Problem Cerkve in družbe

Že pred časom je začelo naraščati vse večje "pohujšanje" nad sveto katoliško Cerkvijo, predvsem zaradi trenutnega papeža Frančiška in domnevnega odnosa Cerkve do tujerasnih imigrantov. Na tem mestu ne bomo niti obravnavali histerično komičnih izpadov nekih libertaristov, kapitalistov in včerajšnjih komunistov ali celo nacionalističnih velesrbov, še manj kratkovidne izpade slovenskih "desnih" "nacionalistov" ali kakih neopoganov in "karantancev". Hočemo le podati kratke in jasne obrise v čem je problem Cerkve in njenega odnosa do družbe znotraj države in naroda.
 
Najprej konflikt: mnogi so prepričani, da bi se morala Cerkev zavzeti zoper invazivne sile imigracije; ker se Cerkev ne zavzame, smatrajo to kot: 1.) Cerkev oz. krščanstvo je religija židovskega univerzalizma in je proti-evropejska, zato je logično, da se ne zavzema za ohranitev evropske "rase"; 2.) Cerkev je bila napadena od znotraj, določeni vplivi (prostozidarski, protestantski, židovski, liberalistični, itd.) so jo "ugrabili" in jo po svoje prikrojili in uničili, plod tega je tudi zloglasni Drugi vatikanski koncil ali "anti-papež" Frančišek; te sile so krive za cerkveno zadržanje do imigrantov.
  
A to so močna poenostavljanja, ki izvirajo ali iz slabega poznavanja zgodovine ali iz sovraštva do Cerkve. Poglejmo si torej zgodovino.
 
Cerkev in država sta bili vedno ločeni, slišimo pogosto. Res je, a med njima je vladala ključna simbioza, kar pomeni le, da obstaja po taki ureditvi ločitev na časne in večne reči. Časne ureja država, večne pa Cerkev. Med večne pa spada tudi morala državljanov in zato mora država časne reči urejati tako, da niso v nasprotju z večnimi. Morala države je stvar večnega zveličanja in zato je stvar Cerkve. Jasno je, da bistvene ločenosti med državo in Cerkvijo ni, država obstaja znotraj Cerkve in se podreja moraličnim zakonom Cerkve.
 
Temelj take simbioze je enotnost naziranja in stremljenja vrste skupnosti oz. narodov, kar zaznamujemo z izrazom 'krščanski svet' ali 'krščanstvo', kot konkretno prostorsko in časovno realnost (christendom, christiadum, itd.). Čemur rečemo danes "Evropa", bi torej rekli 'krščanski svet'. A z odtegovanjem posameznih subjektov duhovni (recimo temu moralni) oblasti Cerkve, kot v primeru reformacije ~1517 in angleškega odpada ~1534, se začne vpliv Cerkve vse bolj zmanjševati do usodnega Vestfalskega miru ~1648 in koncepta suverene države. Nič pa ne zapečati vpliva Cerkve tako, kot Razsvetljenstvo s svojim razumarstvom in pozitivizmom, Francoska revolucija 1789 z realizacijo teh nazorov ter zametki nacionalnih držav 1848.
 
Vpliv Cerkve se do druge svetovne vojne naglo zmanjšuje. Stare države bodisi razpadajo na manjše, suverene (Avstroogrsko cesarstvo), ali pa se združujejo v večje (Italija). Države terjajo nacionalno suverenost in si svojo moralo predpisujejo same; šolstvo, zakonska morala se odtegne Cerkvi in država sama postane svoj zakon, čemur rečemo koncept liberalne države. Tisočletni vpliv Cerkve sicer ostaja, tako v morali implicitno, kot predvsem v pobožnosti državljanov, ki ravno oni sami postanejo vpliv Cerkve. Katoličani prek političnih in "nevladnih" gibanj ostajajo nezanemarljiva sila, ki lahko kroji politiko in javno moralo držav (katoliške politične stranke, lige proti nečedni modi, slovstvu, alkoholizmu). Cerkev se zanaša na ta ogromni bazen, kažejo se zametki korporativno urejenih eksplicitno katoliških držav.

A z drugo svetovno vojno se tudi to konča. Vzhodne katoliške države padejo pod komunizem, zahodne naprednejše, pa se utapljajo v naraščajočem liberalizmu in raznih "osvoboditvah", ki temeljijo na naraščanju blagostanja, kot rezultatu socialnega kapitalizma. Praktično zadnji dve katoliški državi, Portugalska in Španija, sta v sedemdesetih končali svoj politični katolicizem in Cerkev je izgubila vsako realno zaslombo v oblasti, ki bi njen nauk izvrševala v praksi.

Cerkev je torej iz včerajšnje nad-državne avtoritete z realno in konkretno oblastno močjo prišla na točko, kjer ni bila nič drugega kot "moralni kompas" posameznikov oz. individuumov, znotraj posameznih versko in moralno indiferentnih de-facto kapitalističnih držav. Če je pred stoletji cerkveni nauk o morali nadomeščal državni nauk, sedaj država ni imela več posluha niti za moralo, ki bi bila implicitno katoliška. Država je začela nedotakljiva vprašanja grešnosti in posvečenosti prepuščati odločanju števila (demokracija) in mednarodno postavljene naddržavne institucije so oblikovale neke moralične kodekse, ki so imeli več opraviti z nasprotovanjem stari (tj. cerkveni) morali, kot pa z resnično skrbjo za ohranjanje vitalnosti narodov. To so tako imenovane človekove pravice in svoboščine, ki služijo kot nadomestek za izgubljeno krščansko moralo.
 
Drugi vatikanski koncil pride sredi šestdesetih kot direktni rezultat propada socialnega vpliva katoliške Cerkve. Zbegani kler išče odgovore na novo stanje v svetu, ki se je razgalilo ob koncu svetovne vojne. Določeni cerkveni dostojanstveniki menijo, da so poklicani, da spričo novo nastale svetovne ureditve, rešijo Cerkev propada. Ali, kakor je v neki refleksiji, v letih po koncilu, zapisal sveti Jožef Escriva: "Nekaterim se zdi, da bi -- namesto Cerkve, ki rešuje svet, Cerkve, ki jo je Jezus Kristus ustanovil za vedno in ji teh dvajset stoletij zvesto stal ob strani -- moral zdaj svet reševati Cerkev. Ko zapuščajo večni katoliški nauk, se zatekajo k manj krščanskim miselnim sistemom, k politično in družbeno veri najbolj nasprotnim gibanjem, k temu, kar bo po njihovi sodbi za Cerkev edina rešitev: k najpopolnejši sekularizaciji."
 
Cerkev brez realnega političnega vpliva je izgubila naposled še katoliške množice, na katere se je zanašala (in se še zanaša), ker je pozabila na resničnost besed "cuius regio, eius religio", torej: čigar oblast, tega religija, ker ne gre za politični princip, marveč za resničnost dejstva, da oblast diktira religijo. In če je oblast indiferentna, bo takšen tudi polis.

Sorazmerno z nasprotovanjem bistvenim moraličnim zahtevam Cerkve, kakor so jih udejanjale versko indiferentne demokratične države (ločevanje Cerkve in države, razporoka, kontracepcija, splav, legalizacija homoseksualizma, evtanazija, itd.), se je kazal tudi realni vpliv učeče Cerkve, ki ni prenehala svariti pred temi, za družbo pogubnimi, nasilništvi nad tisočletno krščansko moralo; npr. Humanae vitae, Pavla VI. že v letih po koncilu. Nobeno svarilo ni padlo več na plodna tla in sekularizirane države so obravnavale Cerkev le kot še eno prostočasno dejavnost, kateri pripada določen del državljanov. Na drugi strani pa se je katoliško občestvo po logiki prej omenjenega principa (cuius regio, eius religio) vse bolj krčilo, kljub iluzornemu prepričanju Cerkve ter klerikov in katoliških intelektualcev, da se to ne more zgoditi. Nepripravljenost ali vsaj premajhno pripravljenost katoliškega občestva, da po principu prvih katoliških vladarjev, katolizira (pokristjani) državo in iz nje napravi 'novega katoliškega monarha - katoliško Državo', so izkoriščali predvsem "levi katoličani", ki so Cerkev stlačili v okvir sistematične apolitičnosti. Tako so katoličani prepustili državo, ki so jo smatrali za kužno-liberalno, nekrščanskim elementom, ti pa so po principu cuius regio, eius religio dekristjanizirali družbo.

Danes smo na točki, ko Cerkev nima nobene realne politične moči več, njena striktna in skoraj militantna apolitičnost jo sili v degradiran, podrejen položaj, kjer mora v prvi vrsti skrbeti za svoj družbeni izgled ter zgolj in samo za posameznika, individuuma, ne pa za družbo, narod. V istem času, na vzporedni fronti predaja moralna vprašanja, eno za drugim, aktivnim proti-krščanskim silam.
 
Kaj je torej sedaj na teh zahtevah po zavzemanju Cerkve za krščansko Evropo proti invazivnim drugoverskim in drugorasnim silam?
 
Najprej je treba vedeti, da Cerkev, kot smo rekli, nima nobenega realnega vpliva več. Vkolikor bi se Cerkev zavzemala za proti-imigracijo, bi to počela z istim učinkom, kot, ko se zavzema za striktno prepoved splava, kontracepcije, razporoke, legaliziranih homoseksualnih življenjskih skupnosti itd. Kakšen je ta učinek? Kot lahko vidimo, je ničen. Praktično vse države so že legalizirale te amoralne pojave dekadence, kljub gorečemu nasprotovanju Cerkve.
 
Kot drugo je treba vedeti, da je "krščanska Evropa" kot neka abstrakcija, neka zamisel, popolnoma prazna beseda, prazno ime. Evropa je krščanska vkolikor živi po moraličnih krščanskih zakonih, če tega ne živi, predstavlja prazno sentimentalnost. Če države niso eksplicitno katoliške oz. krščanske, potem niso del "krščanske Evrope" in se povsem hinavsko sklicujejo na to ime. Cerkev je v takem primeru glas vpijočega v puščavi.
 
Tretja stvar pa je v tem, da se moramo zavedati, da je domnevna naklonjenost Cerkve do tujeverskih in tujerasnih imigrantskih sil, produkt izrivanja Cerkve iz družbe oz. produkt sistematičnega omejevanja verske svobode. Namreč, katoliški moralični nauk in nauk Cerkve je zelo hitro prišel v navzkriž z novo liberalno Evropo razsvetljenstva in revolucije. Do včeraj sprejemljivi moralni nauki so postali "plodovi predsodkov", "intoleranca", "temnjaštvo", "reakcionarstvo", "sovražni govor", "nestrpnost". Na drugi strani pa se je Cerkev obtoževalo poseganja v politiko, klerikalizma, vmešavanja v svetne zadeve, ki se je ne tičejo. Cerkev se je znašla v položaju, kjer se je morala zavoljo svojega svobodnega delovanja v korist katoliškega občestva, vse bolj in bolj samo-omejevati. V nasprotnem primeru je tvegala poslabšanja odnosov z državo, ki je imela moč omejevati versko svobodo in Cerkev izsiljevati na različne načine.
 
Cerkev brez politične zaslombe na eni strani in s samoomejevanjem ter umikanjem iz družbe na drugi strani, je torej postala družbeno ne-funkcionalna. Če si je kak cerkveni dostojanstvenik drznil spregovoriti o družbenih ali političnih vprašanjih, je bil napaden in razkazovan v medijih; če je kak duhovnik povedal samo katero stran je treba voliti, so ga verniki naznanili medijem in ti so ga takoj obiskali ter naredili prispevek o njem. Na drugi strani je Cerkev načelno še zastopala svojo nespremenljivo moralo, a si ni drznila eksplicitno govoriti o njej v širši javnosti, da ne bi bila ožigosana za "-fobno".

Cerkev je torej našla svoje poslanstvo v degradirani obliki karitativnosti. Svoj obstoj, ki je navidez postal ostanek preteklosti, kričeče neskladje z indiferentno liberalno vele-državo, je začela opravičevati s tistim, kar je za razkristjanjeno družbo še ostalo sprejemljivo: dobrodelnostjo. To se je začelo kazati tudi skozi njeno pastoralo. Fokus se je premaknil od Boga na sočloveka in rodilo se je nekaj, čemur bi lahko rekli "norost ljubezni". Razširjeno naziranje današnje teologije in pastoralnih delavcev je, da je "Bog nor na človeka", "nor od ljubezni". Ta "nora ljubezen" Boga, ki "išče človeka", je postala namreč teološki temelj družbeno degradirane Cerkve, ki v liberalni državi ne zmore najti svojega mesta, v svoji "stari" obliki. Če pa Bog išče človeka, če je Bog nor na človeka, če Bog potrebuje človeka, če je človek fokus Boga -- potem, moramo tudi mi kristjani svoj fokus preusmeriti na človeka, tega božjega ljubljenca in namesto, da se držimo skrbi za pravovernost, se raje oklenimo radikalnega razdajanja za slehernega človeka. Ni več pomembno ali je ta človek katoličan ali ni, ali hoče postati katoličan ali pa katolištvo sovraži; če je svet okrog nas militantno nekatoliški, ateističen, kako naj se omejujemo le na so-katoličane. Brezverci in drugoverci polnijo prostor, kamorkoli iztegnemo roko, zavrgli so krščanstvo, a vendar so ljudje in Bog ljubi človeka, Bog je nor na človeka.

Iz takega naziranja Cerkve in krščanskega občestva, ki se vse bolj in bolj ožata sredi naraščajočega morja brezvercev in drugovercev, se rodi postkoncilska krščanska mentaliteta. In od tu torej sprejemanje imigrantov kot so-ljudi.
 
Kdor pa se ob to spotika zunaj Cerkve, je hinavec.