Katoliški svetovni nazor (Turk, 1943)

"Katoliški svetovni nazor"

Iz članka: O zgodovini in svetovnem nazoru

Dr. Josip Turk, 1943

 
 
Po vsem svetu bo Cerkev hkrati preganjana samo enkrat in to bo ob koncu, ki se ga njeni sovražniki morejo najmanj veseliti, dočim bodo Kristusu zvesti verniki tedaj klicali zadnje besede Nove Zaveze: »Amen. Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22, 20.) To preganjanje ne bo dolgo trajalo in sovražnikom Cerkve bo takoj sledila kazen za petami, kakor je še niso doživeli in ki tudi nikdar več ne bo imela konca, ker bo tedaj konec vse človeške zgodovine. V zgodovini pa je katoliški svetovni nazor katoliški tako, da ga nobena človeška sila ne more premagati, ker kljub vsem imperialističnim težnjam in kljub vsem grožnjam o neki novi svetovni diktaturi ni in ne bo ene same zgolj človeške sile, ki bi obvladala ves svet. Je namreč nekdo drugi, ki vlada ves svet. On, ki je »bil na krmi in je na vzglavnici spal« (Mk 4, 38). Ko so ga zbudili in mu rekli: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« je vstal, zapretil vetru in morju : »Molči, utihni!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je : »Kaj ste boječi? Še nimate vere?« (Mk 4, 58—40.) Če je Gospod spal, mi seveda ne smemo spati, kakor tudi njegovi učenci niso spali, ampak moramo moliti, delati in trpeti, ne da bi se česa bali, kakor so se bali njegovi učenci. Niti za Evropo se nam še ni bati, dokler odmeva spokorni klic iz evropske Fatime, čeprav ne smemo prezreti simboličnega pomena dejstva, da leži Fatima že na skrajnem robu evropskega zapada.
 
Kadar je resnični svetovni nazor v večji človeški družbi premagan zofistično ali z nasiljem, tedaj mnogi kaj hitro sklepajo, da je premagan tudi z resničnimi razlogi. Če drugih razlogov ne najdejo, se zadovoljujejo vsaj s temi, češ da to, kar je premagano, ni več aktualno, ampak zastarelo, nazadnjaško, ne pa moderno in »napredno«, zlasti če se to, kar je moderno in »napredno«, laska človeškim strastem. Tako se mnogim zdi, da zgodovina sama priča za resničnost tistega svetovnega nazora, ki je aktualen. To je njihova zelo priljubljena »dobra vera«, toda dobra vera, za katero bi pa radi zvrnili odgovornost na druge, zlasti na katoliške duhovnike, zato si jih tako zelo žele imeti na svoji strani in gorje tistemu, ki si upa to njihovo dobro vero motiti. To njihovo stališče lahko imenujemo aktualizem, kar je le drugo, morda za tega ali onega bolj jasno ime za modernizem v njegovem najbolj splošnem pomenu, za modernizem, kakor ga je tudi med nami zelo veliko, za modernizem, čigar stališče v pogledu na resnico je relativistično in evolucionistično in ima za napredek vse, kar je novo, tudi revolucijo. A že zato nasprotuje katoliškemu svetovnemu nazoru, ki je katoliški ne samo v pogledu na prostor, kakor smo zgoraj omenili, ampak tudi v pogledu na čas in je zato zares univerzalen, ubikvističen in perenističen in obenem vedno aktualen, tako da je, kakor priznava sam Harnack, vedno star in vedno mlad in se zna prilagoditi vsem zgodovinskim spremembam, ne da bi se bistveno količkaj spremenil. To je življenjska značajnost non plus ultra, ki vzbuja pri nasprotnikih veliko večje občudovanje, kakor si ga morejo pridobiti razni tekači za časovnimi, zakotnimi in osebnimi m nenji. Še bolj pa ta aktualizem nasprotuje resničnemu svetovnemu nazoru, kadar je ta z nasiljem premagan, če po znani basni o volku in jagnjetu išče krivdo za njegov teritorialni ali osebni poraz ne na krivcih, ampak na nedolžnih, češ da so že morali delati take in take napake, da je tako daleč prišlo. Spomnimo se na proslulo »Premišljevanjeo Španiji« in na današnje govorice, češ če je bil ubit ta in ta, je že moral kaj zakriviti. Človeku poka srce, če mora doživljati takšno postopanje z resnico. Za tak aktualizem se zavzemajo ljudje, ki tako radi slede duhu časa in so tako radi sodobni in moderni, da si kot nebogljeni otroci časa rajše mehko posteljejo v zibelki svoje dobe kakor pa kot izkušeni možje na starih, včasih sicer trdih, a vedno trdnih tleh resnice. Če bi torej moderne ljudi spraševali od hiše do hiše, kateri svetovni nazor se jim zdi resničen, bi skoraj vsi odgovarjali, da vsa moderna zgodovina priča za resničnost modernega svetovnega nazora. Resnemu človeku, ki dobro pozna ljudi in ve, za kaj vse se ljudje lahko navdušujejo, navedeni njihovi razlogi in zgledi nič ne veljajo. Zato smo mi oziraje se na pomen aktualizma postavili na prvo mesto druge, bolj resne disputacijske dokaze. Kajti tudi za resnega človeka obstoji vprašanje, ali more zgodovina pričati za resničnost kakega svetovnega nazora, ko se ljudje tako radi sklicujejo na zgodovino kot na nekaj, čemur ni mogoče oporekati in čemur nasprotujejo samo nezgodovinske bajke in legende.

Borbenost v krščanstvu (Škerbec, 1940)

Borbenost v krščanstvu

M. Škerbec, 1940

V dobi liberalizma in pomehkuženega krščanstva se je zelo pozabilo na to, da je Kristusova Cerkev vojskujoča se cerkev — Ecclesia militans.

V vsej svoji zgodovini se je morala Cerkev boriti proti oportunizmu, ki je zatisnil eno oko proti zmotam in hotel vse spore »potušati« na ljubo »miru«, a v škodo evangeljski resnici in cerkveni disciplini. Tak tip oportunista je prišel celo na papeški prestol v osebi Honorija, ki ga je moral njegov naslednik Leon II. grajati, ker »ni zatrl krivovestva v začetku, kakor bi bilo primerno apostolski avtoriteti« (qui flammam haeretici dogmatis non, ut decuit apostolicam auctoritatem, incipientem extinxit, sed neglegendo confovit; Harduin III., 1475, 1730; cit. po dr. J. Turk, Cerkvena zgodovina, 1930).

Pod vplivom liberalizma pa se je ta oportunizem tako razpasel, da je postal že prava bolezen in herezija. »Modernizirati« so hoteli krščanstvo, akomodirati ga teoretično in praktično liberalnim nazorom . »Conformari huic saeculo« (Rim 12, 2), prilagoditi krščanstvo svetu, to je praktični liberalizem in praktični modernizem! Ker nekako dihamo to ozračje liberalizma, se morda še premalo zavedamo, kako razdejanje nam je napravil v vsem našem krščanskem življenju!

Bliže jim je marksizem, kakor katoliška skupnost

V nevaren oportunizem je zašla tudi skupina tako imenovanih »krščanskih socialistov«, ki skuša najti nekak kompromis med krščanstvom in materialističnim socializmom. Ta skupina ljudi se zdi je nekako obupala nad preobrazujočo silo krščanstva; pisali in govorili so, da krščanstvo ne bo nikdar rešilo socialnega vprašanja! Sprejeti in nekako pokristjaniti je treba po njih mnenju marksistična gospodarska načela, napraviti je treba kompromis med Marksom in Kristusovim evangelijem! Prenehala je borba proti socializmu in komunizmu, s katerim se zadnje čase že praktično združujejo celo naravnost proti krščanskim vrstam! Da se ne bi zdelo, da ravnajo proti jasnim odločbam papeževe okrožnice »Qudragesimo anno«, so znašli distinkcijo med komunizmom in komunisti! »Papež je obsodil kom unizem, ni pa obsodil komunistov! S komunizmom ne smemo, smemo pa s komunisti! Z ljubeznijo in sodelovanjem jih bomo spreobrnili...!« To so najnovejše fraze, ki jim nekaj lahkovernih res verjame v dobri veri, praktično delo pa kaže, kar govore in priznajo že sami, da jim je organizirani marksizem bliže, kakor katoliška skupnost!

Kakor da bi bil sv. Pavel pisal za naše razmere, ko je zapisal Korinčanom znamenite besede: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravica in krivica? Ali kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Belialom? Ali kakšen delež ima vernik z nevernikom?« (II Kor 6, 14) Čudna je ta krščanska ljubezen, kateri so bliže »bratje« iz socialističnega kakor pa bratje iz krščanskega tabora!

Borba je dolžnost vseh

Moderna doba je med katoličani marsikje zelo zabrisala krščansko zavest, da smo vsi člani katoliškega občestva tudi člani vojskujoče se Cerkve. Vsi se moramo, če smo živi udje Kristusovega telesa, boriti za to, da raste kraljestvo božje resnice, pravice in ljubezni! Neredko smo srečavali med laiki ljudi, ki so teoretično, še bolj pa praktično kazali popolno brezbrižnost za Cerkev in njene borbe. »Duhovniki naj se za to brigajo, nas to nič ne tiče«, to je bilo stališče mnogih »katoliških laikov«.


V liberalizmu se je porodila fraza: Vera je privatna zadeva! Vsak naj sam zase gleda; vera in Cerkev naj nimata nobenega vpliva na javno življenje. Vsako borbo za zmago katoliških načel so krščanski oportunisti označevali kot »politiko«. Če se je duhovnik udejstvoval v javnem življenju na kulturnem ali socialnem polju za prekvašenje javnega življenja po katoliških načelih, so vse to označili le kot »politiko«. Krščanstvu sovražni nazori so mogli na političnem polju prekvašati vse naše javno življenje, če je pa duhovnik kdaj upal povedati, da morajo tudi v politiki veljati katoliška načela morale, je bil že ožigosan kot da izrablja prižnico v politične namene!

»Širokogrudni pobožnjaki«

Imamo med katoličani tudi poseben tip pobožnjakov — oportunistov, ki so neredko velika ovira katoliški dejavnosti. Ti ljudje se smatrajo za nekake popolne kristjane. Prepričani so, da je bistvo vse krščanske popolnosti v nekem omlednem pobožnjaštvu brez vsake katoliške dejavnosti. Njim je ideal krščanskega življenja le neka osebna molitvenost brez vsake aktivnosti za rast božjega kraljestva. Ideal duhovnika jim je »dober duhovnik«, ki se predvsem nikomur ne zameri, ki nikdar ne nastopa proti javnim grehom, pohujšanju in javnemu zastrupljanju z napačnimi nazori. Te vrste »pobožne« osebe zelo rade kritizirajo duhovnikovo delo, pa tudi vse delo katoliške dejavnosti, same pa ne ganejo z mezincem, da bi priskočile na pomoč. V katoliški dejavnosti tako radi iščejo pezdirja, v vrstah nasprotnikov katoliškega svetovnega nazora pa vidijo vse lepo ali vsaj vse opravičljivo s stališča »krščanske ljubezni«. Boje se, da bi v očeh nasprotnikov veljali kot prenapeti, ozki, politični, strankarski ... Do onih, ki so odločni nasprotniki katoliške dejavnosti, so polni obzirov in ljubezni, do katoliške aktivnosti pa malenkostni kritikastri... Neredko mora od takih pobožnjakov največ trpeti katoliška akcija v širšem pomenu besede.

Katoliška akcija — izraz katoliške borbenosti

Božja Previdnost pa je poslala katoliški Cerkvi Pija XI., ki je z neko vehemenco vztrajal na tem, da se organizira po vsej Cerkvi Katoliška akcija, ki je izraz katoliške borbenosti, katoliške aktivnosti, neka napadalna četa vojskujoče se Cerkve. Po Katoliški akciji se bo med nami uveljavil pravi pojem krščanstva, ki res goji pasivne čednosti, obenem pa tudi katoliško aktivnost, borbenost za kraljestvo Kristusovo.

Brez krščanske borbenosti, brez krščanske aktivnosti ni pravega krščanstva! V Kristusovi Cerkvi mora vedno živeti borba za evangeljsko resnico in pravico, borba za zmago kraljestva Kristusovega, borba proti človeškim strastem in proti oni kači iz raja, ki zastruplja človeški rod.

»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč« (Mat 10, 34). Tako je Gospod sam jasno povedal, da morajo biti njegovi učenci pripravljeni na boj zoper strasti in zoper hudobijo sveta, da bo v Njegovi Cerkvi neprestana borba za zmago evangelija.

Če prebiraš pisma apostola Pavla, ti bo ta resnica postala še bolj jasna! Kakšna borbenost za Kristusa! Borbenost brez počitka, borbenost brez kompromisa, borbenost polna aktivnosti, borbenost polna ljubezni! Tudi ko trpi, se bori za Kristusa! Vsem pridiguje: »V gorečnosti ne bodite počasni, v duhu bodite goreči!« (Rim 12, 11). »Če namreč živimo, živimo Gospodu in če umiramo, umiramo Gospodu« (Rim 144, 7). Kakor nekak nemir preveva vse Pavlovo življenje, nemir duše, ki se bori za Boga! Sam svojo aktivnost tako popisuje: »V vsem se skazujemo kot božje služabnike, v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, pri uporih, v trudih, v prečutih nočeh, v postih; z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desni in levi...« (II Kor 6). Sv. Pavel smatra svoj apostolski poklic kot vojskovanje! »Orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak je močno za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe Kristusu sovražnih« (II Kor 10, 1—5).

Mučenci prve Cerkve so se smatrali za borce Kristusove; ko so šli v m učeništvo, so govorili, da gredo v borbo. Kakšna borbena aktivnost za zmago križa nam odseva iz vseh mučeništev! Acta martyrum so o tem zgovorne priče, da prvi kristjani niso bili nekaki kvietistični svetniki, kvietistični svetniki namreč sploh niso svetniki, ampak bili so borci, ki so se pred sodišči in v Koloseju borili za zmago križa. Poročilo o mučeništvu sv. Pionija zaključuje o tem mučencu: »Z zmago v hudem boju je stopil skozi ozka vrata v široko in veliko svetlobo. Ko je namreč ogenj grmade, na kateri so ga umorili, ugasnil, smo ga vsi, ki smo bili tam, videli kakor telo krasnega borca ...« (Lukman, Martyres Christi, str. 139). Ne oportunizem, ne komoditeta, ne sama pasivnost, ampak borbenost je predvsem znak prve Cerkve!

Največji možje — borci za Boga

Živo krščanstvo je bilo v zgodovini vedno borbeno! Največji možje v zgodovini katoliške Cerkve so bili, kakor sv. Pavel, izraziti borci za Boga in njegov nauk. Kadar pa je zaspala borbenost, so se ukoreninile v Cerkvi razvade, razpasle strasti in je propadla cerkvena disciplina. In ponovno je božja Previdnost obudila katoliške reformatorje, aktiviste, ki so predramili katoliško vest in zavest ter dvignili m ralo. Naj navedem le en zgled!

Med najbolj žalostne dobe v zgodovini Katoliške cerkve spadata 10. in 11. stoletje. Grozila je velika nevarnost, da Cerkev nekako utone v posvetnosti in odvisnosti od države. Pa je Bog poklical ponižnega meniha Hildebranda, poznejšega papeža Gregorija VII. Ta je sicer bolj ljubil samostanski mir kakor hrup in delo zunanjega življenja, toda žalostne razmere v Cerkvi so ga nagnile, da je zapustil tiho življenje v samostanu Clugny in šel na delo za reformacijo verskega življenja. Vse svoje delo je posvetil temu idealu, da reformira katoliško Cerkev, da jo reši demoralizacije, posebno pa, da jo emancipira od posvetne oblasti. Papež Gregor je posegal na vsa polja, razvil silno človeško delavnost. (Glej: Ranke, Weltgeschichte VII, 312.) Ni se ustrašil težke borbe proti posvetnjaškim cerkvenim krogom, pa tudi ne proti svetnim oblastnikom, ki so posegali v cerkveno področje in demoralizirali versko življenje. Ker je bil božji borec, ki ni poznal oportunizma, je moral umreti v pregnanstvu, toda katoliško Cerkev je obvaroval razmer, v kakršne je zašlo pravoslavje.

Svetniki niso bili mrtvaki

Nekateri si predstavljajo svetnike - mistike kakor nekake mrtvake, ki se samo mrtvičijo in žive neko v Boga zatopljeno življenje brez vsake zunanje aktivnosti, brez borbenosti za kraljestvo božje. Popolnoma napačno mišljenje!

Nemški časopis »Der deutsche Weg« priobčuje v svoji številki od 10. marca 1940 lep članek »Kämpfer werden gesucht«, kjer tudi govori o potrebi krščanske borbenosti v sedanjih časih. Tam razvija lepo misel, da je bila v življenju svetnikov pobožna zatopljenost v Boga vedno neločljivo združena z borbenostjo za Boga. Kot pokrepitev za to trditev navaja dva zgleda mistika, Angela Silesija in Efrema Sirskega.

Angela Silesija bi kdo na podlagi njegovih izrekov mogel smatrati za miroljubno jagnje, za golobčka miru, ki gnezdi pod cerkveno streho in miroljubno gruli v spomlad. Dejansko pa se zdi, da je v borbi proti tedanjim sovražnikom Cerkve izgubil že vsako umerjenje, da je govoril kakor rjoveč lev na način, ki bi ga danes smatrali, da ni primeren za svetnika!

Podobno je s sv. Efremom Sirskim, ki ga imenujejo zaradi njegovih krasnih himn »harfo Sv. Duha«. Potrebno je, da ne beremo iz spisov sv. Efrema le njegovih krasnih himn, ampak tudi njegove spise proti krivovercem in sovražnikom Kristusa, kjer kliče nad nje prokletstva, kakor jih beremo le v sv. pismu stare zaveze. Tiha pesniška duša, svetnik, mož molitve, a tudi borec za Kristusa, da bi ga danes proglasili za prenapeteža, ozkega, ki ne pozna krščanske ljubezni.

To je kaj lahko v današnjih težkih časih, ko preganjalci Kristusa trgajo brutalno cele kose iz Kristusove obleke, da, celo iz samega svetega telesa Kristusovega, mirno in brezdelno sedati na bregu in filozofirati. Ni božji mož, ki tu stoji s prekrižanim rokami! Božji so oni, ki se dajo s Kristusom križati za odrešenje sveta.

Res je, da smo pač ljudje različnih temperamentov, različnih zmožnosti, ki tudi nimamo vsi enakih nalog v življenju. Eni so vedno bili bolj borbeni kot drugi že po svojem temperamentu! Toda vsi katoličani smo pač člani vojskujoče se Cerkve in vsi smo pri sv. birmi bili rekrutirani oziroma potrjeni v Kristusovo vojsko. Vsak po svojih zmožnostih: eden se bolj bori z molitvijo in postom, drugi, ki tudi molitve in pokore ne opušča, pa se bolj bori s peresom, tretji z živo besedo, eden morda bolj v dušnem pastirstvu, drugi na znanstvenem polju, tretji v leposlovju, a vsi moramo peti eno pesem, poznati eno taktiko: boriti se moramo vsi za zmago križa.

Popolnoma jasno je, da pač nikdar v zgodovini Cerkve niso bili vsi dobri verniki niti vsi duhovniki javni borci za Kristusovo kraljestvo. Tudi danes ne moremo zahtevati, da bi vsak kazal borbenost v javnem življenju! Eno pa mora biti: če že nismo ne sposobni in ne poklicani za borbo v javnosti, smo pa poklicani, da z molitvijo in trpljenjem delamo za rast kraljestva božjega. Nikdar pa bi ne smelo biti med katoličani, ki so odločeni pri sv. birmi za borce božje, ljudi, ki bi paktirali s sovražniki križa in vpadali v hrbet onim, ki se bore za zmago Kristusovega evangelija!

Še nikdar v zgodovini krščanstva ni bilo toliko in tako brutalnih sovražnikov križa, kakor jih ima sedanja doba. Danes se bije boj naravnost proti Bogu in se zdi, kakor da smo že blizu onim strašnim dnem, ki jih napoveduje Apokalipsa. Kakšne ovčke so bili razni heretiki napram današnjim sovražnikom križa! Danes vstajajo milijoni, ki bruhajo iz svojih ust bogokletja in so žejni krvi kristjanov. Čudno, da nekateri izmed nas vsega tega ne vidijo! To kar imenujemo: sentire cum Ecclesia, katoliška disciplina, Katoliška akcija in pa katoliška edinost — to nam je danes nujno potrebno! Beseda sv. apostola Pavla mora biti nam vsem danes deviza: caritas Christi — activa — urget nos!

Ein Graf Niecky lügt nicht - Iz vednosti v osvobojajočo nevednost

^{"In sicer resnica, ki zavzema vsega človeka od znotraj in od zvenaj, zasebnega in v javnosti, ki zavzema vse človeško, javlja se v slovstvu, v umetnosti, v politiki, v gospodarstvu, dasi je to tudi narodno!"}

  ^{Anton Mahnič, 1888}

  
Nietzsche. Dovolj je samo ta beseda in človek zastriže z ušesi. Radovedno seveda.

Spominjam se svojega prvega srečanja z njim. Vse kar mi je ostalo od branja njegove Volje do moči, se mi zdi, je bil stavek, da lepota zakrkne čut za obrambo. Nietzsche veliki pred-fašist, ki je fašizmu pripravljal prostor! Kako bi sploh lahko govorili o fašizmu, ne da bi ob tem omenili grofa Nieckyja?

Spominjam se tudi pogovora, tu sem očitno jaz strigel z ušesi, ki sem ga naključno slišal v akademski predavalnici. "Po krivici povezujejo Nietzscheja z nacizmom", pravi prvi in drugi pritrjevalno prikimuje. Težko je bilo zbrati toliko moči, da se nisem vmešal s pompoznim klicem: "Ni sramota, da Nietzscheja povezujejo z nacizmom, sramota je, da nacizem povezujejo z Nietzschejem!" A moči sem imel dovolj.

In človek se ne more dobro obrniti, da se ne bi zaletel ravno vanj. Saj je dovolj takih, ki zviška zrejo na ubogega duševnega bolnika, a vendar se zdi še več takih, ki ga vlačijo iz prepotrebnega groba in mečejo po takih ali drugačnih medijskih kanalih. Pustite ga vendar zgniti do konca! Nietzsche je mrtev!

Nietzsche je mrtev!

"Ne!", pravijo, "Nietzsche ni razumljen prav!" Ni razumljen prav. Kako pogosta je ta krilatica, se zdi, a vendar je pridržana le določenim. Tistim posebno izprijenim, ki z nekakšno obupno skušnjavo privlačijo mimo hiteče, prepričane, da vedo, da nič ne vedo. Drugi so pač povsem dobro razumljeni! predobro razumljeni. To me spomni na Terseglavov članek o fašizmu. Precej odmeven članek pred vojno. Tam pravi Terseglav, da Nietzsche morda reči ni zrl iz prave perspektive, a je splošno nerazumljen, po drugi strani navaja slavnega Evolo in trdi, da je videl v samo jedro fašizma. Tu je fašizem prerazumljen! Preko nekega Evole, ki si je na vse pretege trudil, da bi bil fašizem tisto, kar si ga je on zamislil, čeprav se mu je fašizem odrekel, je videl vse potankosti fašizma. Prerazumljenost na eni strani in nerazumljenost na drugi.

A danes Nietzsche moti prav posebej. Ostudno je njegovo filozofiranje, čeprav sprva privlači s svojim skrivnostnim žarom nadčloveka. Ne nadčloveka, so rekli nedavno neki domači intelektualci, čezčloveka! Nietzsche je vendar govoril o čezčloveku!

O, ubogi grof Niecky, tako nerazumljen!

Danes pravijo, da klic: "Bog je mrtev", ni zmagovit klic, ni bojni klic zoper krščanstvo, temveč ravno nasprotno. Pravijo, da je to klic žalosti, svarila in Bog ve česa še vsega. Čudno, prečudno, da si tega ni tako nihče razlagal od odličnih katoliških piscev, filozofov in razumnikov, temveč le redki, kakršen je bil Terseglav. Še Guardini ni v Nietzscheju, ki se mu je sicer, tako se zdi, globoko smilil, videl take razlage.

Danes pa trdijo drugače. Nietzsche je opozarjal. Ni bil apostol nihilizma, temveč njegov nasprotnik.

Dobro, pa kaj potem, je navada reči. Pa kaj potem, če sam ni bil nihilist? Pa kaj tudi, če je morebiti res svaril pred nihilizmom? Tu se pač ne pogovarjamo o nihlizmu. Tu stojimo kot katoličani nasproti vsem onim, ki našo katoliško vero črtijo in jo imajo za izkvarjeno, napačno, nepotrebno. Nam je pač vse-eno, ali je bil Nietzsche nihilist ali ni bil. Nam je važno le to, da ni bil katoličan in da je pljuval čez katoličanom najvsetejše stvari, jih po svojih brošurah blatil in zasmehoval.

Kaj vendar spremeni, če je grof Niecky svaril pred nihilizmom?

Njegova predpostavka je bila, da se je človek osvobodil krščanskega svetovnega nazora, ki je obsegalo vse njegovo -- človekovo življenje in sedaj zre v prepad nihilizma pred seboj. Padec tega lažnivega, hinavskega krščanstva je zamajalo najbolj fundamentalne predpostavke njegove eksistence same. Nihilizem je torej produkt mentalitete, ki spričo padca te lažnive nadnaravne krščanske doktrine, začne dvomiti o vseh doktrinah sploh.

Ob tem on pravi odločno: ne! in se spravi izdelovat neko fantazijo o nadčloveku, oprostite, o čezčloveku! Kaj nam more on torej koristiti? Da bi videli nihilizem in ga v trenutkih teme tudi sami okusili v vsej grenkobi, pač ni potrebno, da bi bili grof Niecky.

Mi kot katoličani pač ne tavamo in ne iščemo, kako bi se izvili iz nihilizma, zato ker, ko izpovedujemo naš katoliški credo, s tem negiramo nihilizem. Ni mogoče biti in katoličan in nihilist. To je tako smešno, da je že kar nespametno otročje praviti. A vendar je danes, tako se zdi, mnogim to docela nerazumljivo. Mi ne potrebujemo Nietzscheja, da bi nas svaril pred nihilizmom, še manj ga potrebujemo, da bi nam izdajal recepte, da postanemo nadljudje, oprostite, čezljudje.

Nam je vseeno ali je bil klic "Bog je mrtev!" zmagoslavni vzklik, ali obupano ječanje, ker eno in drugo zavračamo. Zavračamo v vsakem mogočem smislu. Če družba postaja nekrščanska, pač ne bomo pri Nietzscheju iskali receptov, kako jo spet napraviti krščansko, temveč bomo terjali svojo zgodovinsko pravico.

A danes "katoliški intektualci" raje berejo Nietzscheja in ga reinterpretirajo, kakor pa da bi zajeli iz studencev našega aktivnega katolicizma, iz studencev katoliške doktrine, papeških enciklik in aktivnega katolištva.

Kajti vedenje utesenjuje, vklikor nekaj veš, potem moraš tudi v skladu s tistim delovati. Če pa ne veš, si svoboden, osvobojen teže tega vedenja, osvobojen vsake odgovornosti, ki jo vedenje prinese s seboj.

Zato danes tako radi ponavljajo tisti ostuden stavek iz klasične antike: "Vem, da nič ne vem." Če bi se izrekli, da nekaj vedo, potem bi morali tudi nekaj storiti. Če pa nič ne vedo, lahko še naprej berejo Nietzscheja in študirajo vzroke razkristjanjevanja na vseh napačnih mestih.

A to je hinavščina, ki ji ni para. Katolicizem je svetovni nazor, ki nam v osnovnih (fundamentalnih, temeljnih) potezah podaja odgovor na sleherno vprašanje. Pa tudi, če bi se zdelo, da ga ne daje, bi odgovor vendarle morali usklajevati z naukom Cerkve, torej katolicizmom. Zato ni res, da smo kot katoličani na pozicijah, kjer sedeči na ozkih ograjah, vzvišeno gledamo na družbo, ne da bi nas zares in najgloblje zadevala.

Danes mnogi katoličani ne ločujejo le Cerkve od države in državo od Cerkve, temveč svojo osebnost samo, cepijo kot suha polena. So katoličani, v verskem vidiku, pravijo, a so po ekonomskem prepričanju tako usmerjeni, ne glede na nauk Cerkve, v političnem spet tako, družbeno tako...

Katolicizem vsebuje breme vednosti. Ta vednost pa je bila vsebovana že pred vsemi eksistencialisti in vsemi drugimi proslavljanimi romanopisci. In ti romanopisci in ti eksistencialisti tudi niso ničesar spremenili, ker resnice se spremeniti ne da. Torej ali katolicizem vsebuje resnico ali pa je ne. Če jo, je potem totalitaren, absoluten in ne da se mu izogniti.

Plehki članki, ki pa jih redno producirajo ti katoliški izobraženci vse od konca vojne dalje, pa niso nič drugega, kot nenehno in brezplodno iskanje, tavanje zaznamovano z nedoločljivostjo, brezokusnostjo, razredčenostjo, spranostjo, vodenostjo. To so karikature gorečega katolištva, to so s t.i. eksistencializmom okuženi nevedneži. Tako se bi radi imenovali in to svobodo jim moramo podarjati tudi mi: nevedneži.

Čas, ki ga NE ustvarjamo. Refleksija ob nekem paradoksu

Ta blog na tem mestu ponovno objavljam v smislu članka "Katoliški modernizem" Aleša Ušeničnika iz leta 1907. Sprva je bil sicer objavljen 18.4.2015 na neodomobranec.blogspot.com

Katoliški (psevdo)tradicionalizem

"Da, najžalostnejša resnica naših dni je, da se katoličani, ki se imenujejo in hočejo biti in veljati kot katoličani, uče spoznavati svojo cerkev in njeno zgodovino pri najhujših nasprotnikih in da jim često za ta pouk že zadoščajo blatni feljtoni židovsko-liberalnih časnikov."
Janez Ev. Krek, 1892

Najbrž bi morali na ta prihajajoči fenomen, ta paradoks, opozoriti že pred časom, še tedaj, ko se ga je le vohalo v zraku in tako bi se izognili temu, da se je, ko je naposled prišel, predstavil kot nekaj relevantnega. Ne bi se mogel predstavljati, da je nekaj, kar sploh ni. Ampak na to tedaj nismo opozorili in tudi, če bi, le kdo bi slišal?

Kaj pa je ta paradoks, ta fenomen? To je nekaj, na kar sem posredno opozoril že pred časom v blogu z naslovom: Kaj bodo rešili američani. Tam sem se spraševal o naravi nastajanja interkatoliške reakcije, ki bi posledično lahko vodila v rekonkvisto. Za problem sem tedaj navedel američane, ki so, če niso povsem očiščeni vsake sledi amerikanizma, lahko nekaj, kar ne bo nikoli postavilo svete Cerkve na tisto mesto, kjer je nekoč bila. Vendar pa bi moral tedaj omeniti tudi drug problem, ta pa je, neki psevdotradicionalizem, ki ga še pred nekaj leti ne bi nihče pričakoval, sedaj pa je s kontraefektom papežovanja prvega Frančiška, od nekje silovito planil na površje.

Ti psevdotradicionalisti so povsem nov pojav, vsaj v tej obliki, ki so jo privzeli sedaj. Gre za neko strujo, ki je sestavljena iz sicer zelo različnih posameznikov in skupin, a tisto, kar jih povezuje, je prepričanje, da so tradicionalisti. Da ne bi prišlo do nesporazuma, moramo še enkrat opozoriti, da tu govorimo o katoličanih, torej o tradicionalizmu znotraj katolištva. Ta struja teh psevdotradicionalistov se skuša predstavljati kot neki pravomoderni tradicionalizem. Pravomoderni v smislu, da združujejo postmoderne nazore katoliške postkoncilske cerkve z načelno pravovernostjo v dveh vidikih in sicer, prvič, ne odrečejo se (hipotetični) tradiciji katoliške Cerkve in drugič, ne odrečejo se kontradikcijam drugega vatikanskega koncila, ter skušajo posledice omenjenega koncila relativizirati. To izgleda tako, da so prepričani, da je bil 2VK nekaj drugega, kot tisto, kar so iz njega potegnili ljudje nasplošno, obenem pa spregledajo, da je vseeno, ne glede na to, koliko je 2VK nekaj formalno spremenil, vendarle faktično spremenil marsikaj.

Včasih pa se pojavijo celo ljudje, ki trdijo, da so tradicionalisti (beri: psevdotradicionalisti), a svojega tradicionalizma nimajo ne na ustih ne v srcu. Zanje je posebej težko utemeljiti zakaj niso tradicionalisti, če pa se, razen tega, da se poimenujejo za tradicionaliste, sploh ne izpričujejo za tradicionaliste. To je posebna skupina ljudi, znotraj te psevdotradicionalistične struje, ki svoj domnevni tradicionalizem ne razumejo kot vračanje v predmoderno tradicijo svete Cerkve, pač pa kot nekaj modernega, kot nekaj, kar naj bi katolištvo (v tej postkoncilski obliki) bilo že samo po sebi. Biti katoličan, tako pomeni biti tradicionalist. Seveda tu se pojavi bistveno vprašanje, čemu se potem sploh imenovati tradicionalist, če pa je že vsaka oblika katolištva tradicionalistična. Odgovor bi bil najbrž bodisi, da oni razumejo katolištvo, kot (paradoksno) tradicionalno podreligijo (subreligion) določene dežele oz. naroda, ki torej ne biva več samo po sebi, temveč le še kot podzavest naroda, katoličane, ki pa faktično izpričujejo svojo religioznost, pa imenujejo za tradicionaliste, bodisi pa oni, kar je verjetneje, svoj tradicionalizem sploh ne razumejo v nobeni znani obliki. Ampak ostanimo pozorni na to vprašanje pri naslednjem odstavku.

Da bi se vse še bolj zakompliciralo, smo nedavno dobili papeža Frančiška, ki je postavil novo umevanje tradicionalizma in tradicionalizem razširil na vse mogoče konce. Če smo imeli prej zmerne in skrajne tradicionaliste, od katerih je bila prva struja povsem zadovoljna, če ji je Cerkev dovolila obhajati staro mašo, druga pa se je razumela, kot ogledalo, ki ga mora neprestano nastavljati Cerkvi, da bi z obraza sprala ličila modernizma, liberalizma in masonizma, obenem pa je ohranjala ogledalo dovolj proč, da se ne bi ličila razmazala po njem, smo sedaj s Frančiškom dobili cel spekter tradicionalizma. Od domnevnih tradicionalistov, ki nimajo nobenega problema kritizirati srednjeveške papeže in jih omalovaževati v pravi ateistični maniri, ob Frančišku pa zahtevajo popolno predanost in popolno odsotnost vsake kritike, do tradicionalistov, ki poveličujejo 2VK, postkoncilsko mašo in kitare v cerkvah, so pa nasprotniki splava in sodomitskih porok ter si upajo obregniti celo ob Frančiška. Morda se ravno tu skriva odgovor na vprašanje iz prejšnjega odstavka. Gotovo pa bi bilo nepravično, da bi izpustili na tem mestu še prejšnjega papeža, torej Benedikta XVI. in ne bi opozorili na neko skupino tradicionalistov, iz prej omenjenega spektra psevdotradicionalistov, ki se je v pravoverni maniri paradoksa o mrtvem poetu (ali slikarju), začela zgrinjati okrog tega (še živega!) papeža in se identificirati za neke tradicionaliste tipa Ratzinger. Čeprav teh ljudi prej ni bilo na spregled in ni bilo nikjer videti, da bi obstajal kakšen resen fan-club papeža Benedikta XVI, pa se sedaj predstavljajo, za njegove die-hard-fan-e in se imajo za tradcionaliste. Njihova glavna teza je, da je bil papež Benedikt XVI tradicionalist in popolno nasprotje celo Janeza Pavla II, če ne le Frančiška. Vendar pa je to popačena resnica. Čeprav je bil Benedikt XVI, res nekoliko bolj naklonjen tradicionalizmu in ga ni preganjal z vilami in baklami, pa bi bilo sila težko trditi, da je on sam tradicionalist. On je videl propadanje katoliške Cerkve zaradi 2VK, ni pa na ta vprašanja nikdar odgovoril dovolj jasno.

Čas, ki ga (ne) ustvarjamo. Refleksija ob katoliški (ne)zavesti postkoncilskih generacij

In po tem dolgem uvodu, smo naposled prišli do tistega, o čemer želimo zares govoriti v tem zapisu. In to je nek blog avtorice Katolibanke na spletni strani Kritike konservativne. Zmotilo me ne bi njeno osladno degradiranje določenih družbenih vprašanj, na subjektivne izkušnje nekih oseb, celo družinskih članov, ali njeno nerazumevanje fašizma ali njeno malikovanje jezika, zmotila me je njena eksplicitna trditev, da je sama tradicionalistka. Seveda, v času, ko smemo in moramo dovoliti ljudem, da se imajo za drevesa, živali in vesoljska bitja, moram jasno poudariti, da ne nasprotujem temu, da se avtorica sama sebe umeva kot tradicionalistko, želim pa le nakratko pokukati v njen zapis in pogledati, zakaj natanko je ona tradicionalistka. Če nam bo uspelo, bomo na koncu uvideli, v katero skupino psevdotradcionalističnega spektra spada ta avtorica.

Avtorica začne, kot rečeno, s povsem subjektivnim pisanjem o njeni babici, ki je bila svetniška, torej, da se ne bi zdelo, da je moja trditev poizkus smešenja avtorice ali njene babice, naj pojasnim, da je imela torej vse lastnosti svetnika, oz tistega, kar dandanašnji razumemo, kot svetnika. Potem piše o Ratzingerjevi izvolitvi za papeža in ga implicitno skuša predstaviti kot tradicionalista, a obenem opozori, da je bil mladi Ratzinger nasprotnik "stare dogmatike". Čeprav se s tem ne bi strinjal in bi bila tu nujno potrebna utemeljitev takšne trditve, pa me je zmotila bolj neka druga stvar in sicer trditev, da to, se pravi nasprotovanje "stari dogmatiki", izpričuje Ratzingerjevo branje Guardinija. Zakaj naj bibil Guardini nasprotnik "stare dogmatike"? Um, ki je skušal katoliško zavest prignati do skrajnih konecv, ki je razumel Kristusa v vsej njegovi resnosti in ki je nekje zapisal, da na besedah Kristusa "ni nič pravljičnega" in da nastop novega veka ne pomeni, da je ta doba boljša od prejšnje temveč, da je zanjo enostavno "prišel čas". Kako je torej lahko Guardini čtivo, ki bo opremilo človeka za nasprotovanje "stari dogmatiki"? Celo Ratzinger sam v enem svojih intervjujev pravi za Guardinija, da je ta neizprosen do (modernega) človeka.

Potem pa avtorica izreče srž svojega zapisa:

"Vendar je zmogel inspiracije, ki jih je prejel heterodoksnih mislecev od Kierkegaarda do Hermanna Hesseja, integrirati v katoliško tradicijo."

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

Kaj s to oznako: "tradicija", avtorica zaznamuje, ne moremo vedeti, ker nam tega ne pojasni.In tudi, ko beremo dalje, tega ne moremo razbrati. A če se osredotočimo na njene naslednje besede, lahko razberemo celo nekaj drugega.

"Marsikomu se bo zdelo pretirano reči »mnogi«. Ja, mnogi. V primerjavi s tistimi, ki od nje bežijo, vsekakor. Danes, za razliko od časov moje stare mame, takih, ki bi od tradicionalnega katolištva bežali, tako rekoč ni. Ker tega tradicionalnega katolištva ni več kot sklenjene družbene strukture. Zato tradicija počasi, a vztrajno dobiva nazaj svoj stari šarm, zlasti na naših, globoko sekulariziranih zemljepisnih širinah. Toda pri tem smo v nevarnosti, da pozabimo, zakaj so se ji tedaj, ko je bila živa kot vseobsegajoča družbena formacija, mnoge, morda celo najboljše duše uprle."

Njen domnevni tradicionalizem na koncu ne postane nič drugega kot poizkus nasprotovanja katoliški tradiciji, ki bi imela ne le vsebine, pač pa tudi formo. Kot bomo videli v nadaljevanju, avtorica stori vse, da bi implicitno, nekje pa tudi eksplicitno, obsodila in zavrnila vsakakršno obliko javnega katolicizma v smislu urejene katoliške skupnosti ali katoliške države, faktične ali zgolj idejne. Njena percepcija katolištva ali katolicizma (kakor koli že hočete to imenovati) je bistveno postmoderna in je zato v direktnem nasprotju s tradicionalizmom. Naravnost smešno je, da nas je želela avtorica še dve vrstici nazaj prepričati, da je tradicionalistka, ali da se vrača "k tej tradiciji". Kakšni tradiciji neki? V čem je tradicija?

Na eni strani imamo njeno vehementno trditev, da se vrača k tradiciji, po drugi strani, pa večji del zapisa, ki naj bi kronal to njeno (neutemeljeno) trditev, posveti temu, da skuša prepričati bralca, da je tradicionalno katolištvo neprimerno in napačno.

Preden pa se posvetimo tem trditvam, se moramo pa vseeno, v maniri te strani na kateri smo, ustaviti ob njeni "mimogrede" izrečeni trditvi, ki pravi:

"Moja stara mama je bila denimo rojena v času, ko je fašistična oblast preganjala njen materni jezik..."

"Živela je pod dvema papežema, ki sta javno podprala diktatorja, ki je krvavo zatiral njeno ljudstvo."

Kdaj natanko je Benito Mussolini "krvavo zatiral" primorsko ljudstvo? Kako je mogoče, da neka intelektualka, ki je tako zelo prosvetljena in vidi prek vse navlake ljudske zaslepljenosti klerikalizma in v svoji klimatizirani sobani piše tako prodorne članke, izreče takšno trditev, ne da bi premogla vsaj malo refleksije, vsaj malo poštenega kritičnega premisleka, ki se ne bi zapletal v ideološko topoglavost študentskega proletariata? Je bila usmrtitev primorskih teroristov, ki so požigali italijanske vrtce in šole, krvavo zatiranje?

Osredotočimo se raje na njeno nadaljne pisanje. Posebno zanimivo je njeno anti-tradicionalistično in postmodernistično dojemanje katoliškega družbenega udejstvovanja in njeno striktno zavračanje "klerofašizma", ne da bi sploh utemeljila, zakaj je klerofašizem v nasprotju s katolištvom in katoliškim naukom, ali zakaj je klerofašizem sploh slab.Morda se ti dve vprašanji zdita smešni ali neumestni, ali celo neumni. Vendar bodimo iskreni in se vprašajmo, je avtoričino odklanjanje fašizma in političnega katolicizma, res kaj več od zgolj pop-kulturnega "konformizma", besede, ki jo tudi sama tolikokrat uporabi. Mar za njenim vehementnim obsojanjem slehernega političnega javljanja kleriškega ali laiškega katolištva, kakšen intelektualni uvid, ali pa je to zgolj nekaj, kar čutimo v zraku? Če bi za tem stal kakšen uvid ali neka utemeljitev, ki bi presegala liberalistično protikatoliško razumevanje ločitve Cerkve od države, potem bi nam to najbrž predstavila, a nam ne. Klerofašizem je slab, ker je slab. To je vsa utemeljitev, ki jo premore. In niti ta ni navedena eksplicitno. Že samo dejstvo, da lahko vključim besedo klerofašizem v neko besedilo, naj bi izpričevalo, v kakšnem kontekstu govorim o njej. Zanimivo, tu se pojavi fenomen, ko beseda določa kontekst stavka oz. besedila.

Poseben paradoks predstavlja tudi njena trditev, da je bistvo katolištva nekaj notranjega. Nekaj, kar lahko začuti le ženica, ki tiho moli in daje zgled, ne da bi učila z besedami. Tu pustimo vprašanje, koliko daleč je avtorica, domnevna tradicionalistka, od tega, da postane protestantka in naposled uvidi, da za ta notranji stik z Bogom, ne potrebuješ ne papeža ne Cerkve, niti hierarhije, ki jo nekoliko prej omenja, in se raje vprašajmo, kaj pa tradicija? So bili torej vsi papeži, do koncilskih in postkoncliskih modernistov, neumni? In tu se pojavi pravo bistvo katoliške tradicije. Kako razumemo tradicijo. Tradicionalizem ni to h kakšni maši greš, ali pa kako prejmeš obhajilo, ali kaj imajo med mašo na glavi ženske, pač pa odgovor na vprašanje, kako gledaš na tradicijo katoliške Cerkve. Človek, ki v korist modernega prosvetljenstva podira domino za domino katoliške tradicije in naukov papežev in cerkvenih učiteljev in svetnikov, pač ne more biti tradicionalist. Človek, ki zavrača trud vernih katoličanov, da bi si pridobili nazaj, kar jim je vzel ,Cerkvi sovražen, liberalizem in napore, da bi zgradili katoliške države, v katerih bi katoličani lahko šolali svoje otroke po katoliških naukih in kjer bi država stala na katoliški osnovi, ne more biti tradicionalist. Njegovo vzvišeno preziranje katoliške tradicije skozi lečo postmodernega akademizma, je v direktnem nasprotju s katerimkoli tradicionalizmom.

"Vedno so obstajali ljudje, kot je bila moja stara mama, ki so s tihim in vztrajnim pričevanjem svoje vere kazali na resnico, da bistva krščanstva, kot ga razume Katoliška cerkev, ne gre iskati v njenih najbolj pozunanjenih svetnih manifestacijah. Toda škoda je bila narejena in stara, klerikalna Cerkev, se je od nas poslovila z dvoumno dediščino, na katero nas vedno znova opozarjajo naši neverni sosedje – in nas bodo do konca časov."

Skoraj na koncu pa nam da avtorica vendarle slutiti, kaj misli s svojim domnevnim "tradicionalizmom", ko pravi:

"Toda one so svojo intimno vero, na katero so se opirale v svojem krščanskem življenju, črpale ravno iz te tradicije. Iz iste doktrinarne jasnosti in moralne nedvoumnosti, torej, ki je služila kot izgovor za klerikalizem in politične manipulacije vere."

Seveda se tu pojavi ista stvar, kot prej, ko beseda sama po sebi definira kontekst. Vendar pa nam prej pojasni, da s tradicijo misli "doktrinarno jasnost in moralno nedvoumnost". Tu pa takoj prepreči vsak svoj potencialni uvid, da doktrinarna jasnost in moralna nedvoumnost vedno nujno vodita prav v klerikalizem, ki pa ga ona diskvalificira brez argumenta zgolj s tem, da besedo navede, v prej omenjeni maniri, kjer beseda določi kontekst. Prav tako zanemari dejstvo, da časa, ki ga omenja nekoliko kasneje in v katerem so živeli prvi kristjani, katolištvo ni sprejelo ali se mu prilagodilo, pač pa ga je premagalo in vzpostavilo svoj katoliški imperij. Zato zgolj dejstvo, da smo v postmodernem času, kjer že dihamo zrak poslednjih časov, ne pomeni, da se mu moramo pokoravati ali se mu prilagajati.

"Sveta, v katerem tako kot ob zori krščanstva živimo drug ob drugem s pogani in drugoverci, sredi kaotičnega, neizmerno vitalnega, fascinantnega in grozljivega univerzalnega imperija, ki je današnja globalizirana družba."

Nadalje avtorica brez zadrege priznava, da je sekularizem po njenem mnenju ustrezna rešitev modernega sveta, s čimer še dokončno dokaže, da ni tradicionalistična, da se ne vrača k tradiciji in da je njena tradicija zgolj nekaj s čimer lahko operira na posebno prefinjen način, da omalovažuje tradicijo s svojimi liberalističnimi pogledi. Da bi bila kontradikcija dopolnjena, pa na koncu zapiše, da se ne strinja z naukom Cerkve na področju, ja, uganili ste, spolnosti.

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

Zakaj, časa ne ustvarjamo?

Načeloma ji ne bi smel ugovarjati, zgolj zato, ker je vsak ugovor nesmiseln, s tem, ko je načela debato o modernosti katekizma in njegovih zahtev, je dokončno in nepreklicno odstopila od vsake vsaj približne tradicije. Da pa bi nekoliko šaljivo orisal njen problem s katekizmom, naj povem naslednji primer. Policija sčasoma ugotovi, da se velika večina prometnih udeležencev ne drži omejitev hitrosti in njen zaključek je sledeč: Prometni predpisi so jasni, toda prometna realnost prometnih udeležencev se ne sklada z njimi. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njimi. In rešitev, ki jo implicitno predlaga Katolibanka? Spremenimo prometne predpise in zvišajmo dovoljeno hitrost skozi naselja na 90 km/h. Seveda bi me prosvetljena intelektualka brž popravila, da katekizem je katekizem, prometni predpisi pa varujejo življenja ljudi. A tudi tako bi dokazala, da svoje vere ne jemlje tradicionalno!

Spomniti pa se moramo, da je avtorica še nekoliko prej zatrjevala, da je tradicija = doktrinalna jasnost in moralna nedvoumnost. Torej, če ne zdrži niti to, ko se ona vrača v tradicijo, kaj sploh zdrži? Skratka, ona ni ne tradicionalistka, niti se ne vrača v tradicijo, kot je na začetku zapisala. Ona je povsem navadna predstavnica zblaznelega katoliškega ljudstva, ki je izgubilo občutek za realnost, ko mu je Cerkev odrekla tisto vodstvo, ki mu ga je vedno zagotavljala. S tem je vnesla v katoliški diskurz katoliški liberalizem, ki jemlje tisto, kar mu ustreza in naravnost napada in blati tisto, kar mu ne ustreza. Problem pa tu ni. Sčasoma smo se navadili, da smo kjer smo, da je Cerkev zaradi 2VK v globoki krizi, najbolj podobni protestanski reformaciji ali arijanski krizi. Zato bi šel zapis Katolibanke mimo, ne da bi se zanj sploh zmenili, če ne bi na začetku svojega zapisa trdila, da je tradicionalistka in s tem vnesla nepotrebno zmedo v terminologijo, ki je že tako povsem neustrezna. Da ona ni tradicionalistka, ni potrebno posebej dokazovati, dovolj je že, da preberemo le nekaj stavkov tega istega zapisa, kjer trdi, da se vrača v tradicijo.

Zanimiva je njena trditev:

"Morda se nam ob pogledu nazaj kdaj pa kdaj zazdi, da smo za vedno izgubili tisto skladnost med prepričanjem in življenjem, ki je še vedno zaznamovalo izkušnjo naših starih mater. A mislim, da se motimo. Trenje med svetniškim idealom in posvetno realnostjo, med notranjim in zunanjim, med deklarativnim in dejanskim je bil vedno prisotno. Danes nič bolj kot v srednjem veku – morda je danes kvečjemu manjše, glede na brutalne prakse preteklosti."

Zgolj zato, ker bi ji svetoval branje Guardinija in potem nov premislek o tem trenju.

Paradoks pa se pojavi tudi pri samem naslovu njenega članka in sicer, ko pravi: Čas, ki ga ustvarjamo. Vendar po njenem zavračanju katolicizma, klerikalizma, klerofašizma in odprtega podpiranja sekularizma, katoličani ne le, da časa ne ustvarjamo, pač pa ga ne smemo ustvarjati. Še več, ustvarjati čas, torej zgodovino, bi bilo po avtoričinem mnenju nekatoliško!


Na koncu tega svojega komentarja na njen članek, sem naposled le podvomil, če se je ona sploh kjerkoli deklarirala za tradicionalistko, ali pa sem, zaradi pomanjkanja intelekta, to le napačno razbral  iz njenega dela, ki je v samem bistvu kritika vračanja v tradicijo. Če je slednje resnično, potem smo lahko vendarle pomirjeni. Katoliških liberalcev, katoliških mlačnežev, ki s svojim satanističnim sklicevanjem na neposrečene renesančne humaniste in moderne nesmisle, preprečujo katoliško družbeno udejstvovanje, je kot peska na obali.

Tako tudi vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku o tem, v katero skupino psevdotradicije spada avtorica, pravzaprav nima odgovora. Primerjajmo torej spodnji trditvi iz istega zapisa:

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

-NeoDomobranec

Katoliški modernizem (Ušeničnik, 1907)

Katoliški modernizem

Aleš Ušeničnik, 1907

Naš čas je poln dvomov, poln valovanja, zato ni čuda, da je tudi mnoge katoličane prevzela neka negotovost. Ljubkujejo z modernimi idejami — kdo ne bi bil rad moderen? — in počasi se jim vlezajo v dušo tudi moderne zmote in moderni dvomi. Izpočetka se tega niti ne zavedajo. Muči jih le dvom, zakaj krščanstvo ne vpliva več na moderne duhove, kakor mislijo da bi moralo vplivati. In zdi se jim, da je tega kriva Cerkev sama. Zakaj se Cerkev bolj ne prilagodi novi dobi? Zakaj ne odvrže tega, kar je le ostalina starih, minulih časov, ki se ne povrnejo nikdar več? Zakaj se drži še tega, kar odbija modernega človeka? Cerkev naj bi se reformirala, in krščanstvo bi zopet pridobilo duhove!

Cerkev naj se reformira! Naš čas ima druge zahteve, kakor pa jih je imel srednji vek. V religioznem oziru hoče naš čas ponotranjenje brez vnanjih oblik in formul, v socialnem in političnem oziru pa je demokratičen, demokracijo hoče tudi v Cerkvi in tudi v državi noče "vladajoče Cerkve", marveč le svobodno Cerkev v svobodni državi.

Cerkev se lahko reformira. Ločimo v Cerkvi neizpremenljivo bistvo in menljivo obliko, večno jedro in minljivo lupino, božje počelo in človeški element, božjo ustanovo in časovno vsedlino ali celo navlako človeških slabosti, vero in teologijo, definicije in zmisel definicij! Če Cerkev odkrije modernemu človeku božje bistvo krščanstva, to, kar je v krščanstvu večnega, neminljivega, božjega, bo moderni človek rad odprl srce veri. Saj hrepeni po religioznosti! Vedo ima, a veda mu ne more izpolniti praznote v duši in ne dati zadovoljstva! —

V vsem tem je marsikaj dobrega, marsikaj resničnega. A kdo ne vidi, da so to težki problemi? Moderno človeštvo se je odtujilo krščanstvu. Res, velik del se je odtujil. Toda ali je res Cerkev kriva, ali ni morda neizmerno bolj krivo človeštvo? Ali ni morda bolj kakor reforme Cerkve treba reforme modernega človeštva? In če je res v Cerkvi kaj časovne navlake, ki odbija tudi dobre, kdo naj o tem sodi? ali vsak, komur se zdi? In če bi Cerkev vse odvrgla, kar je v njej časovnega in menljivega, — ko bi to sploh bilo mogoče! — ali bi ne ostalo ničesar več, kar "modernega človeka" odbija? Kdo pa je sploh ta "moderni človek"? Teh vprašanj se mnogi niti ne zmislijo, marveč kratkomalo zahtevajo: Cerkev naj se modernizira, to hoče naš čas! Nič ne vprašajo, ali ni morda naš čas, zatopljen v materializem, izgubil zmisel za pravo religioznost? ali ga morda ne odbija prav to, kar je najbolj božjega v Cerkvi? ali si ne želi morda, da bi molčala Cerkev ravno o večnih resnicah? Nič ne vprašajo, ali so sami dosti prosti modernih zmot, da lehko mirno in zavestno sodijo, kaj je v Cerkvi bistvenega, a kaj le časovno minljivega? kaj jedro, a kje se začenja lupina? kaj vera, a kje so meje teologije? Kaj je cvetlici bistvo, a kaj je časovna tvorba? Trgajte list za listom, ali ne bodete zamorili rastline, preden bodete odkrili samo, bistvo? Nič ne vprašajo, ali je nje postavil Sv. Duh, da vladajo Cerkev božjo? ali nje poklical Duh božji za apostole-reformatorje? ali imajo tisto močno vero in veliko ljubezen do Cerkve, ki brez nje ni pravega reformatorja? in če jih ni poklical Duh božji, ali ne bodo sejali le nezadovoljnosti, a želi nevere? Prevzeti od modernih idej zablodijo in meneč, da služijo veri, služijo le neveri!

Cerkev naj se modernizira! Ta klic ni nov. Lotilo se je te naloge že mnogo mož, tudi mož slovečih imen — Gibbons, Ireland, Spalding v Ameriki, Blondel, Fonsegrive, Klein, Loisy na Francoskem, Schell, Müller, Ehrhard na Nemškem, Hügel, Tyrell na Angleškem — a ni mogoče reči, da bi se bili ognili nevarnih zmot. Že pred leti je Cerkev obsodila tak poskus, "amerikanizem". Tisti, ki so Cerkev res ljubili, so našli stezo iz zmot, tiste pa, ki so bili že preveč prepojeni z duhom sveta, so gnale zmote dalje in dalje. In iz teh zmot se je natekla struja, ki jo imenujemo "katoliški modernizem".

Katoliški modernizem vleče za seboj vse, kar so znesli zadnja desetletja "reformni katoličani". Zato je na površju velika zmeda. A povzel je katoliški modernizem poleg vsega še eno najusodnejših zmot nove dobe — religiozni evolucionizem.

V Italiji je predstavnik nove struje Il Santo. Pod tem naslovom je napisal katoliški pisatelj Fogazzaro roman, ki je živ izraz katoliškega modernizma. Takoj nato se je osnovala revija Il Rinnovamento", ki širi dalje zmedo in zmoto. To revijo je pozdravil nemški filozof Euken in pozdravili so jo tudi nemški "katoliški reformisti". Začutili so torej v njej duševno sorodstvo.

*     *     *

V romanu "Il Santo" (Svetnik)¹ je poleg "modernega svetnika" Piera Maironi prvi junak Giovanni Selva. Zaslovel je zlasti, odkar ga je Fogazzaro sam predstavil svetu kot "modernega katoličana". In res je Giovanni Selva oče "modernega svetnika". Selva je zamislil, kar "svetnik" ostvarja; Selva je dal ideje, Maironi jim daje življenje. "Kar sem povedal in kar bom povedal — tako mu pravi "svetnik" na smrtni postelji — to je Vaše." In potem govori še enkrat o mistični molitvi, o očiščeni religiji, o religiji, ki ni za otroke ...

Kakšne vzore in nazore ima torej Giovanni Selva?

Giovanni Selva je seveda moderen duh, s širokimi horizonti, mož prosvitljene vere, ožarjen z milino religiozne izobrazbe. (Il Santo 21). Sam osebno sicer ni za praktično delo, a je pisatelj in s knjigami širi svoje ideje. Drugi naj praktično izvršujejo, kar je on zamislil. Selva deluje iz dalje v daljo. Marija d’ Arxel, 21 letna deklica, se je zaljubila vanj iz dalje, ko je brala njegovo knjigo o verski filozofiji. Pisala mu je in ga prosila drobne vrstice v odgovor. Giovanni ji je odgovoril, pisal ji je zopet in zopet in nazadnje sta bila 21 letna deklica in sivolasi 56 letni Selva mož in žena. Živela sta v mistični ljubezni. Marija je ljubila v njem njegove ideje in ideale.

Ko nam Fogazzaro predstavi idealna poročenca, pravkar molita: "Njiju ustnice se ne odpro, samo v očeh, široko odprtih in hrepenečih po Neskončnem, se izražajo spoštljivost in žalost in misli, ki se ne povedo, negotova bodočnost, temna vrata, ki vodijo k Bogu ..." (Il Santo 38). Tako molijo moderni katoličani. Tudi "moderni svetnik" moli tako. Ponoči v nevihti kleči Piero Maironi v veliki prirodi. "Čuti, kako se Božje zliva s stvarmi, kako se sam zliva z dušami stvari, kakor glasek v neizmernem zboru, čuti, da je eno z duhtečo goro, eno z blaženim vzduhom! In tako je zatopljen v morje paradiške sladkosti ..." (S. 121).

Giovanni Selva torej piše. Napisal je že kritičen spis o stari in novi zavezi in delo o podlagah prihodnje katoliške teologije. Sedaj piše knjigo o "zmislu krščanske nravnosti". V tej knjigi govori tudi o devištvu. Devištvo, pravi, je v nasprotju s prirodnimi zakoni, "ker zapira pot možnemu življenju", vendar mora imeti svoj zmisel. Giovanni sodi, da je devištvo "skrivnosten činitelj v razvoju človeške vrste". "Heroji odpovedi pripravljajo nevede duhu moč, da ustvari nadčloveka." (S. 45).

Seveda se Giovanni Selva vnema tudi za reformo Cerkve. "V Italiji in zunaj Italije, pravi, nas je precej katoličanov, duhovnikov in laikov, ki želimo reformo Cerkve. Želimo reformo verskega pouka, bogočastja, duhovske discipline in tudi vrhovne cerkvene vlade. Želimo jo brez upora; izvrši naj jo zakonita oblast." (S. 52). "Obetamo pokorščino ... če bo le Cerkev prav rabila svojo oblast." (S. 59). "Na naših ustnah in v našem srcu ne bo sovraštva ... le srd." (S. 60.)

V Cerkev se je vselil duh laži. Črko molijo in vsiljujejo odrastlim jed, ki je le za otroke. Ne umejo, da je sicer Bog neskončen in neizpremenljiv, a da si človek mora o njem in o božjih resnicah ustvariti vedno večjo idejo. Vselil se je v Cerkev duh mrtvila. Preteklost obožujejo, ohraniti hočejo, kar se ohraniti ne da. Na indeks devajo knjige naprednega katolicizma. (S. 366 sl.)

Selva snuje zvezo vseh, ki so edini v tem, da je treba reforme. Osnovala naj bi se zveza "svobodnih vitezov Sv. Duha" (109), ne kak red, zakaj meniški red je v nasprotju z idealom modernega svetnika (109). Selva je pridobil za tako zvezo "katoliških progresistov" (185), "liberalnih katoličanov" (189) že več gorečih pridružencev. Opat Marinier sicer ugovarja, da ni med njimi dosti skupnega za tako "katoliško masonstvo": "družijo nas le negativne ideje" (62). Selva odgovarja, da popolnega soglasja tudi ni treba. "Mi vsi smo se združili v tihi molitvi. To kaže, kakšna je naša zveza. Zlo, ki ga zremo v Cerkvi, izvira iz neskladja med neizpremenljivim božjim in izpremenljivim človeškim elementom v Cerkvi, in mi se hočemo združiti v Bogu-Resnici s hrepenenjem, da odpravi to neskladje ... To zadoščuje." (64) Reforma Cerkve bo morala biti globoka. Giovanni Selva in njegov "svetnik" rada govorita o tem vprašanju v podobah. Cerkev se jima zdi kakor iz tal izvirajoč živ studenec. Na vrhu je luža, umazana in nepitna voda. A kopljite v globočino in našli bote bistro vodo. Obe vodi ste iz istega vira. Tako je v Cerkvi božja Resnica, a na vrhu otemnela, izkvarjena, treba je kopača, a ni vedno hierarhija tisti kopač. Pravijo: Cerkev nasprotuje temu in temu, Cerkev duši to, Cerkev se stara, Cerkev ima Kristusa na ustnah, a ne v srcu. To ne velja, ker hierarhija ni vsa Cerkev. "Cerkev je hierarhija s svojimi tradicionalnimi pojmi, a so tudi laiki, ki so v vedni živi zvezi z dejanskim življenjem in tako vedno reagirajo na tradicijo; Cerkev je oficielna teologija, a je Cerkev tudi neizčrpni vir božje resnice, in ta božja resnica reagira na oficielno teologijo; Cerkev ne umrje, Cerkev se ne stara, Cerkev ima Kristusa v srcu, Cerkev je vedno delavnica resnice ..." "Zakaj hočete iz Cerkve, če vas odbijajo kaki zastareli nauki nje poglavarjev, kaki odloki rimskih kongregacij, kaka navodila papežev?..." (293). Giovanni Selva ima tudi o veri svoje misli. Nikdar ne govori o razlikah cerkva, o Credo te ali one cerkve, ampak on le odpira formule in kaže, kako posije iz njih velika luč, če se odpro na neki posebni način. Harnack govori o katoličanstvu nepristransko in s poštenim namenom, a ga ne pozna, pravi Giovanni. Misli, da je katoličanstvu bistveno, kar je le vnanja in izpremenljiva plat. Vzemite nagnito marelico! Gnila je, bote dejali. A kdor pozna marelice, jo bo vzel, tudi če bi bila vsa gnila, vzel bo iz nje nesmrtno koščico, vsadil jo in pognalo bo mlado drevo, polno svežega sadja! (277). So ljudje, ki jih žene srce h Kristusu, a katolicizem jim je zoprn.Tem je treba pokazati, kaj je katoličanstvo zares, kaj je njega živo bistvo, a kaj so le človeške oblike, ki ga kaze, oblike, ki so izpremenljive in se bodo tudi izpremenile pod vplivom notranjega božjega počela v zvezi z zunanjimi vplivi, z vplivi vede in javne svesti. (307).

Celo Boga lehko kdo taji, ne da bi bil ateist, brezbožnik, ki bi zaslužil večno smrt; "če namreč zanikuje Boga, kakoršnega mu predstavljajo, v obliki, ki nasprotuje njegovemu umu, a ljubi Resnico, ljubi Dobro, ljubi ljudi in izvršuje to ljubezen." (235).

Taki so nazori Giovanni Selva. In kakor rečeno, Fogazzaro pravi, da je Giovanni Selva "moderni katoličan". "Jaz sem se mu izmislil le ime, a on živi, misli in dela na Francoskem, Angleškem, Nemškem, v Ameriki in Italiji. Nosi sutano, uniformo, svršnik. Nastopa na vseučiliščih in se skriva po semeniščih. Bojuje se po časnikih, moli po samostanskih samotah; redko pridiguje, a vedno predava. Je ekseget in zgodovinar, teolog in učenjak, časnikar in pesnik ... Vzora sta mu Vincenzo Gioberti in Antonio Rosmini. Politično pa je častivec genialnega Cavourja in Cavourjeva sloveča formula: 'svobodna Cerkev v svobodni' državi je tudi njegov evangelij."

  

*     *     *

Komu se bo morebiti vse to zdelo celo lepo, kaj še le zmotno! In zares tiči že v tem nevarnost katoliškega modernizma. Na videz hoče le dobro. Saj govori tako lepo o religiji in Cerkvi! Govori tudi prezirljivo, a le o "izrastkih" na drevesu krščanstva: o tiraniji laži, o formalizmu molitve, o malikovavstvu črke, o praznoverju čudežev ...

To je videz. Sploh je značivna modernizmu neka zmeda. Polno blestečih fraz, nekak meglen idealizem, časi tudi malo sentimentalizma. Opat Marinier pravi, da je katoliški modernizem nekak "racionalizem prevlečen z misticizmom" (Il Santo 412). O "modernem svetniku" pa je dejala njegova bivša prešuštna ljuba Jeanne, da tiči v njem nekaj poženščenega, feminilnega, nekak "mističen histerizem". (S. 17.) Pravo bistvo katoliškega modernizma pa s tem še ni označeno. Na dnu katoliškega modernizma tiči — religiozni evolucionizem.

Če se postavite na stališče religioznega evolucionizma, takoj umejete, kaj hoče Giovanni Selva, sicer vam pa zvene na uho le prijetne fraze brez pravega zmisla.

Kaj je religiozni evolucionizem? Evolucionizem, prenesen na versko polje.

Osnovna dogm a evolucionizma je relativnost resnice. Resnica, pravijo, ni nič stalnega, ampak je v vednem razvoju. Mi le iščemo resnico, mi se le bližamo resnici. Vsaka doba, vsaka faza, vsak moment v neprestanem razvoju človeštva ima svojo resnico. To se pravi: v vsaki dobi, na vsaki stopnji kulture človeštvo po svoje pojmuje resničnost. Med tistim pojmom in resničnostjo nikdar ni enačbe; tako je pojem le bolj simbol resničnosti, kakor nje pravi izraz. Vsa naša resnica je relativna; je le naš način pojmovanja, in vsaka doba ima svoj način pojmovanja. Človeška misel se vedno razvija, in vsaka stopnja, vsaka faza v tem razvoju je nov način pojmovanja, je resnica, a le z ozirom na tisto stopnjo razvoja; je resnica, a resnica, ki jo bo nova doba drugače pojmovala; je relativna resnica.

Če prenesemo to moderno teorijo na versko polje, dobimo dogmatični simbolizem. Tudi dogme, pravijo, niso nič drugega kakor relativni izraz nedosežne božje resnice. Kakor ima človeštvo v vsaki dobi svoj način pojmovanja, tako tudi v vsaki dobi na svoj način pojmuje božjo resnico. Ker pa človeštvo napreduje, ker se človeška misel razvija v smeri proti višku, zato mora napredovati tudi način, kako pojmovati božjo resnico; dogme se morajo izpreminjati. Tako tudi dogme pravzaprav niso drugega kakor simboli resnice, podobe, nedostatni znaki za nedoumno in nedosežno božjo resničnost.

Ali so dogme lehko zmotne? Vsa resnica je relativna, zato je vsaka dogma za svojo dobo resnična; seveda bo druga doba drugače pojmila isto resničnost in med pojmi različnih dob je lehko nasprotje; dogma za svojo dobo ni zmotna, a zmotno bi bilo, ko bi kdo v drugi dobi še tako pojmoval resničnost.

Če izvedemo iz te teorije vse posledice, pridemo do nekakega verskega indiferentizma. Vsaka religija je dobra, saj je le neka faza v razvoju človeštva, in v kaki dobi na gotovi stopnji kulture v določenem narodu druga religija celo mogoča ni. Božja resnjčnost je nedosežna, človeštvo jo izkuša zaman doumeti, vsak človeški pojem je le simbol neskončne resničnosti in tako enako resničen in enako zmoten. Religiozni evolucionizem ne zameta krščanstva. Krščanstvo je eden najlepših cvetov človeške misli. A kakor vlada zakon evolucije vsepovsod, tako vlada tudi v krščanstvu. Iz vrst se razvijajo višje vrste, iz človeka se bo razvil nadčlovek, iz nižjih religij se razvijajo in se bodo razvijale vedno višje religije. Tudi v krščanstvu se vrši ta razvoj. Religija bodočnosti bo nova faza v razvoju krščanstva. Eucken napoveduje nekak monizem, ki bo sinteza panteizma s historično-krščanskim dualizmom.

To je kratka teorija religioznega evolucionizma. Ta teorija, pravimo, tiči tudi na dnu katoliškega modernizma. Le premislite še enkrat, kako govori Giovanni Selva o Cerkvi in veri, o formulah in večnem jedru, o vplivu vede in javne svesti na cerkvene nauke! Kot religiozni evolucionist se Giovanni Selva ne briga za Credo. Formule so formule, on išče v njih le božanskega jedra, a zakaj ne bi moglo tudi v nasprotujočih si formulah tičati isto jedro?

Zato Giovanni Selva tako simpatično govori o Harnacku. Harnacku je vse bistvo krščanstva zavest o božjem očetovstvu. Mi smo otroci božji — to je ves evangelij, vse drugo je evangeliju tuje. Ker pa Harnack misli, da spadajo k bistvu katoličanstva tudi dogme o grehu in odrešenju, o Kristusu-Bogu in sv. Trojici, o sodbi in večnem življenju, zato zameta katoličanstvo in Cerkev. Giovanni Selva jako laskavo govori o Harnacku, samo to pravi, da Harnack ne pozna bistva katoličanstva. Kot religioznemu evolucionistu so namreč Selvi vse te dogme le "formule", ki jih je treba "na poseben način odpreti", in pokaže se, da je Harnackov evangelij tudi katoliški evangelij.

Zato je dejal Il Santo, da človek lehko celo Boga taji, ne da bi bil ateist. On taji le vašega Boga, vaš način pojmovanja! Vaš simbol o božji resničnosti njegovemu duhu, njegovi mentalnosti nasprotuje in zato mora imeti njegova religija druge simbole. V pariškem govoru pa je Fogazzaro v imenu "modernega katoličana" Giovanni Selva kar naravnost proglasil religiozni evolucionizem kot naziranje katoliškega modernizma! "Med versko resnico in znanstveno resnico, je dejal, je tajno sorodstvo. Če izročena verska resnica pride z dokazano znanstveno resnico v nasprotje, odtegne le tej jedro in sok in se z njim obogati. Človeška lupina božje resnice se razpoči in odpade, živa vera, oproščena izmrle skorje, pa raste dalje in se uravnava po novih zahtevah človeškega mišljenja. Nje podoba je svetlejša in svetlejša, vedno bližja pravi vsebini božje resnice. Naloga naprednih katoličanov je, pripravljati te meje in potegniti konservativce za seboj." S temi besedami je nekoliko poetično izražen pristni religiozni evolucionizem. Le tako je tudi mogoče umeti, kar piše nova revija katoliškega modernizma, "Il Rinnovamento". Njen ideal je le "iskati resnico", "resnico brez mej". "Zbuditi hoče speče, da vržejo proč maske predsodkov, da raztrupajo formule, v katerih so našli mir, ki je le sen, da gredo prek vsega, kar so podedovali, do prvih virov, naravnost k luči, od mitov k božanstvu ... Naše religiozno naziranje ne pozna dogmatizma, noče nič definitivnega ... Krščanstvo je v vednem razvoju in vedno odmeta stare oblike in si stvari nove ... Med resnico in zmoto ni prave meje, tudi v negacijah je resnica, tudi v mnogih dušah, ki dvomijo ... Na sveti gori (resnice) še ni nihče počil ..."

Iste ideje se širijo po Nemškem in nekoliko že tudi po Češkem. "Das XX. Jahrhundert" oznanja "germanski katolicizem". In kakšen naj je ta? Zmisel krščanske religije, pravi, nam more odpreti le veda. "Die Wissenschaft allein ist der Gott der Erkenntnisse und der Beweise." "Dogme niso nič absolutno veljavnega. Zato se moramo pridružiti onim, ki iščejo. Kopati moramo, ne sanjati... Nemški protestantizem je bil lučnjak in vodnik v najtemnejšem času, vendar ne moremo prestopiti v protestantizem, ker bi le zamenjali eno okamenino z drugo. Naj nas je vzgojil blagoslov duhovnikov ali Lutrova beseda, naj so nas vodile Mojzesove postave ali Buddhove poti: če se očistimo z vodami resne neustrašene vede, če oživljamo svojo osebnost na svetem Bogu in Očetu, smo katoliški in Cerkev nas mora rada ali nerada sprejeti za svoje. Tako bo mati vseh, ki iščejo in romajo, ki hrepene in blodijo, vseh, ki jih ne sprejme nobeno občenstvo okorelih formul ... ."

*     *     *

To je katoliški modernizem. Osrednja zmota vsega je religiozni evolucionizem. Modernisti so izgubili pravo doumevanje krščanstva, krščanskih dogem, Cerkve in hierarhije. Spustili so se po vplivu modernih protestantov na pot subjektivizma in sedaj se ne morejo več ustaviti. Vse se jim melje pod nogami in nikjer ni trdnih tal. Ker hočejo še ostati katoličani, govore še o Cerkvi in Kristusu, morda tudi še mislijo, da je njih Cerkev katoliška in njih Kristus krščanski, a v resnici so njih besede brez zmisla. Dogme so jim le izpremenljivi simboli, le časovne oblike božje resničnosti. Potemtakem, bi bile tudi dogme o Kristusu in Cerkvi le simboli, le oblike nepoznane resničnosti. Pravzaprav — ali je tudi tista resničnost kaj več kakor le prazna umisel (fikcija)? Modernist bo težko odgovoril da. Kako naj vemo, da je sploh kaka nepoznana božja resničnost, če je res vse naše spoznanje le relativno?

Modernisti se gotovo še zavedajo ne, kako usodni zmoti so se vdali. Ko bi njih delo uspelo, bi bilo tam, kjer bi uspelo, — uničeno krščanstvo! Saj krščanstvo brez Kristusa-Boga, brez dogem, brez Cerkve ni več krščanstvo! Katoliški modernizem je velika nevarnost. Zato je izpregovoril o njem že tudi prvoučitelj krščanstva. 17. aprila t.l. je izpregovoril Pij X. zbranim kardinalom: "V silno resnih časih živimo. Ne mislim na preganjanje Cerkve v Franciji — kri mučencev je seme kristjanov! — ampak v miru je grenkost Cerkve najgrenkejša: mislim na tisti strašni boj, ki izhaja iz zablode duhov. Krivo umevajo nje nauke in ponavljajo klic upora, vsled katerega so bili izgnani uporniki iz neba. In uporniki so oni, ki izpovedajo in širijo pod dvoumnimi frazami strašne zmote o evoluciji dogem, ki govore, da se treba vrniti k čistemu evangeliju, t. j. k evangeliju, očiščenemu teoloških razlag, definicij cerkvenih zborov ... Govore o osamosvoji od Cerkve ... Govore, da se treba prilagoditi novim časom, zlasti pa oznanjati ljubezen brez vere, ljubezen polno nežnosti za brezverce, ki pa utira vsem le pot večne pogube. To ni herezija, a je jedro in strup vseh herezij! Cilj je: porušiti temelje vere in uničiti krščanstvo! Da, uničiti krščanstvo! Sv. pismo tem modernim heretikom ni več čist vir vse verske resnice, ampak navadna knjiga. Inspiracijo priznavajo le za dogmatične nauke, a še te po svoje umevajo. Kritična veda je nad teologijo in teologija nje sužnja. Z ozirom na cerkvena izročila je vse relativno in izpremenljivo, avktoriteta sv. očetov brez pomena. Te zmote širijo v brošurah, revijah, celo po romanih; ovijajo jih pa v temne fraze, da se lehko vedno umaknejo, če jih hoče Cerkev obsoditi, in da tem ložje slepe in love brezskrbne ljudi."


To je po sodbi samega Pija X. — "katoliški modernizem!"

---

^{1. Roman je na indeksu} 

Tu bi rad bralca opozoril na dve reči. Prvič, Ušeničnik tu zelo jasno nakaže problem, ki ga srečujemo tudi danes na desnici oz. tej novi desnici in alternativni desnici. Po tem pojmovanju je religija le produkt razvoja človeštva. Tako pojmovanje pa se ne kae v negativnem smislu, zavračajoč religijo, temveč ravno v nasprotnem. Kaže se pozitivno in govori o religiji vse dobro, jo skuša celo ščititi itd. Vendar pa je vsakemu verujočemu katoličanu jasno, da je to pojmovanje katolicizmu nasprotno, saj ga degradira na nek podrejen nivo, kjer je zgolj prikazan kot produkt človeštva, rase, naroda, plemena... in torej v sebi ne nosi presežne resnice, kar pomeni, da je torej to religijo mogoče ločiti od naroda, plemena, rase, človeštva... vkolikor se ustvarijo dovolj primerni pogoji, da bi jo lahko pustili za seboj.

Druga stvar pa je ta evolucionizem mogoče zelo lepo videti tudi pri današnjih kontemporarnih praktičnih katoličanih, ki sicer predstavljajo velik del katoliškega občestva. Predvsem bi rad opozoril na zanimiv članek Katolibanke na spletnem mestu Kritika konservativna, ki je prav simptomatičen za današnje katoličane. Naslov članka je "Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije". V tem članku najdemo vse, kar je narobe z današnjo katoliško mladino. Govori o tradiciji, a pljuva čez tradicijo, govori o katoliški zavesti, a noče nobene konkretne katoliške zavesti itd., itd. Tako odličnega članka, ki bi pokazal na gnilobo današnje "mladinske pastorale", "mladinskih katoliških srečanj", "mladinskih duhovnih vaj", "mladinskega verouka" itd. pač ni lahko najti. Je namreč prav tisti katoliški evolucionizem o katerem je govoril v zgornjem članku Ušeničnik.

Zato ponovimo s Pijem X., kakor ga povzema Ušeničnik:

"...ampak v miru je grenkost Cerkve najgrenkejša: mislim na tisti strašni boj, ki izhaja iz zablode duhov."

"Govore, da se treba prilagoditi novim časom, zlasti pa oznanjati ljubezen brez vere, ljubezen polno nežnosti za brezverce, ki pa utira vsem le pot večne pogube."

Gil Robles -- mlada Španija (Kuhar, 1934)

Gil Robles -- mlada Španija

Lojze Kuhar, 1934

Mladina rada misli, da je že mladosl sama na sebi zadosten naslov, da se ji mora umakniti vse, kar ni njenih let, in da se ji mora brez obotavljanja prepustiti usoda narodovega življenja. Nemški propagandni minister dr. Göbbels, ki nam sicer njegovi ideali niso všeč, ker so protikrščanski, pa je bil dobro navdahnjen, ko je nedavno pozval nemško mladino, naj se vzida v narodovo rast in ustvarjanje, toda »ne kot delavci, ki ne razpolagajo z ničemer drugim, kot z majhnim številom let, »marveč kot tvorci«, ki so si v dobi mladih navdušenj znali pridobiti tudi znanja, da bodo mogli — ne rušiti, ampak nadaljevati in izpopolnjevati delo odhajajočih rodov.« Zlat nauk, ki ga krasno nazorno postavlja v življenje mlada Španija. Še lepši, ker je ta zgled katoliški.

Gil Robles je ime, ki gre med katoliško mladino od ust do ust. Postal je v očeh mladine ne samo pobornik za zmago katoliških načel v svoji daljni domovini, ampak tudi borec za pravice mladih, živ dokaz za to, kaj mladina zmore, ako se ji zaupa tudi najbolj težko breme. Naši dobri mladci so polni ognja, ko berejo zgodbo o Gil Roblesu, 36 letnem voditelju katoliške Španije, ki je prav takrat, ko je razpadala in se rušila pod udarci marksistične revolucije, stopil na plan in jo kot kakšen pravljični vitez rešil iz žrela boljševiškega zmaja. Zakaj? Ker je znal okrog sebe zbrati pravo mladino!

*

Gil Robles, rojen l. 1898., je izšel iz učenjaške družine v Salamanki. Že na vseučilišču je mladi Gil študiral in študiral, a ne za karijero, kot je dejal sam, ne za kruh, marveč za Španijo. Njegova katoliška domovina je takrat spala na blazinah blestečih tradicij in ni slutila, da jo izpodjedajo od vseh strani pogubonosni idejni črvi, da sejejo po tej rodovitni katoliški zemlji in med to blago katoliško ljudstvo sovražni sejavci strašno seme, ki je vzklilo, vzbrstelo, rastlo, ker ni bilo nikogar, ki bi bil spoznal težnje ljudstva in jim ustrezal na pravi način, mesto da so mu laskali krivi preroki. Gil Robles je kot akademik spoznal, kaj se dogaja. Ze kot akademik je sklenil, da bo rešil svojo katoliško Španijo. Ne z besedičenjem, ne s kritiziranjem, niti z jadikovanjem, ampak z delom. Okrog njega se je na vseučilišču začela zbirati mladina, žejna dela in dejanj. V pozne noči so v njegovi sobi mladi fantje študirali vsa nevarna gibanja, ki se zajedajo v Španijo ter od časa do časa prirejali naravnost socialne duhovne vaje, da dodobra spoznajo osnove tega ali drugega vprašanja. Ob nedeljah so se vsuli med ljudstvo, ustanavljali svoje krožke redkih, a plemenitih in na vse pripravljenih katoliških članov, ki so se vsak v svojem okolišu polagoma, a neodjenljivo razširjali, manj v širino kot pa v globino. »Mi nočemo zasesti voditeljskih mest v že napolnjenih dvoranah, ampak hočemo okrog sebe zbrati novo poslušalstvo«, jih je učil akademik Gil Robles.

Kmalu ko je v Madridu končal svoje pravne študije, je bil Gil Robles nastavljen kot docent za državno pravo na vseučilišču La Laguna. Toda tam ni vzdržal. Ni bil učenjaška narava, ampak udarni značaj, ki išče nova polja za ustvarjanje v vsakdanjem življenju. Temeljno znanje mu je dala domovina, praktičnega udejstvovanja se je šel učit v širni svet. Najdemo ga kot tihega, skromnega učenca v MüncheN Gladbachu v Nemčiji, pri Burenbondu v Belgiji, pri Action Populaire v Franciji, pri krščanskih socialcih na Dunaju, pri Truth Society v Angliji. Vse si je ogledal, vse temeljito preštudiral, vse si dal razkazati. In ko se je vrnil, so mu ponudili glavno uredništvo katoliškega dnevnika »El Debate«. Njegova iz krščanstva vzrasla in za krščanski apostolat vneta duša pa ga je gnala zopet med ljudstvo. Ustanovil je s pomočjo svojih mladih somišljenikov takrat še številčno šibko, a idejno silno močno socialno ljudsko stranko v Španiji. Iz učenjaka je nastal politik, iz politika ho kmalu zrasel državnik.

»Kaj hočemo?« je naslovil svoj prvi veliki poziv na mlado Španijo. »Nič drugega kot to, da javno življenje pokristjanimo. Španija je katoliška, a ni več krščanska. Največ nam je škodovalo naše zaspano prepričanje, da je Španija katoliška. Res, opirali smo se na določbo v ustavi, da je katoliška vera vera države in naroda in pod streho te ustave smo spali svoje spanje naprej. Po vojašnicah so vojaki prisostvovali vsako nedeljo božji službi, potem pa so preklinjali naprej. Naše meščanstvo je trumoma hodilo k nedeljski sv. maši, pred cerkvenimi vrati pa kupovalo brezversko časopisje, ki je ljudstvo zastrupljalo. Državne oblasti so se klanjale cerkvenim knezom pri otvoritvah kakšnega mostu, po vseučiliščih pa so nastavljale najhujše verske nasprotnike. Pod uradno »katoliško« vlado so svobodomiselci zasedli vsa najvažnejša vodilna mesta v državni upravi in v javnem življenju, dobili so v svoje roke mladino, med tem, ko so zaspani katoličani nadaljevali svoje blagodejno spanje v prepričanju, da je Španija že katoliška in da bo Bog dal, da bo tudi še naprej ostala. Temu mora biti konec. — Hočemo popolne jasnosti v javnem življenju, zahtevamo odkritega odgovora na vprašanje, kdo je katoličan in kdo ni. Zato zbiramo mladino, ki je trdna v svojem verskem prepričanju, ki ni dostopna za nikak kompromis, ko gre za uveljavljenje krščanskih načel v javnem življenju.«

To je bila prava vojna napoved, ki so jo mladi, pogumni apostoli poslali med ljudstvo. Vojna napoved, ki so ji sledila tudi dejanja. Gil Robles je ustanovil prvo mladinsko katoliško organizacijo v Španiji, v katero ni bil sprejet nihče, ki ni bil prepričan borec za zmago krščanstva. Dosledno so čistili povsod, odrivali vse, kar je bilo zastrupljeno z liberalizmom, odklanjali vse, kar je bilo kakorkoli omadeževano z marksizmom ter končno uspeli, da je bila mladinska organizacija res skupina v veri utrjenih in za zmago vere na vsako žrtev pripravljenih mladcev. V okviru mladinskih društev je Gil Robles poskrbel za osrednje socialno vzgajal išče, kjer so se prečiščale ideje, od koder so prihajale kristalno čiste smernice za apostolstvo krščanstva med ljudstvom in ki je bilo ob enem tudi prvo dosledno krščansko žarišče za širjenje dobrega tiska.

»Ne bomo sedeli v senci farnih stolpov, ne bomo izgubljali časa na plehkih društvenih odborovih sejah, ne bomo plesneli v svojih društvih in se ne dolgočasili na društvenih prireditvah. Naše društvo je Španija, naše članstvo mora postati španski narod. Naša društva nas vzgajajo za veliki boj, ki ga hočemo izvojevati kot pravi apostoli Kristusa, ko bomo iztrgali naše ljudstvo iz rok krivih prerokov in ko bomo državo postavili na načela, ki jih posvečuje naša vera.« Kdo bi se bil mogel zoperstavljati tej čudoviti tvorni sili, ki je rastla med ljudstvo, ki je vrgla vse ovire ob stran kot snežni plug, ki si trdovratno orje lepo, gladko pot!

Tako je imel Gil Robles, ko se je nenadoma razvnela v Španiji revolucija in so izpodjedli pogubni črvi udobno ležišče »uradnega katolištva«, pripravljeno četo katoliških »desperadov«, kot je sam imenoval svojo strumno organizacijo mladih katoličanov, ki niso bili samo člani Katoliške akcije, ampak njeni apostoli, s čistimi nazori, ki ne dopuščajo nobenega barantanja ne z levico, ne z desnico. Nič ni bolj udarnega v življenju ko svetloba, kot jasnost. Skozi najmanjšo špranjo prodre sončni žarek in si osvoji prostor brez kompromisov in brez vsakršnih ozirov. In kako neizmerno pusta je pokrajina, kadar sonce hoče napraviti kompromis s temnimi oblaki!

Komaj osem dni je preteklo od proglasitve republike. In že je Gil Robles, naslanjajoč se na četo mož, ki vedo kaj hočejo in ki to hočejo z vsemi silami svoje duše, ustanovil svojo »Accion popular«, svojo ljudsko stranko, in jo s svojim listom, ki je od l. 1931. do revolucije narasel od 80 na 250.000 naročnikov, poslal v boj kot mlado vojsko, sijajno opremljeno z najbolj plemenitim orodjem duha in srca, da si — osvoji Španijo. Na njegovi zastavi sta bili zapisani dve imeni: Kristus in domovina. Ne kot da bi ta dva pojma mogla živeti drug ob drugem, ampak kot dve načeli, ki se morata notranje preplesti in drug v drugega prerasti, ker mora Kristus postati vsebina domovine in domovina vsebina Kristusa. Strahote revolucije so dvignile iz zaspanosti vse udobno »uradno katolištvo«, vse tiste, ki so se leno zanašali na moč starih katoliških tradicij. Plameni cerkva in samostanov so žareče in grozeče razsvetlili Španijo in razgalili sliko, ki je bila grozotna in v svoji grozoti — resnična. Revolucija je razmajala tudi vse strahopetce in kolebnike, ki pred nevihto niso marali pod zastavo Gil Roblesa, ker je bilo tam treba delati in se žrtvovati, ti so pa iskali le svojih koristi.

Ko je stara »uradna katoliška Španija« umirala pod udarci boljševiških gonov, se je Gil Robles dvignil na razvaline in v svojem prvem revolucijskem govoru, dobro vedoč, kaj stoji za njim, poslal po Španiji svoj nepozabni tolažilni govor, ki je bil poziv na naskok: »Jaz verujem v svoje ljudstvo, jaz ljudstvu zaupam, pri njem bom iskal opore, razsvetljenja in moči. Mi, ki verujemo v Španijo, mi ki smo ohranili vero v kreposti našega ljudstva, mi ki smo dorasli v pravi demokraciji, ki obstoji v tem, da ostajamo dan za dnevom v živi zvezi z ljudstvom in z njegovimi potrebami, da mu v njegovih potrebah tudi pomagamo, mi se bodočnosti ne bojimo, ker vemo, da nas ljudstvo ne bo zavrglo!«

Gil Robles se ni motil. Ljudstvo ga ni razočaralo, kot še ni razočaralo nikogar, kdor je prav ž njim občeval in ga nikoli ni varal. Obljub ljudstvu nikoli ni dajal, samo klical ga je v boj za zmago krščanstva, kajti, »kadar bo zaživelo v Španiji živo krščanstvo v vseh, od najvišjega do najnižjega, kadar bodo prekvašene v dejavnem krščanstvu družine, socialne celice domovine, potem bo krščanstvo samo ustvarilo nove pogoje življenja, ki ga nobena revolucija ne more dati.«

Ko so dve leti pozneje bile razpisane volitve, je Gil Robles dokazal, da je imel prav, ko je zaupal v ljudstvo. Njegova stranka je postala najmočnejša v državi in njen vpliv je odločilen za vodstvo države. »Toda mi smo še daleč od cilja, kajti naš cilj je, da postane zopet dejavno krščanski vsak član naše domovine«, je napisal v »El Debate« po veličastni zmagi na volišču. In tako dere navzgor njegova osvojevalna reka krščanstva, vedno bolj široka obzorja napaja in vzgaja od spodaj navzgor nov krščanski rod, ki se mu bodo zdele strahote revolucije le še turobne sanje iz prošlosti, ki je ni več.

Takšen je torej ta mladi državnik, ki bo v zgodovini katolištva ostal zapisan kot izreden, od božje Previdnosti poslan pojav, da v dobi, ko se nam dozdeva, da se na vseh koncih in krajih utesnjuje razmah katolištvu, prinese malodušnim sveže pobude in udaren dokaz za večno mladost katoliškega optimizma.

Na pripravljene sedeže ni sedel in ni maral sesti. Ustvaril si je svojega lastnega. Pred poslušalci, ki so jih drugi zbrali, ni maral stopiti, sklical je svoje. Negativnega kritiziranja se je ogibal, hotel je s pozitivnim delom dokazati upravičenost svojih trditev. Besedičenja se je bal, ker je odlično spoštoval — dejanja. Udobnosti ga je bilo strah, ker je vedel, da so le žrtve tvorci novega življenja. Starega ni podiral, pač pa novo gradil. Pred vsem pa je ljubil svojo vero in svoje ljudstvo.

Življenje Gil Roblesa ni samo nazoren pouk, na kakšen način se mladina dejavno včleni v narodovo življenje, čeprav zunanje okoliščine morda za to navidezno niso ugodne, marveč je v prvi vrsti krasen zgled, kakšna naj bo mladina, ki stremi za visokimi smotri: do dna duše krščanska, na vse žrtve pripravljena, apostolska. Mladina, ki ne išče sebe, marveč hoče udariti Kristusov pečat na ljudstvo, ki mu je do smrti vdana.

Katolicizem in nacionalizem (1902)

Katolicizem in nacionalizem

Dr. M. P., 1902

Res tužna majka — katoliška cerkev na Francoskem! V pregnanstvu živi od lani velik del njenih sinov redovnikov. Francoske prostozidarske lože pa jej hočejo odtujiti tudi svetne duhovnike ter jih zapeljati v razkol. Mnogo se že govori in piše o francoskem razkolu.

Mi mislimo in upamo, da se tako govorjenje in pisarjenje vendar tudi deloma ne bo uresničilo, da je razkol za zdaj še nemogoč. Mislimo, da prav pojmuje položaj francoski škof angoulemski, ki je ob novem letu rekel glede možnosti nacionalne cerkve svoji duhovščini: "Vidi se, da je bolj vredno kakega žurnalista, ki je na lovu senzacionalnih novic, kakor pa duhovnikov, ki morajo z molitvijo, ljubeznijo, ponižnostjo in gorečnostjo biti pripravljeni na vse eventualitete, misliti na take stvari." Mislimo, da prav pojmuje položaj tudi albijski nadškof Mignot, ki je bil pred kratkim pri papežu; k o so ga sveti oče vprašali, kaj misli o vprašanju razkola, je odgovoril: "Sveti oče, sedaj smatram razkol za malo verjeten; da bi bil razkol mogoč, bi moralo ljudstvo ostati globoko verno in zmožno interesirati se za vprašanja te vrste. Danes bi na Francoskem noben človek ne šel v razkol ... Škof, ki bi se ločil od papeža, čigar ugled je danes tako velik, bi se smatral za zmotenca." In mislimo, da je ljudstvo francosko še vedno toliko inteligentno, da se ne bo dalo zavesti od prostozidarskih lož v razkol, dasi mu obetajo cvetočo samostojno nacionalno cerkev, marveč bo rajši poslušalo take može, kakor je sloveči njih akademik Ferdinand Brunetiere, ki jim je v svoji glasoviti "Revue des deux mondes" v zvezku z dne 15. novembra 1901 pod naslovom: "Ali hočemo narodno cerkev?" (Voulons nous une eglise nationale) tako krasno pojasnil in pokazal lepo harmonijo med katolicizmom in nacionalizmom.

Dobro pojmovani nacionalizem, pravi sloveči akademik, nikakor ne nasprotuje dobro pojmovanemu katolicizmu, ampak se lepo skladata in izpopolnjujeta. Lahko si dober domoljub in obenem dober katoličan, celo prijatelj — tovarištva Jezusovega !

Seveda, ko bi se nacionalizem hotel bahato in naivno čuditi samemu sebi, se kakor divjak z mržnjo izolirati od tujcev, ne poznavajoč in ne pripoznavajoč vezi med narodi, tak nacionalizem bi bil vsekako v nasprotju s katolicizmom. Tako ga pojmuje grška nezedinjena in anglikanska cerkev. Anglež misli, da je večji Anglež, če ni "papist", a menj mu je žal, da so "papisti" katoličani, kakor da niso Angleži. Toda v tem ne obstaja "nacionalizem"; prav tako, kakor se neodvisnost značajev in prava individualnost ne kaže na ta način, da se človek tako nosi, kakor da ni podoben nikomur na svetu in kakor da je on edini svoje vrste. Pravi in dobro pojmovani nacionalizem je v zavedanju nekih permanentnih ali aktualnih potreb, ki so pogoj življenju naroda kot takega, a te potrebe nikakor niso inkompatibilne z mnogo višjim, splošnejšim in plemenitejšim pojmovanjem usode človeštva. O pisatelju teh razmotrivanj, akademiku Brunetieru, se najmenj more dvomiti, da je slabo in medlo branil idejo domovine, ker je nasprotno ravno on živahno vztrajal v obrani te ideje v onem času, ko se mnogo današnjih francoskih "nacionalistov" še genilo ni proti navalom, ki so se sipali na njo od vseh strani. Toda "religija domovine", kakor se semtertja imenuje, ne bi mogla zadovoljiti aspiracij človeške duše, in to ne bi bil nikak človek, ki bi se mu pogled nikdar ne povzpel nad meje njegove sedanjosti.

Torej ljubimo, bratje, domovino — zanosno kliče Brunetiere — ljubimo jo z vsem žarom svoje duše, ljubimo jo z ljubeznijo čuječo, nezaupljivo in ljubosumno! Ljubimo jo zaradi nje in ker je to ravno ona! Ljubimo jo zaradi vsega onega, kar smo jej dolžni v sedanjosti in preteklosti! Ljubimo jo za vse ono, kar njena sreča, veličina in slava na kakršnikoli način pripomore k utemeljenju in probujanju našega življenja. Mi živimo z njenim življenjem prav kakor s svojim; kar njo zadene, to tiče tudi nas; in mi poznamo ljudi, ki so umrli vsled njenih nesreč in izgub. Ali vkljub temu pazimo dobro, da nam ona ne bo vse niti na tem svetu, a še menj z ozirom na večnost. Ako jo je treba braniti proti napadom "internacionalizma", je treba vedeti, da ima tudi dobro pojmovani "internacionalizem" svoj "raison d’etre" t.j. pravico do življenja! So stvari, ki se ne bi mogle docela razviti in ne bi mogle popolno doseči svojega pomena, če ne postanejo internacionalne". Politika, književnost, umetnost morejo biti "nacionalistiške" ali "nacionalne". Nemara je treba, da so take. Toda znanost, morala in religija ne bi mogle biti nacionalne, če bi hotele biti to. Je umetnost nemška in književnost angleška, toda ne more biti znanosti "ruske", morale "amerikanske" ali katolicizma "francoskega". Tudi če dopustimo, da se per abusum moremo poslužiti teh imen, da označimo neke osebine ali osebitosti v obliki, ki se ne dotikajo jedra stvari same, vendar predmet religije, morale in znanosti vedno ostane "univerzalen". Ko bi se to pustilo izpred oči, bi znanost nehala biti znanost, morala — morala in religija — religija. Jasno je, kaj bi s tem izgubile religija, morala in znanost, ali res zanimivo bi bilo vedeti, kaj bi pri tem pridobil "nacionalizem"? Iz vsega tega se vidi, da nauk katolicizma v svoji univerzalnosti nima ničesar, kar bi se ne moglo spraviti z najstrožjim nacionalizmom ali gorečim patriotizmom. —

Proslavljani apostat (M. Opeka o Giordanu Brunu, 1900)

Proslavljani apostat

   

Dr. Mihael Opeka, 1900

"Ljubljanski Zvon" je postal od novega leta sem pravi "miraculum mundi". Ne le da prinaša najklasičnejših pesmi, najbolj umetniško-dovršenih romanov in novel, najtemeljitejših "študij, essayev in kritik", itd., marveč zanima se sploh za vsako "aktualno" vprašanje. Eno takih "aktualnih" vprašanj, "ki jih reka časovna prinaša s seboj", zdela se je v zadnjem času uredniku g. A. Aškercu — zopetno proslavljanje meniha - apostata Giordana Bruna. Zato je priobčil v 3. št. svojega lista neizrečeno jezgrovit in temeljit (!) članek o Giordanu Brunu iz peresa nekega Sempronija Avanti-ja, kateri pisatelj je pa po splošni sodbi prav zelo v sorodu z gospodom Aškercem samim. Spis je toli karakterističen za slovensko "misel svobodno" in toli zabaven za vsakoga, ki je bral o Giordanu Brunu le še količkaj druzega, nego "Neue Freie Presse", da naj se nam ne zameri, ako se nekoliko pobavimo ž njim!
 

*     *     *

 
Kako nam slika "Zvonov" Sempronio Avanti meniha - odpadnika, Giordana Bruna? Tako, kakor slika človek, katerega je nevednost ali pa strast popolnoma zaslepila, tako, kakor je treba slikati, da se vzbuja v srcih simpatija do ničvrednega brezbožneža, a sovraštvo do vere in cerkve! Giordano Bruno je po tej sliki ena najgorostasnejših prikazni v zgodovini svojega časa. Čujmo! "Dne 17. februarija t. l. je preteklo 300 let, kar je bil v Rimu na Campo dei fiori na grmadi živ sežgan eden največjih mislecev in filozofov, kar jih je kdaj živelo na svetu — Giordano Bruno... Bil je na smrt obsojen Giordano Bruno, ker je kot znanstvenik in posvetni filozof razširjal nauke, ki so nasprotovali in nasprotujejo deloma še dandanes cerkvenim dogmam ... ker je zunaj svoje cerkve z orožjem znanosti in filozofije deloval proti cerkvi in zastarelim nazorom svojega časa"... In v tem je bil velik. V znanstvu in filozofiji svobodne misli, katera nima nič opraviti z avtoriteto cerkve in s tisto staro šaro, ki ji pravimo "dogme" — v tem je Giordano nadkrilil vse pred seboj in vse za seboj noter do Sempronija Avantija...  "Giordano Bruno je bil genialen človek, ki je s pomočjo neke čudovite in zagonetne divinatorske sposobnosti prehitel svojo dobo, se ločil in osvobodil od mišljenja te svoje dobe in si ustvaril takšno naziranje o svetu, do kakršnega so dospeli drugi ljudje (med njimi tudi Sempronio Avanti) komaj 300 let po njegovi smrti"... Giordano je "preporodil svobodno znanstveno raziskavanje in premišljevanje". Njegova duhovitost je bila naravnost (slovenski izraz se ne more več popeti do nje) "fenomenalna". ... Učil in "slutil" je neizrečeno visoke in temeljite reči, med drugimi celo descendenčno teorijo Darwinovo, "ki si je dandanes že osvojila znanstveni svet" in "moderni monizem", t. j. panteizem.

Toda ne samo največji znanstvenik in filozof, "Giordano Bruno je bil tudi pesnik, svobodomiseln pesnik" kakor n. pr. na Slovenskem A. Aškerc. "In tudi njegove poezije so prešinjene z njegovimi filozofskimi idejami" ... A kar ga kot pesnika najbolj odlikuje, to je — o veselje! — dejstvo, da veliki menih v plodovih svoje nesmrtne muze pridno vzdiguje "satirski bič", da udriha ž njim po veri in cerkvi, ali, kakor se previdneje izraža Sempronio Avanti, da "tepe zastarele oblike svojega časa" ...

Kaj čuda, če je pri takem mislecu, pri takem pesniku, "moralo priti do konflikta, do tragičnega konca"... In prišlo je v resnici. Izdali so ga, predali so ga inkviziciji, ta ga je zaprla, potlej izročila posvetni oblasti — — in izdihnil je na Campo dei fiori "veliki mislec v plamenih svojo idealno dušo". ...

Neizrečeno ginljiva je bila ta smrt. Svet je tedaj ni razumel, ker ni še bil tedaj prepričan, da bo "mučenik" Giordano sijal kot ena najlepših zvezd in perpetuas aeternitates. "Tisto leto, 1600., je bilo sveto leto, in neštete množice ljudstva so bile priromale v Rim. Okoli grmade se je kar trlo ljudi in gledalo grozni prizor. ... Vedeli pa niso, da je krivoverec, ki gori na grmadi, poslej nesmrten in da se začenja ž njim takorekoč nova doba človeške misli."

In "koliko možatost, kolik pogum, kolik značaj" je pokazal menihodpadnik v ti svoji "tragični uri"! Kaj bodo vsi krščanski mučeniki, naj so pretrpeli še toliko muk in bolečin, naj so jih metali pred divje zveri, naj so jih pribijali na križ, naj so jim trgali živo meso s telesa, naj so počeli z njimi, karkoli so hoteli! "Krščanski mučeniki so imeli oporo v tisočih in tisočih svojih sovernikov in somišljenikov, imeli so oporo v večnem plačilu po smrti. V zadnjih urah mučeništva jih je krepčalo hrepenenje po kroni Kristusovi."

Kaj pa junak Giordano Bruno? On vsega tega ni imel, "on je stal sam in umiral". Pač, eno oporo je pa le imel, oporo "v samem sebi, v svojem prepričanju, da se je boril za resnico (vse drugače kot pa mučeniki krščanski!) in svobodo mišljenja"...

Zares "kolika možatost, kolik pogum, kolik značaj!"

Zato pa je tudi zmagal. "Zmagal je Hus, zmagal je Galilei in zmagal je tudi Giordano Bruno", kajti "ogromna večina kulturnega sveta je danes istih nazorov, kakršnih je bil pred 300 leti Giordano Bruno"...

In zato je tudi vreden, da ga obožuje vse, obožuje "tudi najbolj veren in konservativen sin katoliške cerkve". ... Zakaj "človek, ki je rajši umrl v plamenih strašne smrti, nego da bi bil preklical, kar je učil, in zatajil svoje prepričanje, tak človek zasluži, da ga časti ves svet, da ga spoštujejo tudi njegovi nasprotniki"...

Taka je slika meniha-apostata v beletrističnem listu za slovensko "inteligenco". Zlobna, tendenciozna slika, izmed koje potez se reži — brezverstvo in črt do katoličanstva!
 

*     *     *

 
Kaj pomaga potvara resnice, kadar se pa resnica sama s sveta spraviti ne da? Giordanova slika v luči resnice je drugačna. Zgodovina govori tako, da si je nesrečnejšega, izgubljenejšega bitja težko misliti, kot je bil le-ta proslavljani apostat.

Njegovo življenje je bilo burno. Porodivši se l. 1548. v Noli na Laškem se je v svoji mladosti pečal s poezijo, a brez vsacega prida za nravstveni napredek svojega značaja. Nravno že pokvarjen je vstopil še mlad, v 14. ali 15. letu v red dominikancev, naredil obljube in bil bržkone l. 1572. Posvečen v mašnika. Toda kmalu je zapustil samostan in duhovenstvo "radi svojih radikalnih in ne več pravovernih nazorov", kakor piše sam Sempronio Avanti. Začel je jadrati po svetu brez miru, brez namena. Šel je v Genuo, Savono, Turin, Benedke, Paduo, Bergamo, Milan, Chambery, Genf (l. 1580), Lyon, Toulouse, na Angleško, na Nemško, zopet nazaj na Laško, kjer ga je 23. maja 1592. benečan Mocenigo izročil inkviziciji, katera ga je pozvala v Rim, postavila pred sodišče ter izročila kot trdovratnega brezbožneža svetni pravici. Le-ta ga je proti prošnji sv. inkvizicije po tedanjih postavah radi herezije obsodila na smrt na grmadi (8. - 9. februarija 1600).

Toda ni li trpel in umrl Bruno kot "mučenik" znanosti in vede? Kot "mučenik" prepričanja, "da se je boril za resnico?"...

Čujmo protestanta Zöckler-ja!

"Odločno prenagljena je trditev, da je bil Giordano Bruno mučenik za Kopernikovo prepričanje... Že njegov spis 'Spaccio della bestia trionfante' je naravnost cerkvi sovražen, taji pozitivne dogme, kot n.pr. božanstvo Kristusovo in je po lucianskem načinu tako zaničljiv in drznozasmehljiv, da že zaradi njega ni mogel uiti obtožbi radi bogokletstva." — Sicer pa je dekret kongregacije indeksa, po katerem je bilo prepovedano zagovarjati in razširjati Kopernikov nauk, prišel na svetlo še le l. 1616., torej nič manj nego celih šestnajst let po smrti Giordana Bruna!

Ne, Giordana je sodila in obsodila postava, obstoječa zoper javno herezijo. Ali je bila ta postava krivična? Ali je krivična v človeški družbi postava zoper zločin, ki ruši temelje človeške družbe? Herezija, brezverstvo pa je tak zločin!¹

In heretik, brezbožnež je bil Giordano Bruno. Po njegovi lastni samoizpovedi je že pred svojim 18. letom dvomil o temeljnem nauku krščanstva, o presv. Trojici in se je le v svoji brezznačajni hinavščini dal posvetiti za duhovnika. In kot duhovnik je nadaljeval svoj boj ne proti "tesnim sponam skolastičnim", marveč proti fundamentalnim dogmam krščanstva, kar priznavajo vsi njegovi življenjepisci, neizvzemši plitvega Sempronija Avanti-ja, ki tudi piše, da je moral radi svojih "ne več pravovernih nazorov zapustiti samostan in Italijo"...

V resnici ne pravovernih! Saj ga je švicarski reformator Calvin spodil iz Genfa, "ker se je predrzno igral s tajenjem osebnega Boga"... saj so ga v Helmstädtu na Nemškem izobčili iz svoje občine luteranci kot bogotajca in nemoralnega človeka ... saj je imenoval Jezusa Kristusa "sleparja, ki ni zaslužil samo križa, marveč vislice" ... saj mu je bilo sv. pismo "sanjarija" in žival, ki ji pravimo osel, "podoba svetnika"...

In tacega človeka stavite na oltar, obdajate z apoteozo!

Toda bil je "eden največjih mislecev in filozofov, kar jih je kdaj živelo na svetu". ... Da, kajti vam so veliki "misleci in filozofi" vsi tisti, ki mislijo in pišejo — sovražno nasproti katoliški vedi, v protislovju s krščansko dogmo, in naj so drugače v svojih mislih in izvajanjih še tako nedosledni in zmešani. Giordano Brunova "filozofija" je zblojena in zmešana dovolj, da se ji lahko roga normalno-zdrav razum. Seveda, kdor simpatizuje rajše z brezmiselnim evolucijskim panteizmom, nego s prvo šesterih krščanskih resnic, da je en Bog, stvarnik nebes in zemlje — temu je menih-odpadnik lahko "eden največjih mislecev in filozofov". ... Komur je drago, da je "vsemir večen, neskončen", da "višji organizmi proizhajajo po neskončni poti (!) razvoja iz nižjih organizmov", kdor obožava descendenčno teorijo Darwinovo, kateri se dandanes roga že ves znanstveni svet, komur ugaja, da človeška duša ni neumrjoča v zmislu od telesa ločene, obstoječe individualnosti, pač pa morda v tem zmislu, da se seli iz telesa v telo, itd. itd. — komur je vse to "globokomiselstvo" in "filozofija", ta le proslavljaj modroslovje Giordana Bruna, a vedi obenem, da je sprt — z razumom...

Ne, vse zasluge Giordanove za znanost, za filozofijo, so — ničla. Kako, ko niti sam ni vedel, kaj je in kaj uči! Dobro pravi "Slovenčev" člankar: "Da, pisal je mnogo filozofičnega, če se sme zmes poezije in dialektike, mitologije in alegorije, matematike in mistike, vsega in ničesar imenovati filozofija! Še nobeden ni jasno očrtal Brunovega svetovnega naziranja. Nihče ne more povedati, kaj je pravzaprav bil. Bil je naturalist, materialist, panteist, nihilist, vse obenem, sedaj bolj to, sedaj ono, kakor je hodil sedaj v kuti, potem brez kute, in kakor je sedaj trdil, da ne taji nobene krščanske resnice, a kmalu zopet priznaval, da nič ne veruje!"

Tak učenjak, mislec, filozof je bil Giordano Bruno.

In značaj? "Kolik značaj!" kliče navdušeno "Zvonov" Sempronio Avanti, kako "idealna duša"!

Brezznačajnež, pravimo mi, podla, umazana duša! Pozvan prvikrat pred sodbo radi razširjevanja nevere se je hotel najprej izviti z lažmi, pozneje je obstal, češ "da je zagovarjal arianizem (!)". V duši je nosil pekel herezije, a je vendarle jedel samostanski kruh celih 12 let. In ko je vrgel od sebe meniško kuto, jo je zopet oblekel v Genfu, da se je v nji predstavil tamošnjim reformatorjem, pri katerih je iskal zavezništva ... potem pa jo je zopet slekel... Da bi se prikupil protestantom, je imenoval v svojih spisih Lutra "največjega med velikani, odrešenika sveta, novega Herkula", papeža pa "tirana in namestnika pekla, krvoločno zver, peklenskega psa s tremi glavami"... O angleški grozoviti kraljici Elizabeti je dejal, da je "nimfa, boginja iz nebeške snovi, božanstveno bitje, vredno, da ne vlada samo Angleške, marveč vesoljni svet"...

In njegov cinizem in njegova frivolnost! Ta se pač krasno strinja z "idealno dušo", ta menda dovoljno karakterizira "svobodomiselnega pesnika" ... Spisi Giordana Bruna so kloaka nenravnosti. Iz njih so radi zajemali skrunivci vsega, kar nosi pečat poštenja in vernosti, kakor Swift in dr[ugi]. Znana je sodba o njegovem glavnem spisu "Il Candelajo". Liberalni italijanski list "Il Capitano Fracassa" ga je nazval — svinjarijo ...

Kako piše Giordano o ženski, tega si res ne upamo vsega zapisati. Imenuje jo med drugimi grdobijami "gnjusobo, smrad, grob, str...šče"...

Kako nizkotno govori o ubogem, delavskem ljudstvu, kako hvali Lutra, ker je pozival plemenitnike, naj pobijajo kmete kot stekle pse in divje zveri — vse to bi bilo dobro, da podrobneje premišljuje veliki reševavec socialnega vprašanja, g. A. Aškerc...

Za - se, da, za - se je imel besedi nore samohvale! Čutil se je v svoji nesramni oholosti "človeka, katerega je vzbudila Previdnost za velike reči; učitelja, dramivca spečih, krotivca predrzne nevednosti in svojeglavnosti;  človeka, ki ni ne Italijan ne Irec, ne možki ne ženska, ne škof ne knez... pač pa državljan in domačin vesoljnega sveta, sin očeta solnca in matere zemlje". — Norec!

Kaj čuda, če je tako frivolen, ciničen in ohol nesrečnež v "tragični uri", ko so ga že objemali plameni na grmadi, katero je po vsi pravici zaslužil (novodobni modrijani naj pogledajo v knjigo, katero je spisal Calvin, in v kateri dokazuje, da so krščanska oblastva opravičena kazniti s smrtjo heretika in bogokletnika) — kaj čuda, pravimo, da je odpadli menih celo tedaj od križa, katerega so mu kazali — obrnil strani oči ter je za slovo od sveta bruhal na dan grde besede...

To je Giordano Bruno v luči resnične zgodovine. In takega človeka vi proslavljate? ...
 

*     *     *

 
Dve, tri refleksije.

Daleč smo prišli. List, čigar urednik je zaznamovan z neizbrisnim znakom katoliškega duhovenstva, izigrava med slovensko razumništvo podlega apostata — za duševnega "velikana" in z mučeniškim sijem obdanega "svetnika". Tako dela "moderni" svet. Ničle stavi na vidik, prave vzornike tepta v blato ... Ali je to nevednost ali je strast? Nevednost v tako eklatantnih slučajih, kakor je Giordano Bruno, ne more biti. Strast je. Zakrknjenost je do vsega, kar je versko-svetega. Odpornost je proti — katoliški cerkvi in njenim idealom ... Razum tukaj ne govori, tukaj govori samo srce, a srce, pravi Pascal, ima često svoje vzroke, o katerih razum nič ne ve ...

Zgodovina človeških src se razkriva pogosto v človeškem mišljenju (Fichte.) Na kakšno zgodovino src sklepajmo tam, kjer se v mišljenju namenoma potvarja resnica?... Ali ne res na zgodovino od strasti poraženih src, na zgodovino src — v razvalinah? ...

"Svet ljubi, kar je njegovega", pravi Resnica. Od te večne Resnice so odtrgana ona — srca v razvalinah!

Kdaj bode zopet trezen razum sodil med resnico in lažjo? Kadar bodo ozdravljena srca...

"O Gott, du Erd- und Himmelslenker,

Vermehre doch die Zahl der — Denker!"

(Fr. Brunold)

---

^{1. Sv. Tomaž Akvinski pravi tozadevno: "Mnogo večji zločin je, kvariti vero, od katere ima (večno) življenje duša, nego ponarejati denar, ki je pripomoček k časnemu življenju; ako smejo torej svetni poglavarji (v duhu tedanjega civilnega prava krščanskih držav) po pravici takoj izročiti smrti ponarejevavca denarja in druge zločince, smejo se tem bolj heretiki, kakorhitro jim je herezija dokazana, ne samo izobčiti iz cerkve, marveč tudi po pravici s smrtjo kaznovati." —  (2a. 2ae. Q. XI., a. III. in corpore.)}