S križem v življenje (1938)

 S križem v življenje

   

[(1938) Urednik: Andrej Križman; odgovorni urednik: Milko Pirih]

Nič ni resnično velikega, kar je življenje obdalo z lagodjem. Videz barv in zunanjega leska nas sicer včasih za trenutek premoti, da občudujemo stvari, ki so na površju življenja, ki pa se zato hitro, navadno že pred očmi gledalcev razblinijo v prazen nič. Zgodovina pa jih kot neizprosna sodnica vedno vrednoti tako, kakor zaslužijo. Človek stoji pred njimi brez spoštovanja, če že ne z obsodbo.

Kralji in vladarji sveta, veliki vojskovodje, organizatorji narodnih mas zato še nimajo v sebi one očarujoče sile, ki zajame človeško dušo z nekim rposebnim sijem zanosa in jo kliče za seboj. Duša se namreč nikoli ne skloni s svojim življenjem po vrednotah, ki niso duše vredne in zato zvajajo za seboj le počutnost telesa.
 
Človeku zato nekje v neskončni dalji sveti nasproti njegov cilj, odmaknjen daleč od vsega trenotnega. Strma je pot do njega, obdana je s trnjem in posuta z mnogimi bridkostmi. Na tej poti ob umiranju telesnih lagodij raste duhovno življenje in njegova neprecenljiva cena. Na vrhu, na vratih ločitve dveh svetov pa čaka krona zmage bojujoče.

Na pragu teh vrat jih stoji nepregledna vrsta, obdanih s soncem svobode, da nam izpričujejo, da je za vratmi večnosti doma nedopovedljiva sreča in da v preizkušnjah samoodpovedi ne zdvojimo nad seboj radi prevelike razdalje med nami, kakoršni smo in med ciljem, kamor gremo.
 
Vsi ti so trpeli, vsi so omahovali, vsi pa so se tudi pod težo bremen oslanjali na znamenje svojega odrešenja, ki je človeštvu dano v križu. Vsi so bili v šoli velikega mojstra, ki je učil in dal zgled, da je treba za resnično življenje vzeti križ na svoje rame in hoditi za njim, za možem bolečin. Kakor sen je minula zanje bolečina in kakor sončni dan je vstala večna sreča.
 
V tihem tednu, ki je Resnico hotel kamenjati, se zamislimo v skrivnost trpljenja velikega tedna tudi mi, ki nam je od Previdnosti določen tako majhen košček navidezne sreče tega sveta, pa podanih toliko grenkih napojev, da zaradi njih ne bomo zdvajali sami nad seboj.
 
Nič ni res, kar nam svet lažno oznanjujem da je sreča v njem doma in da je radi njegovih osladnih zabav vredno pozabiti na oni dalni cilj. Res pa je, da nam je trpljenje kot božji delež dano v posvečenje, da z njim dosežemo svoje odrešenje.

Kot delavci bomo v tem nosili svoj križ za tesarjevim sinom in kot pokretaši iskali zmage pravici, vedno si svesti, da ne bomo nič velikega ustvarili, če ne bomo znali zase, za stan in za pokret trpeti. Samo v križu je zmaga velikih stvari.

Narod je

Ko človek pogleda na našo narodno zgodovino in se vpraša: katero obdobje, kateri trenutek, kateri časovni razpon v linearni zgodovinski premici našega naroda bi ga moral najbolj zanimati, pride do zanimivega odgovora. Če si hoče priznati ali ne: zanimati ga mora predvsem tisto, kar dejansko predstavlja narodno identiteto v organičnem smislu narodnega razvoja. Vse drugo, četudi lepo, junaško, slavno, se mora pač nujno podrediti temu aspektu bistva naroda.
 
Na narod moramo nujno gledati iz dveh vidikov: bit in bistvo. Vidik biti je vidik obstajanja in sploh tega, da pravimo, da narod je. Nihče ne more trditi, da naroda ni. A drugi vidik je vidik bistva. Narod je nekaj. Ta nekaj pa mora biti določljiv. Stvar ne more biti a ne bistvovati. In tudi narod, kolikor ga dojemamo že abstraktno, moderno ali predmoderno, je, ker biva in ker biva je nekaj.
 
Vendar v preteklih dveh stoletjih smo se veliko ukvarjali z vprašanjem ali bomo lahko vedno rekli "narod je" in ali nam vendarle grozi iztrebljenje, tako da tega ne bomo mogli več trditi. Le redki pa so se ukvarjali z vprašanjem, kaj je bistvo tega naroda: kajti, če narod je, mora nekaj biti. Sicer bi mnogi oporekali in bi rekli, da se je vendar to vedno utrjevalo neglede na politično korenino onih, ki jih je skrbelo ali bo narod ohranil svojo bit. Vendar ni res! Če pogledamo natanko se je vse prevečkrat v naši zgodovini anrodne zavesti in narodnega buditeljstva negiralo kaj narod je, kot pa se govorilo kaj narod je.
 
Premnogi literati, pesniki, aktivisti in politiki so izhajali iz te čudne tipično slovansko-narodne melanholistične negativne pozicije. Naš narod je bil narod hlapcev ergo, naš narod ni narod hlapcev. Naš narod ni narod klerikalcev. Naš narod ni narod kmetov. Naš narod ni narod ... Vendar kaj pa naš narod je? Tu pa že naletimo na tisto srčiko problema. Tu nam ponujajo ti narodno-zavedni šarlatani, ki prodajajo visokodoneče melanholistične literarne izdelke, vizijo prihodnosti. Kaj naš narod šele bo; kaj naš narod lahko postane; kaj naš narod čaka, ko se vzdignejo neki vrhovi in znižajo doline. Vendar kako neka stvar lahko je, če ne vemo kaj je? Narod pač ni zares transcendentna in tako kompleksna ideja, da bi lahko bila brez, da bi nekaj bila.
 
To je tako, kot če bi govorili o Gramboronu. In pravi človek: gorje ako nam Gramboron pogine; pa drugi vpraša: in kaj je Gramboron? Prvi pravi: Gramboron ni slabič, Gramboron ni ničvredno bitje; drugi spet: in kaj je Gramboron? Pa prvi odvrne: Gramboron lahko nekoč postane najvišji in največji, ako se mu bodo zvezde poravnale bo postal nekaj najlepšega in najprijetnejšega. In kaj naj drugi reče? Ve, da menda Gramboron obstaja in da ima očitno tendenco, da postane nekaj čudovitega, a vendar ne ve, kaj neki je Gramboron.
 
Takšna je bila tudi bistvena problematika našega narodnega bujenja, naših prenapetih liberalnih nacionalistov in vseh vrst drugih narodnih zagretežev. Niso nam povedali, kaj narod je. Borili so se za bit, ne pa za bistvo.
 
Še danes paradoksalno gledamo to najbolj ničevo pozicijo narodne napetosti. Generacija identitete pravi, da se zavzema za ohranjanje identitete. A žalibog, da nam ne razodane kaj je ta identiteta, kako izgleda in kakšna je. Je kakor Gramboron. Ima očitno bit, če so ti ljudje pripravljeni jo braniti, nima pa bistva. A kakšna neki je to stvar, ki je, a nihče ne ve kaj je.
 
In to je bistvena napaka demokratizma. Namreč prepričanje, da lahko narod obstaja skozi indiferentno, povsem nedoločljivo, neideološko državo, ki jo vodi le čisto naključje volilnih rezultatov. Češ: narod obstaja, a nihče ne ve kaj neki ta narod je. Vse odločitve so prepuščene ljudem na referendumih in volitvah, ali pa so celo diktirane iz nekih absolutnih nezmotljivih centrov internacionalnega povezovanja.
 
In tam kvakajo in kokodakajo neki prenapeti domoljubi in nacionalisti, ki si postavljajo maloumnega kapitalista za svojega voditelja. Tega, ki veruje v vse uravnavajoče silnice Trga. Tega Trga, ki more na koncu povsem preobraziti narod, ga porabiti za svoje požrešne profitarske interese in ga dokončno iznakaziti. 
 
Vendar mi smo narod! Imamo Prešerna, imamo OF, imamo Trubarjeve bukve! Narod je!
 
Če je -- kaj je?
 
Zato je najzanimivejše obdobje naše slovenske zgodovine tisto obdobje v katerem se prvič pokažejo te čudne tendence ruvanja naroda iz njegovega organičnega zgodovinskega razvoja pod krinko narodne zavednosti. To so najzanimivejša obdobja za raziskovanje in pregledovanje: samo poglejte si stare liberalne nacionaliste, sokole, pesnike in literate; poglejte v kaj so se razvili in kaj danes pravijo njihovi dejanski mutiranci, njihovi razvojni dediči. Kajti čas ima tendenco, da pokaže resničnost, smotrnost in rezultate nazorov in dejanj. A človek mora biti pozoren.

Kaj je demokracija

Na tem mestu podajam precej kratko in osebno pripombo, ki se po naslovu glasi: Kaj je demokracija. Sam nisem nikoli pripadal kakšnemu libertarizmu ali liberalizmu, ali sploh kakršnikoli obliki relativno levega nagnjenja, kljub temu, da je mnogo ljudi ravno iz libertarizma našlo svojo pot v neoreakcionarne in meta-desne vode današnjega dokaj obskurnega a zato toliko bolj živahnega internetnega "desničarskega" avantgardizma. Vendar pa sem kljub temu do neke mere pripadal t.i. demokratični usmeritvi v svojem naziranju. Predvsem v smislu, da sem preveč blizu spremljal protirevolucionarno kontinuitetno misel doma in v emigraciji, da bi končno mogel sploh biti nasprotnik "demokratičnosti". Zato je moč najti tudi na tem projektu določene zapise ali videoposnetke, ki demokracijo do neke mere poveličujejo. Vendar tu že pride do vprašanja: kaj pa je demokracija?
 
In tu je glavni problem. In tu se postavljam v perspektivo nekoga, ki počasi vstopa v te, uporabljajmo ta izraz, neoreakcionarne vode in počasi dojema določene politične, zgodovinske, religiozne in sociološke vidike , ki se mu odkrivajo pred njim. Tam bo naletel na besedo demokracija tako pogosto, da bo lahko kaj kmalu zaveden v misel, da je vsako nasprotovanje demokraciji neupravičeno in kratkomalo absurdno. Vendar pa temu ni tako.
 
Demokracija je samo beseda, ki pa pomeni v različnih kontekstih nekaj popolnoma različnega. Zato se je treba ogibati branja te besede in njej podobnih besed, kakor da bi imela neko fiksno in statično razlago. Ker je nima.
 
Kdor bo bral denimo avtorje iz poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja, katoliške orientacije, bo naletel na pogosto uporabo besede demokracija. A tam ta beseda še zdaleč ne pomeni tega, kar pomeni danes. Demokracija v začetni fazi pomeni vključenost demos-a, običajnega ljudstva v politiko, celo odločanje. To pač ne pomeni ljudstva, ki vlada nad ljudstvom s pravico, ki izvira iz ljudstva (volilna pravica suverenih državljanov, da se volijo med seboj, zaupajo odločitvi števila in potem glede na to eni vladajo drugim). To je moderni pomen t.i. liberalne demokracije, ki več ne smatra, da izvira pravica vladanja iz Boga, temveč smatra, da ta pravica izvira kar iz ljudstva samega.
 
Zato se pogosto dogodi, da kdo povleče od nekod nekega preteklega avtorja in potem tam omembo demokracije ali kakšne podobne besede razlaga skozi prizmo današnjega definiranja tega pojma. To je lenobno, a se pogosto dogaja. Vendar pa je demokracija po klasičnem pojmovanju tudi komunizem ali fašizem ali kakšna druga relativno podobna oblika vladavine po kateri del ljudstva pride do oblasti, ki jo potem utemeljuje na sebi ali na nečem drugem. Mussolini imenuje fašizem kot: "organizirano, centralizirano, avtoritarno demokracijo." Jasno je, da je pri fašizmu šlo za demokratično gibanje (v smislu, da je šlo za gibanje demos-a), ki je s fašistično revolucijo prevzelo oblast in zavladalo.
 
A posebej je treba biti pozoren glede omemb o demokraciji na tistem prehodu iz starega okostnelega demokratizma v liberalni demokratizem, namreč ravno v času gibanj za splošno volilno pravico ipd. Tam se demokracija veliko imenuje, a pomeni pogosto nekaj konkretno različnega od tistega, kar ta pojem splošno pomeni danes.
 
Tako, da naj bo vsak, ki se podaja v vode intelektualnega dela za neko meta-politično stvar, pri tem pozoren, da ne jemlje te besede kot nekaj fiksnega, ker ga more to kaj hitro odvrniti od določenih zelo zdravih naziranj, ki so vsebovala govorjenje in pisanje o demokraciji in demokratičnemu. Posebej še pred vojno. A strinjam se, da je treba v celoti zavračati liberalno demokracijo, kakor je utemeljevana danes; to od nas zahteva že vera naših dedov in pradedov.
 
Bizarno bi bilo, da bi danes zavračali demokracijo v klasičnem smislu, namreč da bi bili kakšnega čudnega neo-monarhističnega naziranja, a še bolj je škodljivo sprejemati tisto laž, ki nam pravi: število ima prav.