Treba je pokore (1940)

Treba je pokore

9.2.1940

Minil je pusten čas. Bil je kratek, v svojem neurejenem veseljačenju prava podoba zemskega življenja. Kljub resnim časom, kljub težkim brigam na zabaviščih ni manjkalo ljudi in z denarjem niso štedili. Hoteli so biti veseli, za vsako ceno radostni. Po deželi so ga iskali ob harmoniki, ob litru vina in ob poskočnih polkah. V mestih so drveli za njim iz dvorane v dvorano, od ene prireditve do druge. Zgodaj na večer so začenjali, pozno v jutro so končali. Kakor sence so končno odhajali skozi vrata veseličnih prostorov in tavali po snežnih cestah na svoj dom — spat in počivat.

Takšen je bil letošnji predpust. V vseh slojih je pustil svoje temno ozadje, na katerega so hoteli mimogrede začrtati par jasnih zvezd, ki naj bi jim svetile skoz življenje. Zvezde so ugasnile, ostala je tema. Veselje se je razpršilo, ostala je praznina. Prazna je duša, prazno je srce. 

Resni časi se oglašajo s svojim izpraševanjem vesti vsak dan bolj. Skrb za negotovo bodočnost stavi na vsakogar svoje zahteve. Kakor veliki klic k povratku v Resnico stoji pred nami postni čas. Mogočen pridigar je to, ki neprestano opominja, da je vse beganje za varljivo časno srečo in vse steganje rok po zvezdah, ki tako hitro ugašajo, varljivo: nič velikega, nič resničnega ni mogoče ustvariti brez žrtev, brez trpljenja, brez samoodpovedi.

Postni čas je uvod v veliko Kalvarijo, od koder je prišlo pravo odrešenje in od koder izhaja tudi resnično veselje. Ni namreč mogoče v stiski sodobnih dni ubežati vtisu, da so to stisko ustvarili samo lažni ideali o sreči in veselju. Samo prazna dirka za kopičenjem dobrin, ki naj bi srečo ustvarile za poedinca, je kriva sedanjih družabnih ruševin. Nebrzdano teženje po čim večjem osvajanju trenutnih, minljivih vrednot je razkristjanilo družbo. Razdrlo je njene pravične temelje, razdvojilo je med seboj stanove, narode in države. Kakor v predpustnem času so iskali na negotovem ozadju svetlih točk. Še jih iščejo. Pod raznimi gesli jih mečejo kakor vabo med mase in narode. Svetlih točk ni. Kar jih je, ugašajo hitro kakor enodnevnice. Povsod ostaja samo praznina, sama tema.

Otroci svojega časa smo. Tudi v delavskem stanu to izpričujemo. Tudi v njem kažemo vso zabledelost pravega življenjskega pojmovanja. Preradi hodimo po istih potih, po katerih so hodili drugi in vodili svet in sebe v duhovno revščino. Le preradi tudi mi grabimo samo za trenutnim videzom in pozabljamo na Resnico, ki je daleč in težko dosegljiva. Mnogi mislijo, da bodo delavskemu stanu ustvarili lepšo bodočnost, da ga bodo obogatili, ko hodijo sami za drugimi po potih pustnih šem in pustnih veseljakov

Delavskega vprašanja in delavskih pravic pa ni mogoče rešiti v svitu predpustnih veseljačenj in praznega beganja za golim videzom. Preresen je, da bi ga mogli izvesti z lahkoto plesnih gest, marveč je treba za to nalogo zastaviti vso resno voljo, ki je pripravljena sprejeti nase tudi žrtve in trpljenje. Če doslej nismo delali tako, je postni čas tudi za nas vse opomin, da je vse zgrešeno treba popraviti. Za napačna dejanja je treba zadostiti. Če smo morda kdaj svoje delo za interese delavskega stanu, za pravičnejšo ureditev človeške družbe gledali drugače, smo se globoko varali.

Mislimo, da v teh resnih časih ni nepotrebno poudariti tudi našim delavskim tovarišem in strokovnim pokretašem, da je za zgrešeno preteklost potrebna pokora. Nerazumljivo se bo morda zdelo to pisanje nekaterim, tuje sedanjim zahtevam časa in zato tudi neumestno. Rečemo o teh, da so premalo kristjani, da so zato tudi prelahki in da so za vršenje pravega strokovnega pokreta nesposobni. Če kdaj, je prav sedaj dolžnost nas vseh, da se zresnimo nad mahedravo preteklostjo. Treba je, da ne sličimo opotekajočim postavam po pustnem veseljačenju. Nasprotno moramo z vso resnostjo zgrabiti vsak svojo nalogo in po koščkih samozataje in samoodpovedi ustvarjati z združenimi močmi veliko delo bodočnosti

Vsak član Zveze združenih delavcev naj zato postni čas vzame resno. Napravi naj račun z Bogom in s svojo vestjo in z dejanji svoje preteklosti. Za napake naj doprinese v tej ali oni obliki dobrih del pokore in naj skrbi, da bo pokret rastel ne samo po zunanje, ampak tudi blagoslovljen v notranji moči. Tisoč prilik trpljenja, ki jih življenje nam vsem naklada, sprejmimo kakor križ na svoje rame, da ga ponesemo na Kalvarijo ter iz skupnih žrtev ustvarimo dan našega resničnega vstajenja. Če kaj, nam je zato v teh časih za nas same in za druge, treba pokore. Ni kristjan, kdor tega ne razume!