Pretekla postna razmišljanja

 

 

Od leta 2017 na tem mestu za vsak post objavim postno razmišljanje. Tu prinašam povezave nanje s kratkim odlomkom.

 

Postno razmišljanje 2017 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2017/04/postno-razmisljanje-2017.html

Trpljenje kot edino poroštvo smiselnosti življenja.

"To je končno prava katoliška osebnost, ki je duhovna, a obenem v svetu aktivna, ker se zaveda totalnosti katoliških resnic, katerim se noben segment človekovega življenja ne izvije. To je pravi katoliški pogled na svet, ki ga je potrdil tudi drugi vatikanski koncil. Nobena človeška aktivnost, niti v časnih stvareh, se ne more odtegniti Božjemu kraljestvu. In tak katoličan razume, da je življenje boj, da je trpljenje nekaj, kar mora bojevati in da potemtakem trpljenje ni absurdno, temveč pomeni boj in na koncu zmago, kakor je Kristus svoje trpljenje bojeval in na koncu zmagal. Christus Victor. Mi pa sami rastemo v krepostih prek boja in se tako oblikujemo po Kristusu, da postanemo alter Christus."

 

Postno razmišljanje 2018 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2018/03/postno-razmisljanje-2018.html

Trpljenje in odpovedovanje kot izraz stičnosti z realno tradicijo naroda.

"Kako neki bi se človek spričo tako mogočnega pečata prednikov, tako mogočnega spomina nepreglednih rodov prednikov, sploh mogel vprašati ali Bog obstaja ali ne. Kako bi se človek mogel spraševati o pravilnosti te vere, ki so nam jo predali naši predniki in v kateri so videli pogoje za svoje vitalno obstajanje? Kako bi mogli zapustiti to realno in konkretno tradicijo, s katero je že samo dežela, kot prostor sveta, nepreklicno in trajno zaznamovana, in se pognati na kokošji lov za vprašanji, ki nas presegajo. Kako bi si sploh drznili pod vprašaj postavljati obstoj Boga in s tem delovati zoper naziranje in iskreno čustvovanje tolikih predhodnih rodov, ki so tu hodili, stali in poklekali v stoletjih in tisočletjih pred nami? Kako bi si drznili enačiti to vero z nekimi starimi ajdovskimi bajkami o slovanskih škratih in palčkih ter implicirati, da so se vsi ti rodovi motili in so cerkve na tem mestu postavljali, ker so bili manj inteligentni, kot smo mi danes, v času narodne dekadence?"

 

Postno razmišljanje 2019 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2019/04/postno-razmisljanje-2019.html

Smrt Boga v današnjih časih.

"Tako tudi jaz, ti in vsi mi, ki se trudimo ostajati katoliški, Kristusovi, papeževi, navzlic vsem težavam, ki jih pred nas postavlja tako brezbožni svet, kot čudna zmeda znotraj katoliškega občestva, moramo vzljubiti tega mrtvega Boga, za katerega verjamemo, da bo vstal zmagoslavno od mrtvih, tako v našem življenju posameznikov, kakor v življenju sveta in stvarstva. Naš čas je Veliki petek, Velika sobota. Naša življenja so pogosto Veliki petek in Velika sobota, ko kličemo, prosimo Boga, a v odgovor le gluhota in mrtvost."

 

Postno razmišljanje 2020 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2020/04/postno-razmisljanje-2020.html

Gniloba liberalizma v individualističnem doživljanju nacionalizma in tradicionalizma

"Problem je individualizem. In tu smo zdaj pri postu! Problem je v tem, da je posamezniku težko izstopiti iz svojega individualističnega udobja in se pokoriti zahtevam, ki od njega nekaj terjajo. Ki od njega morda terjajo tudi, kaj neudobnega. Zato mnogi danes govorijo o narodu in obstoju naroda, a nočejo toliko napora, da bi šli raziskovat, kako so živeli njihovi pradedje, kaj so verovali, kako so dojemali dobro in slabo. Mrzko je mnogim, da bi se bili uklonili in častili Boga svojih pradedov, da bi odhajali ob nedeljah v cerkev in tam molili med starodavnimi zidovi, ki so jih postavili njihovi pradedje. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, kaj je prav in kaj narobe. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, da so določene reči  nemoralne in jih naj ne počenjajo. Oni bi radi instant nacionalizem, tisti stokrat in tisočkrat prežvečeni nacionalizem, ki meni, da vse težave prihajajo od zunaj, da jih vodijo neke senčne figure in da nas ogrožajo neke sile."

 

Postno razmišljanje 2021 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2021/04/postno-razmisljanje-2021.html 

Ali se je sploh za kaj vredno boriti?

"Od tod izvira torej zgoraj omenjen paradoks dihotomične percepcije svojega subjekta fascinacije kot bojevnika in zlorabljene naivnice v enem. V nepripravljenosti sprejemanja, da človek ni sam po sebi dober. Da se mora človek vselej truditi, da bi bil dober. Evropejec ni bil nekdaj dober, zato, ker je pač Evropejec, marveč je bil dober, ker se je trudil, da bi bil dober. Kot kristjan je sprejemal resnico, da je sam padlo bitje in da če želi postati dober, se mora truditi, da bi bil dober. Zaničevati in ruvati mora iz sebe slabo in gojiti ter negovati mora v sebi dobro. Človek mora mrtvičiti v sebi padle vzgibe, ki ga nagibajo k mehkužnemu, ki vselej vodi v slabo. Evropejec nekdaj se je tega zavedal."

 

Postno razmišljanje 2022 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2022/04/postno-razmisljanje-2022.html

Apostolat brezupja, resignacija in borba

"Prav je, da gre vse narobe! Kako lažje se nam je diferencirati od poživaljenega luciferističnega bistvovanja, vkolikor ga vidimo tako jasno okrog sebe na vsakem koraku! In ali ni to naravnost božja milost, da je nam ničvrednim grešnikom dano, da nismo zares del tega karnevala in zremo od zunaj, sicer še mlačni, negotovi in napol z žalostjo, da ne moremo okušati teh karnevalskih norosti? A smo vendar z eno nogo že tam, kamor nas kliče Kristus, v borbi, nepojenjajoči, nenehni borbi!"

 

Postno razmišljanje 2023 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2023/04/postno-razmisljanje-2023.html

Le zase boš odgovor dajal.

"Kdaj smo vsi mi pahnjeni v to skrb, v ta strah. Bivajoči v svojih kratkih življenjih, ki pomenijo en sam utrip stvarstva, se obremenjujemo s sto in eno rečjo na etničnem, etičnem, političnem in družbenem področju, namesto da bi pogosteje svoj pogled ponižno uprli v svoje delo, svoje življenje in bojevali ta svoj boj do konca. Kakšna ponižna vdanost, kakšno samozatajevanje žari iz zgledov naših prednikov, svetnikov, devic in cerkvenih očetov, nas pa naj bi skrbelo ali so se ledeniki že stalili in ali je v Britaniji ostal še kak belec."

 

Preklinjanje in tuji vplivi (Janez Kalan, 1929)

Iz knjige Mir Vam -- Slovenci
Janez Evangelist Kalan, 1929

Še eno lepo polje imam za naše časnikarje, ki jim ga moram posebno priporočiti. V slovenskem ljudstvu je še strašno surovosti. Ne verjamete? Samo poslušajte jih, kako govorijo! Vsaka tretja beseda pri mnogih je kletev. Ne mislite, da imam kletev za največji greh! Laške in hrvaške so mnogo bolj grešne. Naše niso tako, pač pa surove. »Permejduš da!«, »Permejduš, da ne!«, to je slovenska afirmacija in negacija. »A si videl hudiča?« »Ali verjameš, permejduš, da ga nimam bora? , »O hudiča, kje si se pa vzel?«, »Ali misliš, hudič, da imam že dosti?«, O tri sto hudičev, ta je pa imenitna!« . . . Kje na svetu pa tako govorijo? Pa ne mislite, da samo prostak tako kolne, — tudi naša častita inteligenca. Ko sem se vozil nekoč po železnici, sta dva tako hudičala, da se nisem mogel premagati, pa sem jima rekel: »Kako pa vendar govorite, da je vsaka tretja beseda hudič?« Eden mi je dal duhovit odgovor: »Saj nas vi učite na prižnici.« Dvomim pa, da bi mož pridige poslušal. Če jih pa posluša, si je od pridige menda samo hudiča zapomnil. V neki gosposki družbi je neka gospa štela na rožni venec, kolikokrat bo eden izmed častite družbe zaklel. Preden je bilo četrt ure, je bil rožni venec »zmoljen«. »V četrt ure je zaklel osemdesetkrat. Kakršne besede — tak mož, pravi pregovor. Na Nemškem ne slišim druge kletve kakor kak »Donnerwetter« ali »Herrschaft«. Hic Rhodus — hic salta! Tu je Vaše polje, gospodje časnikarji. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo! (Koseski). Bolj potrebno, kakor tujke iz jezika spravljati!

Toda še hujše! Slovenci niso zadovoljni samo s svojimi kletvami, vlačijo od vseh strani še tuje. Saj Vam mora biti znano, da se je italijanska »porka« na Slovenskem že čisto udomačila. Ta porka porkasta ne priča samo, kako so naši ljudje surovi, ampak kako tudi narodno nezavedni. Ko bi bili v vojni italijanski vojaki naenkrat začeli klicati »hudiča«, bi se jim mi smejali in si mislili: To so pač pravi tepci! Našega hudiča so nam vzeli in ga zdaj na pomoč kličejo! Pa taki tepci smo le mi! Ko bi imeli naši fantje kaj narodnega ponosa, bi se jim to dvakrat gabilo. Zdaj si pa gredo od teh ljudi kletve izposojat, kakor da nimajo domačih že preveč! Ko bi doma deklo s to ostudno psovko nagnali, bi imela pravico jih tožiti in bi bili kaznovani. Za preklinjanje Matere božje pa ni še nobeden pare plačal; zato imajo nesramneži velik pogum, nad njo svojo nesramnost stresati! 

In kaj ste že Vi, slovenski časnikarji, ki nam dan na dan napišete šest, osem ali deset strani, storili zoper to narodno sramoto? Ali ste sploh kdaj zgubili kako besedo o tem? To, evo ga, to je resnično narodno delo!  

Po vojni pa, slišim, vojaki s Hrvaškega in iz Srbije prinašajo podobne grdobije. Pa če so srbske in hrvaške, niso zavoljo tega nič boljše. Treba bi bilo fantom povedati, naj vendar nikar povsod, koder hodijo, ne poberejo vse svinjarije in je k nam ne zanašajo! Poštenega ponosa fantom manjka, sicer bi se ne nalezli povsod vsake nečednosti, kjerkoli jo najdejo.

In kaj počnejo fantje ob naboru in vpoklicu! Če bi prišel Turek ali Indijanec v našo deželo, pa bi videl fante pijane, gugajoče se, tuleče in rjoveče kakor divje zverine, kako sodbo bi si napravil o naši kulturi! Pa se toliko ponašate, kako izobraženi in napredni ste! Imate polno »kulturnih«, »izobraževalnih« in »prosvetnih« društev, — pri tem je pa vaša mladina še tako podivjana! 

Kalan tu dobro omeni kako ničvredno je, da se tuje kletvine uporabljajo v našem jeziku in da to kaže na pomanjkanje narodnega ponosa. In tu mu moramo verjetno vsi po vrsti priznati, da ima prav in da smo vsi krivi te ničevosti, ko tako radi uporabljamo južnjaške kletvice, da bi podkrepili svojo ogorčenost ali jezo. Morda lahko v tem postnem času, ki je pred nami sklenemo, da karseda opustimo preklinjanje v vseh oblikah, še najbolj pa preklinjanje v teh grdih južnjaških oblikah. Upam sicer, da nihče od nas ne kolne tako kot narodno-zavedni primorci, ki po italijansko nenehno kolnejo Mati božjo in Boga, ti so tako ali tako narodni izkoreninjenci in narodna sramota. 

Seveda pa je ta bosanska kletev še kako povezana tudi z izražanjem današnje mladine. Mnogi Slovenci v svojih mladih letih se zaradi poplave čefurskih priseljencev raznoraznih narodnosti začno prav izražati "po bosansko" pri čemer uporabljajo poseben dialekt, predvsem poudarjajo L in drugo. Žalostna slika. In medtem, ko smo včasih vsemu, kar je bilo neslovenskega in je prihajalo južno od slovenske meje rekli enostavno : bosanci, se sedaj ukvarjajo nekaterei ali gre za hrvate, albance, srbe, makedonce ali črnogorce. Zame osebno bodo do konca ostajali bosanci, čefurji, ki nam kvarijo in uničujejo narod. 

Danes se vsi ukvarjajo z migranti in afrikanci in ne vem še čim vsem, ne da bi kadarkoli sploh opozorili, kako docela so nam narod že uničili ti bosanci, ki so se vgnezdili v vse pore naše družbe, ponekod celo prevzeli glavno besedo in nam kratko-malo že skoraj povzročili narodni konec. Oni so z razliko od Slovencev celo narodno in religiozno zavedni, medtem ko Slovenci in posebej Slovenke z veseljem poberejo vse, kar se jim nasmehne. 

In danes nam diktirajo in kokodakajo o stoineni stvari bosanci, ičiči in polbosanci, še celo o narodnosti, narodu, katoliški veri in vsem drugem. Mi pa sedimo tu v nejeveri in čakamo, da bo končno že konec vsega skupaj.

Naprej!

Pa se je končalo božično obodobje in smo tik pred postom. Na projektu NeoDomobranec se ne objavlja veliko, kar ne čudi. Sam kar malo pogrešam pretekle čase živahnega "desnega" internetnega ustvarjanja izpred let, ki je sedaj povsem zamrlo. Na slovenskem tega sicer nikoli nismo zares imeli. Pri nas imamo samo dve vrsti desnice: desnico, ki podpira SDS v vseh oblikah in desnico, ki nasprotuje SDS v vseh oblikah. Grobo ju vsake toliko združi kak problem, ob mirnih dneh pa ju definira ta filo/fobija. Poglejte si no vendar samo te t.i. alternativne desničarje na socialnih omrežjih, ki samo žvečijo in žvečijo SDS in Janšo in se ukvarjajo s trivialno vsakodnevno politiko, kot npr. ob zadnjem zelo absurdno: koga je SDS napisala na svojo volilno listo za evropske volitve.

Po mojem mnenju si marginalna desnica, kakor ji že želite reči: alternativna, skrajna, karkoli desnica, sme dovoliti biti samo dvoje: ali surovo-akcijska ali pa filozofsko-avantgardna. Vse drugo je izroditev. Ali čista akcija, ali čista ideja, ne pa neko kolumnaško pregovarjanje o tej ali oni dnevni novici. To je participacija v forumu demokracije: afirmativna participacija, t.j. ker sodelujem potrjujem, omogočam.

Ah, rekli bi žalostna slika, če ne bi ta slika bila žalostna že od nekdaj. Saj ni res, da se je pa sedaj nekaj izrodilo, nikakor. Že od konca vojne imamo izrojeno to čemur rečemo desnica. In zato smo se na tem projektu podali povsem nazaj in skušali pokazati, da je tudi ko govorimo o desnici, zelo nezanesljiv teren, ali o narodu ali vseh teh pojmih. Kdor skuša to razumeti se mora vrniti v prvo polovico devetnajstega stoletja. Ampak problem nastane v nestičnosti, v trenutku ko človek prebije to točko in postane tako zelo oddaljen od splošne vsakodnevne narative in percepcije, da ne more več govoriti istega jezika z vsemi tistimi, ki tega romanja niso opravili. In sam sem že ničkolikorat rekel: za to, moraš biti posebne vrste človek in imeti moraš čas.

Sam se danes bolj kot kaj drugega sprašujem, ali je sploh mogoče kakšno resnično upanje ali pa je možna le posvečena resignacija? Po vseh teh letih ustvarjanja tega projekta, po petnajstih letih ustvarjanja tega projekta, to je letošnja obletnica, se zdi, da na kakšno upanje ne gre računati. 

Kaj nam sploh ostane? Ostane nam samo tisto, kar nas notranje žene, da ustvarjamo vsebine, ker jih enostavno moramo, ker nam nekaj v nas ne da miru, da ne bi nekaj tehtno zapisali, utemeljili, ovrgli, ker v nas kliče tisti glas naših prednikov s katerimi smo nenehno povezani v molitvenem narodnem občestvu.