Če rožni venec boš molil rad

Rožni venec-- kolikokrat so že razni svetniki, inteligenti, razumniki, papeži, svetniški škofje in mučenci poudarjali pomen te molitve. Pa naj tokrat, pred mesecem rožnega venca, tudi na tem mestu poudarimo, da je tudi danes, morda danes še najbolj, potrebna ta molitev našemu slovenskemu človeku. Posebej še moškemu, najsi bo mlad ali star.
 
Rožni venec se kdaj ne razume prav in ti, ki ga priporočajo v molitev, ponavadi napačno govorijo o njem. Mladim ne razložijo, kaj je ta molitev in kako se jo moli. A rožni venec je molitev discipline, a predvsem ljubezni do Boga in naše nebeške Kraljice. Preko te molitve človek raste, se poglobi sam vase, v svet in se nekako distancira proč od nepotrebnih skrbi na eni strani in ničevega uživanja na drugi strani. A kar naj tokrat poudarimo na tem mestu je najprej, kakšen je format te molitve.
 
Ta molitev je ponavljajoče se nagovarjanje naše nebeške Matere. Pri čemer premišljujemo skrivnosti rožnega venca in molitev skupaj z Marijo naslavljamo na Boga. Tako je ta molitev zelo primerna za povsem osebno molitev enega samega posameznika, ki jo lahko moli z dokaj hitrim tempom. Nekoliko hitrejši tempo molitve mu namreč pomaga pri zbranejšem premišljevanju besed, ki jih izgovarja.
 
Vzemimo torej tokrat najpogostejši molitvi rožnega venca "Zdrava Marija" in "Sveta Marija"
 
Zdrava Marija je torej naravnana kot pozdrav in nagovor Mariji, zato lahko molitev oblikujemo takole:

Zdrava Marija
milosti polna
Gospod je s Teboj
Blagoslovljena Si med ženami
in blagoslovljen je Sad tvojega telesa -- Jezus, ki ...

Pri tako oblikovani molitvi, lahko vernik ostaja bolj zbran, saj niza nagovor Mariji smiselno, ne da bi razumel molitev nestrukturirano in bi izgubil tok misli.

Podobno velja za "Sveta Marija", ki je sicer krajša:
 
Sveta Marija - Mati božja
prosi za nas grešnike
zdaj in ob naši smrtni uri
amen.
 
Sicer ponavadi velja, da počasnejša molitev vpliva na zbranost, a posebej za posameznika, ki moli sam, je bolje moliti nekoliko hitreje, saj ostaja bolj zbran. Posebno za fante in moške je dobro, da bi molili rožni venec tudi sami, ne glede na to, ali ga molijo že v družini ali drugod. Moški naj se umakne v samoto, premisli, kaj naj Boga prosi, predvsem na osebnostnem področju, da bi postajal vse boljši in potem moli en rožni venec. Moliti kleče lahko posebej za mlajše pomeni izziv, krepitev volje in lastne moči.
 
Rožni venec naj tako postane rutina. Lahko je nekaj, kar se posamezniku zdi dolžnost. En del dneva, ki ga posveti izključno Bogu in refleksiji nad samim seboj. Dobro je, da izbere del dneva, ki ni prepozno zvečer. Refleksija nad samim seboj sredi običajnega delovnega, študijskega ali pa nekoristnega dne, še preden se dan konča, bo pripomogla k želji po boljšem in korekciji slabega na praktičnem in osebnostnem področju posameznika.
 
Nekoč mi je nekdo rekel, da ne more biti zbran in me vprašal, kako naj bi molil to molitev, kaj naj bi premišljeval med molitvijo. Želel je, da bi priznal in izrekel, da ni moč ostati povsem zbran in da je važno le, da se moli ne glede na to, kaj neki se premišljuje. Misli imajo namreč tendenco, da odplavajo po svoje, posebej sredi delovnega dne, polnega skrbi. Ko sem mu odvrnil, da je idealno ostajati povsem zbran in premišljevati bodisi vsako besedo, bodisi skrivnosti, ni bil zadovoljen z odgovorom. Vendar to je tako, da je razumljivo, da človek ne more biti vedno zbran, vendar pa se mora truditi, da bi bil. To mu ne bo vedno uspevalo, a morda mu bo uspelo, da bo pri treh od desetih Zdravamarijah vedel, kaj izgovarja. Morda bo premislil, kaj mu skrivnsot, ki jo trenutno moli, govori. In pa tudi, če mu ne bo uspelo kdaj biti zbran niti malo, naj se vsaj zaveda, da bi bilo dobro, da bi bil, ne pa da iz svojih nezmožnosti dela pravilo.
 
A vseeno je bolje moliti, pa ne biti zbran, kakor pa opustiti to molitev docela. Molitev bo nagnila človeka k disciplini in prej ali slej bo dobil tudi zbranost. Premišljevanje in pravilna struktura stavkov bo človeku naravnost olajšala in kar nekoliko skrajšala molitev, obenem pa bo človek postajal tudi na drugih področjih svojega življenja zbranejši in boljši, predvsem v osebnostnem smislu.
 
Rožni venec je molitev tudi naših prednikov in ko molimo, ko nam med prsti drsijo jagode rožnega venca, smo združeni z njimi. Tako v narodnem smislu narodne jezikovne in etnične skupnosti, kot v smislu njihovega realnega bivanja. Zato je zelo dobro, da po peti desetki dodamo rožnemu vencu še šesto desetko: "ki naj se usmili vernih duš v vicah", ki jo naslovimo za zveličanje vseh naših bližnjih ali daljnih prednikov, če so še v vicah. Obenem lahko njih prosimo, da v svojem trpljenju molijo za nas.
 
Tako posameznik refleksira svoje življenje, svojo osebnost in postane povezan z Bogom in vsem narodom. Dobro je, da si izbere primerne svetnike, ki bodo ustrezali njegovi življenjski poti, stanu in določenim determinantam ter klic k njim doda na koncu vsake desetke. Tako postaja na poseben način povezan z njimi in lahko v njihovem življenju išče navdiha zase in svoje potovanje skozi življenje.
 
Vsekakor je to izjemna molitev, ki človeka disciplinira in mu pomaga k izboljševanju samega sebe.

Identiteta neidentitete

Mi smo generacija identitete! Katere identitete? Slovenske in evropske etno-kulturne identitete! In kakšna je ta identiteta? ... Kakšna je formulacija te identitete? ... Kaj je ta identiteta? ... Kako izgleda? ... Je konkretna? ... ... ...
 
Najzanimivejši so ljudje, ki se zavzemajo za prazne glasove, za besede brez pomena, za neke pojme, ki niso artikulirani in definirani. To so večni hipiji, recimo jim (prosto po Ecu) pra-hipiji. Kdo ne pozna onih ljudi, ki pravijo, da se zavzemajo "za ljubezen". Ljubezen, nek ničev prazne pojem oni postavljajo v samo središče svojega zretja in delovanja v svetu. Pravijo, da je ljubezen pomembna, da je najpomembnejša, a kaj neki sama ljubezen je, o tem ne vedo nič. Je poljubno dogovorjena, vsakikrat drugačna, spreminjajoča se in nestalna. Podobno velja za altruizem, človekoljubje, pa za mir in druge prazne zvoke, ki jih producirajo ti s plitvim razumom in glasnimi glasilkami.
 
Tako je danes tudi z identiteto. Vsi bi jo radi imeli, eni pravijo, da je drugi ne smejo imeti in tretji spet pravijo, da jo bodo varovali do svoje poslednje kaplje gorečega srca rdečega. Vendar kaj neki je ta identiteta, nihče ne ve. Je identiteta naroda, pravijo, vendar kaj je identiteta naroda? In pravijo, je identiteta Evrope, vendar kaj je identiteta Evrope? Je to identiteta, ki je fiksna, stalna in razvidna, ali pa je neka spreminjajoča se spužva, v rokah tiste vsemogočnosti, ki ji pravimo volja večine in volja manjšine?
 
Nihče ne ve! A za identiteto se je treba boriti! Stopati v boj zanjo, peti pesmi in vriskati in krepiti svoje telo in svojega duha, da bi jo mogli ubraniti! Identiteto! Vendar kaj je identiteta?
 
"Kaj je identiteta?" -- kako neumno vprašanje, pravi ta. Identiteta je vendar razvidna, kdor se sprašuje kaj je identiteta, jo relativizira in se sprašuje prazna, pretenciozna vprašanja!

Vendar indentiteta mora nekaj biti, da bi zmogla biti ideal, za katerega se velja gnati in se boriti. Ideal pa mora biti definiran, artikuliran, mora se ga videti, se ga čutiti in ga živeti.
 
Aha! Počasi! Mi zahtevamo razpravo o identiteti!
 
Torej, borili se bi naj za nekaj, o čemer je potrebno še razprave, šele uvida in razvida. Borili naj bi se za identiteto -- prazen glas, ki pomeni nekaj, kar bo šele nekoč pomenil... ali pa nikoli.
  
Kdor bi se skušal spraševati vprašanje o tem, kaj identiteta resnično je -- bi stopil na polje filozofske, svetovno-nazorske, rekli bi religiozne odgovornosti, kjer bi bil postavljen pred težka vprašanja in kjer bi se od njega terjali težki odgovori. To je naloga, ki presega, očitno, borce za identiteto. Identiteta tako naj ostaja nedoločljiva. Meni pomeni to, onemu spet ono in tretjemu spet tretje. Moč iluzije pa nam vsem trem pomaga, da smatramo, d ase borimo za isto identiteto.
 
Ne za isto! Za pluralizem identitet!
 
In spet smo na začetku. V pluralizmu identitet so vse identitete dobre in če so vse identitete dobre...

Abstraktizacija in simpatizacija

Ko sem prejšnji zapis vezal na NeoDomobranec profil na Twitterju sem kaj hitro dobil odgovor nekega dežurnega diseminatorja kontradikcij in ker se mi je zdel ta odgovor tako ničvreden sem hitro pobrisal povezavo in se spomnil, da socialna omrežja niso prava mesta za neko vsaj milimeter globoko razpravo.

V zapisu "Kaj je narod in zakaj katoliški" izčrpno odgovarjam na vprašanje, čemu postavljam katolištvo za samo središče, predpogoj in začetek vsakega narodnega in (meta)političnega bistvovanja in udejstvovanja. Naslov je iz tega razloga tako spačen, da se bere kot polomljen stavek, ki bi se moral glasiti: Kaj je narod in zakaj je katoliški. A namen besedila je bil v tem, da si izjasnimo zakaj smo katoliški, vprašanje kaj je narod pa je bilo sekundarnega pomena, a je bilo pač nujno za samo temo zapisa.
 
Omenjeni socialno-omrežni agregator pa se je spravil brat najbrž ta zapis in vnjem mu je stopilo v oči to, da govorim o abstrakciji. Za mnoge namreč beseda abstrakcija, abstraktivno, pomeni ne-realno, izmišljeno, dogovorjeno, umetno. A temu ni tako. Pogovarjamo se o pojmih in pojmi so abstrakcije. Abstrakcija pa ne pomeni nekaj ne-resničnega, izmišljenega, temveč le posplošitev neke vrste realnih atributov v splošni pojem. A bralec tega ni želel razumeti in je zapisal:
 
"Posluš, katolik, pojma nimaš o lastnih instinktih, še manj pa o sodobnih evolucijskih vedah—evolucijski in diferencialni psihologiji, genomiki in nevroznanosti... narod ni abstraktna grupacija posameznikov—temveč genetsko povezana skupnost daljnih sorodnikov, ki se simpatizirajo."
 
S tem, ko govorim o abstrahiranju atributov realnih posameznikov v dolgem časovnem razponu, ne trdim nič drugega. To ne negira mišljenja, da je moč narod bolj ali slabše utemeljitiv neki biologiji. Moja artikulacija naroda podaja le neko konkretno definicijo naroda, ki je ni moč kar tako zrelativizirati. A v odgovor tej definiciji podaja bralec neko pavšalno definicijo "genetsko povezane skupnosti daljnih sorodnikov, ki se simpatizirajo". Ta definicija naravnost kliče po relativiziranju. prvič zato, ker se bere tako samovšečno pretenciozno in drugič, ker izreka trditve, ki jih more utemeljevati le "težka znanost" v smislu popolnoma ne-politične, ne-religiozne in ne-kulturne razsikovalne dejavnosti, ter tretjič, ker ne postavlja nobenih pravih mej. Prav to, da nima niti nekaj, kar bi bilo podobno medlim omejitvam, tako časovno, kot prostorsko, kot ideološko, pa konec koncev sploh ne pomaga kot neka konkretna definicija, temveč se kiti z neko pretenciozno napihnjenostjo in je prej v breme, kot v pomoč.
 
A pomembno se zdi ponoviti, da ta definicija, ki sem jo orisal v svojem zapisu nikjer ne nasprotuje tej eventuelni definiciji naroda, kakor jo predlaga bralec. Definicija iz zapisa le konkretizira narod na realno množico ljudi in se ne zanaša na "skupne prednike" ali "daljno sorodstvo" ali "medsebojno simpatiziranje". To pa ne pomeni, da ta konkretizacija narodnosti s pomočjo abstrahiranja atributov realnih posameznikov nima "skupnih prednikov", ni v "daljnem sorodstvu" in se "medsebojno" ne "simpatizira". Prav nasprotno. Narod je po klasični definiciji katoliškega gledanja na narod, skupnost rodbin. "Rodbine in družine se razrastejo v rod in narod, v občino in državo." Ali: "Plemensko pomeni narod množico in skupnost ljudi istega pokolenja, iste krvi, zato tudi z nekimi skupnimi znaki (glede oblike glave, barve las, barve oči itd.)." Tako dr. Aleš Ušeničnik.
 
Definicija, ki jo predlagam na onem mestu pa samo dejansko konkretizira narod s tem, da jemlje konkretne pripadnike tistega čemur pravimo narod, abstrahira njihove značilnosti oz. atribute in izdela nek konkreten pojem narodnosti. S tem ne negira predhodnih splošnih definicij, temveč samo ponuja oprijemljivo izhodišče gledanja na narod brez pavšalizacij, nepotrebnih distanciranj in idealiziranj. Nasprotno pa ravno bralčeva definicija zveni zares "abstraktno" v banalnem smislu te besede. Sliši se neuporabno, oddaljeno, skoraj religiozno, skratka: abstraktno.
 
In namesto, da bi se strinjali pri tako osnovnem naziranju, da so realni posamezniki sestavljali narod in da če ne bi bilo teh realnih posameznikov, tudi naroda ne bi bilo, se raje nekateri zatekajo v "abstraktne" zamisli o nekem bitju, ki mu pravijo "narod" in biva samo iz sebe, ne glede na pripadnike naroda.
 
Zato sploh skušam predstaviti neko konkretno definicijo. Kajti vse druge definicije gledajo na narod časovno reduktivno, pri čemer postavljajo danes živeče pripadnike naroda in jih postavljajo zoper neke pavšalne pogoje skupnih prednikov, istega jezika, medsebojne simpatizacije ipd. Pri tem izpuščajo vmesni člen, ali bolje: člene, ki so jih sploh privedli in jih sploh povezujejo z narodom in narodnostjo.
 
Pri definiciji v omenjenem zapisu na tem blogu, pa se ne obračam nujno zoper te splošne definicije, temveč jih, kot rečeno, zgolj skušamo nadgraditi v neko realno, konkretno, operatibilno definicijo, ki nam sploh more služiti predvsem v soočanju z vprašanji, ki presegajo golo materialistično-pozitivistično doživljanje sveta. To so vprašanja smotrov družbe in države ter skupnega etosa itd.