Na tem mestu smo že večkrat izrazili neko bistveno prepričanje tega projekta. To prepričanje je v tem, da moramo gledati na vse stvari iz vidika določenih zgodovinskih in družbenih sprememb in ne moremo nekaj trditi ali se za nekaj truditi, kar mimo teh sprememb. Od tod denimo nasprotovanje vsakemu tradicionalizmu in reakcionarizmu, ki poenostavljeno ponuja rešitve za odprte probleme v direktnem posvajanju preteklih stanj in dejstev. Na drugi strani pa stoji nevarnost, ki je v tem, da te zgodovinske, družbene spremembe posvojimo do te mere, da se jim uklonimo in se jim povsem prilagodimo.
Na tem mestu predlagamo, da gre tu za vprašanje zbranosti, preudarnosti posameznika in konkretnosti ter koherentnosti njegovega svetovnega nazora, njegove graditve totalnega pogleda na svet, ki zmore vključevati nastavke za odgovore na vsa bistvena vprašanja, ki imajo potencial, da se odprejo pred njim.
Kaj to praktično pomeni? Tu gre za gledanje na svet, zgodovino in človeštvo, ki je bistveno progresivno retrogradno.Zakaj?
Kot katoličani verujemo v dve bistveni predpostavki, ki nujno usmerjata naš odnos do časa, mirovanja in razvoja. Kot prvo moramo nujno verjeti v linearno zgodovino z začetkom in koncem. To pomeni, da kot kristjani sprejemamo resnico, da je svet ustvarjen in da ni od vedno ter da bo sveta enkrat konec, da bo prenehal biti. Če je pa tako, je zgodovina linearna, neciklična in gre iz nekega hotenega začetka proti hotenemu koncu, v tem je progresivni del. Kot drugo, pa zelo pogosto, praktično med vsako molitvijo, pravimo: "... kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj, amen." V tem je vera v neko stalnost, statičnost, trajnost, trdnost in neomajnost. V tem je retrogradni del -- v resnici paradoksalno napredovanje in razvijanje proti začetku, ali rekli bi: Izhodišču. To Izhodišče je torej tisti Bog, ki je vselej. To je progresivni retrogradizem.
V nekem smislu se lahko strinjamo tudi denimo s Kierkegaardom v smislu paradoksov. Paradoks ni protislovje, niti ni banalno-fatalistično uravnavanje neravnovesij, kaj šele kaka dialektika. Krščanstvo je paradoksalistično v smislu, da paradoks pomeni aktivno, hoteno in storjeno zmago. Paradoks lahko tako nadomestimo tudi z besedo Zmaga in bi dobili zelo dober pogled na krščanstvo.
Zato se progresivni retrogradizem sliši kot paradoks, ker temelji na paradoksalistični naravi krščanstva. Vendar pustimo to za hip ob strani in se vprašajmo, kakšno neki implikacijo ima to za posameznika? Predvsem tovrstno gledanje na čas in zgodovino in posameznikovo življenje kot en drobec tega časovnega razpona, ne more biti statično, resignirano in pravilno, v smislu, da bi se moglo v nekem trenutku zgodovine realizirati nekaj, kar bi bilo docela ustrezno: kar bi bilo raj. To velja tako za zgodovino, kot velja za človekovo življenje. V zgodovini nikoli ni bilo raja in ga nikoli ne bo. Ne glede na to, ali jemljete zgodovino, kot napredujočo, v smislu da smatrate, da postaja svet okrog vas vse boljši, bodisi da jemljete zgodovino kot degradirajočo se, v smislu, da smatrate, da postaja svet okrog vas vse slabši, ne v prvem primeru raja ne bo, ne v drugem primeru raja ni bilo.
Prav tako človekovo življenje ni nikoli zares dobro in udobno. In ne more biti! To je najpomembnejši uvid. Ni ga recepta, ki bi napravil človeku življenje povsem udobno. Seveda obstajajo ljudje, ki bodo trdili nasprotno in našli boste med njimi celo takšne, ki bodo to trdili iskreno in v to trdno verovali. A če človek pogleda pozorno vanje, bo videl, da so nenehno v lovu za tem udobjem. In prej ali slej bodo morali sami priznati, da je ohranjanje tega domnevnega udobja lov, ki se nikdar ne konča in terja celo velike nepredstavljive žrtve za ta in oni ničevi trenutek, ki že naslednji hip ugasne, kakor plamen sveče.
Skratka, če vzamemo to prepričanje o nestatičnosti, nezaključenosti in neudobnosti življenja in človeške zgodovine za svoje, lahko jasno vidimo, da torej nimajo prav ne oni, ki pričakujejo iminentno (skorajšnjo) realizacijo raja na zemlji med ljudmi in v svojem življenju, ne oni, ki implicitno trdijo, da smo se v njem že nahajali in naj se torej povrnemo tja. Tu se povsem strinjamo z Guardinijem in njegovim mišljenjem, da za določena obdobja enostavno napoči oz. nastopi čas. To, da pride eno obdobje za drugim, denimo da je prišel za srednjim vekom novi vek ali da je prišla za monarhijo demokracija ali da je komunizmu sledila liberalna demokracija, pač ne pomeni, da je kvalitativno naslednja doba boljša od prejšnje ali, da je kvalitativno slabša od prejšnje. Pomeni le razvidno linearnost zgodovine. Ta linearnost pa se odvija od začetka proti koncu; dobe in obdobja, ki prihajajo in odhajajo ni moč ocenjevati v nobeni absolutnostni kategoriji. Vsako obdobje je le člen v linearni verigi, zaporedju in v vsakem členu smo se dolžni bojevati, trpeti, delati in se truditi za točno določeno statično, absolutno in popolnoma dobro videnje , kaj človek počne na svetu, kaj je njegov cilj in kdo je njegov Cilj.
Torej, ko se nahajamo danes v našem času, tega ne moremo zares ocenjevati drugače, kot tako, da pravimo, da je zanj prišel čas in da smo tudi v njem dolžni storiti vse svoje dolžnosti, da ga po svojih močeh naredimo "vse bolj pravega", kakor to imenuje tudi ravno Guardini. Kajti progresivni retrogradizem namreč ne pomeni resignacije. Sprejemanje nekega obdobja, kot nečesa, za kar je prišel čas, pač ne pomeni, da se v njem aktivno ne trudimo, da bi ga naredili nam po volji. Ravno nasprotno. Sprejemamo ga in ga želimo podvreči kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca. Če pa bi bila naša naravnanost drugačna in tega obdobja ne bi sprejemali in bi ga imenovali za napačnega, za oddaljevanje od nekih idealov, kot to počno razni krščanski tradicionalisti in reakcionarji, potem bi se vdali in bi objokovali stare čase, ne bi bili pa pripravljeni spreminjati ta čas sedaj in danes, ker češ, da ni pravi in je slab in pokvarjen.
To torej pomeni, da znamo uporabiti ta čas in vse njegove ekscese, filozofske slepe ulice, miselne kontradikcije in paradokse, jih postavimo na glavo in z njimi progresivistično retrogradno rekonstruiramo tisto nespremenljivo, kar skuša naš sovražnik skozi vso zgodovino dekonstruirati. Ta brezkompromisna lojaliteta, ki nam veli, da ostanemo zvesti svoji zgodovinski religiozni in narodni determiniranosti, nas mora vselej poganjati v boj, nam dajati smisel, da premagujemo in sploh živimo življenje.
Tako posvajamo najskrajnejši individualizem, da ga priženemo do njegovega skrajnega konca, ga obrnemo na glavo in se paradoksalno vrnemo v izhodišče, kjer je individualizem premagan. Isto velja za skrajni etatizem, za radikalni feminizem, kjer vsi ti filozofski nastavki, privedeni do njihovih logičnih in zopet pravimo: paradoksalnih, zaključkov, služijo naši stvari. V tem je ta progresivni retrogradizem. V tem, da nismo negibni ujetniki časa, niti da smo sužnji nenehnih razvijajočih sprememb. Temveč, da jemljemo vse s pravo mero tiste posvečene brezbrižnosti, ki nam vedno veli, da imamo v sebi neumrjočo dušo, ki že zdaj čuti, da njen končni cilj ni v času, temveč zunaj njega.
