Čigava je država?

Vse prevečkrat slišimo znano parolo, ki prihaja z leve in desne: "nismo se borili za takšno državo". Pri tem imajo v mislih osamosvojitev slovenskega ozemlja in vzpostavitev države Republike Slovenije. Taki paroli se potem pridružujejo še druge, ki govorijo tudi pozitivno o državi v smislu, da je ta država Republika Slovenija "uresničitev tisočletnih slovenskih sanj". Ob tem se moramo nujno vprašati čigava pa sploh je država in kakšna naj bi država vendar bila. Kdo ima torej pravico odgovarjati na ta vprašanja o bistvu države.

Nelogično je namreč sprejemati tezo, da ima do države vsaka poljubna politična ali družbena skupina, zbrana okrog nekih lastnih interesov, lastninsko pravico, ali da ima pravico določati kakšna naj država bo. Tudi sama udeleženost v osamosvajanju slovenskega ozemlja in vzpostavitvi RS, ne more avtomatično podarjati takšne pravice.

Pri tem je jasno, da imajo lahko zasluge in celo nekakšno pravico do države kot zaobjete v obliki RS, nimajo pa pravice do Države, ki torej po pojmovanju nacionalne države, presega neko birokratsko udejanjenje. Kajti narod je že nekakšna nastajajoča Država. Tej trditvi ne bo nihče oporekal in zato ta Država ni nujno tudi že najbolje izražena v neki državi, ki se je udejanila v nekem trenutku zgodovine.

Zato moramo nujno ločevati patriotizem ali to laži-domoljubje od pravega domoljubja in narodoljubja, ki ga moremo imenovati nacionalizem. Patriotizem ali to danes popularizirano domoljubje, ki ga sprejema desnica, levica pa popolnoma zavrača, je namreč ljubezen do države, torej neke državne oblike izražene v nekem trenutku zgodovine. Zato se ti patrioti danes silijo v zgražanje nad napačno obrnjeno državno zastavo, ali nad nepravilno prišitim grbom, ker to počnejo iz hlinjenega patriotizma, ki nima nič opraviti z narodom kot Državo, temveč le z državo, neko kreaturo zraslo v nekem precej neugodnem zgodovinskem trenutku. Takšen patriotizem je direktno posnemanje ameriškega breznarodnega patriotizma, ki je v sebi votel in brez vsake zgodovinske utemeljenosti. Zato pa to objemanje neke čudne državne zastave in petje neke čudne državne himne, ni zares pravo domljubje oz. nacionalizem v smislu naroda, kot nadzgodovinske in duhovne realnosti.

Zato moramo v prvi vrsti zavrniti pojmovanje, ki izvaja, da je post-komunistična država RS, zgrajena na osamosvojitvi slovenskega ozemlja, tudi že avtomatično "izpolnjenje tisočletnih narodnih sanj". Samo zato, ker je osamosvojena in suverena država, še ne pomeni, da je tudi že takoj to, čemur bi mogli reči, iz naroda, kot nadzgodovinske, duhovne realnosti izvirajoča in nastajajoča Država.

Vkolikor pa smatramo, da so vsi napori naroda po lastni Državi pomenili le neko suvereno, torej neodvisno državo, pa s tem trdimo, da narod nima svojega lastnega, v zgodovinski verigi rodov utemeljenega, narodnega bistva. S tem pa narod torej ne pojmujemo kot zgodovinsko danost, temveč le kot neko danost ozkega nabora posameznikov, ki so v nekem trenutku zgodovine predstavljali narod. A to je vendar negacija naroda, vkolikor ti, ki se predstavljajo v nekem trenutku zgodovine za predstavnike naroda, zavzemajo takšne filozofske in svetovno nazorske pozicije, ki so v neskladju z narodno tradicijo.
 
Ker kaj pa narod sploh je? Narod je neko osamozaveščenje, ki gradi na zgodovinski pravici in narodni tradiciji. Narod je zato skoraj nujno zvezan z Državo, ki je političen in družbeni aktivizem in precej manj z jezikom. A ta že nastajajoča Država brez utemeljitve v neprekinjeni, nasledstveni biti verige rodov, pač ne more obstajati. Zato je narod, kot razumljen po narodni prebuditvi zelo problematičen pojem, ker po eni strani ima lahko svojo bit zagarantirano le z nacionalno Državo, po drugi strani pa se lahko kaj kmalu ta Država začne pojmovati napačno in postane zgolj država, ki deluje zoper koristi naroda in zoper vso narodno tradicijo in vse predhodne rodove.

Da bi torej lahko presojali ali je neka država zares izraz te iz naroda že nastajajoče Države, jo moramo presojati skozi narodno tradicijo, torej ali je skladna z bistvovanjem vseh predhodnih rodov. Pri tem pa moramo zavrniti vsako pojmovanje naroda ali države, ki izvira iz nekega ozkega časovnega obdobja, ki je bolj zvezano z nekimi tujimi mednarodnimi premiki, kot z našim lastnim narodnim bistvom.

Če torej hočemo govoriti o Državi, ki je uresničenje tisočletnih narodovih sanj in upov, se moramo najprej prepričati, ali ta država v sebi zares nosi tisto bistvo, lastno toliko in toliko predhodnim rodovom, ali pa morda v sebi ne nosi le nekega bistva, ki je danes všečno mednarodni politiki, narodu pa je docela tuje.

A ko se danes ozremo po RS, njenem ustavnem redu itd. vidimo, da to ni nikakršna Država, temveč država kot naslednica komunistične revolucije, ki spaja v sebi neko ideološko liberalno določljivo nedoločljivost, zgrajeno na temelju Slovencem tujih filozofskih, socioloških in psiholoških miselnih sistemov. To torej ni iz naroda že nastajajoča Država, ki bi bila obenem tudi uresničenje narodovih "tisočletnih sanj", temveč država, kot birokratska kreatura, ki  ne izvira iz naroda.

To domoljubje do te brezoblične demokratske države, pa torej ne more biti zamenljivo z ljubeznijo do naroda ali tiste Države, ki iz naroda nastaja.

Kajti ta država nima v sebi pravega narodnega bistva, ker tega narodovega bistva sploh ne ščiti. Vse kar počne je, da skuša po svojih birokratsko zavozljanih poteh vzdrževati kulturno dediščino naroda, kakor nek tujec vzdržuje neko stavbo proti plačilu. Noče pa izvrševati onega poslanstva, ki bi ga Država morala imeti.

Zato če se sedaj vprašamo, čigava je država, si moramo odgovoriti, da ob državi, ki bi bila pravi izraz Države, to vprašanje sploh ne bi imelo smisla, saj bi bila Država nekaj istega z narodom, kar bi s svojim delovanjem sproti dokazovala. Če pa se osredotočimo ozko na to državo RS, si moramo odgovoriti, da prvič ta država ni sinonim z narodom ali Državo in da je le slab poizkus nacionalne države, ki narodu v resnici škodi; ter drugič da je tudi ta država RS v izhodišču last naroda kot Države, pri čemer ima le Država, kot izražena v dolgi neprekinjeni vrsti rodov, nad njo lastninsko pravico, da terja, da se postavi na narodove svetovno nazorske in moralne fundamente.

Iz tega izhaja, da tudi država RS ni last "državljanov" v nekem trenutku narodove zgodovine in da posamezniki ter posamezne interesne skupine nimajo nad njo nobene lastninske pravice. Nad njo imajo pravico le one skupine, ki bi s svojim delovanjem dokazale, da izhajajo in delujejo iz resničnega narodnega bistva, utemeljenega v nepretrgani verigi rodov.

Parole kakršne so: "nismo si želeli takšne države", "nismo se borili za takšno državo", "država je last državljanov", "ukradli so nam državo" itd. itd. so v sebi prazne in nimajo nikakršne teže, vkolikor ne izvirajo iz fundamentalne narodne tradicije.

Za klerikalizem (J. Hohnjec, 1923)

Pred petim katoliškim shodom

Josip Hohnjec, 1923

Katolicizem je vera in življenje. Njegovo področje ni omejeno samo na razum ali samo na voljo. Katolicizem ni ne hladno razumski racionalizem, ne čuvstveni pietizem. On je univerzalna religija tudi v tem smislu, ker je usmerjen na vsega človeka in vse njegovo življensko udejstvovanje. Vitalnost je njegova signatura in dejalnost njegova bitna rezultanta. On je, kakor je o sebi in o njem izpovedal njegov božji ustanovitelj: pot, resnica in življenje.
 
K aktivizmu pa je dvojno potrebno: ideje in izvrševanje idej.
 
Na idejnem polju je zavladala zmeda in anarhija, da je strahota. Ciceronova sodba: »Nihil est tam absurdum, quod non ab aliquo philosophorum dicatur«, velja dandanašnji bolj nego kdaj poprej. Materializem, monizem, pozitivizem, darvinizem, agnosticizem, skepticizem; vse to se vali, vrvi in drvi preko duše sedanjega človeštva, puščajoč za seboj razdejanje in puščobo. Le ena sama trdna in neomajna barijera je, ob kateri se lomijo vsi ti valovi zmote, neresnice in zablode, in to je katoliška cerkev, columna veritatis. V njo je Bog za vse človeštvo položil najdragocenejše zaklade resnice, pravice in blagotvornih idej.
 
Ta zakladnica je vsakemu na razpolago. Treba je le, da jo izkoristimo. Kakor ideje so tudi potrebni izvrševalci idej. Brez njih ostanejo ideje mrtev kapital. Oni evangeljski hlapec, ki je sprejeti talent zakopal v zemljo, je naletel na ostro obsodbo svojega gospodarja. Mrtvi kapitali niso v čislih pred Bogom. Dvigniti jih je treba, delati z njimi ter jih produktivno uporabiti. Tukaj velja svetopisemski opomin: »Estate factores verbi, et non au ditores tantum« (Jak. 1, 22).
 
Živeli factores! To je klic, ki ga dvigajo katoliški shodi. Njihov namen je ljudstvu razkazati neizmerno bogastvo katoliških idej; odpreti in poostriti mu pogled v globočino njihove vsebine; podati mu ob teh smernicah orientacijo v najvažnejših sodobnih vprašanjih; ob njihovem svitu napraviti pravilno diagnozo o težkih ranah in boleznih, na katerih dandanašnji trpijo narodi in države in za katere je lek in spas edinole v verski terapiji; zavzeti in navdušiti vse in vsakega poedinega za požrtvovalno in vztrajno delo v katoliškem pravcu v svojem krogu in za svoj stan.
 
Potreba katoliških shodov se je v povečani meri pojavila takrat, ko je liberalna prosvetljenost začela sistematično preganjati katoliško misel po poedinih državah, hoteč jo popolnoma izključiti iz javnega življenja. Takrat je papež Pij IX. izdal Svllabus (8. decembra 1864), seznam modernih zmot, kot protest zoper nameravani izgon katolicizma iz javnega življenja. Katoliška cerkev nikakor ne mara posegati v državno področje, kakor tudi ne dopušča državi, da bi se ona vtikala v notranjo cerkveno sfero. Je pa tudi gotovi mejni pas med cerkvijo in državo, na katerem sta obe kompetentni (šolstvo, zakonske zadeve, skrb za bolnike in uboge). S tega terena se katoliška cerkev nikdar ni dala izriniti, marveč je sprejela borbo, kojo ji je vsilila moderna nevernost in verska mlačnost s svojimi kulturnobojnimi, proticerkvenimi nakanami. K tej borbi je cerkev pozvala svoje sinove.

Apel na narod ni ostal brez odmeva. Na tisoče cerkvi vdanih sinov in hčera se je zbiralo na katoliških shodih ter mogočno dvigalo svoj glas v obrambo cerkvenih in lastnih pravic. To so pravcati zbori Ecclesiae militantis.
    
Vzor vsem katoličanom kot mojstri organizacije katoliških shodov so bili Nemci, utrjeni v svoji katoliški verski in politični zavesti predvsem po kulturnem boju, tako da je veliki Leon XIII. o njih vzkliknil: Germania docet! Katoliška Italija se je ob njihovem navdušenju vnela in se zbudila iz mrtvila, ki jo je vanjo pogreznil plitvi nacionalistični in asocialni liberalizem, tako da danes malodane prvači katoličanom. Katoliška Francija se je zlasti po preganjanju, ki ga je trpela pod Combesom, visoko dvignila. To je vplivalo tudi na Belgijo, kjer so si zavedni katoličani kmalu priborili vodivno vlogo v državi. Španija sledi tem zgledom. Pa tudi tam, kjer katoličani tvorijo precejšnjo manjšino, v Ameriki, Angliji, Holandiji, dajo katoliški shodi pobudo za verski in javni preporod, ki ima svoj indirektni blagodejni vpliv tudi na njihove drugoverske sodržavljane. Med Slovani se novodobno katoliško gibanje v znamenju katoliških shodov utrdi predvsem med Poljaki in Čehi ter se organizira v čezdaljebolj vplivni faktor državnega življenja, tako da zmaguje nad stoletnimi predsodki, ustvarjenimi pod vplivom husitskega svobodomiselstva. In v najmanjših državicah — Latviji, Litvi itd. — postaja organizirano katoličanstvo politična sila.
   
V Sloveniji pa katoliški shodi tvorijo naravnost mejnike v zgodovini celega našega javnega življenja. Majhni po številu smo zato imeli velike može, predvsem Kreka, ki je znal zbuditi vse naše sile za iniciativno krščansko delo, tako da smo v tem oziru bili prvi med Slovani, ki so se pri nas navzeli ognja. Prvi katoliški shod leta 1892. je posvetil v mrak svobodnjaštva med nami in dvignil klic po jasnosti načel v javnem življenju. Drugi leta 1900. je izdelal vzorni socialni program. Tretji l. 1906. je v času, ko je svobodomiselstvo, opogumljeno po laični postavodaji v Franciji, zopet prehajalo v odločnejšo ofenzivo, slovenske katoličane pozval k še trdnejši in vsestransko izvedeni organizaciji. Četrti leta 1913. je bil nazunaj primerno takratni politični moči katoličanov najsijajnejši, je pa obenem povzel klic takratnega papeža po ponotranjenju verskega življenja ter imel spričo takratnih usodepolnih dogodkov v Avstriji ter na svetovnopolitičnem poprišču sploh tudi močno narodno obeležje. Nadaljnje velike javne manifestacije katoliške misli je prekinila svetovna vojna.
    
Letošnji katoliški shod ima posebno obeležje in velevažen pomen. On je prvi, odkar obstoji nova naša država, nacionalna država Srbov, Hrvatov in Slovencev, nastala po svetovni vojni. V tej državi položaj katoliške cerkve še ni zakonito urejen. Vidovdanska ustava določa o razmerju cerkve in države sledeče: »Ujemčava se sloboda vere i savesti. Usvojene veroispovedi ravnopravne su pred zakonom i mogu svoj verozakon javno ispovedati. Usvajaju se one vere, koje su u ma kom delu kraljevine več dobile zakonsko priznanje. Usvojene i priznate vere samostalno ureduju svoje unutrašnje verske poslove i upravljaju svojim zakladama i fondovima u granicama zakona. Usvojene i priznate vere mogu održavati veze sa svojim vrhovnim verskim poglavarima i van granica države, u koliko to traže duhovni propisi pojedinih veroispovesti. Način, kako če se te veze održavati, regulisače se zakonom.«
 
Tukaj je s splošnimi potezami skicirana ideja moderne paritetne države. Kakšna pa bo ta slika v podrobnostih, je odvisno od zakonov, ki jih ustava napoveduje. Temu zakonodavstvu je v vprašanju o razmerju šole do cerkve ustava opasno prejudicirala s temi določbami: »Nastava je državna. Sve škole moraju davati m oralno vaspitanje i razvijati državljansku svest u duhu narodnog jedinstva i verske trpeljivosti. Osnovna je nastava državna, opšta i obavezna. Ukoliko če privatne škole i pojedine vrste njihove i pod kojim pogodbama biti dopuštene, odrediče se zakonom.«
     
V teh ustavnih določbah so indicirani šolski zakoni, ki so protivni bitnemu in prvenstvenemu pravu cerkve na vzgojo ljudstva in zlasti mladine. Od tega prava cerkev ne more odstopiti ter tudi nikdar ne bo odstopila. Ako bo v ustavi predvidena ideja državnega šolskega monopola, ki izključuje cerkev iz šolskega področja ali vsaj v največji meri omejuje njen vpliv na šolstvo, kot vodilna ideja prešinjala; državne zakone o šolstvu, mora neizogibno priti do težkih sporov s cerkvijo.
  
Preden pride in da vobče ne pride do tega, je potrebno, da katoliki povemo javnosti jasno in glasno, kakšna so naša načela, katere so naše zahteve in po katerih principih bi se morala rešiti tista vprašanja, ki spadajo v skupno kompetenčno sfero med cerkvijo in državo. Jasna, beseda je tem bolj potrebna, ker so beogradski vlastodržci vajeni na cerkev, na njene zahteve in pravice gledati z vidika pravoslavne vere, vznikle iz bizantinskega cezaropapizma.
    
V prvi vrsti torej jasna beseda bratom druge vere.
   
Potem pa prisrčna beseda sinovom in hčeram katoliške cerkve. Znani nemški pisatelj in apologet Hettinger je zapisal (»Aus Welt und Kirche«, uvod) te znamenite besede: »Katoliški cerkvi se imam zahvaliti za svojo najboljšo posest, za vso hrano svojega duha, za ves polet svoje duše, za vso tolažbo svojega srca.« Brez pretiravanja smem trditi, da o slovenskem narodu veljajo te besede v pomnoženi meri. Katolicizem je najboljša posest našega naroda, v katolicizmu je vsa hrana njegovega duha, ves polet njegove duše, vsa tolažba njegovega srca. Vzemite slovenskemu narodu katoliško vero, in vzeli ste mu vse to, kar mu hrani duha, kar mu dviga dušo, kar mu tolaži srce, vzeli ste mu najboljšo posest, iztrgali ste dušo iz njega, in naš narod bi hiral in gineval, dokler bi ne izginil iz kroga narodov.
      
Vem, da bi nekaterim to bilo po volji. Ne srdim se nad njimi, ker ne vedo, kaj delajo. Obsoditi pa moramo tiste sinove katoliške cerkve ki vedo ali bi vsaj morali vedeti, kaj delajo. To so tisti, ki so obstopili zibelko naše države ter intonirali pesem: »Sedaj pa je klerikalizma konec.« In kaj je klerikalizem? Nič drugega kakor katolicizem, dosledno uveljavljen v javnem življenju. Njihova prerokovanja so se ravno tako malo izpolnila, kakor napoved voditeljev francoske revolucije leta 1789., da je katoliška cerkev v stanju umiranja. Ne, katoliška cerkev ni bila v stanju umiranja. Pač pa so v to stanje prišli tisti, ki so se v svojem življenju ravnali po členu 4. francoske ustave z dne 23. avgusta 1789; »Človek sme vse storiti, česar zakon ne prepoveduje.«
     
In pred to nesrečo, ki bi jo nad njega spravila nekaka interkonfesionalna jugoslovanska morala, hočemo mi obvarovati naš narod. Obramba in spas je v krščanskih organizacijah.
    
Zato pa krščanske organizacije za vse sloje in stanove, za vsak spol, za vsako starost! Predvsem za našo mladino, med katero ni krepkega, strasti obvladujočega idealizma brez životvornega krščanskega principa. Slovenska mladina, vsa v katoliške mladinske organizacije! Naše izobraževalne organizacije naj ne pozabijo, da so ter da morajo ostati glavni svetlo- in kulturonosci med našim narodom. Naše gospodarske, stanovske in strokovne organizacije naj pomnožijo svoje težnje in napore, da našemu ljudstvu in vsem njegovim slojem zasigurajo obstoj, razvoj in napredek. Pomnožimo, poglobimo, ojačimo in razširimo naše organizacijsko delo vsepovsodi! To geslo mora zveneti iz vseh govorov in sklepov katoliškega shoda. Evo, kako važne naloge ima peti slovenski katoliški shod v Ljubljani!
      

Zoper svobodo govora

  
"Give me liberty, or give me death!". Te besede je uporabil v nekem govoru amerikanski revolucionar Patrick Henry in veliko je danes takšnih ali drugačnih političnih gibanj, ki se navdušujejo nad to premiso. A kar je še bolj zanimivo je tudi dejstvo, da ta vzklik ni enostavno neka parola, temveč osnovni fundament na katerem gradijo posamezniki in skupine svoje nazore in svojo ideologijo.
 
Danes se zdi že kar samoumevno, da je to vendarle edina možna pozicija racionalnega človeka, da se bori za svobodo, ki danes vse bolj sega na polje osebe in raznih svoboščin, ki se tikajo nje same. zavzemati nasprotno pozicijo in torej nastopiti zoper svobodo govora, svobodo zbiranja, dejanj ipd. se zdi iracionalno in celo nemoralno.

A vendar je logičen izkupiček zavzemanja za svobodo, kakršno poznamo v liberalni demokraciji zahoda, tej poveličani civilizaciji, ki ji menda ni enake, vendarle popolna relativizacija vsakega vprašanja in vsakega odgovora. Svoboda vodi v nihilizem. Posebej še svoboda posameznika v izražanju in njegovih dejanjih. Zato je zavzemanje za svobodo, negativna pozicija, ki samo omejuje in onemogoča vsako zdravo naziranje osebe, naroda in države. Šele pravilno in striktno omejevanje svobode pomeni pozitivno pozicijo, kjer se gradi in kjer človek zre v nek ideal, ki ga povzdiguje in ne ponižuje na raven živali.
 
Danes velja mnenje med vsemi svobodoljubi, ki radi povzdigujejo prapor časne svobode v vseh možnih perverznostih, da omejevanje svobode spreminja človeka v poslušno žival, ki naj sledi neki zmotni ideologiji, a resnica je v tem, da šele prava svoboda, kakor jo oni razumejo, dela iz človeka žival, ki ne sledi ničemur razen svojemu požrešnemu egu, da bi zadovoljil vse fiziološke potrebe in bi ostajal zakopan v banalnosti resnice, da je vsaka resnica po sebi slaba.
 
Zato je tudi naravnost usodno pojmovanje, da mora biti človeku zagarantirana svoboda izražanja, govora in dejanj. kakor je tudi zmotno pojmovanje, da naj se država ne vtika v človeka in družino. Slednja zmota je sploh značilna tudi za katoličane, ki sicer trdijo, da verjamejo v resnico katoliške vere in zato menijo, da mora ostajati država zunaj družine. Družina, pravijo, je osnovna celica družbe in naroda in le zdrave družine bodo ohranile zdrav narod, zdravo družbo. Ta utvara je poglaviten razlog popolne resignacije katoliškega občestva in edini razlog moralnega razkroja naših krščanskih evropskih narodov. Podobno velja za svobodo posameznika do izražanja, verovanja in politične usmerjenosti.
  
Kajti vsaka svoboda, ki preseže svoj namen varovanja nekega točno določenega svetovnega nazora oz. ideologije in ni na njem utemeljena, je negativna svoboda, ki vodi v negacijo vsake pozitivne družbene usmerjenosti. Svoboda postane orodje relativizma in brez nje nihilizem ne more obstajati.
 
Danes se mnogo sprašuje o svobodi. velika družbena gibanja se snujejo zopet okrog nje. Svoboda je postala tisto gibalo, ki je vzgibalo celo resignirano "desno" mladino, ki se je dolgo časa ukvarjala le z vprašanji vsemogočnega Trga in je bila neka spužva brez oblike. Danes se ta desna mladina navdušuje nad vprašanji svobode posameznika, ki jo menda ogroža država na pobudo levičarskih aktivistov. Celo Cerkev je obsojena na zagovarjanje svobode veroizpovedi in svobode posameznika do izražanja. Kajti resnica je, da je vse to od države ogroženo. Poglejmo si vendar strašno rjovenje materialističnega pocestništva ob popolnoma pasivnih akcijah katoliškega aktivizma "za življenje".
 
In ob takšnih dejstvih je človek večkrat pritegnjen v ta ideal svobodljubstva. Če namreč država skuša omejevati pravico katoličana do izražanja, mar ni logično, da se zavzamemo za svobodo govora, zbiranja, verovanja, političnega naziranja?

Ne in ja.

Resnemu katoličanu ne more biti popolna svoboda nikoli ideal. Katoličan, ki veruje kar Cerkev že dolga stoletja uči, se pač ne more strinjati s pojmovanjem svobode, kakor jo pojmuje liberalna demokracija. Taka svoboda je negativna. Mori resnico in vodi v razbrzdan relativizem. Država, ne le da ne sme biti, po pojmovanju katoličana, katoliški veri sovražna, temveč ne sme biti tudi do katoliške vere indiferentna. Država, ki je bodisi sovražna do katoliške vere, bodisi do nje indiferentna, je slaba država, ki je katoličanu vse kaj drugega, kot ideal. Katoličan tudi ob versko indiferentni državi čuti, da je krivična in nasprotna tako nauku Cerkve, kot naravnim božjim zakonom.

Zato je katoličanov najvišji cilj v oziru na državo, da postane urejena v skladu s cerkvenim pojmovanjem države. Seveda vkolikor se ta cilj zdi preveč oddaljen, se mora zavzemati za svobodo katoličana do izražanja svojih nazorov in svobodnega prakticiranja svoje katoliške vere. A to ne pomeni, da se mora zavzemati za absolutno svobodo posameznika, temveč da se zavzema le za svobodo katoličanov v oziru do krivične indiferentne države.

Zato mora katoličan nujno ohranjati previdnost, ko govori o svobodi na tem ali onem področju posameznikovega življenja. Njegov cilj logično ne more biti popolna svoboda vseh posameznikov v neki liberalni indiferentni državi, temveč zgolj dvoje. Prvič, svoboda katoliškega verskega in političnega naziranja v državi, ne glede na državno ureditev in drugič, država zidana na temeljih katoliške doktrine in s priviligiranim statusom katoliške vere v njej.
 
To pa je torej nekaj povsem drugega kot zavzemanje za absolutno svobodo govora, izražanja, udejstvovanja, združevanja, verovanja itd. itd. vseh posameznikov v neki svobodni liberalni državi brez vsake cenzure.
 
A ravno to postaja danes tudi cilj velikega dela katoliške mladine, ki se združuje z raznoraznimi "desničarji". Slednji pa danes bijejo bitko za absolutno družbeno svobodo posameznika, kar je pa v čisti kontradikciji s katoličanovim pojmovanjem sveta, družbe, posameznika.
 
Iz tega izhaja tudi zgornja zavrnitev nesmiselnega argumenta večine katoličanov, da naj država pusti družino pri miru in naj se vanjo ne vtika. Ta argument zdrži prvič le delno v oziru na katoliško družino v liberalni državi, ki bi hotela omejevati svobodo katoliške vzgoje otrok. A to pomeni, da zopet ne moremo govoriti enostavno o absolutni svobodi družine, temveč gre za točno določeno svobodo v točno določenem oziru točno določene države. In drugič, ta argument je lahko zdržal le v začetku liberalne države v devetnajstem stoletju in začetku dvajsetega stoletja, ko je bila velika večina družbe še vedno popolnoma katoliška in se je smatrala liberalna država za nek tujek na krščanskih narodih. A danes si pač ne moremo misliti liberalne države brez liberalne družbe, in če je bil tedaj, ko je argument še držal, to izraz neke bojevite drže katoliškega občestva zoper liberalno državo, je danes to le še izraz popolne katoliške politične pasivnosti napram liberalni državi. Zato moramo biti nujno tudi zoper ta patetičen argument, ki danes ne počne drugega, kot mori resnično katoliško politiko in trajno onemogoča vsako restavracijo katoliškega bistva naših narodov.
 
Mi zahtevamo katoliško državo, ki bo, če se bo treba, tudi vtikala v družino, da bi zagotovila ohranjanje katoliškega bistva našega naroda. To bi morala biti država, ki bi torej državljanu pomagala tudi z vzgojo in bi na vse načine omejevala svobodo, ki bi bila v nasprotju s cilji, ki jih zasleduje katoličan.
 
Zato je torej razumen katoličan zoper vsak koncept svobode, ki se ne podrejuje točno določeni katoliški doktrini, iz nje izhaja in je v skladu z njo omejen. Svoboda govora je torej popolnoma prazen in nepomemben pojem in katoličan mu ni nikakršen način podrejen, kaj šele, da bi katoličan zavestno branil pravico do svobode govora tudi onim, ki so uničevali in še danes uničujejo katoliško družbo ter iz dneva v dan kvarijo mladino.
 
Zato je logična pozicija, da se postavimo za striktnejše omejevanje svobode izražanja in celo cenzuro, ne da bi s tem utrpeli kakršnokoli načelno kontradikcijo. Šele če se bomo zavzeli za večje omejevanje svobode na internetu, v medijih, v izražanju in nastopanju, bomo lahko pravilno zasedli spet bojevite pozicije aktivnega katolicizma in bomo s tem kalili moči za nastop nekega bodočega katoliškega političnega gibanja, ki bo zajezilo liebralno demokracijo in pokrpalo vse paradoksalnosti in kontradikcije, ki jih absolutno pojmovanje svobode sploh odpira.
 
Vse preveč katoličanov misli, da se mora v borbi za svobodo svojih katoliških nazorov, postavljati na stališče svobode vseh mogočih nazorov in se boriti z ramo ob rami z onimi konservativci in desničarji, ki so boj za svobodo govora (freedom of speech) postavili za svoj najvišji ideal in se redno proglašajo za "klasične liberalce", torej one klasične liberalce, ki so s svojo "svobodo govora" v devetnajstem in dvajsetem stoletju razkrajali in razkrojili katoliške narode in iz njih naredili ničvredne kreature brez korenin.
 
Danes ta razkroj uspeva pod krinko t.i. proti-islamističnega boja, ko se izrablja domnevno zavrtost muslimanskih držav in muslimanov, kot orodje za normalizacijo raznih perverzij pri nas. Podpira se razna deviantna spolna obnašanja, ker jih muslimani menda preganjajo in jih na ta način sprejemajo celo konservativci, razni drugi desničarji in celo katoličani. Podpira se nedostojno žensko oblačenje, nenravno umetnost in splošno izprijenost, ker naj bi bilo v kontrastu z muslimanskim naziranjem. Mi kot katoličani se ne moremo zmeniti ne za ene, ne za druge. Ne sme nas zanimati nič drugega, kot to, kako sami dojemamo svet po katoliških resnicah in cerkvenih naukih in na to moramo zidati tudi vse drugo. Če muslimani terjajo burko, mi ne smemo podprti bikinija, kakor se rado zgodi med konservativci, temveč moramo na podlagi dolge cerkvene in narodne tradicije zastopati svoj -- katoliški pogled.