Kaj je narod in zakaj katoliški?

Na tem mestu zagovarjamo določen specifičen svetovni nazor, ki izvaja, da je naš narod katoliški in zato mora biti vsako pro-narodno, nacionalistično in sploh politično-aktivno naziranje in gibanje, eksplicitno katoliško usmerjeno. To pomeni, da trdimo, da katolicizem pomeni vodilno silo, po kateri naj bi se organizirala aktivna, recite temu: revolucija, kontrarevolucija, rekonstrukcija, rekonkvista ipd. Dalje pa naj bi bila država posledično eksplicitno katoliška v smislu, da bi svojo moralo izvajala iz katoliškega moralnega nauka.

V tem se tudi najbolj ločimo od ostalih nacionalističnih, kontrarevolucionarnih, konservativno-revolucionarnih in reakcionarnih miselnih tokov, nazorov in gibanj. Večina slednjih namreč kljub svojemu "tradicionalizmu" in "reakcionarstvu" ter "identitarstvu" ne ponudi nikakršne konkretne moralne usmeritve posamezniku, kaj šele narodu kot Državi. Večina teh pristaja na t.i. moralni pluralizem, ki pa je najfundamentalnejše javljanje revolucionarnega liberalizma 18. in 19. stoletja.

Zato naj pojasnimo: zakaj katoliški? Čemu smatramo, da je lahko vsak pravi nacionalizem, vsak pravi tradicionalizem, vsaka prava reakcija in vsaka prava (kontra)revolucija le katoliška?

To izvajamo iz treh razlogov.

1. Narod kot abstrakcija posameznikov, ki ga sestavljajo

2. Narod kot konkretno moralno naziranje

3. Konkretizacija in objektivizacija moralnega naziranja

Vsi trije razlogi se prekrivajo, a se predvsem podpirajo.

Vprašanje naroda gotovo ne sodi na to mesto in zdi se, da prehitevamo, saj gre za pomembno temo, ki jo je treba posebej obravnavati. A ker ponavadi pravimo, da smo katoličani in Slovenci, potem izvajajmo tudi v tem vrstnem redu to naziranje. Vseeno pa potrebujemo vprašanje, kaj je narod.

To vprašanje je gotovo eno najtežjih vprašanj s katerimi se sooča nacionalizem, domoljubje, narodoljubje, itd. Nanj boste stežka dobili zadovoljiv odgovor. Mi bomo na tem mestu povedali kar po resnici: to vprašanje odgovora sploh nima.

Vrtanje po tem vprašanju vodi v narodni relativizem in izmislite si lahko še tako dobro definicijo, na koncu bo tudi ta padla. Zato se je na desni družbeno-politični strani tudi izvršil velik razkol med nacionalisti in domoljubi. Duhovi so se ločili na dve strani. Eni so šli v t.i. civilni oz. državni nacionalizem, drugi pa v rasni nacionalizem. Ne eni, ne drugi ne ustrezajo tistemu nacionalizmu, o katerem so sanjali stari liberalci in katerega bi radi mi danes pripeli na svoj prapor.

Državni nacionalizem se osredotoča na narod, kot na državo v banalnem smislu upravnih struktur nekega naroda. Te vrste nacionalisti popolnoma sprejemajo prevladujoče definicije naroda, ki kot tri glavne pogoje narodu postavljajo: skupni jezik, skupno kulturo in skupno zgodovino. Njihovo mišljenje je, da narod živi kot neka zamisel, popolna abstrakcija, ki se kot nek pridevnik potem more navesiti na posameznika, posameznike, skupnost, splošno ljudstvo. Vkolikor potem nek prišlek sprejme jezik, kulturo in zgodovino naroda za svoje, potem tudi on sam postane del naroda. Take vrste nacionalisti radi govorijo o nekih vrednotah in o nekih vrednostnih strukturah "naše kulture" ali "naše civilizacije" ali "našega naroda". Ni važno iz kje prihaja posameznik, če sprejme te vrednote, postane izenačen člen naroda. Veliko navdušenje potem sprožijo drugonarodni in drugorasni prišleki, ki dejansko sprejmejo te vrednote in se potem postavljajo za zgled "asimilacije".

Na drugi strani rasni nacionalizem popolnoma eradicira zgodovinsko pojmovanje narodov kot nekih relativno razdrobljenih samoozaveščenih politično-narodnih skupnosti. Te delitve na majhne in velike narode smatra za hibo in zgodovinsko napako, do katere so pripeljali določeni prav tako pogubni dejavniki. Rasni nacionalizem za narod smatra kar samo evropejsko raso in popolnoma zanemarja kulturno-narodno specifiko. Poudarja nad-narodno povezovanje in smatra vse vojne med belo-evropskimi narodi za pogubne "bratske" vojne. Poudarja identiteto rase, ki temelji na posplošitvi in redukciji vseh evropejsko-narodnih dosežkov na raso posameznika, kjerkoli se ta že nahaja. Posameznikova identiteta je torej antična grška umetnost, rimska arhitektura, francoske katedrale, skandinavska zgodovina, nemška filozofija, italijansko pesništvo... iz razloga, da posameznik pripada isti rasni skupini. Klasični narod izgine in sonarodnjak je Slovencu lahko tako Hrvat kot Nemec, Šved ali Britanec.

A oba glavna tokova tega razdeljenega nacionalizma, kot rečeno nam ne moreta ustrezati, zato ker še verjamemo, da je narod realna konkretnost. Državni nacionalizem reducira narod na trenutno (kontemporarno) državo in v resnici enači državo z narodom. Narod smatra za neživ vidik neke zgodovinske določenosti, ki je obstajala v preteklosti in iz tega razloga varuje določeno "identiteto", ki ji daje različna imena. Ne ozira se na realno, vidno determiniranost in meni, da je vprašanje naroda vedno le vprašanje kulture. Zanemarja specifičnost biološko-duševne determiniranosti naroda. Rasni nacionalizem pa megalomanizira te biološke determiniranosti a zanemarja zgodovinsko in kulturno specifiko, ki je kljub določenim podobnostim drugim, vendarle samo naša.

Obe zmoti izhajata zaradi želje po dokončni definiciji naroda v neko zares konkretno zaključeno enoto. Ker tega ne zmoreta, zaideta vsaka v svojo skrajnost. S tem relativizirata narod v želji, da bi ga absolutizirali. Vendar na tem mestu predlagamo, da stvar ni niti absolutna niti relativna, temveč konkretna v svojih mejah.

Tu radi ponavljamo neko misel, za katero bi želeli, da se zarije v podzavest slovenskega naroda: narod ni jezik! Tega so se implicitno zavedali predvsem mnogi katoliški predvojni narodoljubi in narodni delavci ter katolicisti. Vendar pa je tudi mnogo njih na koncu ob definiranju naroda, nujno definiralo narod v klasičnem smislu občestva, ki govori isti jezik. Mi na tem mestu predlagamo dilemo: ali je narod res samo jezik in je potem takem vsaka skrb odveč, saj bo narod ostal, dokler bo ta jezik v neki državi uradni jezik, neglede na to, kdo ga govori; ali pa je narod nekaj več od jezika.

Mi predlagamo zadnje, v nasprotnem primeru se sploh ne bi pogovarjali. Slovenski jezik ne bo, kljub določenim zamudniškim prerokom strahu, nikoli izginil, kakor so nas strašili od sredine devetnajstega stoletja dalje. Slovenski jezik je uradni državni jezik in je kot tak celo priznan za enega od uradnih jezikov v Evropski zvezi (EU). Če je torej narod le jezik, je obstoj naroda zagarantiran. Če bodo črnci in rumenci govorili slovenski jezik, bodo namreč to očitno še vedno Slovenci in če bo ves narod postal mešanica različnih verstev, kultur in ras, bo to očitno še vedno slovenski narod.

A mi temu nasprotujemo. Narod ni jezik! Kako torej definiramo narod?

Narod, gledano absolutno, ne obstaja. Narod pa obstaja absolutno, gledano relativno. Kaj neki to pomeni?

Narod ni absoluten v smislu, da bi obstajal kot neka zaključena celota od nekdaj. Narod tudi ni mogel obstajati v smislu naroda in narodnosti pred t.i. narodnimi prebuditvami, pomladjo narodov, zedinjenji narodov ipd. Narod tako nastane v absoluten narod v nekem trenutku zgodovine le na podlagi neke dolge zgodovinske podlage. Zato je narod, povedano krajše, relativen in ne nosi v sebi neke absolutne moralne suverenosti. Noben narod ni bil narod preden ni postal narod. A noben pravi narod ni narod vkolikor je bil poprej že narod. Pravi narod je tako neka končna stopnja narodnega razvoja, za katero pride v zgodovini čas. V tem ni niti nujno absolutno pozitivna, niti absolutno negativna.

Narod je torej relativen v tem, da nastane: se osamozavesti na neki stopnji svojega razvoja, a je absoluten v tem, da abstrahira zgodovino svojih členov v neko abstrakcijo, ki pomeni narod.

Narod tako pred devetnajstim stoletjem ne bi mogel nastati, ker ni imel zgodovinske podlage, ki bi jo lahko sploh abstrahiral v tisto zaključeno narodnost. Isto velja za druge narode in za njihove dobe osamozavestitve.

Kaj je torej narod? Narod je torej ideja ali pojem, ki si ga ustvarimo s tem, da abstrahiramo specifičnosti določenega naroda. Med temi specifičnostmi je gotovo na pomembnem mestu jezik, saj le-ta dejansko ločuje narod od naroda. A vendar so tudi druge specifičnosti ali vsaj danosti pomembne in so, kar bi si upali trditi z največjim prepričanjem: popolnoma odvisne ena od druge. To pomeni, da je narod celovit le vkolikor abstrahiramo vse te značilnosti, ne da bi katerokoli zanemarjali in jo prepuščali "zgodovinskim okoliščinam".

Narod tako v prvi vrsti pomeni verigo rodov ali konkretneje: verigo posameznikov. To je: konkretnih, realnih ljudi, ki jih danes smatramo za pripadnike našega naroda. Tu ne gre za idealizacijo, za objektivizacijo neke zgodovinske osebnosti v smislu zajetja kolektivne duševnosti, temveč za realne posameznike iz mesa in krvi, ki so živeli na tem območju in so bili naši predniki. Najdlje, kar lahko rečemo, da so bili naši predniki, pa do zadnje generacije prednikov, ki je minila (umrla) preden se je rodila trenutna prevladujoča generacija. Vsi ti neprešteti rodovi, ti neprešteti realni posamezniki torej predstavljajo narod. Če namreč vsem tem nepreštetim realnim posameznikom abstrahiramo njihove značilnosti, dobimo pojem naroda. Konkretno videnje kaj narod je.

Tu naposled le presekamo s tistimi nedoločljivimi pogoji, kakršni so: skupni jezik, skupna zgodovina, skupna kultura. In dobimo določljive pojme: kultura konkretnih ljudi, ki so nam bili predniki, vera konkretnih ljudi, jezik konkretnih ljudi, naziranje konkretnih ljudi, zgodovina konkretnih ljudi.

Tu nam pride v veliko pomoč zdrava pamet tudi v določevanju kdo neki je lahko moj sonarodnjak in kdo ne. Če je več ali manj telesno podoben neki splošni podobi konkretnih Slovencev, naših prednikov, je Slovenec. In tu marsikaterega cinika zamika, da bi se spraševal o mejah in kam seže takšno naziranje. Vendar eno je gotovo, pomembna je zdrava pamet in zdrava presoja. Več ali manj podoben, pravimo. In če še tako obračate, afrikanec ali azijat ne bo nikoli podoben našim prednikom.

Ko pa izdelamo takšno podobo pojma narodnosti, kot slovenstva in Slovenca, pa s tem tudi že določimo druga vprašanja, ki se manj tičejo telesnih značilnosti. To so duševne značilnosti oz. svetovno naziranje, religioznost in politični temperament. Vse te so določljive in zajete v pojmu narodnosti. Narodnost tako postane več kot le jezik. Postane konkretna in zaobsežena identiteta.

Kajti problem raznih prej omenjenih naziranj, ki narodnosti ne določajo na takšen način je v tem, da razumejo pogoje narodnosti reduktivno. Skupni jezik -- ta je lahko skupen meni in v Sloveniji rojenemu azijatu. Skupna zgodovina -- tu se zgodovina reducira na neke zgodovinske mite, ki so potem plod nekih spekulacij in ideoloških manipulacij, ter je zopet lahko skupna zgodovina nek dogodek meni in azijatu, katerega starši so po neki logiki živeli v Sloveniji začasa "upora proti okupatorju". Skupna kultura -- ta je zopet zelo vprašljiva. Kultura je splošno precej moderni pojem, še posebej v smislu sekularnega kulturnega sutvarjanja, a je zopet lahko sprejeta ali celo lastna nekemu azijatu.

Medtem pa se z abstrahiranjem značilnosti konkretnih ljudi pojem naroda konkretizira in dobi svojo realno zaslombo v linearni in neprekinjeni zgodovini. S tem se torej narodnost osamozavesti in dobi svoje vzvišeno, pravilno-idealizirano mesto, ki ničesar ne prepušča naključju, ničesar ne reduicra na zgodovinska obdobja in ne prepušča svojega naroda muham posameznih generacij.

Takšno naziranje je zajeto že v katoliškem nauku o trojni Cerkvi. Cerkev na zemlji ali vojskujoča se Cerkev (Ecclesia militans) - na zemlji živeči pripadniki Cerkve, Cerkev v vicah ali trpeča Cerkev (Ecclesia poenitens) - ljudje (duše) v vicah in Cerkev v Nebesih ali zmagoslavna Cerkev (Ecclesia triumphans) - ljudje (duše) v Nebesih. Po tem katoliškem naziranju tako narod obstaja še vedno v povezanosti z vsemi predhodnimi rodovi in posamezniki. Ko molimo za naše prednike v vicah, se priporočamo njim, da molijo za nas; našim prednikom v Nebesih pa se priporočamo, da nam izprosijo milosti pri Bogu. Skratka, narod obstaja v neprekinjeni povezanosti vseh rodov.

To neprekinjenost in povezanost pa lahko gledamo tudi v smislu našega odnosa do naroda in narodnosti ter identitete zvezane s tema pojmoma.

Zakaj torej katoliški?

Če se vrnemo torej na začetek, je razvidno zakaj trdimo, da je naš narod katoliški, da zgodovina pripada katoliškemu občestvu, da mu pripada Država itd. Kajti če abstrahiramo značilnosti naših prednikov s tem neizpodbitno dobimo konkreten pojem narodnosti, v kateri z največjo gotovostjo vidimo katoliško vero kot samo srčiko bistvovanja in delovanja naših prednikov. Če je torej narodnost abstrahiranje realnih posameznikov in so ti realni posamezniki živeli in se držali svete katoliške vere, kdo bi potem lahko trdil, da naš narod ni katoliški? Katolištvo je naša narodna značilnost in je z narodnostjo povsem zvezana.

Vzemite slovenstvu kot narodnosti in Slovencu kot narodu katoliško vero in že ste jima izpodbili eno od bistvenih značilnosti tistega, kar dela slovenstvo za slovenstvo in Slovenca za Slovenca.

A še pomembneje: s tem nastane nesoglasje v bistvovanju med predhodnimi realnimi posamezniki, ki so sestavljali naš narod, in nami, ki živimo v tej zgodovinski dobi in ki smo ravno nedavno postali ateisti, agnostiki in raznovrstni duhovni pohabljenci.

Vzemimo torej zgodovino našega naroda in poglejmo koliko časa je bil naš narod ajdovski, koliko časa katoliški in koliko časa moderno akatoliški! Šele tedaj boste videli pravo sliko tega, čemur pravimo narod.

Če se torej odpravimo v zgodovino, nazaj in rod za rodom, posameznika za posameznikom pogledamo in si ogledamo njegovo verovanje, bomo kmalu uvideli, da so vsi prevladujoče katoliški. Ako torej od vsakega konkretnega in realnega posameznika iz te nepregledne množice abstrahiramo njegovo naziranje, dobimo, da je narod katoliški. Tu smo torej opravili s prvo točko.

"Katoliki smo se srcem, z dušo in telesom, tem odločniši, čim več smo pretrpeli, da bi si ohranili dragoceni zaklad sv. vere.

 

Nove nevarnosti nam prete: krivi nauki, ki niso vzrasli na njivi katoliški; nauki ne le nekrščanski, ampak tudi nenaravni; nauki tuji, ki se ne vjemajo niti se značajem niti se zgodovino slovenskega naroda. Ti nauki privedeo k odpadu od krščanstva, ki bi bil pogubniši kaker povrat k staremu poganstvu."

-Anton Mahnič, 1888

Druga točka je narod kot konkretno moralno naziranje.

Danes med mnogimi, ki se zavzemajo in veliko govorijo o narodu, velja, da je narod nekaj, nek pojem, ki je sam sebi v namen. Ta pojem je po njihovo pasiven in le delno določa posameznika v njegovem življenju. Govorijo sicer o narodu, kot o identiteti, a te identitete nam nikoli (zares nikoli!) konkretno ne predstavijo. Kakor, da bi se bali soočiti se s tem vprašanjem, govorijo o identiteti lokalnega, nacionalnega in širšega globalnega okolja. Kaj neki je ta identiteta očitno prepuščajo pluralnemu prostoru zmede vrednot in dejstev.

A mi na tem mestu vztrajamo, da je narod torej nek pojem, ki ga kot rečeno dobimo iz abstrahiranja značilnosti realnih nekdaj živečih pripadnikov tega naroda. S tem pa torej narodnost ne pomeni le neke delne identitete v kapitalistično-individualističnem smislu navijanja za svojo športno ekipo, temveč predpostavlja konkretno družbeno, a predvsem moralno naziranje.

To pomeni, da narodnost kot takšna ni le vprašanje potnega lista, himne in države, temveč vprašanje kako gledamo na vprašanja človeka, njegovega razmerja do soljudi, do oblasti in do nadnaravega t.j. Boga. Pa tudi vprašanja nravnosti, javne dostojnosti, seksualne morale, družinskega življenja in vprašanja smotrnostne usmerjenosti države.

Kaj neki mi govori to, če pravim, da sem Slovenec? Ali mi to zgolj pomeni, da nisem denimo Nemec ali Poljak, ali pa mi to govori, da se zavzemam za pravično družbo, javno nravnost, nerazvezljivost zakona, eksplicitno katoliško državo in obsodbo nenravnega obnašanja? Če pomeni prvo, potem je končno narodnost prepuščena cikličnemu razžiranju, kjer se bo naposled končala. Kajti vkolikor narodnost sama ne predpostavlja neke fundamentalne (temeljne) svete (t.j. stalne in nedotakljive) vrednostne strukture, temveč je vsako vprašanje prepuščeno presoji nekega trenutnega volilnega telesa, potem bo to volilno telo prej ali slej glasovalo tudi zoper svoje, dolgoročno gledano, najboljše interese, da bi zadovoljila svojo kratkoročno slo po udobju. To se je tudi že večkrat pokazalo.

A mi trdimo, da slovenstvo, kot pojem narodnosti tudi predpostavlja neko fundamentalno moralno usmeritev, ki je zopet določljiva preko abstrahiranja in je po logiki obstoja naroda, nedotakljiva. So stvari, katere, kakor je rekel Adolf Vadnjal, ne bi smele biti nikoli predmet političnega in demokratičnega odločanja. Te stvari so fundamentalnega pomena za narod in so z narodom istovetne.

Ker pa so torej z njim istovetne in določljive, gledano po tem principu, torej narodnost sama predpostavlja neko točno določeno moralno naziranje. To moralno naziranje pa je torej katoliško moralno naziranje.

"To pot bomo našli, če se bomo poglobili v zgodovino našega naroda, kakor tudi v zgodovino Evrope. Kdo bi dvomil, da je ta zgodovina krščanska! In kdo bi dvomil, da je pot Evrope v zadnjem stoletju vodila čisto drugam!"

-Adolf Vadnjal, 1944

Tretjo točko smo že bežno omenili: konkretizacija in objektivizacija moralnega naziranja.

Kaj to pomeni? To pomeni, da vsak narod, vkolikor želi biti vitalen, se ohranjati v razvoju in pri življenju, potrebuje neko fundamentalno moralno naziranje. Najbolj religiozni in prvinski narodi, ki v sebi ohranjajo nekaj tistega "strahu božjega" in čutijo svoje življenje kot neozaveščeno vzvišeno poslanstvo, se tudi najbolj razvijajo in množijo. Dokler obstajajo jasne meje med tem, kaj je lepo in grdo, kaj je prav in kaj je narobe, toliko časa ljudje, pripadniki naroda živijo svoje življenje na junaški način sprejemanja trpljenja zase, za svojo družino in s tem za svoj narod. Njihov pogled na svet ni ciničen, ironičen in nihilističen. Njihovo življenje je predano ne-egoistično in zato je vzvišeno, ne-anksiozno, ne-depresivno in srečno. Zato najdemo v tiranskih državah, v državah v pomanjkanju, nerazvitih narodih, srečne ljudi, ki so kljub boleznim, lakoti in pomanjkanju kot (narodni) organizem vitalni in razvijajoči se. Takšna je bila nekdaj tudi Evropa, tudi naš narod. Z jasnimi in stalnimi moralnimi temelji je Evropa prosperirala, se razvijala, ekspanzirala, ostajala vitalna, lepa in srečna kljub lakotam, kugam, pomanjkanju, vojnam in vsem drugim tegobam. Evropa se je razvijala kot neustavljiv ekspanziven organizem.

Danes je Evropa pustila za seboj katoliško in krščansko vero, se podala na pota filozofskega cinizma, naturalizma, agnosticizma in nihilizma. Njene zibelke so prazne in drugi narodi, ki so prvinski, religiozni in imajo tisto nedotakljivo moralo, se sedaj širijo vanjo, da jo, vkolikor se ne vrne na pota obnovljene slave, požrejo od znotraj navzven.

Zato tudi v tem primeru, sedaj predlagamo katoliško moralo za to temeljno moralo, ker je skladna z našim narodom in je ohranjala naš narod vitalen in rastoč ter razvijajoč se. To pomeni, da konkretiziramo in objektiviziramo moralo, namesto, da jo prepuščamo demokratičnemu odločanju, političnim strankam in splošni zmedi. Ta obrat nazaj k vitalnosti in prvinskosti strahu božjega, pa more biti danes le plod suverenega, svobodnega in ozaveščenega dejanja, kjer si "zreli človek" oz. narod v svobodnem dejanju predpiše meje in zakone, da bi obstal, bival in se zdravo razvijal.

Ali kakor je nekoč zapisal nemški filozof Theodor Haecker:

"Brez krščanske vere je Evropa samo zrnce peska v vrtincu mnenj, idej in verstev, jutri bo na kolenih pred Rusi, pojutrišnjem pred Japonci, v treh dnevih pred Kitajci, v štirih pred Indijci, nazadnje pa bo čisto gotovo plen črncev; jutri bo dobila matriarhat in pojutrišnjem pornokracijo; njena literatura bo zmogla in izrekala samo še podduhovne reči, namreč psihoanalitične, podtelesne, namreč te s področja nečistovanja in perverzije."

-Theodor Haecker, 1927

Zato torej katoliški.