih sadov, temveč le ruši in podira, ne da bi zmoglo dati eno samo logično in realno alternativo.
Namreč Evropa v svoji degenriranosti ni nekaj posebnega, edinstvenega, temveč je le ena v vrsti družb, ki so se uspele preriniti na sam vrh napredka in blagostanja državljanov. Tu nima krščanstvo nič opraviti, kajti takšni družbi sta denimo tudi Japonska in do neke mere Južna Koreja. Dve nekrščanski družbi, ki sta na trenutke celo proti-krščanski, se utapljata v identičnih problemih, kakršne videvamo na evropskem zahodu. Ekscesi prve "cyberpunk" družbe, ki je Japonska, postajajo že komični, a so v resnici tragični. So privid prihodnosti. Ta prihodnost pa nam kaže ssliko propadajoče pasivno-samodestruktivne družbe, ki ji nič ne manjka materialno, a ji manjka najpomembnejše: sla po življenju.
Zato je tako ničev tisti argument, ki pravi, da je krščanstvo rodilo liberalizem, liberalizem je pa vzrok propada zahoda. Liberalizem, ki je svetovno-nazorski negizem in je koncept poživaljenja človeka, z različnimi imeni, je učinek in ne vzrok. Liberalizem je produkt napredka, napredovanja v človekovo degradirajočo osvoboditev. Njegova kal ni ne v tem ne onem religioznem ali svetovno-nazorskem sistemu, niti ne v tej ali oni rasni podobi človeka, njegova kal je v človeku samem, v njegovi padlosti.
A ta padlost pride do popolnega izraza sorazmerno s preskrbljenostjo človeka, z udobjem, v katerem postane nujno le še karikatura človeka in obenem karikatura živali, saj ni žival in ta žival z razumom je žalitev živali.
Poglejmo si vendar družbe na robu propada, tiste družbe, ki izginjajo z obličja zemlje, se starajo in stagnirajo v nenehnem napredku in toleranci socialno-kapitalistične demokracije. To so družbe napredka in preskrbljenosti. Japonska, ki menda ne sprejema tujerasnih imigrantov je na tem, da propade, tako kot Evropa, ki jo menda ogrožajo le imigranti in krščanstvo. A degenerirana Japonska je za mnoge "tradicionaliste" amerikanskega tipa, ki jih videvamo, da se s temi imeni kitijo v Alt-Rightu, idealna družba, h kateri naj bi vsi narodi težili. Zdaj razumemo, čemu navdušenje nad sex-roboti, ki naj bi že pokazali feministkam, da njih nihče ne potrebuje in zdaj razumemo, čemu takšno silno neodobravanje prepričanja, da so problemi mešanja narodov produkt demografske slike. In ali zdaj razumemo silno kratkoviden argument altrajterjev o tem, kako je bela rasa odgovorna za večino izumov in sploh za napredek človeštva?
In na drugi strani gledamo komično fascinacijo altrajterjev s Poljsko in t.i. višegrajskimi državami, ki menda ščitijo svoje meje in preprečujejo imigracijo. Nihče ob tem ne vidi, da so redki imigranti, ki si sploh želijo v te države in da te države zgolj nasprotujejo prisilnemu uvozu imigrantov iz zahodnih držav pod programom vzajemne razdelitve. A vprašanje je, kdo priselitvi imigrantov na Poljsko bolj nasprotuje, Poljaki ali imigranti sami? Poljaki in državljani drugih višegrajskih držav so znani po izseljevanju v Britanijo, kjer delajo kot čistilci in podobno, kako neki bi bile torej njihove države zaželjena destinacija imigrantov iz drugih držav in kontinentov?
A bolj kot ta paradoksalnost je smešno to, da ti ljudje, fascinirani s Poljsko in vzhodnimi državami, ne vidijo očitnega dejavnika, ki prispeva k kontrastu med zahodnimi odgovori na odprta vprašanja in njihovimi lastnimi. Ta dejavnik pa je razvitost držav. Sorazmerno z ekonomsko razvitostjo postajajo ljudje vse bolj individualistični in disociirani od vsake duhovne in materialno ne-koristne skupnosti. Z napredovanjem ekonomske razvitosti in preskrbljenosti, ljudje postajajo nedovzetni za vprašanja zgodovine, tradicije in religije, še posebej pa rase. Tu ne gre za neke zarote, pač pa za realno stanje človeka, ki se postopoma disociira od zemlje, naroda, države, celo družine (urbanizacija, atomizacija in individualizacija posameznikov, krčenje pojma družine, izginotje družine v pogodbeni skupnosti dveh posameznikov, itd.)
Kar gledamo namreč pri narodih, lahko poenostavljeno vidimo pri posamezniku. Večanje preskrbljenosti, neodgovornosti, udobja, svobode in varnosti vodi posameznika v grozljiva brezna nenravnosti, lahko pa že zgolj v nesrečnost in depresijo, ki sta tako pogosta pojava pri zvezdnikih in bogataših. Človek, ki ima vse, kar si lahko poželi, ni dovzeten za vprašanja, ki ga presegajo. Tak človek postane resigniran, otopel in šele tedaj se odpre vprašanje eksistencialne groze, ki je pri današnjem človeku skorajda že pravilo. Epidemija depresije, anksioznosti in drugih oblik človekove groze nasproti sveta in družbe, je produkt človekove disociacije s svojim koreninjenjem v svetu, kot njega del, predvsem pa je produkt preskrbljenosti, ki proizvaja mehkužnost.
Zato je post za katoličana oz. kristjana tako pomemben. Ker v njem skuša ostajati zdrav in vitalen, ko kaže svojo moč nad svetom, moč nad tokovi, ki naj bi se jim ne upiral. Katoličan v postu kljubuje mehkužnosti, a tudi strahu in eksistencialni grozi; kljubuje umetnemu videzu sterilnosti sveta, ki kaže lažno srečo, odrešenje in lahko življenje. Trpljenje pa človeka kali, ga dela zdravega in je zdravilo za depresijo in razne tesnobe, predvsem pa je zdravilo za mehkužnost. Tako človeka ne sme biti groza trpljenja, pač pa ga mora biti groza preskrbljenosti in udobja.
Enako velja za narod. Če hočemo obstati se moramo v prvi vrsti začeti odpovedovati; odpovedovati predvsem pretirani in nezdravi svobodi, ki je lažniva svoboda in odpovedovati neodgovornosti in pravicam do tega ali onega nesmisla, ki ne gradi pač pa podira.
Tradicionalizem
Zabavalo me je, ko sem ravno v postu na socialnem omrežju naletel na nekega kritika "krščanskega univerzalizma", po kliku na njegov profil se je izpisalo, da se identificira kot "traditionalist". Tradicionalizem je pogosta "pozicija" na današnji načelnejši oz. radikalnejši desnici. A izraz vse prevečkrat zavede.
Tradicionalizem, ki ga propagira danšnja "neo-reakcija" ali širši krog razširjajočega se kroga nazorske koalicije, ki je nezadovoljna z liberalizmom in t.i. pojavi modernosti, ni nekaj, kar bi človek mogel razumeti že ob samem izrazu. Tradicionalizem pomeni negacijo ne-tradicionalizma, kar je pa zopet nezaključen in večkrat nedoločljiv pojem. Ta tradicionalizem je torej neka reakcija (v banalnem smislu) na nezmožnost čutenja realne tradicije. Je občutek izpodrezanosti korenin.
Kajti prej omenjeni "traditionalist" evidentno ni zasledoval nobene realne tradicije. Njegova stališča so bila mešanica generičnega liberalističnega proti-krščanstva in novo-starega rasnega realizma. Kakršnokoli tradicijo bi zaman iskali. Še več, ta posameznik je edino tradicijo, ki jo je bilo moč videti, razodeval v obliki citatov ameriških politikov in mislecev prve polovice dvajsetega stoletja. Kakšna neki je ta tradicija človeka, ki živi na slovenskih tleh, govori slovensko, tradicijo pa išče na drugem koncu sveta pri mislecih navdahnjenih od liberalističnih revolucij osemnajstega in devetnajstega stoletja?
Kajti tradicija sama po sebi ni nekaj objektivno ali absolutno dobrega. Tradicija ima namreč logiko, ki je naravnana na posameznika, če gleda osebno, oz. na narod, če gleda kolektivnejše. Tradicija nekoga drugega ali celo drugega naroda, je meni nepomembna, do nje sem lahko v najboljšem primeru indiferenten, po pravici pa lahko celo nasproten. Tradicija, ki je meni kot posamezniku pomembna, je le tradicija, v kateri naj bi našel sebe, ker sem z njo definiran po kriterijih, na katere nimam vpliva. Da pa sem definiran je do neke mere to moja dolžnost, saj se danes nahajamo v dobi, ko se zavedamo določenih procesov, ki naj bi bili dokaj nezavedni ali intuitivni. Zato moremo in moramo do njih pristopati le s sklicevanjem na svoje hotenje in svobodo.
Tradicionalizem, namreč kot filozofska doktrina, ki izvaja, da v tradiciji leži edina možnost doumetja resnice, je Cerkev zavrnila. Tradicionalizem v tej obliki skuša odgovarjati na vprašanje o tem, kako je človek sploh lahko gotov o katerikoli stvari. Po tradicionalizmu človek sam od sebe ne zmore nikakršnega spoznanja. Spoznanje je tako le v skladanju umevanja množice posameznikov - splošnem prepričanju. Gre za neke vrste skepticizem, ki mora v svoji doslednosti nujno priti do zadnjega stališča in skepse do vsega, tudi Razodetja in celo Boga samega. To naziranje je torej nekaj podobnega ne-krščanskemu tradicionalizmu Juliusa Evole in njegovih predhodnikov, pa tudi Carla Gustava Junga in njegove šole, v katero sodi tudi danes popularni Jordan B. Peterson. Ta tradicionalizem podobno meni, da je v tradicijah celotnega človeštva moč najti neke obrazce bivanja, resnice, prajezika in celo skupnega izvora.
Kakorkoli že, temu nasproti lahko postavimo: praktični tradicionalizem. Kaj bi bil ta pojem? Praktični tradicionalizem bi bilo prepričanje, da tradicija v sebi drži resnico odnosno na posameznika in da je tradicija odnosno na posameznika, ki pripada tej tradiciji, absolutno dobra. Posamezniku se torej ni treba spraševati kaj je resnica, ozirati se mora le na tradicijo. To pa ne pomeni, da človek ne more doumeti resnice zunaj tradicije, niti da je tradicija absolutno dobra zunaj mej posameznika, to pomeni le praktično naravnanost posameznika, ljubezen do določenosti.
Praktični tradicionalizem
Kljub temu, da je praktični tradicionalizem sicer nepopoln in navidezno zahaja v iste ekscese kot prej omenjeni Lamennaisov tradicionalizem, pa temu ni tako. Praktični tradicionalizem bi izvajal, da vsa resnica, ki jo človek potrebuje, leži v npr. tradiciji slovenskega naroda in posameznik ne potrebuje drugega, kot da se je drži. To bi bilo sicer navidez nekatoliško, saj se zdi, da postavlja narod pred vero, a ker narodna tradicija postavlja vero pred narod, praktični tradicionalizem zdrži.
Tu se prekrivata torej dve izvajanji, ki pa sta obe pozitivni in nista protislovni. "Katoličan sem, ker sem Slovenec" in "Slovenec sem, ker sem katoličan". Posebej drugo se zdi nekoliko absurdno, prvo pa navidez absolutizira narod. A gre za izvajanji, ki bazirata na narodni tradiciji in narodna tradicija, popolnoma neločljiva od katoliške vere in morale, je pravilna, ker je katoliška. Zato posameznik za resnico o svetu in za zanašanje na resnico, ne potrebuje drugega kot narodno tradicijo. S tem ne trdimo, da se do resnice ne more dokopati drugod, kot po narodni tradiciji, temveč, da se mu ni treba, ker je njegova tradicija pravilna. To bi zaznamovali z izrazom praktični tradicionalizem.
S tem smo (na kratko) razrešili verske ugovore zoper tradicijo (bralcu naj prihranim poizkuse zavrnitev vseh možnih ugovorov). A bolj kot za verujočega katoličana je tradicija ali praktični tradicionalizem pomemben za neverujoče. Namreč katoličan hote ali nehote živi narodno tradicijo, četudi na trenutke zapada v ekscese. Medtem pa na drugi strani med nekatoličani vlada zmeda in ravno ateizem, agnosticizem ali kak panteizem so najbolj zvesti spremljevalci vsake proti-narodne težnje in sploh narodnega propada ali izginjanje narodne specifike. Zato je ne-vera oz. pasivno ali aktivno proti-katolištvo, najsi bo v katerikoli obliki, s slovenstvom in predvsem slovenskim narodom kot duhovno in fizično danostjo, popolnoma nezdružljivo.
Namreč po prepričanju katoličana je narod dan od Boga in ima svoj smisel v Bogu. Narod ni evolucijsko naključje niti ni kakršnokoli naključje, temveč realnost dana od Boga, vrhovne Avtoritete, Kreatorja. Delo zoper narod ali delo zoper narodno specifiko je tako nekaj, kar je proti božji volji -- za katoličana. Na drugi strani pa stoji brezverec, ki ne veruje v nobeno takšno avtoriteto ali pa veruje zgolj v Naravo kot neko pobožanstveno silo v tem ali onem paganističnem panteizmu, in za tega brezverca slovenski narod nima nikakršne garancije v presežnem. To pač ne pomeni, da tak brezverec ne more biti narodno zaveden. Nasprotno, brezverci znajo biti najgorečnejši nacionalisti, kajti v narodu iščejo presežnost, ki so jo izgubili skupaj z vero. A njihova gorečnost kaj hitro ugasne, saj je po logiki stvari relativna. Brez avtoritete, ki bi jih presegala in do katere bi čutili osebno odgovornost in s katero bi imeli oseben odnos, ne morejo dolgo stati na pozicijah narodnega absolutizma. Tem manj lahko na teh pozicijah stojijo panteisti, ki verujejo v evolucijo. Evolucija je najboljši argument zoper narod, najboljši argument zoper raso. Ta narod, ta rasa, sta zgolj fazi evolucije in ne moreta biti nič absolutnega. Bazirata na naključni spremenljivosti narave, ki je nekontrolirana in ki ni osebna.
Kaj tore preostane nekemu človeku, ki ni katoličan, a čuti v sebi potrebo in zahtevo duha po pripadnosti oz. identifikaciji z narodom -- identiteti? Njegovo prvo vprašanje pač ne sme biti ali bog obstaja ali ne, ali je ta Bog pravi ali pa je pravi oni bog; niti ne sme biti njegovo vprašanje ali je monoteizem resničen, ali pa je resničen panteizem ali politeizem. Njegovo vprašanje mora biti eno samo: kaj o bogu pravi narodna tradicija. In kar pravi narodna tradicija, to je dolžan narodu, da tudi sam veruje. To je praktični tradicionalizem.
Praktični tradicionalizem jemlje torej posameznika kot človeka na nekem prostoru v nekem trenutku zgodovine in mu pripisuje realne atribute. Posameznik je torej vpet v zgodovino, ki ga presega, njegovo življenje je dolžnost do te vpetosti, do te zaznamovanosti z ravno temi določenimi atributi, na katere nima nobenega vpliva. Če je torej rojen tu in tu tem in tem staršem ima dolžnost, da živi to tradicijo, jo spoštuje in neguje, ter predvsem, da se čuti dolžan iskati bivanjsko uglašenost s predhodnimi rodovi, ki so stopali po teh tleh, ustvarjali pečat te dežele in ljudi (in so govorili ta jezik).
Posebno ob prazničnih dneh človek ne more, da se ne bi zastrmel v katero od starih cerkva, v katero vsako nedeljo hodi k maši in ne bi začutil silnega spoštovanja do povezanosti z vsemi onimi, ki so stoletja pred njim hodili v te prostore, jih imenovali svete in častili tega Boga. To je realna, otipljiva tradicija. Tradicija staršev, starih staršev, starih starih staršev, starih starih starih staršev... tradicija naroda, ki jo bi bilo moč zasledovati kontinuirano iz roda v rod. To je veličastna tradicija vpetosti in vdanosti v to konkretno verigo, kot njen člen, ki skuša držati in nadaljevati njeno neprekinjenost, trdnost in vzdržljivost.
Kako neki bi se človek spričo tako mogočnega pečata prednikov, tako mogočnega spomina nepreglednih rodov prednikov, sploh mogel vprašati ali Bog obstaja ali ne. Kako bi se človek mogel spraševati o pravilnosti te vere, ki so nam jo predali naši predniki in v kateri so videli pogoje za svoje vitalno obstajanje? Kako bi mogli zapustiti to realno in konkretno tradicijo, s katero je že samo dežela, kot prostor sveta, nepreklicno in trajno zaznamovana, in se pognati na kokošji lov za vprašanji, ki nas presegajo. Kako bi si sploh drznili pod vprašaj postavljati obstoj Boga in s tem delovati zoper naziranje in iskreno čustvovanje tolikih predhodnih rodov, ki so tu hodili, stali in poklekali v stoletjih in tisočletjih pred nami? Kako bi si drznili enačiti to vero z nekimi starimi ajdovskimi bajkami o slovanskih škratih in palčkih ter implicirati, da so se vsi ti rodovi motili in so cerkve na tem mestu postavljali, ker so bili manj inteligentni, kot smo mi danes, v času narodne dekadence?
Ko se človek ozira na te prastare spomenike verskega čutenja naših prednikov in ki jih še danes uporabljamo, da skupaj z njimi molimo in častimo istega Boga, čuti nepreklicno povezanost s temi predhodnimi rodovi. Čuti, kako ga more ta določenost osrečiti in mu nakloniti varno zavetje v kaosu napredka in disociirane družbe, ki se utaplja v brezsmiselju, grozi, strahu, anksioznosti in depresiji.
To je praktični tradicionalizem, v čutenju dolžnosti posameznika do zvezanosti s predhodnimi rodovi.
Kdo bi torej lahko trdil, da je tradicionalist, a ne bi čutil aktivnega spoštovanja do vere prednikov? Kdo bi lahko trdil, da je nacionalist in narodno zaveden, a ne bi bil veren? Kdo bi lahko trdil, da mu je mar naroda, a bi ne obiskoval redno svetišč, ki so jih postavljali njegovi predniki? Kdo bi lahko trdil, da mu je narod vrednota, a bi se spraševal o resničnosti vere in Boga?
Ni komentarjev:
Objavite komentar