Pred leti, tam nekje okrog leta 2014 in prej, pa vse do leta 2017, so v Ameriki in tudi v Evropi obstajali profili in kanali, ki so na spletu delili svoja mnenja o najrazličnejših stvareh. To je bila vzbujajoča se "neo-reakcionarna" desnica, ki je zrastla iz antifeminizma in preko Yarvina in NRx-a prešla v t.i. alternativno desnico. Sam sem te tokove podrobno spremljal in najbolj mi je v spominu ostal ta antifeminizem.
Namreč, vedeti morate, da so vsi ti koncepti, o katerih danes na dolgo in široko kvaka tudi mainstream desnica in razni enominutni iskalci smisla, kakršen je bil zdaj že odpisani Jordan Peterson, zrasli v antifeminizmu t.i. ateističnega in libertarističnega internetnega decentraliziranega udejstvovanja in "gibanja". Ja. Ta sveti "kulturni marksizem", o katerem danes poslušamo, je postal zares populiziran ravo v teh logih.
Vendar že tedaj je bilo jasno, da glavni izdelovalci, mnenjski voditelji in avtorji, ne razumejo, kako bistveno pohabljeno in predvsem partikularizirano je to njihovo naziranje. Konec koncev se vse zreducira na svobodo govora, ki da jo krati t.i. tretje-fazni feminizem. Mišljenje je tedaj bilo, da je vse v svetu v redu, a zaradi t.i. "ženskih študij" in radikalnega feminizma, ki da se je polastil univerz, je ogrožana svoboda govora. Znani avtorji, ki so na podlagi tega koncepta pridobili v svoje statistike velike tisočglave množice spremljevalcev in sledilcev, so tako porabili dolge ure v katerih so se norčevali iz zelenolasih debelih feministk. Redki posnetki podivjanih deklet in žensk, ki so iz nekega razloga skušale svoje poglede uveljaviti na nekoliko histerične načine, so postali čisto zlato in glavni anti-feministični kriticisti so kar tekmovali med seboj, kdo bo prej reagiral nanje.
Iz tega se je rodilo več stvari. Prvič, pojavile so se ženske, ki so vso svojo prepoznavnost in sledilce pridobile na račun tega, da so kritizirale feminizem in mu vokalno nasprotovale. Postale so ženske, ki so tako zelo pametne, da nasprotujejo feminizmu. V resnici so bile popolnoma brez vsebine. Njihov "jaz nisem feministka", je bil zgolj prežvekovanje enih in istih retoričnih izhodišč antifeminizma. Kot drugič, od nekje se je vzel NRx v bolj banalni obliki, ki je svoj tradicionalizem videl v reklamah za pralne praške iz petdesetih let prejšnjega stoletja. In tretjič, nastal je nek patetičen monarhistično-libertarističen tradicionalizem, ki je pod vsako neumnost zapisal "deus vult" in, kar je najpomembneje, je začel oznanjati najbolj absurdno in kratkovidno stvar, kar jih je moč najti. Vsega so krive ženske, ženska volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo.
Gotovo na tem mestu že veste, zakaj pišem o tem ravno zdaj. Pred kratkim je namreč nekaj podobnega napisal dežurni slovenski tradicionalist Goljar. Že pred leti, ko sem naredil nek kratek pregled alternativne desnice in sem tam omenil tudi ta antifeminizem in to idejo o ženski, kot izvoru vseh težav zahodne civilizacije, sem pojasnil, da ti, ki izrekajo te trditve ne mislijo resno in samo želijo izzvati neko reakcijo od svojega objekta fascinacije, ki je feminizem. Namreč, in to je bistveno, praktično vsa desnica danes, je reakcionarna v banalnem smislu te besede, obstaja samo kot reagiranje na pojave in napredovanje oz. evolviranje in progresivno gibanje sveta okrog nas. To je žalostna slika o kateri sem tudi že pisal na tem mestu in se ne bi rad ponavljal bolj kot je to nujno potrebno. Gre za problem brezperspektivnosti in težišča svojega ideološkega naziranja, ki je v negaciji. Spomnite se najprej liberalnega proti-komunizma, pa proti-džihadističnih iniciativ, pa protifeminističnih, pa proti-LGBT, proti-kulturnomarksističnih in pred časom proti-makareških. Vse je samo hlastajoče negiranje, izločanje zadnjih moči umirajočega liberalnega konservativizma, ki se navzven kaže v mnogih pojavnih oblikah, a je v notranjosti en sam.
Anti-feminizem, anti-džihadizem, neo-monarhizem, tradicionalizem, beli nacionalizem... to so samo pojavne oblike liberalnega konservativizma. Kajti tudi, če vam nekdo reče, da ni liberalni konservativec, to ne pomeni, da ni liberalni konservativec. Spominjam se nekega dekleta, ki je izvajalo zelo moralno relativistična naziranja, a obenem je bila zagreta nasprotnica moralnega relativizma. Namreč, enostavno ni razumela, da ni dovolj, da rečeš, da si zoper moralni relativizem ali, da celo nastopaš zoper moralni relativizem, če pa si moralni relativist.
Zzato so prejle omenjena naziraja od anti-feminizma do belega nacionalizma popolnoma liberalna in samo reagirajo na določene pojave, ki jih producira ista korenina iz katere izhajajo sami. Oni ne vidijo, da tako njihovi nazori, kot nazori njihovih domnevnih nasprotnikov izhajajo iz iste korenine, ki je liberalistična. To je zelo jasno in je tudi dokazljivo. A ker ostajajo na površinskih izrazih, med seboj in svojim nasprotnikom vidijo razlike, ki pa so popolnoma nebistvene.
Vzemimo primer. Pogosto boste naleteli, da ti antifeministi in beli nacionalisti kot proti-utež domnevni feministični, liberalni in kulturnomarksistični degeneriranosti in dekadenci, nalepijo oz. ponudijo sliko lepe bele mladenke v kaki narodni noši in pripišejo "vrnitev k tradiciji", ali kakšno podobno neumnost. A to je dejansko nekaj istega feministični emancipaciji in seksualni osvoboditvi ženske. Razlika med feministično žensko in tisto od belih nacionalistov, je samo v tem, da druga nosi narodno nošo. A kljub temu je ženska sama zreducirana na njeno privlačnost, na njeno telesnost, torej na liberalni materializem.
Tretiranje ženske, kot nekega estetičnega objekta pa je isto tako med belimi nacionalisti, kot med najbolj kulturnomarksističnimi feministi. Razlika je le v stopnji. Medtem, ko beli nacionalisti s svojimi slikami žensko reducirajo na objekt naslade in poželenja implicitno, kulturni marksisti to počnejo bolj eksplicitno. Razlika med nastopom Jennifer Lopez in Shakire ter med sliko belega dekleta v narodni noši je le v stopnji implikacije, a obe stvari sta funkcionalno isti. In če se vam zdi, da je nastop Shakire in Jennifer Lopez znak dekadence in moralnega razkroja, slika belega dekleta v narodni noši pa ne, ste že zgrešili bistvo. To je podobno, kot če bi si poleti zaželeli, da dež pada le na vrtnine.
In če se vrnemo sedaj h Goljarju. Spominjam se izpred let tega človeka, kako je na Twitterju pisal vse mogoče podobne reči in obenem tarnal, kako da ne more dobiti zaposlitve v javnem sektorju. Zaprl je račun in ko ga je čez nekaj let spet odprl nazaj, ni zamudil dneva, da ne bi povedal, kako zelo uspešen podjetnik je in kako so vsi, ki nimajo svojih podjetij nesposobni in kako država ovira podjetnike. Skratka klasične liberalno gospodarske kapitalistične neumnosti. Obenem je gnal nek svoj tradicionalizem, po katerem so vsi ostali popolnoma nekatoliški, le on, Fulton Sheen in Gilbert Chesterton so pravi katoliki, kakor rad poudarja. Katoliki.
Res, opazil sem, da se spotika ob uporabo besede "katoličani" in trdi, da je prava oblika "katoliki". Šel je celo tako daleč, da je izvor besede "katoličani" pripisal kar samemu Grmiču. Vendar šalo na stran, to nam vendarle razgalja tisto gnilobnost, ki se skriva pod tem tradicionalizmom. Namreč estetika, tista gnila, pasivna, resignirana estetika, ki ji je bolj pomembno, kako naj nekaj izgleda, kako se nekaj zapiše, kot pa kaj to neki je. In vprašanje besede katolik ali katoličan, je vprašanje estetike in ali ni torej to ravno direkten prikaz vsega, kar tradicionalizem je? Spraševanje o izgledu, ne pa o bistvu.
Zato je torej Goljar svojih pet minut slave dobil nedavno, ko je na Twitterju razglasil, da je ženska volilna pravica uničila zahodno civilizacijo. Seveda je ta patetična potreba tradicionalistov, da privlačijo pozornost in se izpostavljajo, kot neizprosni "radikalci", kakor da ne bi že to bila kontradikcija tradicionalizma sama po sebi, rezultirala končno v tem, da je sočasno z manevrom šibke leve fronte, ugotovil, da mu Twitter jemlje preveč časa in je naglo zaklenil svoj profil, kakor je poprej storil tudi oni javni uslužbenec, ki je vehementno pripisoval faktično neuspešnost centrov za socialno delo manjku spolnih odnosov, kar je seveda po papagajsko ponovil tudi Goljar, ker kot rečeno, tradicionalist ljubi pozornost in išče, kako bi se lahko čimbolj izpostavil.
Tradicionalizem sam po sebi je negacija in ne nosi nobene realne moči sam v sebi. Je najbolj patetična banalna rakcija, reagiranje, na moderno in je torej v resnici sestavni del moderne. Je derivacija moderne, nekakšen ob-produkt moderne. Pričakovan izdelek moderne, ki živi od moderne in se ji noče nikdar in nikoli odreči.
O tem sem bežno pisal že pred leti. Kako je tradicionalizem pozicija resigniranosti in politične hinavščine. Radikalno zavrača moderno liberalno državo, da mu ne bi bilo treba prevzeti nobene odgovornosti zanjo in se zapira v svoj svet tradicionalističnih getov, kjer poziva na "šolanje doma", zaprte ekskluzivistične "cerkve" in zida paralelno tradicionalistično družbo, ki je po definiciji nje same obsojena na to, da ravno s svojim obnašanjem in ravnanjem afirmira liberalno državo v njenih najbolj agresivno ateističnih izrazih.
Kajti, kaj pa je ta "beg iz moderne", drugega kakor kapitulacija pred moderno in še več: priznanje moderne ter afirmacija moderne s svojim namernim položajem tradicionalističnega getoizma. Zato tradicionalizem močno sovraži fašizem, ker se zaveda, da fašizmu pristoji mnogo več pravice do kakršnega koli nazivanja s tradicionalizmom, kakor pa tradicionalizmu samemu. Fašizem skuša vzeti državo in jo narediti za svojo, po svojih merilih in po svojemu kroju, tradicionalizem pa državo zavrača (kar je absurdna pozicija, saj je država realna in ni moč biti zunaj nje) in jo s tem prepušča najbolj agresivnim progresivističnim strujam, medtem ko prostovoljno obstaja znotraj nje in se bori zoper njo na način, da kvaka in kokodaka o tem, kako je ženska volilna pravica uničila zahodno civilizacijo.
Nič čudnega ni torej, če naši slovenski tradicionalisti tipa Goljar berejo in se sklicujejo na dva "tradicionalista", ki sta najslabši možni izbor za kakršenkoli katoliški aktivizem ali katoliško družbeno udejstvovanje. Namreč Gilbert Chesterton in Fulton Sheen. Dva katoličana, ki sta trenutno kanonizirana svetnika znotraj tradicionalističnih getov, sta bila oba državljana nekatoliških držav. In to dejstvo je zelo pomembno. Zelo pomembno! In žalostno je pomisliti, kako je mogoče, da ju berejo ne le amerikanski in britanski katoličani, marveč celo naši ubogi slovenski tradicionalisti.
Ne v Britaniji, ne v Ameriki ni bilo nikdar nobene možnosti, da bi ti dve državi postali (spet) katoliški, na način, da bi dejansko bili eksplicitno katoliški. In to sta Sheen in Chesterton nedvomno dobro vedela in zato je treba tudi njune pisarije presojati iz tega vidika. Ona dva sta bila gotovo dovolj inteligentna, da si nista delala utvar, da je mogoče, da bi nekdo ukinil tisto od Boga prekleto angleško monarhijo in naredil katoliško republiko, ali pa da bi nekdo sežgal tisti rumeni kos papirja in proglasil Ameriko za katoliško korporativistično federacijo. Zato sta ona dva pravi naslov za vse te tradicionaliste, ki danes pristajajo na katoliške gete znotraj indiferentnih držav. Nič čudnega torej, če ti debeloglavi slovenski tradicionalisti ne poznajo najbolj osnovnih socialnih dokumentov katoliške Cerkve in menijo, da je kapitalizem skladen s katoliško doktrino in da je Pij XI. oznanjal tisti Chestertonov distributizem, ki je pazljivo prilagojen razmeram anglikanskih heretikov. Kako patetično, da si ti čestertonovci drznejo jezikati o fašizmu ali pa celo citirati Sheena v svojem sovraštvu do fašizma. Z razliko od Sheenove Amerike, je bila fašistična država eksplicitno katoliška.
In če se vrnemo na ono trditev o ženski volilni pravici, ki ima ravno toliko vrednosti, kot katerakoli generična trditev zapisana na rojstnodnevnih voščilnicah, je pač jasno, da gre za patetično šok-trditev, ki zmore priti le izpod prstov socialno in filozofsko omejenih tradicionalistov. Trditi, da je samo spol volivca odgovoren za razpad zahodne civilizacije, je strel v prazno in dober prikaz mentalne omejenosti teh, ki take trditve izrekajo. To je zopet tipičen znak tistega, o čemer smo govorili na začetku, namreč tega, da so vsi ti nominalni proti-liberalisti, del liberalizma. Ta trditev je tako neumna, kot če bi človek, ki mu je na glavo padlo letalo, trdil, da so mu na glavo padle ženske v letalu in ne ljudje v letalu. Ta izjava je zares neka žalostna parafraza tistega posmehljivega Milčinskega in njegovega izdelka o butalcih, kjer piše, da je razbojnik pobil že sedem ljudi in tri ženske. Žalostna predvsem zato, ker je namerno patetična in na stopnji osnovnošolskih fantičev, ki cukajo osnovnošolske dekliče za kitke. Nima namena izraziti nobene resnice, nobenega uvida, marveč samo izzvati gnev iz žensk, ki pridno ohranjajo živ mit o permanentnemu boju za emancipacijo, ne da bi videle, da so s tem le koristno gorivo za nenasitno mašinerijo neustavljivega progresivizma, ki gre bolj njim na škodo, kakor moškim (če samo pomislimo na pisateljico Rowling).
Sam sem že nekajkrat izrazil prepričanje, da je treba čas sprejeti. Pisal sem bežno že o retrogradnem progresivizmu, ki je relativistično prepričanje, da za človeka in človekove institucije ni pomembno, kaj neki je resnica, najsibo, da je ena sama, absolutna in univerzalna, marveč je vse relativistično in ta resnica nujno ne nagiba človeka in institucije sebi. Zato je resnica, če verjamemo, da je, lahko spoznana in uveljavljena le vkolikor jo proglasimo kot takšno. To je paradoksalistični relativizem, relativistični relativizem. In zato sam podpiram feminizem. Predvsem radikalni feminizem, ki žensko poganja v iskanje popolnega suverenizma. Prepričan sem, da lahko le ta radikalni feminizem povrne ženski njeno pravo bistvo. Ta trenutni, moderni feminizem, ki ga imajo, vsaj tako se zdi, mnogi desničarji rajši od feministk samih, pa je negativističen feminizem, ki gnezdi znotraj postane in gnile post-patrirarhalne, rekel bi, znotraj pornokratične družbe in se ni zmožen osvoboditi moškega vpliva nad žensko. Ta pornokratični feminizem zgolj zaostruje svojo moško-centrično seksualnost in si dela utvare, da se s tem osvobaja. Zato je zopet na mestu, če ponovim, da sta tako nastop Shakire in Jennifer Lopez, kakor dekle v narodni noši iz nacionalističnih pamfletov, funkcionalno in idejno ista stvar.
In ne, ženska volilna pravica ni uničila nikakršne zahodne civilizacije. Zahodna civilizacija je bila v spustu že dolgo preden so ženske pridrle na volišča. Vprašati gre tega tradicionalista, ali ni čudno, da tako zelo verjame v voljo (moškega) števila, da se mu zdi ženski vpliv na to oblast izvirajočo iz ljudstva, usoden. To je zares gnil liberalen nazor. Zopet je to samo prikaz, da so tradicionalisti globoko znotraj liberalne države in jo afirmirajo tudi s takšnimi, na prvi pogled iliberalnimi, izjavami, ki so v resnici bistveno in zelo liberalne.
Volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo. To je vsaj zares iliberalna izjava, vredna tradicionalističnega napihovanja z monarhističnimi in rojalističnimi nazori. Ženska volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo, je pa, ne le patetična šok-trditev, brez vsake vrednosti, marveč tudi afirmacija liberalističnega koncepta splošne volilne pravice.
Kako patetično pa je šele, da se kdorkoli obremenjuje s tem tradicionalizmom, ki nič drugega kot fazona nekih z estetiko preobsedenih iskalcev pozornosti.
