Kdor spremlja ta projekt, predvsem "Kar nam po pravici pripada" spletno mesto, ve da smo se tu osredotočili predvsem na dve stvari, ki jih smatramo za pogubne odnosno na družbeno, kulturno, metapolitično in politično dinamiko. A nikoli se nismo zares lotili neke eksplicitne artikulacije teh problemov oz. nismo sploh pojasnili za kaj se gre temu projektu. Glede na to, da se počasi ta projekt bliža svojemu logičnemu koncu pa bi bilo torej koristno, da se v naslednjih mesecih, ki so pred nami, bolj konkretno lotimo določenih reči. Da jih poimenujemo, razložimo in ponudimo neke odgovore.
"Kar nam po pravici pripada" je neko geslo, ki naj bi precej dobro razložilo za kaj naj se zavzema bodoča avtentično-narodna avantgarda, ki bi zmogla diseminirati fundamentalne logične metafizične zaključke med širše sloje prebivalstva, ki nima ne časa ne prilike, da bi se z njimi resno ukvarjalo samo. Gre se torej za t.i. "slovensko rekonkvisto", ki naj bi predstavljala nek dolgotrajen proces ponovne osvojitve družbenih struktur, predvsem države, Kristusu Kralju in katoliškemu občestvu, kot edinemu dediču naroda, kot metafizične realnosti. Države tu ne razumemo kot neke razvejane aparature, temveč jo razumemo v korporativističnem, če hočete fašističnem, smislu poosebitve in realizacije narodnega moralnega in smotrnostnega bistva. Razumemo jo kot novega monarha, ki več ne vstane v pohabljeni obliki krvnega nasledstva neke rodbine, temveč v volji vsega naroda kot točno določene determinante vsakega posameznika.
Kaj je narodno moralno in smotrnostno bistvo pa je vprašanje realne in linearne tradicije in zgodovine, še enega pojma, ki smo ga na tem mestu že velikokrat ponovili. To tradicijo, ki je konkretna in torej izvira iz realnosti: razvidnega resničnega stanja, in linearnosti: povezanosti, neprekinjenosti in nereduciranosti, zgodovine, pa je treba poiskati, dokazati in utemeljiti, ter jo predvsem prilagoditi, upravičiti in terjati današnjemu človeku.
Smoter takšnega početja je povrnitev narodu njegovo bistvo in njegovo bit. Bistvo v smislu, da narod dobi točno določene nespremenljive moralne fundamente, ki ne morejo biti vprašanje neke ničvredne in zavržne ustave, kaj šele trenutne volje nekega števila ljudi v volitvah, in da na ta način s svojim naravnim moralnim razvojem narod ohrani svojo vitalnost, razvoj in obstoj.
Danes se nahajmo sredi kaosa v katerem se okrog nas vrtinčijo najrazličnejše informacije, načini, možnosti, pogledi, resnice, dejstva... Vsako vprašanje ima na tisoče, na videz enakovrednih, odgovorov. Kontradikcije so pravila in nenačelnost junaštvo. Iz tega razloga se počasi ruši družba in svet v smislu, da propadajo neke stare, ustaljene, naravne strukture in se vzdigujejo nove, nenaravne, venomer spreminjajoče se strukture. A kaos je vedno začasen. Kaos je vedno predstopnja nekega novega reda, nekega novega oblikovanja struktur, ki bodo obstale dlje časa in bodo po dolgih stoletjih prišle na novo preizkušnjo. Iz tega razloga je jasno, da se stara civilizacija, ki ji pravimo evropska ali evropejska, počasi pogreza sama vase, ker ni več vitalna ne v zunanjih materialnih vidikih, ne v notranjih, idejnih in duhovnih. Največja grožnja takšni stari civilizaciji je civilizacija, ki je v sebi vitalna. Take so nove civilizacije vzhoda (Azija) in juga (Afrika). Te grozijo, da nadomestijo izčrpano in staro evropsko civilizacijo. In na nas je, da pridemo do sledečega uvida: če je civilizacija izčrpana, stara in ne-vitalna; če producira grdoto, zmedo in ne verjame v posvečeno resnico, ki od posameznikov terja dolžnosti, je prav, da pogine. Mi moramo biti prvi, ki naj terjamo, da pogine. Nobena sentimentalnost nas ne sme vezati, da ne bi mogli izreči za evropsko civilizacijo: če je to tisto, kar je evropska civilizacija, če je to tisto, kar je belska civilizacija, potem naj pogine!
Vendar kaj s tem trdimo? S tem se v prvi vrsti obračamo zoper tisti čudni realizem (v smislu filozofskih univerzalij), zoper tisto čudno pobožanstvenje, zoper tisto čudno vero, ki veruje, da je evropska civilizacija bitje. Ta vera, ki jo moramo zavrniti najprej v sebi in potem zunaj sebe kjerkoli se pojavi, je mišljenje ljudi, da je evropska civilizacija nastala kar sama iz sebe takšna kot je nastala, že samo zato, ker je evropska civilizacija. To je vera, ki pravi, da niso določeni dejavniki ustvarili evropske civilizacije kot ob-produkt, temveč je evropska civilizacija ustvarjala sama sebe, se ustvarjala samo sebe in na koncu postala neka norma, neka božanska ideja, ki lahko biva dalje tudi če s sveta izginejo vsi dejavniki, ki so vplivali nanjo, in vsi Evropejci. Ta vera je tako globoka, da je ena od poglavitnih reči, ki ji moramo nujno nasprotovati in ji moramo v prihodnjem posvetiti še posebno poglavje na tem spletnem mestu.
In ko pravimo, da naj pogine s tem ne pravimo le, da naj pogine ta čudna vera, ta čudni realizem, temveč, da naj pogine vsa evropska civilizacija vkolikor je resnična in je to njen logičen razvoj! Vkolikor! A mi verjamemo, da ni. To, čemur rečemo evropska civilizacija je le izraz moralne dejanskosti neke specifične naravnanosti na življenje s strani vsakega posameznika. Ta izraz pa ne biva sam iz sebe, ker nima nobene biti, če vzamemo to moralno naravnanost na življenje posamezniku, posameznikom, vsem posameznikom. Zato je logično, da se vrnemo, ne k temu fenomenu oz. pojavu, temveč k dejavnikom, ki ustvarjajo in projicirajo ta fenomen. Ne k evropski civilizaciji, temveč k tistemu, kar ustvarja in projicira evropsko civilizacijo.
A kaj jo ustvarja? Če izgine vsak narod evropski z obličja zemlje, ali bo evropska civilizacija še obstajala? Po veri novih kulturnih realistov naj bi. A mi pravimo: jasno, da ne. In če torej verjamemo, da obstaja evropska civilizacija kot abstrahiranost evropskih narodov je jasno, da se v prvi vrsti ne smemo zavzemati za ohranjanje te abstrakcije, temveč za ohranjanje narodov. Lastnega naroda, ki ga določamo in on določa nas. Ki nas določa, da ga določamo. Zato velja nasprotovanje tudi vsakomur, ki se zavzema za neke pan-evropske ideje, ki naj bi reševale idejo, ne pa konkretnosti, ki sploh določa idejo. Reševanje Evrope je reševanje imena, rešiti pa je treba narode.
A kako rešiti narod? Rekli smo prej, da je tudi narod le abstrakcija, ki abstrahira pripadnike naroda v realni in linearni zgodovini. Kar zaznamuje te posameznike je torej treba rešiti, preden bi rešili narod, ki je zopet le "prazno ime", vkolikor ne bi pristali, da ni odvisen od konkretnih danosti. Narod je narod zato, ker je zgodovinsko gledano sestavljen iz realnih in konkretnih posameznikov nagibanih od neke moralne in smotrnostne ideje. Zato narod zopet ni narod, ker je narod, temveč je narod, ker je tak in tak zato in zato.
Gre torej za določenost, determiniranost naroda z nekimi moralnimi fundamenti posameznikov, ki ga sestavljajo (gledano vse-zgodovinsko). Tu zopet narod nazaj determinira posameznike v smislu neke občestvenosti. A ta determiniranost posameznikov postaja v določenih dobah premalo instinktivna, saj narašča individualizacija posameznika, ki se čuti vse bolj osamosvojen (pojav novoveškega subjekta), suveren. Tu nastopi pomen Države, ki mora poosebiti narodno moralo in smotrnost na način, ki omeji in osvobodi posameznika. V prvi vrsti pa Država kot obča vest naroda predvsem garantira, da narod ostaja zvest tej svoji determiniranosti in garantira lojalno kontinuiteto nekim moralnim fundamentom. Tu Država torej ni razumljena v absolutnosti lastne suverenosti, ki je že samo po sebi nesmiselno naziranje, temveč v absolutnosti poosebljanja narodnega bistva in narodne biti. To Države ne dela v absolutne v klasičnem smislu absolutizma, a jo dela absolutno v mejah svojega dosega, ki ji po pravici pripada.
Posameznik tako postaja odgovoren v individualnem in kolektivnem smislu za svoje življenje. Posameznik ni odvezan nobene odgovornosti, ne v zasebnem življenju, ne v javnem. Njegovo življenje postaja resno in zrelo.
V naslednjih mesecih si bomo ogledali nekaj konkretnih zadev iz takšnega naziranja, predhodne vzore in pretehtali smiselnost posameznih nazorov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar