Vsake toliko, ko se zgodi, da kdo naleti na ta projekt, je pri tem najbolj smešno, ker ne ve kako reagirati nanj. Do grla globoko v blatu kontemporarnih miselnih vzrocev, liberalnih fundamentov, iz katerih ne najde poti, se pač ne zmore izmotati iz mišljenja, da mora tudi ta projekt kategorično spraviti v ničeve okvirje svojega kriptoliberalizma. Človek danes nima časa, da bi si kaj prebral, kaj razčlenil, saj ima preveč dela s pisanjem kontradiktornih si tvitov in z ukvarjanjem z najbolj trivialno novico dane ure danega dne.
Zato jih tudi ta projekt tako zmede. Radi bi ga uvrstili nekam na enostavno premico svojega lastnega dihotomičnega, dualističnega doživljanja sveta, kakor jim ga narekuje njihov kriptoliberalizem, njihov intrinzični liberalizem, ki ga barvajo s konservativnimi, religioznimi in tradicionalističnimi barvami, a marrano ostane marrano. Zato ta projekt ne predstavlja nikakršnega problema za eksplicitne liberalce in levičarje vseh vrst. Predstavlja pa velik problem za te implicitne liberalce, te kvazi desničarje, ki so bili še do včeraj demokratje, svobodnotržci in konservativci, danes pa po logiki trga, že plaho stopajo v nedemokratične sentimente, so nekoliko bolj skeptični do neregulatiranega trga in one liberalne konservativce napadajo, ker češ, da niso pravi desničarji.
A kako naj tovrstni inteligentje reagirajo na ta projekt? Kam naj ga stlačijo na svoji premici? Ne morejo ga in zato se jim za hip zavrti, potem pa hitro skušajo zreducirati ta projekt na par točk, ne da bi zares prebrali karkoli o čemerkoli. Predstavljajte si, kako bi se jim vrtelo šele ob nekem bolj resnem projektu, ki bi še bolje zastopal te pozicije naše slovenske tradicije in njene kontinuitete.
Tako je po nekaterih intervencijah v preteklosti sedaj prišla intervencija nekega filozofa, katerega imena ne smem uporabiti. Moja kritika usmerjena zoper njega na podlagi njegovega lahkotnega tvitanja o narodni zavesti slovenskih kristjanov, ga je razjezila, potem ko ga je nek "katoliški tradicionalist", ki je pod onim zapisom mantrično zaklinjal najbolj generične fraze anglosaškega "katoliškega tradicionalizma", seznanil z grozljivo vsebino bloga "Zakaj imajo o slovenstvu največ povedati neslovenci".
Kruta kritika izražena v tem zapisu je terjala od filozofa, da na svoj rojstni dan intervenira s štirideset minutnim videom, v katerem anihilira ta projekt, strahopetnega avtorja, ki se skriva za zapisi in kritiko katoliškega tradicionalizma.
Res, od vsega me najbolj preseneča, da filozof svoj napad začenja ravno iz vprašanja tradicionalizma. To se mi je zazdelo res čudno. Sprva sem pomislil, da mu je ta projekt poznan, da je poznan tudi glavnim maskotam katoliškega tradicionalizma, ki se sicer niso strinjali s tukaj izraženimi nazori, a so stvar tolerirali, potem pa je kapljo čez rob, pomenila grozljivo zlobna kritika filozofa in njegovega družbenega udejstvovanja. Zakaj neki bi drugače filozof začenjal svojo kritiko s tradicionalizmom in zatrjevanjem, da si avtor tega projekta ne upa javno diskutirati z dežurnimi tradicionalisti? No resnica je drugačna, filozofu projekt ni bil poznan, a je ravno pod spornim zapisom tekla "debata" z nekim katoliško-tradicionalističnim kratkohlačnikom, ki je bistroumno ugotovil, da je ta blog nekoherenten in nekonistenten. Filozof, ki pa nima časa posvečati pozornosti drugemu kot ozko fokusiranim drobcem okrog sebe, je tako nekako zreduciral vse skupaj na nek piškavi tradicionalizem, ki je slučajno trenutno zelo popularen, in to sploh ne zato, ker imajo slučajno glavne maskote prazne roke dela, potem ko je njihovo panogo dela zadela kriza, ali pa ker so ravno v tisti fazi, ko računalniške igrice niso več tako zanimive kot so jim bile pred leti.
Ne, v resnici je vse skupaj zelo nepomembno. Menda, če ga prav razumem, je to neke vrste performans filozofa. Je tisto čemur danes internetni ustvarjalci rečejo "content", vsebina. Je nekaj, kar ti da navdih, priliko ali možnost, da ustvariš vsebino za svoje občinstvo. Zato je tudi vsako reagiranje na filozofov content, brezpredmetno in nepotrebno. Moja neposebno ostra kritika je bila pač v treh točkah: 1) obstaja evidenten pojav, 2) kakršenkoli zaslužek na račun metapolitičnih prizadevanj je ponavadi znak neavtentičnosti, 3) soudeleženost in afirmacija stanja stvari. Vse tri točke je filozof odslovil brez kakega hudega naprezanja, da bi kritiko razumel. Tretje se ni niti loteval, oz. je reagiral nanjo kot popolnoma neitenligenten človek, pri prvi je zatrdil, da s tem, da ta pojav tako prevalentno obstaja, ni nič narobe, dokler ni zraven Mosada. Pri drugem pa nalašč ni razumel, da vsak zaslužek ali celo pogojevanje lastnega "služenja kruha" na račun političnega komentatorstva in domnevnega metapolitičnega aktivizma, že po logiki stvari vodi v večjo ali manjšo neavtentičnost. Content na internetu je dvosmerna stvar. Ustvarjalec vsebin pač dobiva feedback oz. odziv v praktično realnem času in to gotovo vpliva nanj. To niso časi radia ali televizije. Zato človek hote ali nehote postane prilagojen občinstvu vsaj do neke mere. Če pa je tu vprašanje denarja, zaslužka ali celo preživetja, pa se stvar samo še potencira.
Zato denimo, je eden glavnih razlogov, da sam več ne delim svojih zapisov niti na svojem Twitter profilu v tem, da nočem, da nekdo bere o teh vsebinah, ker je slučajno pogledal videoposnetek o neki relativno lahki stvari, na sedaj ukinjenem Youtube kanalu in se je naročil na Twitter. On bo težko iz svojega plitvega dojemanja težav v državi in družbi, preklopil na utemeljevanje, zakaj je država tista, ki nosi v sebi vso pravico. Tako se je zgodilo, da je nekdo bral vsebine tu, ki je bil tisto čemur sam rečem holistični judaist ali holistični antisemitist, torej je izhajal iz naziranja, da se da ves svet in vso realnost razčleniti na žide in nežide. Spominjam se, da sem z nekim odporom povsem iskreno pisal tudi o teh temah. A če je občinstva neprimerljivo več, če to občinstvo daje denar, potem tudi občinstvo samo začne nagibati avtorja v to ali on smer. Tu je neavtentičnost in zato faktično drži, kar sem zapisal: "Videti je, da lahko avtentično-idealistična, iskrena prizadevanja in ljudi od neiskrenih in neavtentičnih ločimo po tem ali skušajo iz svojih politično-kulturnih prizadevanj izvleči kak denar in zaslužek."
In jaz dopuščam, da filozof ni takega mnenja, da se trudi, da bi ostajal avtentičen in to morda celo dokazuje, a ne more pa odslavljati tovrstne kritike z "ljudje si služijo kruh, komunjara rdeča". Kako smešno, kakor da bi se vrnili v devetnajsto stoletje in poslušali o komunardih.
Skratka, kot sem rekel na začetku, evidentno gre za kriptoliberalizem, za nezmožnost preseganja liberalizma, kar se simptomatično kaže v sklicevanju na svobodo govora in osebno avtonomijo, kar sta tudi dva znaka denimo danes popularnega katoliškega tradicionalizma, o čemer bom še pisal precej izčrpno kritiko. To so neradikalni desničarji, ki obstajajo znotraj liberalizma in ne razumejo glavnih problemov, ki jih je treba ozavestiti in nanje najti odgovore ter ponuditi alternative. In na koncu pravijo, da jaz nočem diskutirati z njimi. To ni res. Oni nočejo diskutirati, ker se zavedajo, da imamo mi prav in da vidimo globlje od njih, da vidimo prek. Zato oni diskutirajo le med seboj ali pa iščejo lahke tarče "na svoji levi", ne upajo si pa pogledati na desno. Posebej to še toliko bolj velja za tradicionaliste, kot za filozofa. Tako oni tudi nočejo sploh ozavestiti, da obstajajo nazori sličnim tem iz tega projekta in s tem ni nič narobe. Ko pa naletijo na tovrstne nazore jih skušajo diskvalificirati z nekimi pavšalnimi intrinzično liberalnimi argumenti, kot čistokrvni kriptoliberalci, kar tudi so. Med vsem tem pa se kitijo z visoko donečimi nazivi tradicionalistov, nacionalistov, domoljubov, katolIKov in vso estetiko, ki jo morejo še v maniri lastnega larpanja navesiti in nalepiti nase.
