"Medtem, ko duhovnik služi neposredno razodetju, je laik na poseben način naravnan na svet; svet pa je božje stvarstvo. Odgovornost zanj mu je izročena kot krščanska naloga. Njegova krščanska naloga ni le v tem, da se varuje pred nevarnostmi sveta in tako 'reši svojo dušo', ampak se reševanje duše udejanja s skrbjo za to, da postaja svet pred Bogom vse bolj pravi."
-Romano Guardini, 1952
Od vseh fašističnih nazorov je za mnoge gotovo najbolj nerazumljiv in sporen prav nazor o državi. Tu smatrajo sicer pravilno, da daje fašizem prevelik poudarek državi in v tem eni vidijo golo slo po tiraniji, drugi pa pogansko čaščenje tiste kreature, ki ji pravimo liberalna država. Jasno je torej zakaj je mnogim tako mrzek fašistični etatizem, kakor temu radi pravijo. A ne prvi, ne drugi ne sprejemajo tistega fundamentalnega uvida, ki ga fašizem z vso resnostjo sprejema in se ga odgovorno loteva. To pa je, da je država dejstvo.
Vprašanje države tako posega v samo srž bistva človeka, njegove okolice in vsega, kar se razprostira okrog njega, preko naravnega in nadnaravnega. Zato je državo kot Državo, tako težko umeti in razumeti. Težko je zapopasti njen smisel, ne da bi se ustavljali v plitvih in poenostavljenih miselnih izvajanjih, ki se ne lotijo vse razsežnosti tega čemur rečemo Država. Država v tem smislu ni neka aparatura, nek miselni koncept delujočih procesov, temveč je realnost v smislu, da je stanje zavesti državljanov, kot pripadnikov narodne skupnosti. Država niti ne biva sama zase, kot neka idealistična kreatura, niti ne obstaja le v goli abstrakciji. Država je narodna volja po Državi. Volja po Državi in ne državnosti. Državnost je lenoben miselni koncept demokratarskih idealistov, ki verujejo v magična bitja in jih prepuščajo sama sebi, v mišljenju, da bivajo in se uravnavajo sama iz sebe. A volja po Državi je volja po obvladanju tega, kar se more in mora obvladati. Namreč človeka in družbe.
Država torej obstaja v realni naravnanosti državljanov k dobremu, pravičnemu, junaškemu in svetemu. Država pooseblja moralno bit naroda in jo zopet realno in konkretno utrjuje in izvršuje nad svojimi državljani.
Tu ne gre za nekaj "modernega" v smislu preslikanega nasprotja monarhiji, temveč je moderno le v toliko, kolikor je novo, razvitejše. Predvsem pa ustreznejše. Liberalna država, ki postane dejstvo, obenem postane zgodovinsko obdobje, ki ga ni moč zaobrniti. In zato je posameznik sam pri sebi in v nekem zgodovinskem kolektivu postavljen pred odločitev, da bodisi sprejme to dejstvo in se mu prilagodi, bodisi ga ne sprejme in zazrt v preteklost prepusti to dejstvo in z njim povezano odgovornostjo, svojim nasprotnikom.
Problem tega razvoja civilizacije in razvidnost dejstva, da država obstaja kot nepreklicna nujnost, Mussolini dobro izrazi s stavkom: "[Č]im bolj komplicirane postajajo oblike civilizacije, tem bolj je utesnjena svoboda poedinca." Zato je liberalna država nujna, a kot rečeno, predvsem je ustreznejša od struktur, ki so bile njene predhodnice. Njena narava je, da postaja orjaška in da zaobjema narod totalno ter ga prešinja.
Država torej pooseblja moralno in smotrnostno bit naroda, je njegova volja in vest. Je konkretizacija naroda in volja po realnem, skupnem smotru vseh posameznikov v enotnosti njihovih različnosti. Posameznik je v njej povišan. Postaja realen in konkreten član z realnimi atributi. Njegovo življenje je dolžnost, poslanstvo, boj. Deluje kot soustvarjalec tistega, kar so gradili neprešteti predniki in kar bodo gradili neprešteti potomci. Zato, ker preko nje tako dobiva smisel, pravi Mussolini, da je človek zunaj države ničla. Ne le v smislu, da gre za deskripcijo danes naravnost nenormalnega in socialno nemogočega stanja: posameznika, ki ni državljan in ki bi bil zunaj države, temveč predvsem v smislu, da človek zaradi modernega stanja družbe in civilizacije, tudi smisla ne more imeti zunaj Države.
Tako Država nujno določa posameznika, ker posameznik, pomnožen s tisoči svojih tovarišev določa Državo. Država ni indiferentna, nedoločljiva kreatura, ki utesnjuje posameznika, temveč je moralna sila, ki posameznika izpopolnjuje v presežnem smislu njegove osebnosti in njegove moralne in smotrnostne naravnanosti na življenje. A Država tega ne počne nujno s silo v oziru na posameznika, temveč pooseblja moralno silo, ki vleče in nagiba. Nasilje je neukloniti se tej moralni sili, neukloniti se zahtevam, ki so postavljene pred posameznika. In to nasilje je v današnjem času indiferentne liberalne države razvidno. To je nasilje posameznikov, individuumov, nad zgodovinskim kolektivom, nad zgodovinskim korpusom naroda in njegovih razgibanih vej. Je vdor barbarskega individualizma preko posameznikov na narod, zgodovino, tradicijo, kulturo, religijo in civilizacijo sploh. Zahteva po suvereni pluralni osebnosti tako pomeni nasilje, ki je vsaj primerljivo najtršim oblikam etatizma in avtoritarizma.
Vzljubiti Državo, tako pomeni vzljubiti naravnanost k dobremu ali vsaj k iskanju dobrega, pravilnega, "vse bolj pravega", kakor to nekje imenuje Guardini. Edina razlika namreč med osebo, ki ljubi Državo in osebo, ki zahteva pokončanje države in Države, je v tem, da prvi verjame, da so dobre stvari in da so slabe stvari, medtem pa drugi verjame, da naj človek gnije v svoji lupini, stvari pa so dobre ali slabe le preko nekega relativističnega demokratičnega konsenza in nivojskega oportunizma udeleženih fiktivnih posameznikov.
Problem in kritika takšnega pojmovanja pa se more oglasiti predvsem iz religiozne strani, ki v tej totalitarizaciji in absolutizaciji Države vidi logične neskladnosti. Vendar je vsaka kritika zaman. Država je dejstvo in ker je dejstvo, ne more biti država drugačna, kot le Država. Ni je druge oblike in zato je vse lahko pretakano le prek nje. Brez težav lahko trdimo, da si Država postavlja lastno moralo, ne da bi s tem obenem zanikali, da je morala absolutno dana od Boga. Brez težav lahko trdimo, da je Država absolutna, ne da bi s tem zanikali, da je vedno podvržena Bogu. Kajti kako neki pa naj bi se ta oblast, ti zakoni, ta morala, ta bivanjska specifika sploh manifestirala v dobi, v kateri je Država dejstvo, kakor le skozi Državo samo?
In ravno če trdimo, da je Država absolutna, nepodvržena nobeni višji oblasti, si sploh lahko izborimo, da postane podvržena Bogu in kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca.
