petek, 24. november 2023

Kratka kritika holističnega antisemitizma

Ko sem že pred dolgimi leti nekje na internetu zapravljal čas s pregovarjanjem, najverjetneje v kakih komentarjih ali na kakem forumu, je nek sogovorec rekel o meni, ne vem kaj zakaj ga črtite, sam se v vsem strinjam z njim. A nekoliko kasneje je na mizo prišel Izrael in permanentna napetost med židi in muslimani v tisti deželi in sem seveda povsem logično in kot to vedno počnem, zatrdil da je Izrael židovski oz. je bila moja implikacija naj bo židovski. In tu je seveda sogovorec takoj ugotovil, da se s tem pa le ne more strinjati. 

Zato tudi sedaj obstaja zelo velika verjetnost, da se mnogi, ki se morda strinjajo z drugimi nazori tega projekta, ne bodo strinjali z nazorom o Izraelu in židih na tistem območju v tem zapisu. Ker pa je to za mnoge prelomno vprašanje ima potencial, da jih odvrne od vseh nazorov tega projekta sploh.

Zopet se moram ponoviti, da moramo biti pri vsakem pozicioniranju glede vsakega zunajnarodnega vprašanja, striktno na stališču Prezidenta, ki pravi, da glejmo samo nase in vase in se ne poganjajmo za vprašanji, ki se našega naroda ne tičejo. Vendar pa sam vidim problem izraelskega konflikta z muslimani v vprašanju islamskega vprašanja kot takšnega in popačenost gledanja na ta problem. Mnogi desničarji v maniri romantičnih antisemitistov oz. holističnih antisemitistov, stopajo na stran muslimanov. In tu je težava. Sam vidim ta problem kot dvoplasten: na eni strani okuženost z banalnim internacionalnim nacionalizmom, ki mu na tem projektu pravimo hlapčevski nacionalizem in na drugi strani okuženost z romantičnim antisemitizmom, ki mu tu pravimo holistični antisemitizem.

Kaj neki je to hlapčevski nacionalizem? Hlapčevski nacionalizem je vrsta narodnega šovinizma oz. nacionalizma, ki ne izhaja iz ljubezni do svojega naroda, do svoje narodne specifike in narodne zgodovinske determiniranosti, marveč vidi svoj narod kot tlačansko, suženjsko gmoto nekega drugega naroda in zato smatra svoj lasten narod za slab in ničvreden narod in posveča vse svoje napore samo nenehni konfrontaciji z realnimi ali fantomskimi silnicami, ki kakorkoli določajo ali determinirajo njegov lasten narod. Najsi bo to drug narod, najsibo to narodna tradicija, najsibo to narodna religija. Ta hlapčevski nacionalizem to počne nekako indirektno, a ga je zelo lahko prepoznati zaradi nenehnega blatenja lastne narodne preteklosti, nesprejemanja zgodovinskih dejstev in nenehnega prepričevanja, da je njegov lasten narod slab: bodisi hlapčevski, bodisi zavisten, nesposoben, ničvreden itd.

Te vrste hlapčevski nacionalizem je zelo pogosto prekrivan z realnim liberalnim nacionalizmom in celo avtentičnim narodnim determinizmom in zato v svoje mreže kaj zlahka ujame dobro misleče sonarodnjake, ki ne naredijo te fundamentalne refleksije nad svojim dojemanjem naroda in svoje narodne preteklosti. Ta hlapčevski nacionalizem predvsem po sistematični kanonizaciji takega zgodovinopisja gnezdi v praktično vseh narodnih strujah, ponekod v večji meri, ponekod v manjši. Z njim pa je zelo okužen tudi t.i. "skrajni" nacionalizem, torej tiste vrste metapolitični angažma, ki se zavestno imenuje nacionalističnega. Tam denimo obstaja posebna struja, ki iz svoje ideološko-hlapčevske mentalitete, negira ključna zgodovinska dejstva in živi od historičnih spekulacij, kot navadnih odlitkov tujega -- po njihovi hlapčevski miselnosti -- pravega narodnega bitja in bistvovanja. Tu imam predvsem v mislih karantanizem in druge oblike tega pojava, ki vihajo nos nad realno zgodovino in nabirajo prah v spekulativnih knjigah. Češ, narod je vreden svojega imena le vkolikor pred drugimi narodi dokaže svojo, z drugimi narodi primerljivo veličino. To je patetično mimikiranje in prilagajanje onim narodom, katere sicer eksplicitno sovraži, a jim implicitno daje vso veljavo. Ni mu dovolj, da narod je in da je takšen, marveč mora biti po pojmovanju njegove hlapčevsko-nacionalistične miselnosti prvi nosilec demokracije, zibelka civilizacije, zavojevalski narod, plemiški narod, uporniški narod, skratka: veljaven v nad-narodnem pogledu. Drugače -- to implicitno torej priznava -- ni vreden nič. To je hlapčevski kompleks mnogih naših narodnih "inteligentov", ki nikoli niso zares vzljubili svojega naroda in so ga vedno želeli prikrojiti po kalupu tujih narodov v neko kreaturo, ki naš narod nikoli ni bil.

In kaj je holistični antisemitizem, ta sestoji iz dveh delov: iz romantičnega antisemitizma in gnostičnega filosemitizma. Problem tega antisemitzma ni lahko direktno videti in se ga zmore dojeti le nekako indirektno, namreč na način, da presojamo razlike, razmerja in vzroke med starim evropskim antisemitizmom in kasnejšim antisemitizmom. Če presojamo kaj neki je poanta starega krščanskega antisemitizma, iz česa izvira in to primerjamo z novim (holističnim) antisemitizmom, začutimo prepadno razliko. Prvi, t.j. krščanski antisemitizem izvira iz svoje lastne svetovnonazorske utemeljitve, svojega bistva, ki "semitizem", oz. židovski vpliv, njegovo svetovnonazorsko utemeljitev, njegovo bsitvo zavrača na način neskladnosti, odbojnosti, protislovnosti na eni strani in nevzročno -- po pravilu protislovja -- enako semitizem zavrača bistvo, svetovnonazorsko utemeljitev krščanstva (kot religiozno-svetovnonazorsko-družbeno-socialne konkretne in praktične ureditve družbe) na drugi. Namreč, če pravilo protislovja drži, mora biti nekaj protislovno v obeh vidikih: A ni B pomeni tudi B ni A. Ne more veljati A ni B, B je A. To torej pomeni, da zaradi specifične in zelo konkretne svetovnonazorske ureditve, ni bil le semitizem neskladen s krščanstvom, ampak tudi krščanstvo s semitizmom. (Tu uporabljam semitizem zgolj kot poenostavljeno poimenovanje kompleksnega pojava židovskih diaspor znotraj krščanskega sveta.) To da krščanski svet ni sprejel semitizma, pomeni tudi, da semitizem ni sprejel krščanskega sveta, saj vkolikor bi ga, bi se z njim zlil; bi ne bil protisloven. 

Tu morda bralec lahko hitro zgreši poanto, a ta je tu najpomembnejša. Krščanski svetovni nazor je bil kompakten, konkreten in izdelan in ker je praktično uveljavljal svojo ureditev sveta je bil tudi po logiki stvari ekskluziven. Tu ni obstajala možnost, da bi na svojem mestu toleriral še svoje protislovje, saj je bil ta prostor njegova domena. A židje so bili unikum tudi po eni strani, da se nikoli niso želeli odreči svoji do gostujočega naroda protislovni identiteti, po drugi strani pa so bili edini tovrsten narod znotraj zahodnih narodov. Bili so torej pionirji tistega, kar imamo danes na zahodu, namreč najrazličnejše tujenarodne in tujerasne skupnosti, ki ohranjajo svojo identiteto navzlic identiteti gostujočega naroda. In tu je bolj kot zelo površinska identiteta pomembna tista globlja, religiozna, svetovnonazorska identiteta. Tu pač ne govorimo o načinu plesa, marveč o gledanju na svet. Zato je antisemitizem tudi tako zelo očiten, ker je bil semitizem eden redkih pojavov, ki je bil tako protisloven splošnemu krščanskemu svetu. 

Torej iz česa izhaja in kaj je poanta starega krščanskega antisemitizma? Znotraj religiozno in svetovnonazorsko homogene družbene ureditve se nahaja protislovna družbena ureditev, ki ne priznava najbolj fundamentalnih konsenzov o Bogu, družbi in človeku in po logiki svoje drugosti, svoje protislovnosti in (ne)hotene konfrontacije izpodjeda uveljavljeno družbeno ureditev, ki po pravilu stagnacije prihaja vedno znova in znova pred preizkušnjo revolucije, samoukinitve. Če je nekaj resnica, mora biti resnica za vse ali za nikogar. Tu prihaja torej do trenj in napetosti, ki rezultirajo v pogostih izgonih židov in ponekod celo pogromih in nasilju, kot obliki afirmacije svoje resnice, svoje identitete, svojega svetovnega nazora, svojega obstoja.

Kaj pa je sedaj ta novi holistični antisemitizem? Sam vidim tu dve komponenti, namreč romantični antisemitizem, ki izvira iz časov starega, zgoraj opisanega antisemitizma, predvsem iz zadnje oblike te megalomanizacije antisemitizma v nacistični Nemčiji, kjer po približno stopetdesetih letih počasnega moralnega in svetovnonazorskega razkroja, ki sovpada s hitrim tehnološkim napredkom, pride do nekega po-potresnega sunka v obliki megalomanističnega udarca po židih in vsemu, kar naj bi smrdelo po židih, celo krščanstva, ki se v tej absurdizaciji znajde v vlogi židovskega agenta. Tu že najdemo zametke nekega implicitnega filosemitizma, ki nehote žide napihne v silo, ki je ključno gonilo sveta in se vse vrti le še okrog nje. Če je bil prej antisemitizem le premosorazmerna reakcija na neko protislovnost v svoji sredi, pa postane tu žid kreator tako krščanstva, kot nekrščanstva, ki mu more parirati le plemeniti divjak, ki zavrže vso svojo tradicijo in se vrne v čase poganstva. Tu torej antisemitizem ne izhaja iz neke svoje svetovnonazorske doktrine, identitete, ki najde v židu toliko protislovnosti kot v vsaki drugi doktrini, marveč vidi svojo identiteto v židu, v smislu da izhaja iz tega, da je ne-žid. Ni več žid drugi njemu, marveč je on drugi židu. Žid je tisto merilo po katerem presoja tak holistični antisemitist samega sebe. Jaz, pravi, nisem jaz in sem v tem po logiki protislovja nasproten vsemu, kar ni jaz, marveč, pravi, sem tisto, kar ni žid. To je tragično hlastanje za svojo izgubljeno identiteto, ki je tak, ponavadi hlapčevski nacionalist, nima več in razlaga sveta na tako tragičen način, ki začenja tam, kjer se je res najverjetneje vse skupaj začelo, pri proto-tujcu, židu, ki so ga plemiči in višji sloji porabili kot luknjo-v-zakonu, da so lahko na ta način zaobšli lastne moralne in svetovnonazorske zahteve, postavljene pred njih, da so se lahko okoristili (oderuštvo).

Zato holistični antisemitisti ne razumejo, da so za svet odgovorni sami vsaj toliko kot žid. Vsaka družba sestoji iz neke propozicije, iz nekega izdelanega, hotenega, vedno znova forsirajočega gledanja na svet. Svet se okrog nas ne oblikuje sam od sebe, marveč ga oblikujejo ti, ga skušajo oblikovati. To je najbolj osnovna resnica tega čemur rečemo družba. A danes zaradi demokratičnega ustroja, mnogi tega ne razumejo in so prepričani, da je izhodišče popolnoma pluralno, da so vsi participatorji popolnoma pasivni, družba pa se, kakor kaka panteistična kreatura samoustvarja, samoozavešča. Emancipacije semitizma ni izvršil semitizem, marveč ta, ki mu je to dopustil. Bodisi iz razloga svoje neaktivnosti, bodisi iz razloga neke doktrine na drugi strani, kot posledice neaktivnosti na prvi.

To, da je svet drugačen kot je bil včeraj in da o krščanskem svetu ne moremo niti več govoriti, pomeni, da se ta včerajšnja sila, ta krščanska sila več ne uveljavlja. Od tod, v sekularizaciji in pluralističnem pozitivizmu in naturalizmu tudi tiči problem tistega, čemur holistični antisemitisti pravijo "židovski vpliv". Kajti njihov ugovor in argument na tej točki bi gotovo bil: vendar židje so zavedli v to stanje, židje so izvedli revolucije, zapeljali ljudi in še danes kakor lutkarji upravljajo z elito in ljudmi preko množičnih medijev, potrošnje, večstrankarske politike itd. A če so židje ti, ki zavajajo, potem obstajajo tudi tisti, ki so zavedeni. In ti bi lahko tudi ne bili zavedeni. To, da so zavedeni torej govori, da je težava v tem, da so zavedeni, čeprav bi lahko ne bili zavedeni. In logično vprašanje bi bilo: zakaj so zavedeni, zakaj so se pustili zapeljati? Zakaj je mogoče, da smo na točki, kjer smo? Holistični antisemitisti se bodo tu vedno pomaknili samo eno stopnjo nazaj; zatrdili bodo, da je npr. težava v krščanstvu, vendar jih vprašajmo, čemu so se potem pustili zavesti krščanstvu in tako v nedogled.

Kot vidite je v resnici tu nekakšno simplistično gledanje na ta problem, ki se od starega antisemitizma, ki sicer se ni nikoli zares imenoval antisemitizem (pojem antisemitizem izhaja iz napačne smeri - iz negacije nečesa, medtem ko je pri starem "antisemitizmu", kakor ga danes imenujejo doktorji po univerzah, šlo zgolj za afirmacijo nečesa), pomembno razlikuje in tu se bližamo osrčju problema. Ali ni torej antisemitizem antisemitizem in smo si v tem enotni, da so židje neka sila, ki pomembno negativno upravlja, forsira svoj pogled na svet? Ne.

Iz dveh razlogov ne. Prvi, najbolj očiten razlog je v tem, da praviloma vsak holistični antisemitizem (holistični antisemitizem = romantični antisemitizem + gnostični filosemitizem) prej ali slej pride pred do kritike in napada na krščanstvo, tu pa moramo biti odločni. Nekdo je pred kratkim napisal, da je antisemitizem "prva stopnja na poti preganjanja kristjanov", kar nikakor ne drži, drži pa, da mora holistični antisemitizem, če ga dosledno izvedemo nujno priti do zavrnitve krščanstva. Vkolikor človek po tej gnozi razume, da je žid veliko gibalo sveta in da sam dobiva svoj smisel le iz borbe zoper to pošast, potem je nemogoče, da bi lahko sprejemal Kristusa, ki se je učlovečil ravno v židovskem narodu. A če je po tem pojmovanju torej Kristus žid, krščanstvo pa židovstvo, potem recimo tem holističnim antisemitistom: potem smo židje. Mi smo malodane dva tisoč let že na tej naši domovini zidali in postavljali katoliške cerkve in molili k našemu Bogu in če je to za vas židovstvo, nas imejte za žide. Vi ste narodni izkoreninjenci, ničvredne spake in prikazni, ki ne ljubite svoje zemlje, ne ljubite svojih prednikov in ne ljubite svojega naroda. Vi ste prekleti nomadi, novi-židje. In tu je treba striktnosti in Mahničevskega aut- aut: povejte, ali ste Slovenci in katoličani, kot so bili naši predniki ali niste. Tu ne sme biti nikakršne dileme, katoliška vera je naša narodna vera in laizacija in ateizacija in obujanje ajdovstva in drugih historičnih spekulacij, je potekalo ravno sočasno z emancipacijo židovstva, tako da dobro vemo od kje veter piha in kam. nikoli ne smemo pristati na diskurz, po katerem bi bili mi zavedeni v prepričanje, da moramo tem holističnim antisemitistom dokazovati, da nismo židje oz. da krščanstvo ni židovstvo in se zagovarjati pred njimi glede katerekoli stvari v krščanstvu. Ne, že sama kritika krščanstva implicira narodno izkoreninjenost in protislovje, slično židovstvu.

Drugi razlog pa sestoji iz dveh delov, prvič, da ne vidimo neke transparentne svetovno nazorske, družbene in moralne usmeritve holističnih antisemitistov in drugič, da se poganjajo za nečem, kar je že izgubljeno. Zakaj smo jih zgoraj imenovali za romantične antisemitiste? Zato, ker je antisemitizem smiseln in logičen le toliko časa, dokler kot smo rekli je semitizem nekompatibilen, protisloven družbeni, politični, verski, kulturni ureditvi, ki jo zastopamo oz. v kateri se nahajamo. A danes smo v času, ko ne le, da židje niso več noben unikum, marveč smo vse tisto, kar je v izhodišču delalo židovstvo protislovno nam, zavrgli in smo se zlili v nekaj, kar negira tisto A ni B na način, da smo postali A = ∀x. Torej židovstvo niti ni več nekompatibilno s tem, kar imamo danes na zahodu, marveč absorbira semitizem do te mere, da ju je nemogoče ločiti, kakor absorbira vsako drugo strujo v nek univerzalni naturalizem, ki ga poganja in mu daje legitimiteto tok splošnega napredka in blagostanja. In s tem tokom in tem stanjem so očitno zadovoljni vsi, tudi holistični antisemitisti, ki se pritožujejo le nad zelo banalnimi težavami domnevnega židovskega vpliva in ne refleksirajo globlje.

Pred leti sem napisal nek blog: Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov, v katerem sem ne pretirano dobro skušal pojasniti svojo poanto, ki je tu razložena za odtenek bolje. Gre za to, da smo se znašli v kaši, kakršni smo se. Na tem mestu trdimo, da je zanjo odgovorno nekaj, na kakem drugem pravijo, da kaj drugega. A v tej situaciji diktature liberalizma i.e. svobode imamo pač veliko bolj pereče težave od židov.

Spregovorimo torej nekaj besed o židih. Kar so židje hoteli, so dosegli. Njihov namen je uresničen, oni nikoli niso želeli požiditi drugih narodov, ker imajo oni videti zelo odklonilen odnos do drugih narodov in povezujejo svojo židovskost s krvjo in ne kako duhovno komponento. Tudi njihov razkrojevalni vpliv, ki je nedvomno obstajal in še obstaja znotraj naših narodov sestoji iz dveh vidikov. Prvi je ta, ki smo ga že omenili. Problem kompaktnosti in konsistentnosti nekega svetovnega nazora je v tem, da mora obstajati karseda homogeno in afirmativno. Zase mora terjati ekskluzivno pravico in vsak drugi, ki vstopa v njegovo področje, to pozicijo spodkopava. Verski indiferentizem ima vedno svoje korenine v za državo navidezno koristni toleranci neke manjšine, a prej ali slej privede do degradacije prevladujočega stanja, družbene, socialne, moralne, religiozne ureditve. Tako že samo dejstvo, da drugi je, pomeni potencialno degradacijo primarnega. Drugi vidik pa je v tem, da židovski kriticizem izhaja iz njihovega inherentnega getoističnega defetizma. Človek, ki si ne more misliti, da bo nekoč prevladal v svojem okolju, ne more snovati, kako bi uredil družbo po svoji zamisli, temveč se tega loti najprej kriticistično in z dekonstruiranjem. Podobno kot katoličan v Ameriki ali kaki drugi zgodovinsko nekatoliški državi ne more snovati, kako bi naredil državo katoliško, temveč se stvari loteva indirektno, pridruži se tisti struji, za katero meni, da je bolj naklonjena katoliški Cerkvi, ki je bolj kompatibilna s katolicizmom in potem posredno skuša svoje katoliške nazore uveljaviti v ureditvi družbe. Tako podobno židje, niso nikdar snovali kako bi uredili družbo kot eksplicitno židovsko, temveč kako bi dekonstruirali obstoječe stanje in so se zato pridruževali revolucionarnim strujam, podpirali novotarije, premikali meje sprejemljivega v slovstvu in modi itd. Theodor Haecker pravi, da to izvira iz njihovega "čuta za pravičnost", ki "ima nekakšno trajno moč žive, k akciji nagnjene zgroženosti nad dejansko krivico", kakor jo židje pač vidijo. Haecker pravi takole: 

"Imajo neko specifično noto maščevalne pravičnosti, vračanja z enakim. Včasih se zdi, kakor da bi za Jude pravičnost navsezadnje ne bila povezana s pravom, temveč predvsem z maščevanjem; Jud ima fin občutek za prestano krivico, in sicer ne samo lastno, temveč tudi tisto, ki so jo pretrpeli drugi."

In zdaj smo počasi nazaj pri namenu tega zapisa. Že dolga leta vlada na zahodu hudo ločevanje duhov ob t.i. palestinskem vprašanju, in verjemite mi, sam ne bi izgubljal tu besed o tem, če ne bi bilo ene ključne podrobnosti. Čeprav ni tu pomembno, naj vseeno pojasnim, da kar se tiče židovske države izhajam sam iz treh vidikov: prvič, menim, da židje potrebujejo nekje na svetu svoj lebensraum in ker velja prepričanje, da židje izvirajo iz Izraela, naj tam tudi bodo, drugič, faktična dejstva, to da Izrael kot država ima faktično oblast nad ozemljem je dano dejstvo in čas je, da Izrael priključi okupirana ozemlja in se naposled mednarodno prizna  te meje in tretjič, pereč problem islama. Ker kot smo rekli zgoraj, mi danes nimamo zares kompaktnega in konsistentnega svetovnega nazora, ki bi docela določal našo družbeno, religiozno, socialno in moralno usmeritev, oz. to vsaj ni zares transparentno. Vse, kar imamo in kar je dovolj jasno, da ni skrito v implikacijah in zakulisju, je prepričanje o neki absolutni svobodi individuuma in on potencialni možnosti progresivno-spreminjajočega dojemanja praktično vsega, v smislu, da ni zares nič fiksno in je vse zgolj neka pred-faza naslednje faze. Vse ima potencial, da še ni prav razumljeno in pristajamo na to, da bomo morda nekaj nekoč razumeli drugače. To nas po logiki stvari vodi po poti nestalnosti in vedno smo tik pred tem, da podležemo neki zaključeni ideologiji, svetovnemu nazoru, ki bo svet in družbo oblikoval na način, ki bo tako protisloven nam oz. tistemu, kar smo vedno bili, da bomo prenehali biti. In danes smo v tej vmesni fazi, med obdobjem tistega de-facto krščanskega sveta, ki je izdeloval svet okrog nas in obdobjem ki pride in bo izdeloval svet okrog nas. Danes smo vseeno še vedno v območju nas, našega jaza, še vedno si nismo tako tuji, da bi ne videli v banalnih izrazih in tistih re-formah, ki se porajajo okrog nas tudi tiste podstati (kakor jo na nekem mestu imenuje Justin Stanovnik), ki je v resnici naša in še vedno do določene mere formira svet, bivanjski prostor okrog nas. In četudi je to videti le še kakor obrise, je kot rečeno še vedno tu in še vedno smo zmožni, če nič drugega vsaj tesnobe, ki se poraja ob našem počasnem izginjanju, se počutimo, kakor bi rekel Bilbo, premajhen košček masla, razmazan na prevelikem kosu kruha. In v tej fazi, obdobju po -- v resnici -- kolapsu krščanskega sveta, nam med židi, liberalci in muslimani, veliko večjo eksistencialistično težavo predstavljajo muslimani, kakor pa židje ali liberalci.

Židje in liberalizem je v resnici funkcionalno eno in isto. Vsak razdor neke konsistentne in kompaktne družbene ureditve se začne in konča pri svobodi, namreč pri osvobajanju nekega subjekta nasproti primarnemu subjektu, ki je skupnost, najsibo to nek razred, monarh, kraljestvo, država, ali konec koncev indivuum kot človek. Liberalizem ima v svojem korenu besedo svoboda in liberalizem je tista osnovna resnica, tisto osnovno vezivo, ki povezuje vse tisto, čemur danes radi rečejo progres - napredek, napredek v religioznem smislu osvobajanja. Ta liberalizem je tako globoko zasidran v vsakem razmišljajočem človeku, da se ga pogosto niti ne zaveda in smatra liberalizem kot neko formalno zaključeno obliko misli iz kakega devetnajstega stoletja, ne da bi razumel svoj liberalizem, ki tli v njemu kot tista luciferijanska iskra, ki se tako rada sprevrže v požar. Zato je liberalizem v resnici inherentno dekadenten v smislu nezmožnosti statičnega doživljanja sveta, torej družbenih, socialnih in moralnih ureditev, na eni strani in samouničujočega potenciala, ki je vgrajen na drugi vanj na drugi strani. Znani avtor alternativno desničarske založniške platforme Jason Reza Jorjani, ki zadnja leta vse bolj zahaja v neke vrste bolezensko narcisistično obsesijo s samim seboj in satanizmom, je doktoriral ravno na temo paradoksalnosti t.i. svobode veroizpovedi, ki jo liberalizem evforično zagovarja. Ta svoboda veroizpovedi, pa po njegovo, torej vključuje tudi religije, ki negirajo svobodo veroizpovedi. In tu se lahko strinjamo, tako s tem, da gre za kontradikcijo in gumb za samouničenje, kakor tudi, da smo mi sami, če smo dosledni, nujno zoper svobodo veroizpovedi. Zakaj, ker je to nekaj inherentno protislovnega krščanstvu, na način, ki smo si ga ogledali zgoraj, kot tudi, da je enostavno nevzdržno. Liberalizem svojo svobodo veroizpovedi izvaja iz vidika prepričanja, da je vsaka religija lažna in svoboda veroizpovedi je še do nedavnega pomenila zgolj kodno ime za degradacijo prevladujoče religije, ki si jo je zadal liberalizem napasti. Šele, ko je primarna religija pristala po logiki sistematične degradacije in prevladanje religije vladajočega -- v tem primeru liberalizma -- antiteizma, na zares podrejenem položaju in je narasel praktični ateizem, se je zaradi vakuuma na eni strani in manjka ideološko kompaktne in vseobsegajoče narative na drugi, je prišel koncept svobode veroizpovedi, ki je bil liberalni in židovski projekt, na preizkušnjo, ko ni bil le negacija primarne religije, marveč tudi afirmacija cele vrste novih religij, ki jim je ta sprememba posledično pripravila teren.

Liberalizem lahko torej razumemo v treh fazah: 1. faza kritika in dekonstrukcija obstoječe ureditve s sklicevanjem na svobodo; 2. faza realna in praktična realizacija degradacije obstoječe ureditve; 3 faza iskanje rešitev spričo problemov, ki se pojavijo po degradaciji obstoječe ureditve. Liberalizem sam po sebi je torej zgolj negacija primarne ureditve in ne vsebuje sposobnosti negacije tudi vseh ostalih; od tod paradoks, ko so (kripto)liberalci zmožni obsodbe in napadanja le primarne ureditve i.e. krščanskega sveta oz. krščanstva, ne pa tudi denimo islama. Islam je pač negacija primarne ureditve, in kot tak, logično soroden liberalizmu, ki je orodje kreirano in prilagojeno negaciji izključno te primarne ureditve. Zato je liberalizem navidez tako podoben krščanstvu, ker je prikrojen potrebam negacije in degradacije krščanstva na način, ki garantira karseda največjo uspešnost razkroja svojega gostitelja. 

Zgrešili bi tudi poanto, če bi mislili, da je liberalizem neka absolutno hotena, aktivna in vodena akcija razkroja, saj bi s tem ne razumeli zares iz kje ta pojav nastane, a morda smo tu že malo preveč zašli proč od osrednje teme. Recimo le, da liberalizem nastane v resnici kot bolezen stagnacije primarnega gostitelja, če ga smemo tako imenovati. Skratka, pomembno je le, da se zavedamo, da liberalizem torej vodi iz rušenja obstoječega stanja v neko novo stanje, ki je na videz zelo pluralistično in garantira svobodo veroizpovedi, zbiranja, govora, identitete, ki je naravnano zgolj in samo v nekorist oz. škodo prejšnjega stanja in v korist vsake negacije tega prejšnjega stanja. Ker je židovstvo sobivalo z Evropejci in tudi sokreiralo liberalizem, obenem pa ni imelo (sprva) niti možnosti, niti želje po nekem kompaktni vseobsegajoči židovski ureditvi, torej samo stanje te druge faze liberalizma nekaj, čemur bi rekli: skladnega ali celo docela ustrezajočega židovstvu. 

Namreč tu pridemo sedaj do tretje faze liberalizma v kateri se nahajamo vsi danes na zahodu. Imamo neko religijo liberalizma, ki sama sebe najbolj ogroža. Uspešno je premagala propozicijo, katere kontradikcija je, nima pa v svojem kodnem zapisu nobene možnosti za reakcijo na propozicije, ki prihajajo od zunaj kot negacije nje same. In tu stopi pred nas vprašanje islama, komunizma in podobnih sistemov, ki so si inherentno sorodni v smislu svoje de-facto protislovni z "primarnim" sistemom, obenem pa so si drug drugemu nasprotni, saj jih ne druži drugega kot nasprotovanje.

In tu smo praktično že razrešili ugovor, ki se mora nujno pojaviti pri slehernem holističnem antisemitistu, namreč: problem islamizma, velikega preseljevanja muslimanov na zahod, v metropole zahodnih držav, je v resnici vprašanje židovstva, ki to priseljevanje, podpira, omogoča, povzroča itd.

Ta argument je v resnici nesmiseln in je problematičen iz razloga, da s takšnim poenostavljenjem ne razreši problema, ki je bistven: namreč zakaj se zares dogaja to veliko preseljevanje.

Argument ne zdrži presoje, ker prvič) židje niso ekskluzivni podporniki migracij, temveč je verjetno še več Evropejcev, ki podpirajo priseljevanje, drugič) židje po svoji naravi tujosti gravitirajo k ostalim tujcem oz. negaciji zahodne "kulture" i.e. krščanskega sveta in tretjič) zahodni narodi dopuščajo priseljevanje. In odgovor tiči v tretji točki: čemu se dopušča tako masovno priseljevanje brez vsake sankcije narodov kot kolektivov sestavljenih iz mislečih individuumov? Če je tu odgovor holističnih antisemitistov, da gre za krivdo židovske subverzije, se vprašajmo: čemu in na kakšen način je pa torej ta subverzija mogoča? Možnost, da bi bili evropski narodi samo zaradi neke židovske klike tako zavrgli svoj narodni blagor, svojo ljubezen do lastnega kolektiva, svoje družine, plemena naroda, je absurden in je možen le v simplističnih knjižnih narativah. Odgovor je drugje in če ga na kratko povemo, ne da bi preveč zašli proč od teme: problem priseljevanja in degradacije krščanskega sveta, počasni samomor Evrope, je problem napredka, ki olajša življenje ljudi in jim dovoli udobje. Udobje vodi iz smeri kolektiva proti individuumu, v smeri, da stare opore vzajemne pomoči in kolektivne soodvisnosti niso več potrebne posamezniku. S tem se posameznik opolnomoči, emancipira, individualizira, avtonomizira in družba preide v obdobje atomizacije in partikularizacije. Posamezniki nimajo več istih potreb, kot prej, niso več vezani na svoje pleme za svoje preživetje, niso več odvisni od skupnosti. Tu začne izginjati spontana, intuitivna, implicitna identiteta in jo nadomesti bolj materialna, eksplicitna, ne-intuitivna, hotena identiteta, ki je egocentrična, individualistična. Nič več: ker pripadam, sem, temveč: ker sem, pripadam

Napredek torej zaznamujeta dve stvari: udobje in samoozavestitev. Človek lahko biva na udobnejši način, neodvisno od pogojev njegovega ozkega okolja (zemlja, vreme, letina, naravni pogoji) in neodvisno od naroda. (pojav sofisticiranih ideoloških vprašanj), obenem pa se začne samega sebe zavedati. zavedati se začne tako samega sebe, kot indivduuma, katerega svoboda je pomembnejša od koristi skupnosti, kot tudi urejanja naroda (kolektiva) na podlagi lastnega videnja slabega in dobrega. Znenada začnejo pripadniki naroda izkazovati več skrbi za pojave v narodu, ki so bili še do včeraj smatrani za ne-narodne i.e. protislovne narodu. Vsakemu posamezniku posebej naj se narod prilagaja v njegovi identiteti (ki kot zgoraj videno je neintuitivna, hotena, atomizirana), od tod psevdo-religiozno poganjanje za permanentno zaščito t.i. manjšin (drugovercev, drugonarodnih, drugoseksualnih pripadnikov naroda), kar je kodno ime za vse, kar odstopa. S tem se recipročno povečuje odstopanje od narodne identitete in zahajanje v najrazličnejše oblike identitete, kar dalje vodi v partikularizacijo oz. granulacijo naroda. (Samoozaveščen narod je v resnici narod na poti degradacije in smrti, katere rešitev je le totalitarna narodna država, ki omeji pravice posameznikov in jih s silo pokori. Ta trdi etatizem je v resnici videti absurden, nasilen, barbarski in celo nekrščanski, a je takšnega izgleda zgolj zaradi narasle samoozavestitve naroda in hiperaktivne podivjane svobode posameznika, kar ne daje prave slike in je v resnici ta etatizem krivično presojati z istimi vatli, kot pred to kaotično emancipacijo).

Tu zopet ne zdrži ugovor, da židje ohranjajo svojo plemensko identiteto in vzajemnost, saj gre tu v resnici za paradoks tujosti napram domačnosti. Ta paradoks, ki ga lahko opazujemo v svetu in družbi je v tem, da vkolikor je človek nekega naroda na tujem, je bolj verjetno, da bo ohranjal svojo izvorno narodno identiteto. Tako denimo so priseljenci pri nas bolj narodno zavedni do svojega izvornega naroda, kot mnogi od njihovih sorojakov doma. Naši izseljenci bolj ljubijo pojem Slovenije (kot neke ideje) v tujini, kot pa mnogi od nas doma, četudi morda mnogi od njih zelo težko še govorijo slovensko. Če obstajajo organizirane ali spontane, konkretne skupnosti takšnih sonarodnjakov na tujem, njihova tujost v tujem okolju še potencira občutek lastne identitete, ki pogosto rezultira v zavračanju gostujoče identitete in opiranje na poznano in izgubljeno. To vodi v zapiranje v območje lastnega prostora, ki je poznan in domačen, kar rodi getoizem. Židje so proto-tujci, njihov getoizem, protislovnost, drugost, odkrita nasprotnost je učni primer vseh današnjih tujih skupnosti. Židje sami so dokaz tega, da so doma v izraelu mnogi bolj liberalni in brez stika z židovsko identiteto, kakor pa oni na tujem.

Torej ali židje aktivno podpirajo priseljevanje in deformacijo zahoda, tega kar je nekdaj bil krščanski svet? Seveda ga, ker jih vodi njihova liberalna doktrina, kakor nebroj drugih naših sonarodnjakov in istorasnih sorodnih narodov.

In ko danes  stojimo pred vprašanjem ali gre v konfliktu med "palestinci" in židi v židovski državi podpreti ene ali druge je naš logičen odgovor: druge, torej žide. Zakaj? Iz dveh razlogov, s tem ko podpremo žide, v resnici sprožimo reakcijo iz generacij priseljencev po naši evropskih državah, ki so večinsko muslimani in s tem dokažemo problematičnost islama in teh priseljencev na naših tleh. Njihov surovi antisemitizem, ki izvira iz dejstva, da obstaja nek latenten konflikt na nekem majhnem koščku zemlje, in jih poganja v boj samo zato, ker gre za muslimane, nam kaže njihovo religiozno in plemensko psihopatijo, ki se vedno znova sprevrže v indiferentno nasilje nad vsem in vsakomer. Muslimani, ki se nenehno pobijajo med seboj in bi lahko brez težav sprejeli vse tiste "palestince" v države, ki mejijo na palestino (Egipt, Jordanija), marširajo po evropskih mestih v solidarnosti s "palestnici" samo zato, ker so v konfliktu z nemuslimani. To je v resnici protest zoper lastne gostiteljske države in dober prikaz vsega tega o čemer smo govorili zgoraj. 

Absurdno, zares absurdno in z nekakšno samodestruktivno, samomorilsko psihozo v glavi, bi človek v tem konfliktu podpiral "palestince" in nasprotoval židom, češ da se bo tako že oddolžil za židovski doprinos k liberalizmu, ki je potem tako zmagovito uničil krščanski svet. To je izvršeno dejstvo, židje in liberalci (nežidovski liberalci -- "nežidovski", za razumevanje naj se poslužim tega filosemitskega izraza) so kreirali to, kar danes imenujemo zahod, to družbeno, socialno, moralno, religiozno stanje. In kolikor že protislovno naši resnični identiteti, ki še tli v nas implicitno najsibo bo skozi arhitekturno in spomeniško krajino, najsibo skozi tradicijo in dediščino, je za nas eno stopnjo bližje povrnitvi k izgubljenemu, kakor pa bo ta naslednja stopnja, kjer bo na mesto kaotičnega pluralizma stopila neka zaključne ideologija.

Zato je danes na nas, da si ne delamo utvar, da vidimo zaveznike tam kjer jih ni, refleksiramo sebe in si najdemo odgovor kje je šlo narobe, kaj je šlo narobe, ali bi šlo lahko drugače in brez vsake sentimentalnosti začrtamo svojo doktrino ali pa se naslonimo nazaj in počakamo.

Če povzamemo: mnogi naši sonarodnjaki stopajo na stran "palestinskega naroda" iz razloga simplističnega gledanja na svet kot vprašanja zatiranega in zatiralca. Iz folklore Slovenca kot  permanentnega hlapca in upornika je okupacija absolutno zlo, smrtni greh po katerem je okupirani vedno nedolžno bitje, ki lahko indiferentno kolje in mori, saj ima odvezo "upora proti okupatorju".  Po drugi strani razlagajo holistični antisemitisti kompleksen pojav liberalizma, ki je produkt iskanja udobja in neomejene svobode, kot zaroto židov zoper brezoblično neinteligentno maso zabitih belcev in se v iluzornem prepričanju, da bodo tako škodili židom, postavljajo na stran "palestincev" in se posledično identificirajo z islamom.