Korporativni red

Kot obljubljeno, tu prinašamo prvega v seriji člankov na temo korporativizma. Ta članek se nanaša na italijanski korporativizem torej fašizem in je bil izdan pod Italijo leta 1927. Ker članek zaradi tega položaja ni smel biti naravnan zoper fašizem, tako kot nebroj socialističnih člankov pri nas, ki so fašizem črnili iz političnih in nacionalističnih razlogov, ter obenem zaradi avtorja članka tudi ni propagandistično fašističen, je lahko le karseda objektiven in zato je zanimiv. 

Mi ločimo italijanski fašizem od italijanskega nacionalizma, ki ga ni rodil fašizem in ni rodil fašizma. Italijanski nacionalizem je obstojal dolgo pred fašizmom in obstoja dolgo po fašizmu. Zato nam ni mar jokavih zgodbic primorcev, o poitalijančevanju. Njihov nacionalizem je nekaj identičnega italijanskemu, s to razliko, da mu je bilo malce redkeje dano, da je izživel svoje sovraštvo. Ko smo to razjasnili, se lotimo branja.
    
     

Korporativni red

Dr. Ivan Marija Čok, 1927

V uradnem listu «Gazzetta Ufficiale» št. 87 od 14. 4. 1926. je bil priobčen zakon od 3. 4. 1926. št. 563 «o juridični disciplini kolektivnega delovnega razmerja» (Disciplina giuridica dei rapporti collettivi del lavoro). V istem uradnem listu od 7. 7. 1926. pa je izšel kr. dekret od 1. 7. 1926. št. 1130, s katerim se določajo pravila za uveljavljenje prej omenjenega zakona.

S tem so bile ustvarjene nove določbe za urejevanje medsebojnih odnošajev vseh produktivnih sil, toliko onih, ki jih predstavlja delo, kolikor onih, ki jih predstavlja kapital. S tem je bil napravljen tudi glavni korak fašistovske vlade k ustvaritvi korporativnega reda (ordinamento corporativo) v državi.

Kaj je korporativni red?

Fašizem si prizadeva, da uvede v državi nov socialni red, v katerem naj po njegovem nauku zmaguje princip organizacije, ki ga predstavlja država, nad principom dezorganizacije, ki ga predstavljajo posamezniki in skupine posameznikov. Medtem ko je po liberalnih načelih država sredstvo, potom katerega naj bi državljani prišli do blagostanja in prospevanja, je fašizmu država, v kateri je združen narod, in ki torej predstavlja domovino tega naroda, čisto nekaj drugega. Za fašizem je narodna država ne morda (kakor za liberalizem in socializem) vsota gotove skupine živečih ljudi, temveč «združena enota nepregledne serije rodov, ki jim ti ljudje pripadajo». (Tako definicijo je dal o državi minister pravde A. Rocco). Zato smatra fašizem interes države kot narodni interes in za to smatra ta interes kot večji, vzvišenejši in važnejši nego interes posameznika ali skupin posameznikov. Zato se morajo po tem nauku interesi posameznikov in skupin posameznikov ukloniti pred interesi države. Egoizem posameznika ali razreda se mora upogniti pred organično enotnostjo naroda.

Fašizem vidi uresničenje teh svojih idej v tem, da združi posameznike in skupine, v kolikor predstavljajo produktivne sile, pod svojim vodstvom k skupnemu delu za višje koristi države, oziroma naroda.
 
Z drugimi besedami, to prizadevanje je vsmerjeno k cilju, da se dosedanji razredni boji, zlasti med delavci in delodajalci, izločijo in onemogočijo, ter da se prisilijo vse produktivne sile k skupnemu delu vkljub vsem težavam in zaprekam.

V interesu državne skupnosti ne namerava fašistovska država več trpeti egoizma posameznika oziroma skupin na njeno (države) škodo, in tudi ne dopuščati več borbe med posameznimi skupinami (»razredi«), oziroma jim stati pasivno ob strani, temveč hoče aktivno poseči vmes, vplivati, da se nasprotstva omilijo, in v slučaju potrebe postati razsodnik nasprotujočih si in pretiranih zahtev strank, ki so v sporu. Po nauku fašizma nima več biti država na eni strani, na drugi pa posameznik (oziroma skupina posameznikov), kakor da sta si sovražnika, oziroma, v najboljšem slučaju, kakor da ima ena stran (država) le pasivno stati ob strani borbi posameznikov. Med državo in posameznike (oziroma njih skupine), stopijo po korporativnem redu udruženja (sindikati) in sicer udruženja delavcev, udruženja delodajalcev ter udruženja obrtnikov in prostih poklicov. Ta udruženja (sindikate) priznava državna oblast kot taka in se jih poslužuje, da potom njih sodeluje pri regulaciji celokupne narodne produkcije s tem, da jih nadzira, vodi in rešuje spore. Ta udruženja so tako pritegnjena k sodelovanju z vlado v dosego ciljev države.
 
Cilj je gotovo plemenit in velik. Priznati je treba, da je fašizem z veliko samozavestjo začel hoditi to novo pot in da je vsaj v teoretičnem pogledu ustvaril nekaj novega in velikega. Kako se bo stvar izkazala v praktičnem življenju, to nam pokaže bodočnost. Sam predsednik vlade in minister pravde sta v svojih govorih pred parlamentom o priliki predložitve zakonskega načrta izjavila, da je to poskus in da zakon ni še popolen ter da bo praksa pokazala poleg njegovih dobrih strani tudi eventuelne hibe, ki se bodo z izkušnjami odpravile in zakon ter uredbe spopolnile.
 
Tak novi red sodelovanja z združitvijo produktivnih sil potom udruženj (korporacij), v katerih bosta zastopana delo in kapital, se imenuje korporativni red.

Jasno je na prvi pogled, da gre za veliko reformo, potom katere se bo docela izpremenila oblika javnega življenja v socialnem, gospodarskem in seveda tudi političnem pogledu. Potrebno je za to, da se dobro seznanimo ž njo. Doslej se je v to svrho, posebno v našem jeziku, malo storilo, pa tudi italijanski publiki nova reforma ni še prav jasna. To je razumljivo, ker gre pač za veliko reformo, ki je šele v početku svojega razvoja.

Važno pa je, da poznamo njeno vodilno misel ter bomo tako najlažje doumeli njeno strukturo in njene cilje.

Ni slučaj ali naključje, da se uvaja ravno v tem času taka reforma. To je temveč upravičeno ravno v sedanjem historičnem momentu in v sedanjih socialnih in političnih razmerah Italije. Industrija, ki se je v začetku tega stoletja začela precej naglo razvijati, je zadobila v teku vojne vsled mnogih novih in nujnih potreb velik impuls, kateremu je sledila tudi v prvih povojnih časih, tako, da je dosegla visoko stopnjo razvoja. To je seveda imelo za posledico, da so velike mase podeželskega prebivalstva zapustile deželo in napolnile tvornice po velikih mestih. Vsled tega je čedaljebolj raslo delavsko vprašanje. Ta pojav se prikazuje v vseh državah, v katerih se je v zadnjem stoletju industrija mogočno razvila.

Vsled naraščajoče industrije in s tem združenega naraščanja delavskega proletarijata, kakor tudi vsled ogromnega letnega prirastka prebivalstva Italije (vsako leto se prebivalstvo pomnoži za nad pol milijona ljudi) je Italija prisiljena iskati novih poti za ureditev novih vprašanj, ki so se s tem pojavila. Nova reforma ima torej služiti toliko v svrho, da uredi položaj delavstva nasproti kapitalu in odnošaje med delom in kapitalom, kolikor v to, da po možnosti uredi in stopnjuje ter dvigne kolikor mogoče visoko produktivnost celega naroda.

Seveda zahteva obsežnost in radikalnost reforme primerno politično obeležje in močno vlado, ki naj jo izpelje. Obojno je v tem momentu v Italiji podano.

Podjetniki, obrtniki, pa tudi delavci so se že v starih časih in v srednjem veku združevali v razna udruženja za različnimi posebnimi cilji, vendar so bila ta udruženja čisto drugačnega značaja, nego so današnja udruženja. Udruževanja delavcev in podjetnikov v današnjem smislu so pričela pravzaprav še-le z razvojem moderne industrije, to je v početku preteklega stoletja. Zakonodaja francoske revolucije je z zakonom od 13. 6. 1791. (imenovanim po predlagatelju «Lois Le Chapellier») izrecno prepovedala vsako korporacijo (udruženje bodisi podjetnikov ali delavcev) ter je izjavila, da obstojata le zasebni interes vsakega posameznika in splošni interes. Dolgo časa se je moral delavski sloj boriti za pravico združevanja (borba za koalicijsko pravo). Vzporedno s tem je šla tudi borba delavstva za pravico do štrajka. Anglija se je tem zahtevam vdala še le vsled velike gospodarske krize leta 1825., Francija leta 1864., Belgija leta 1886., Italija pa še le leta 1900. Toda komaj je bila pravica koalicije ali združevanja in štrajka dovoljena, se je takoj sprevidela potreba, da se to stanje na kak način uredi, ker je sicer to pomenilo vojno stanje med razredi. Udruževali so se namreč na eni strani delodajalci, na drugi strani delojemalci. Vsaka skupina je zasledovala le svoje interese in tako je prišlo do ostrih bojev, v katerih se je smatral nasprotnik za smrtnega sovražnika. Čim večje je postajalo število delavcev v kaki državi in čim bolj so se ti zavedali svojih pravic, tembolj je rasla moč delavskih udruženj in tem ostrejša je postajala njih borba proti nasprotni skupini, proti kapitalu. Podjetniki, kapitalisti, od svoje strani so se vsled tega čutili ogrožene in so se zopet udruževali v pobijanje naraščajoče sile delavstva. Če se upoštevajo razvoj, katerega je dosegla industrija v velikih naprednih državah, kakor n.pr. v Angliji, Nemčiji, Franciji, Ameriki itd., in številna moč ter zavednost delavstva v omenjenih deželah, se lahko razume, kako gigantske borbe so v takem položaju nastale.

Stranki, ki sta si v teh borbah stali nasproti, sta imeli na razpolago različna sredstva, obojna sredstva pa so bila strašna. Delodajalci so razpolagali s kapitalom, od katerega je delavec odvisen, če hoče živeti. Delojemalci zopet so se posluževali štrajka, ki je bilo zelo mogočno orožje, posebno, ker se je vsled rastoče zavednosti in solidarnosti delavstva štrajk posameznih grup mogel razširiti na štrajke širših skupin in celo do generalnega štrajka vsega delavstva države.
 
Nevarnosti take borbe so ogromne v vsakem pogledu. Gotovo pa je, da je taka borba prinašala veliko škodo ne le obema strankama, temveč tudi skupnosti, ker je bila v veliko oviro produktivni zmožnosti naroda.

Nevarnost te borbe pa je toliko večja, ker se prenaša prvotna čisto gospodarska, borba na politično polje. Vsaka izmed obeh skupin si prizadeva, da pridobi kolikor mogoče veliko politično moč, da more izvrševati svoj vpliv na zakonodajo dežele v smislu svojih interesov. Zadnji cilj v tem pogledu je seveda vsaki stranki ta, da dobi vso politično moč, z drugimi besedami državo, v svoje roke, z namenom, da vso politično moč potem uporabi, in gotovo tudi izrabi, le v svojem lastnem interesu in na škodo druge skupine.

Država sama je prvotno, potem ko je dovolila svobodo združevanja in štrajka, stala le ob strani te borbe, dokler je šlo za to, katera stranka bo pridobila nadmoč nad drugo. Državna oblast je pa v svojem lastnem interesu, oziroma bolje rečeno v svojo obrambo, morala nastopiti, kakor hitro je ta borba mogla imeti usodepolnih posledic tudi za državno oblast samo, v kolikor namreč borba ni ostala samo na socialno-gospodarskem terenu, temveč se je prelevila po velikem ali celo v glavnem delu v politično borbo, to je v borbo za državno oblast samo.
   
Oblika državne intervencije v tej borbi je bila v različnih krajih različna. Ker se je smatral štrajk kot presilno in prenevarno orožje, ki more ogroziti sam obstoj države in njenega obstoječega reda, so se ukrepi nekaterih držav nanašali na prepoved štrajka in s tem v zvezi na prepoved izpore po delodajalcu. Tako so razne države v Ameriki in v Avstraliji že pred vojno prepovedale štrajk in uvedle obligatorično arbitražo, oziroma poravnavo sporov potom džavnih sodišč. Tudi Velika Britanija je pravkar v svojem parlamentu po težkih izkušnjah, ki jih je prebila po lanskem generalnem štrajku, kateri ji je zadal v moralnem in gmotnem pogledu težke udarce, sklenila prepoved štrajka.

Bolj radikalno je skušala rešiti to vprašanje Velika ruska revolucija. Tam niso sovjeti, ki so bili navadna sindikalna udruženja delavcev in kmetov, prevzeli le vseh podjetij in privatne lastnine sploh v svojo upravo, temveč so vzeli v svoje roke tudi vso državno vlast. Poskus se ni posrečil, ker se je pokazalo, da ni mogoče združiti državne vlasti s sindikalnimi organizacijami. Prva mora biti neodvisna in vrhovni raprezentant države, a sindikalne organizacije morajo biti od nje odvisne in pod njenim nadzorstvom. Cilji sindikatov in cilji državne oblasti so pač različni; oni zasledujejo, čeprav v okviru skupnosti, vendarle samo koristi skupin posameznikov, med tem ko mora imeti državna oblast vedno le splošno korist pred očmi.
  
Fašizem je našel novo rešitev. Ne zadovoljuje se s prepovedjo štrajka, ampak lioče biti bolj radikalen in rešiti vprašanje v celem njegovem kompleksu.Tudi noče zagrešiti napake sovjetov, ki so prevzeli državno vlast v svoje roke, ampak hoče, da udruženja, sindikati, združena v korporacije, ostanejo pod kontrolo in v službi državne oblasti, katera ostane neodvisna in nad vsemi kot najvišji raprezentant celokupne državne uprave, to je «narodne volje in narodne koristi.»
 
Udruženja, imenovana sindikati, ne bodo odslej več kakor doslej popolnoma samosvoja in neodvisna od državne oblasti, temveč stojijo po novem zakonu pod njeno stalno in direktna kontrolo. Ne samo to, sindikati morajo biti tudi državni oblasti na razpolago, v kolikor se jih ona hoče posluževati. V to svrho prizna državna oblast — kakor že zgoraj omenjeno — sindikat kot tak in s tem postane sindikat v gotovem pogledu naravnost državni organ.

Člen prvi uvodoma omenjenega zakona določa v tem oziru sledeče:

Zakonito se lahko priznajo udruženja delodajalcev in delavcev, duševnih in ročnih, ako dokažejo obstoj sledečih pogojev: 1. za udruženje delodajalcev, da prostovoljno vpisani delodajalci zaposlujejo vsaj desetino delavcev, ki so zavisni od podjetij one vrste, za katero je bilo udruženje ustanovljeno in ki obstojijo v okrožju, v katerem udruženje deluje; za udruženje delavcev pa, da predstavlja število prostovoljno vpisanih delavcev vsaj desetino delavcev kategorije, za katero je udruženje ustanovljeno, bivajočih v okrožju, kjer udruženje posluje;

2. da nima udruženje samo to svrho, da brani ekonomske in moralne interese svojih članov, temveč tudi namen vzgajati in poučevati jih moralno in nacionalno in da v ta svoj namen tudi deluje;

3. da nudijo voditelji udruženja garancijo glede zmožnosti, moralnosti in zanesljive nacionalne zavesti.
 
Pod istimi pogoji se glasom čl. 2. lahko zakonito priznajo udruženja obrtnikov, profesijonistov in slobodnih poklicnikov. S priznanjem je združeno odobrenje pravil sindikata. Vsako udruženje mora imeti predsednika ali tajnika, ki se izvoli; pri udruženjih višjega reda pa mora ta biti potrjen od ministrstva. Zakonito priznanje udruženja ministrstvo v gotovih slučajih lahko prekliče.
 
Sindikalna organizacija ima v smislu tega zakona, ki hoče po fašistovskem nauku doseči dobrobit posameznika potom dobrobiti naroda, namen, da brani ekonomske in moralne interese svojih članov ter da jih socialno in moralno podpira in vzgaja.
   
Po členu šestem se sme za vsako kategorijo delodajalcev, delavcev, obrtnikov ali profesijonistov v vsakem kraju zakonito priznati samo eno udruženje. To je izpeljano iz principa, da kadar je sindikat od države priznan, postaja njen organ. Sindikat pridobi s priznanjem v gotovi meri javno-pravni značaj, ker lahko izdaja obligatorične norme in ima pravico nalagati prispevke za sindikat. Za to more za vsako kategorijo biti priznan le en sindikat, ker bi sicer nastala zmeda in nered glede izdajanja norm in pobiranja prispevkov. (V parlamentu so sicer ob priliki razprave o tem zakonu nekateri govorniki izrazili svoje pomisleke proti tej določbi, ki bi se mogla krivo tolmačiti zlasti z ozirom na njene politične posledice; vendar je bil konečno zakon sprejet v tej obliki.)

Ker se priznava od strani državne oblasti v vsakem kraju le po en sindikat za vsako kategorijo, zastopa ta sindikat vse one, ki po svojem poklicu spadajo k tej kategoriji, brez ozira na to, da li so v sindikatu včlanjeni ali ne. Za to morajo tudi prispevati s prispevkom za sindikat, tudi če niso njegovi člani. (Zakonito priznana udruženja imajo pravico naložiti vsem delodajalcem, delavcem, obrtnikom ali profesijenistom, ki jih zastopajo, ne glede na to ali so vpisani v sindikat ali ne, letni prispevek, ki za delodajalce ne sme biti višji od dnevne plače za vsakega delavca uradnika, za delavce, obrtnike in profesijoniste pa ne višji od enodnevne plače. Podjetja imajo dolžnost prijaviti v to svrho udruženjem, ki jih zastopajo, najkasneje do 31. marca vsakega leta število uslužbencev in to pod kaznijo. Za izterjanje prispevkov se uporabljajo predpisi izterjevanja občinskih davkov. Delavcem se odtrgajo prispevki od plače in se vplačajo v blagajno udruženja.)

Zakonito priznana udruženja so juridične osebe.

Nad sindikati izvršuje državna oblast svoje nadzorstvo.

Zakon razlikuje udruženja prvega reda, to so sindikati. Ako se več sindikatov enega okrožja, ene province, več provinc ali lahko tudi cele države združi, nastane udruženje drugega reda ali Zveza sindikatov (italijansko: federazione); več zvez (federacij) tvori potem konfederacijo, ki je udruženje tretjega reda. V konfederacijah se združuje več kategorij delavcev oziroma delodajalcev, ali pa tudi udruženja, ki objemajo gotovo kategorijo dela. Konfederacija je tudi lahko ustanovljena za provinco, za več provinc ali za celo državo. Navadna pa se državna konfederacija ne more ustanoviti nego le za gotovo kategorijo produkcije.
 
Pravilnik od 1. 7. 1926. dopušča ustanovitev 13 konfederacij: šest za delavce, šest za delodajalce in eno za one, ki izvršujejo slobodne poklice. Državne konfederacije za delavce oziroma delodajalce so razdeljene po sledečih kategorijah produkcije: industrija, poljedelstvo, trgovina, pomorski in zračni transporti, pozemeljski transporti in rečna plovba, banke. Trinajsta konfederacija objema obrtnike in slobodne poklice. Po pravilniku pa ni izključeno priznanje še drugih državnih konfederacij («državnih» je tu mišljeno le v teritorijalnem smislu seveda).
 
Nad konfederacijami je po pravilniku mogoč obstoj tudi generalnih konfederacij, ki objemajo vse delavce ali vse delodajalce ter se torej lahko raztezajo na vse kategorije produkcije, in so po teritoriju lahko provincialne ali državne.
 
Udruženja višjih redov (federacije, konfederacije itd.) ne morejo imeti kot člane posameznikov, temveč le sindikate. Višja udruženja imajo le namen izvrševati nadzorstveno oblast nad sindikati. Vlada pa jim lahko odstopi tudi ono pravico nadzorstva in zaščite nad sindikati, ki sicer pripada njej.
   
Kakor se sme za vsako kategorijo delodajalcev, delavcev, obrtnikov ali profesionistov zakonito priznati samo eno udruženje, tako se sme v mejah nakazanega delokroga zakonito priznati tudi samo ena Zveza udruženj. Ako je priznana državna federacija za vse kategorije delodajalcev ali poljedelskih ali industrijskih ali trgovskih delavcev, ali za vse obrtnike oziroma profesioniste, tedaj ni dopuščeno priznanje sindikata ali zveze, ki ne bi bil včlanjen pri isti. Udruženja pa, ki so brez vladnega privoljenja kakorkoli disciplinarno vezana ali zavisna od organizacije mednarodnega značaja, se ne smejo priznati v nobenem slučaju.
     
Sindikatom pristoja — kakor že zgoraj omenjeno — pravica, skrbeti za varstvo moralnih in materialnih interesov svojih zastopancev, mora jim nuditi podporo, pouk in izobrazbo. V tem pogledu ostanejo te pravice oziroma obveznosti odslej po zakonu pri sindikatih, in ne pristojajo več zbornicam ali kolegijem profesijonistov, kakor n. pr. zdravniški, odvetniški zbornici itd. Le sindikatom pristoja tudi pravica imenovati zastopnike v politične uprave ali tehnične organe države ali drugih javnih ustanov, ako so taka imenovanja predvidjena po zakonih in odredbah.
      
Ta določba je od velikanske važnosti, ker ima vlada namen, preustrojiti ves sistem političnega zastopstva v državi na podlagi sindikatov. Tako se naj n. pr. prihodnji parlament, kakor namerava fašistovska vlada, ne bi več volil od političnih strank, temveč od sindikalnih organizacij. Parlament naj ne bo torej več izraz političnih smernic, ki jih uveljavljajo razne politične stranke, temveč izraz interesov delovnih in pridobitnih slojev vse države.
    
Seveda se nima omejiti ta določba samo na sestavo parlamenta, ampak ima, kakor rečeno, biti izvedena sploh glede vseh političnih upravnih zastopstev. Tako n. pr. se imajo po izjavi ministra notranjih zadev Federzonija sestaviti pokrajinski sveti, ki bodo stali imenovanim pokrajinskim odborom ob strani, iz zastopnikov priznanih sindikatov. Ravno tako bodo imenovali priznani sindikati člane občinskh svetovalstev v vseh občinah z več nego 20-000 prebivalci in v onih manjših občinah, ki so sedež prefekture.
       
Razmerje med delavcem in delodajalcem se urejuje na podlagi kolektivne delovne pogodbe (contratto collettivo di lavoro). Gospodar ne more več delati pogodbe z vsakim delavcem posebej (taka pogodba je po zakonu neveljavna, kakor je sploh po zakonu neveljaven vsak dogovor, ki je v protivnosti s skupno delovno pogodbo), ampak le eno pogodbo z vsemi delavci. S tem ni rečeno, da morajo biti pogoji vseh pogodeb za delavce iste kategorije v vseh krajih enaki. Ne; vpoštevajo se lahko najrazličnejši faktorji, ki opravičujejo različnost pogojev. V skupni delovni pogodbi naj pride do izraza le višji interes skupnosti nad interesom posameznika, ker ravno v tem tiči tudi zaščita šibkega posameznika.
 
Tako izvršuje država indirektno — potom prisilne delovne pogodbe in potom svojega nadzorstva — svoj vpliv na gospodarske odnošaje med delom in kapitalom. Toda ta vpliv ni zadosten. Okoli vprašanja mezde se vrte najtežji spori delavcev in delodajalcev. Dosedaj je ta spor vedno stal v znamenju nadmoči: kdor je močnejši, si izsili boljše pogoje. Ker je po navadi kapital močnejši, je navadno on izrabljal delovno silo. Ni pa seveda izključeno, da delovna sila v gotovih slučajih pridobi nadmoč in resno ogrozi kapital in s tem produkcijo samo. Zato je po novem zakonu vpeljano d elovno sodstvo (magistratura del lavoro). Spori spadajo odslej pred sodnijo, zato pa sta štrajk in izpora kot nasilni sredstvi pod strogimi kaznimi prepovedana. Kot sodniki fungirajo trije poklicni sodniki prizivnega dvora in po eden zastopnik delavcev in delodajalcev. Pred to sodnijo spadajo v prvem redu vsi spori, ki nastanejo radi skupne delovne pogodbe. Sindikati pa morajo ustanoviti lastne garancijske fonde, iz katerih morajo v slučaju obsodbe plačati kazni in odškodnine, če se niso točno držali kolektivne pogodbe.
       
Stranke se morajo razsodbe držati in jo izpolniti, drugače odgovarjajo civilno za povzročeno škodo in povrhu še kazensko.
 
Po pravilniku od 1. 7. 1926. stoji nad sindikati, zvezami, konfederacijami integralna organizacija vseh faktorjev produkcije, to je organizacija, ki objema vse delavce in vse delodajalce. Tej združitvi je pridržano ime korporacija. V njej je po fašistovski doktrini sinteza sodelovanja ali kolaboracije (v nasprotstvu z dosedanjimi razrednimi boji). Korporacija se ustanovi za gotovo vrsto narodne proizvodnje ali za eno, odnosno več kategorij podjetij iste vrste. V osrednji vladi pa je ustanovljeno posebno ministrstvo korporacij.
   
Doslej so korporacije obstojale neodvisno, takorekoč brez ingerence od strani državne oblasti. Po sovjetski praksi bi imele korporacije naravnost prevzeti državno oblast v svoje roke. Po fašistovski doktrini osbtojajo pa korporacije poleg državne oblasti, pa ne več neodvisne od nje, temveč naravnost kot njeni organi. S tem misli fašizem, da je dosegel glavni cilj, ki ga je postavil novemu korporativnemu redu: namreč, da zasigura socialni red s tem, da izloči samoobrambo razredov. Ne več razredni boji neodvisnih organizacij dela in kapitala, temveč mirni in pravični razvoj enega poleg drugega pod državnim nadzorstvom in pod državno zaščito (potom delovnega sodstva). Kakor rečeno, je po fašistovskem nauku s tem dosežen ideal sodelovanja vseh produktivnih sil naroda in ima tako služiti dosegi najvišjega cilja: dobrobiti naroda in s tem vseh njenih članov.
          
Razven uvodoma omenjenega sindikalnega zakona in pravilnika je bil izdan nov dokument, ki naj igra važno vlogo v izgradnji korporativnega reda. To je listina dela (carta del 1avoro), ki jo je izdal veliki fašistovski svet na 21. aprila t.l. Listina dela ni nikak zakon, ne pravilnik in sploh ni izdana od vlade, temveč, kakor rečeno, od najvišje instance fašistovske stranke. Ker pa je vendar korporativni red fašistovska ustvaritev, saj smatra ta stranka to svojo reformo kot največje svoje delo, kot najvažnejši izraz svoje revolucije, ni dvoma, da je pomen te listine velikanski. V njej se predvsem izražajo načela volje fašizma, kako naj bi se novi korporativni red uvedel in izvedel, na kateri podlagi in s kakšnimi cilji. Namen te listine je, v širokih in najširših slojih vseli državljanov Italije vzbuditi in poglobiti smisel sindikalne organizacije in korporativnega reda, kakor ga zamišlja fašizem.
       
Zato listina dela najprej ugotavlja, da italijanska nacija stoji nad posamezniki ali skupinami, ki jo sestavljajo. Ker je celokupna proizvodnja cele nacije enotna, je dolžnost vsakega posameznika, da dela, a državi pristoja pravica, da to delo, torej vso proizvodnjo, vodi in nadzira. Temu vodstvu in nadzorstvu so podvržena tudi udruženja (sindikati). Dalje govori listina dela o skupni delovni pogodbi in delovnem sodišču, ki naj izločujeta spore mecl delavci in delodajalci. Korporativna država smatra zasebno pobudo (inicijativo) v področju proizvodnje kot najizdatnejše in najkoristnejše sredstvo v interesu nacije, seveda pod gori omenjenimi pogoji.
     
Poseganje države v gospodarsko proizvodnjo pa ima nastopiti samo tedaj, če ni zasebne pobude ali je ta nezadostna, ali pa če so v igri politični interesi države. Zato mora pri kolektivnih sporih najprej poskusiti korporativni organ, da doseže spravo, in šele, ako se ta ne posreči, je dovoljeno poklicati na pomoč delovno sodstvo. V posameznih sporih, ki nastanejo iz skupne delovne pogodbe, lahko sodijo tudi navadna sodišča s pritegnitvijo prisednikov (asesorjev), katere določijo prizadete stanovske organizacije.
       
Nadalje govori listina dela o direktivah glede sestavljanja skupnih delovnih pogodeb, ki so obvezne (obligatorične), o delovnih plačah, poskusni dobi, delovnem času, o tedenskem počitku in dopustu, o prestopkih zoper disciplino in dejanjih, ki motijo normalno poslovanje podjetja itd.
   
Konečno določa listina dela nekaj programatičnih točk, ki naj služijo kot podlaga za nadaljno izgradnjo korporativnega reda: zdravstvene predpise, ki jih namerava izdati država za podjetja, nadzorovanje nezaposlenosti (ki je pridržano le državi), nameščevanje delavcev (delodajalci morajo sprejemati delavce, ki so se vpisali v namestitveni urad, kateri stoji pod nadzorstvom korporativnih organov, ter imajo pravico izbirati med temi delavci, dajoč prednost onim, ki so vpisani v fašistovski stranki in v sindikatih), zavarovanje proti nezgodam, zavarovanje materinstva, proti boleznim, proti neprostovoljni brezposelnosti, posebno skrb za mlade delavce.
     
Na tej podlagi torej hoče listina dela, da se strnejo vse produktivne sile cele nacije k skupnemu delu pod nadzorstvom in vodstvom države v interesu skupnosti in posameznikov.
       
Seveda ima vsa ta reforma na sindikalno-korporativni podlagi tudi svoj veliki politični značaj; toda o tem govoriti ne spada v okvir teh vrstic, katerih namen je bil le, razložiti temelj in cilj novega korporativnega reda.
    
Kakor že uvodoma omenjeno je načelnik vlade v svojem govoru v parlamentu o priliki razprave o novem zakonu sam naglasil, da je ta zakon poskus, seveda ne le poskus na slepo srečo, temveč dobro in temeljito premišljen z ozirom na predpogoje, ki so podani, kakor tudi z ozirom na posledice, ki jih ima novi zakon roditi, in sicer toliko na socialnem, kolikor na gospodarskem in političnem polju. Zakoni, s katerimi se urejujejo socialna vprašanja, so posebne vrste. V njih ne morejo priti do izraza splošni principi, ki bi bili dobri za vse čase in za vse narode celega sveta. Taki zakoni ne morejo biti dogmatičnega značaja s splošno in večno veljavo, temveč morajo vzeti za podlago resnično stanje naroda ali države v danem momentu in na tej podlagi urejevati razmere z namenom, da služijo interesom posameznika in skupnosti. Tako je zakonodajalec v tem primeru smatral, da novi korporativni red najbolje odgovarja interesu italijanskega naroda z ozirom na njegovo socialno, gospodarsko in politično evolucijo zadnjega časa. Bodočnost. bo pokazala praktično vrednost tega velikega poskusa.
      

Dr. Anton Mahnič: AUT - AUT

AUT - AUT

Dr. Anton Mahnič, 1891

Naš „aut - aut“ bo na Slovenskem kmalu prišel v prigovor. Treba torej, da njegov pomen nekoliko pojasnimo.

Bravcem, ki ne razumejo latinščine, povemo, da je latinski „aut - aut“ isto, kar slovenski „ali- ali“. „Aut - aut“ izraža pa strogo izključivost dveh nasprotij, n.pr. ali življenje ali smrt.

Mi pa prenesemo ta pojem na polje spoznanja. Pravo spoznanje obstoji v resnici t.j. v zlaganji spoznajočega razuma z rečmi, ki bivajo. Vse reči bivajo pa objektivno take, kakeršne jih je je Bog stvaril. Zatorej je v višem ontologiškem smislu resnica isto, kar objektivno bivanje reči, vkoliker se ono stavi v primerje se svojim idealnim vzrokom, ki je Božji razum. Od tod izhaja znani metafizični stavek: Verum et ens convertuntur t.j. resnica in bivanje je isto.
 
Nasprotje bivanja (des Seins) je nebivanje (das Nichtsein). To nasprotje je absolutno izključljivo t.j. bivanje kot tako izključuje nebivanje, poslednje pa, kot tako, nima z bivanjem ničesar skupno, je čista negacija bivanja.
 
Z bivanjem se metafizično istoveti (identifikuje) resnica, katere nasprotje je neresnica ali laž. Kaker bivanje izključuje nebivanje, tako tudi resnica neresnico, in nasprotno. Kaker pravimo: ali kaj biva ali ne biva, prepričani da mej bivanjem in nebivanjem ni mogoče tretje, srednje, isto tako rečemo: ali je kaj res ali ni res, ravno tako prepričani, da mej „res“ in „neres“ ni srede. To absolutno izključivost izraža „aut - aut“.

Po tem se ravna tudi spoznanje. Ono je resnično le tedaj in vtoliko, kader in vkolikor se vjema z objektivnim bivanjem reči: ali se vjema — tedaj je resnično, ali se ne vjema — tedaj je neresnično. Da bi pa kaj v istem pogledu bilo resnično in neresnično, je absolutna nemogočnost, kaker se absolutno izključuje, da kaj v istem pogledu biva in ne biva.

Od tod velja tudi za človeško in vsakatero drugo spoznanje absolutni ali - ali: aut - aut. V spoznanji naš razum ni prost: navezan je na objektivnost reči; ne ravna se poslednja po razumovem mišljenji, ampak razum se mora v mišljenji ravnati po nji; vsako samovoljno oddaljenje od njega oddaljuje od resnice.
    
Razum se po svoji naravi nagiblje k resnici. Ko je tedaj Bog človeka vstvaril, mu je tudi omogočil priti do tolikega spoznanja resnice, koliker zahteva narava v svojo dopolnitev in srečo. Greh je pa razum zatamnil; naravna njegova, mej resnico razločujoča moč, se je okrhala; kaker je volja začela omahovati mej dobrim in slabim, tako se je tudi mej oni večno nespojljivi „ali- ali“ zalegla megla spoznavne negotovosti in nevednosti. Spoznanje starih modrijanov je le malo stavkov dognalo do tolike izvestnosti, da bi z vso zavestjo in nedvomljivostjo trdilo: tako je, in ne drugače. Označiven za staro filozofijo je skepticizem, ki je obupal, da bi se mogel kdaj povspeti do absolutno razločivnega „aut - aut“.

Jezus Kristus, Sin Božji, je pregnal meglo z obzorja človeškega spoznanja. V njem se je svetu  spet razkrilo absolutno nasprotje mej resnico in neresnico. Da, on sam se je človeštvu pojavil kot eno od teh dveh nasprotij: „Jaz sem ... resnica“. Vsled tega je zažugal: „Kdor ni z menoj, je proti meni“, t.j. mej resnico in neresnico ni srede; kdor mene ne prizna kot resnico, nasprotuje vže s tem resnici, in je v neresnici; ni mogoče moj nauk z naukom meni nasprotnega sveta tako spojiti, da bi bila resnica v sredi. V besedah Kristusovih izrečena  je absolutna izključivost resnice od laži ali laži od resnice, kar je isto z absolutno nespojljivostjo obeh, izrečen je naš „aut - aut“.

Isto uči z drugimi besedami apostelj: „Božji sin Jezus Kristus, katerega smo mej vami oznanili, ni bil „da“ in „ne“, nego „da“, je v njem bilo.“ [2 Kor 1, 19.] Pa spet, vprašaje Korinčane: „Kakošno občinstvo ima svitloba s temo? Pa kakošno je vjemanje Kristusa z Belijalom?“
   
Absolutnost krščanskega načela je izpovedala katoliška cerkev skoz vse veke in jo izpoveda še danes, brezobzirno obsojajoč vse nauke, kateri nasprotujejo njeni dogmi. Cerkev je nespravljiva s heretiki t.j. z vsemi onimi, kateri se v verski teoriji brezpogojno ne podvržejo njenemu nauku. Ta pomen imajo njeni anatemi. Najnovejši, da tako rečemo, vradni dokument v tem oziru je „Syllabus“ Pija IX. od l. 1864. Njegova smisel, ako jo v kratkem izrazimo, je: nespojljivost krščanskih načel z načeli, katera dandanes zastopa liberalizem, nespojljivost resnice z neresnico.

Sploh je dogmatiška izključljivost in nestrpljivost za katoliško cerkev označivna, posebno ako je primerjamo z akatoliškimi sektami, katere so, kaker znano, v načelnostnem naziranji tako popustljive in strpljive, da sploh vže ne postavljajo za podlago ali pogoj verskega združenja verskih stavkov ali resnic, ampak — ljubezen; mej tem ko nam vže ljubezen sploh ni krščanska brez krščanske vere.

Seveda ima katoliška cerkev tudi raloge, s katerimi opravičuje svojo versko nespravljivost. Prvi, objektiven razlog je, kaker smo vže zgore omenili, da resnica more biti le ena, kaker je Bog eden. Ne velja pa tu vgovor, češ Bogu more biti malo ali nič do tega, kaj in kako se misli o njem. Nikaker! Bog sam je dal človeku razum, kateri po svoji naravi teži po resnici, tako da le v nji najde vteho; ker je pa Bog zadnji vzrok resnice, resnica sama, pa tudi razum teži po Bogu, kaker telo teži proti središču zemlje. Ako je tedaj Bog, vstvarivši človeka razumnega, razodel svojo voljo, da človek teži po resnici in jo doseže, ne moremo z druge strani trditi, da mu je vse eno, ali ga človek išče, pa kaj in kako sploh misli o njem, ker Bog je resnica, katera obstoji za človeka v zlaganji razuma z objektom. Kdo pa poreče, da ni n.pr. nič na tem, kako mislimo o matematičnem stavku 1 + 1? Ali da smemo misliti, da 1 + 1 je = 0, ali 1 + 1 je = 1, ali pa 1 + 1 je = 3? Ali nam formula 1 + 1 = 2 ne zaveže razuma tako da smo hote nehote vklenjeni? In kaj bi pač pomagalo, ko bi kdo hotel to tajiti? Reklo bi se mu, da je  — norec. Taka je resnica. Ali priznaš, da je 1 + 1 = 2, in to je resnica, cela resnica, edina resnica; ali ne priznaš, in to je neresnica, kakerkoli jo obračaš: ali vzameš 1 + 1 = ½ ali 1 + 1 = 0 ali = 1½ itd. in infinitum.
 
Pa vzemimo zdaj, da bi matematična resnica, katero izraža formula 1 + 1 = 2, bila konkretno subsistujoče, razumno, neskončno bitje — kako bi mogla pred seboj trpeti tistega, kateri bi ji v obraz rekel: ti si 1 + 1 = ¼ ali sploh vse drugo, kar se da mislite, le 1 + 1 = 2 nisi? Podstavimo tedaj matematiški resnici Boga — njemu naj bi ne bilo do tega, ali ga kot takega spoznamo in priznamo, pa kaj in kako o njem mislimo t.j. nič do tega, ali sploh imamo vero, in katero imamo? Potem takem bi ne moralo do tega biti tudi očetu, pred katerega stopi sin z izjavo: Dvomim, ali si moj oče; sploh sem prost, ali te hočem za svojega očeta priznati, spoštovati in ljubiti ali ne! Denimo tedaj, da je res, kar krščanstvo uči, da nam je Bog razodel: jaz bivam kot en Bog v treh osebah, poslal sem svojega Sinu na svet itd. — tudi Bog ne more prepustiti naši volji, da se nasproti vsemu temu indiferentno vedemo, in sploh razodenje sprejmemo za resnico ali ne. Katoliška cerkev trdi: tako je razodel Bog, to je resnica — to in tako treba (po veri) spoznati in priznati; drugače misliti je neresnica: aut - aut!
   
Pa zdaj še le pridemo do razlogov, s katerimi katoliška cerkev opravičuje svojo versko-načelnostno nestrpljivost.

Nazaj k Sveti Cerkvi (Ušeničnik, Ruville)

Nazaj k sveti Cerkvi!

Dr. Aleš Ušeničnik, 1910

   

  

Nazaj k sveti Cerkvi! — v te besede izzveneva življenjska izpoved konvertita dr. Alberta Ruville [Albert Von Ruville 1850 - 1934], vseučiliškega profesorja v Halle. Mnogo čuda se je vzbudilo, tudi nekatera kriva sodba se je izrekla, ko je lani zapustil protestantizem in se vrnil v katoliško Cerkev, zato je napisal to izpoved.

Zakaj je zapustil protestante in se vrnil v katoliško Cerkev? Zato, pravi, ker drugače ni bilo mogoče. Zatajiti bi moral ali znanstveno metodo, ki si mu jo je duh osvojil v mnogoletnem znanstvenem delu, ali pa bi si moral lehkomiselno utajiti resnobo religioznih vprašanj.

Vera ali nevera, le-to je alternativa! Vse drugo je polutanstvo. Vera je resnica, resnica je Kristus, a Kristus je v Cerkvi. »Kdor Cerkev zapusti, tega se bodo kmalu polastili nje sovražniki, pogani, naj se še tako brani!«  Toda ali niso tudi protestantje verni? Ljudstvo je verno, a kar ima pozitivnega, je katoliško. V protestantizmu se je praktično izvršila evolucija v smeri katolicizma in se je morala izvršiti, ker sicer bi se bilo vse razblinilo v nič. Teoretično pa omahuje pozitivni protestantizem sem ter tja. Rad bi ohranil protestantovski princip svobode, a brani se svobodomiselstva, ki se mu obeša za roko; rad bi bil pozitivno krščanski nasproti liberalizmu, a takoj se ustraši očitka, da izdaja protestantovsko svobodo katolicizmu. »Polovičarstvo, nejasnost, protislovja.«
 
Paradoksna, a resnična in globoka je misel, ki je do nje prodrl Ruville v verskem vprašanju. Od kod je to, da se razkroj v cerkvah izvun Cerkve ni še dovršil do negacije krščanstva? » Papeštvo je tista skala, ki na njej stoji ne le katoliška Cerkev, ampak tudi krščanski svet, ki je od nje odpadel!«  Že davno bi se bil pozitivni protestantizem predal verskemu nihilizmu, ko bi ne bilo sredi krščanstva Petrove skale. A ta skala stoji v vseh viharjih, in kar je še vernih kristjanov, četudi zunaj Cerkve, jo vidijo, in liberalci se boje, da se vse te verne mase oklenejo te skale, če bi jih odkrito hoteli potegniti v brezverstvo! »Iz mržnje do Rima, da ne bi pomagali Rimu do triumfa, se drže protestantovske občine še na krščanskih tleh.«  »Racionalisti, modernisti, liberalci pač ne bi dolgo hranili krščanskega imena in oznanjali krščanske morale, ko ne bi bilo vedno v ozadju rimske nevarnosti. Voditelji ne smejo prestopiti neke meje, ker bi sicer prešla večina pristašev v verni tabor. Kvečjemu grška cerkev ima še nekaj samostojnega življenja, ker v njej živi še duh starih apostolskih očakov. Toda zanjo, ki je pod močnim državnim varstvom, tudi še ni bilo težkih poizkušenj. Ko bi te prišle, kdo ve, če ne bi tudi ona potrebovala opore rimske skale? Ali se ne opira že sedaj nekako nanjo?«

In prav v tem je bil globoki pomen vatikanskega zbora, da je v svetovnem razdejanju pokazal na Petrovo skalo!

Protestantizem se sklicuje na brezpodstavno (voraussetzungslose) vedo. Vede brez podstav sploh ni, mogoča je le veda brez predsodkov. A ves liberalni protestantizem sloni na predsodkih. Moderna veda je zamislila v boju zoper Cerkev pojem »klerikalizem« in ta sovražni pojem je p renesla nato na vso zgodovino katoliške Cerkve, češ da je tako nastala katoliška Cerkev sama v nasprotju z apostolsko Cerkvijo. To je čisto samovoljna in tendenciozna podstava. A proti božjemu značaju krščanske religije še ne bi bila ta veda ničesar premogla, če ne bi bila postavila še druge podstave, namreč dogmo, da je čudež nemogoč. S to dogmo je šele pomagala izobražencem »brez predsodkov« t. j. brez vere do neke brezskrbnosti, češ krščanstvo je znanstveno ovrženo in znanstveno je dokazano, da so otroški ljudski nazori in stroge nravne zahteve Cerkve brez znanstvene podlage.

Protestantizem je svoboda — da, a le negativno: izvun »evharistične črte«, katoliške pozitivne religije, smeš iti daleč, daleč vun, komaj razločna črta loči protestantizem od poganstva, a pozitivne svobode ni, dogma o brezpodstavnosti vede, t. j. nemožnosti vseh nadnaravnih pojavov, zapira vsako pot h krščanskemu Bogu. Katoliška Cerkev ne daje svobode negativno t. j. za zlo in neresnico, a pozitivno odpira vsa pota do neskončne polnosti resnice. »Še nikdar«, pravi Ruville, »nisem mogel tako svobodno in nepristransko pisati zgodovine, kakor sedaj, ko sem spoznal katoliško krščanstvo v pravi podobi!«
        
A zakaj vse sovraži Cerkev, če je v njej resnica? Da jo pogani sovražijo in morajo sovražiti, to je čisto umevno: Cerkev obsoja vse njih življenje in mišljenje. Da jo sovražijo protestantje, to pa je zakrivil zgodovinski razvoj. Odpad je moral roditi odpor, in kdor v razporu opravičuje svojo krivdo, mora dolžiti drugega. Tudi se protestantizem katolicizma boji, zato ga sovraži. A kar je odločilno za mase, protestantizem od početka hrani veliko laž o Cerkvi in podoba katoliške Cerkve v duši protestanta je le grda karikatura. Ruville, sloveč zgodovinar, priznava, da je šele 1. 1908., ko mu je slučajno prišla v roke prof. Reinholdova knjiga »Der alte und der neue Glaube«, prvič nekoliko spoznal katoliško Cerkev, kakršna je. A sedaj da je neskončno srečen, ko jo je prav spoznal ... Zato kliče vsem: Nazaj v sveto Cerkev!
      

◻  ◻  ◻  ◻  ◻

    
Ruville ni prišel nenadoma do spoznanja resnice, dasi se je nazunaj preobrat hitro izvršil. Zunanji pojav je bil le »rezultat skritega razvoja«.

Vzgojen je bil v pozitivnem protestantizmu, prešel pa je pozneje vse faze, ki jih navadno prehodijo moderni duhovi: materializem, panteizem, modernizem v pisani meni brez jasnosti. Nekaj pozitivnega pa je vedno ohranil. Precej religioznosti, celo nagnjenja do katoliške Cerkve mu je dala Dantejeva Divina Commedia. A da se je odločno vrnil k pozitivnemu krščanstvu (a še ne v Cerkev), za to mu je bilo povod Harnackovo delo »Das Wesen des Christentums«. Harnack je voditelj liberalne teologije, priznan eksaktni raziskovavec. Kot pristašu liberalizma mu je dogma, da so čudeži nemogoči in da je vse, kar je nadnaravnega, v evangelijih tuj element. A vkljub temu, da je pustil v podobi Kristusovi le še toliko popolnosti, kar je je stroga veda absolutno zahtevala, je zasijala iz njegove knjige podoba osebnosti brez vseh pozemskih slabosti, nadčloveška, polna vzvišenih svojstev, nedosežna, čudež prve vrste. »Mene«, pravi Ruville, »je ta podoba tako prevzela, da sem se vrnil na pot apostolske vere.«

A ne še v Cerkev! Že v tej prvi veri pa je začutil prečudno srečo. »Hotel sem verovati, ker se mi je vse drugo videlo nesprejemljivo, in veroval sem, in občutil sem srečo, kakršne mi svetne pridobitve nikdar niso dale.« Ko je našel Kristusa, ga protestantizem ni več zadovoljil. Saj mu protestantizem ni nudil ničesar, le svobodo indiferentizma. Zato je razmišljal dalje. Tedaj, kakor je bilo že omenjeno, je dobil v roke Reinholdovo knjigo, potem je proučil Möhlerja (Symbolik).

Ena dogma katoliške Cerkve mu ni šla nikakor v glavo, evharistična. Möhler mu je šele odkril lepe notranje harmonije te skrivnostne dogme z vsem krščanstvom. Spoznal je, da se mora tu »suvereni protestantovski duh« ukloniti v ponižni otroško vdani veri. Uklonil se je s Petrom: »Kam naj grem? Ti, Gospod, imaš besede večnega življenja!« in veroval je. Ves razvoj se je izvršil brez posebnih notranjih bojev. Brez vnanjih bridkosti seveda ni bilo. Mržnja tudi resnemu, nad vsak dvom resnicoljubnemu možu ni prizanesla. Zato se je prav razveselil, ko je prišel dan konverzije. A nikdar, pravi, si ni mislil, da je mogoča tolika sreča, kakor mu jo je prinesel dan konverzije. Zlasti evharistija, sveto obhajilo, mu je napolnila srce s srečo, ki mu je bila doslej čisto nepoznana in neumevna. »Misterij se mi je odkril. Šele sedaj sem bil cel katoličan!«

Krasno je, kar piše Ruville o evharistiji. Evharistija mu je hranilna sila katoliške Cerkve, vir nje moči. Evharistija mu je empiričen dokaz resničnosti katoliškega krščanstva. Evharistična črta mu loči polnost krščanstva od praznega, hladnega, racionalističnega liberalizma in poganizma. Zunaj Cerkve je le »senca« krščanstva, zakaj »zunaj evharistične črte ni proti poganstvu nobene meje in nobenega varstva« . Naj si tudi ohranijo izobraženci pod vplivom učenih teologov še neko krščansko-filozofično svetovno naziranje, ljudska masa ne more najti v tem nobene opore in se pogreza bolj in bolj v neko »omikano pogansvo« . Katoličana obide, če stopi v protestantovsko cerkev, neko mučno čuvstvo. Vse je golo, pusto, brez zmisla in pomena, da, mrtvo. Živega središča ni. Je kakor cerkev, a ni, ker tega, kar je poglavitno, nima. Oltar je prazen. Zato napravlja vse okrasje nekak mrliški vtis. Luter ni mogel s Petrom in apostoli prestopiti meje. Zavreči se evharistije ni upal, a ohranil je le prazni videz, v resnici pa je Kristusa zapustil.
 
Sedaj mu je umevno vse, kar je v Cerkvi, zapovedi, posti, molitve, rožni venec, pa tudi ves blesk bogočastja in cerkva. V Cerkvi živi Kristus in v cerkvi je njegova evharistična pričujočnost. Kdo torej ne bi ljubil Cerkve, in če jo ljubi, kako ne bi vsega storil, kar mu veleva? In če to stori iz vdane ljubezni, tudi spozna, da je prav tako, da je tako dobro, da drugače biti ne more. Kristus najbolje pozna človeško srce in človeško naravo, on ve, česa nam je treba. In če kdo veruje v evharistično pričujočnost, kako ne bi ljubil lepote hiše božje? Ljubezen je ustvarila po cerkvah vsa tista dela umetniške genialnosti, ki se jim čudi svet, a ista k ato lišk a ljubezen vernega, a preprostega ljudstva je okrasila cerkve tudi s tistim manj umetniškim leskom, ki ga ne more umeti, kdor ne ume ljubezni.
 
Tako je našel Ruville v katoliški Cerkvi vedro, veselo gotovost, ki daje srcu in umu srečo in soglasje.
 
Resnično je, da je doživela Cerkev tudi žalostne čase slabih papežev. Toda prav v teh časih se je izkazala nje božja moč. Skala resnice se tudi v teh viharjih ni omajala. »Tudi ti papeži, katerih življenje se je slabo strinjalo s krščanskim idealom, se vendar ideji svoje oblasti niso mogli odtegniti. Tudi oni so učili pravi verski in nravni nauk.« » Pač pa sem našel v protestantizmu«, sklepa Ruville, »težke, težke hibe, za katere ni sredstva, kakor le eno, le to: Nazaj k sveti Cerkvi!
 

Socialni uspehi Cerkve

Socialni uspehi Cerkve

Dr. Ivo Česnik, 1944

Nasprotniki Cerkve in krščanstva so vedno uporabljali taktiko, da so ovirali delo Cerkve, slabili njen vpliv, ji omejevali svobodo, da bi se v zasebnem in javnem življenju ne mogla uveljaviti, potem pa kazali nanjo, češ: »Glejte, kaj pa je storila za zboljšanje socialnih in gospodarskih razmer in za človeško kulturo.«

Kljub temu nasprotovan ju pa je Cerkev od prvih početkov do danes storila ogromno tudi za pozemeljsko blaginjo človeštva, za omiko narodov in za kulturo toliko, da se z njo ne more meriti nobena kulturna sila, nobena država, nobena verska družba, nobena filozofija.

To dokazuje vsa zgodovina krščanstva.

Pri razmotrivanju tega vprašanja se hočem omejiti le na dejstva, ki jih omenja okrožnica o brezbožnem komunizmu!

Krščanstvo je proglasilo pravo bratstvo vseh ljudi, odpravilo suženjstvo in dalo delu čast.

Francoska revolucija si lasti zaslugo, da je proglasila »človeške pravice« po krilatici »enakost, bratstvo, svoboda«. Žal so pa ta načela postavila človeka na mesto Boga. Človek je vse: začetek in konec, zakonodajalec in sam sebi namen. Zato so tudi rodila strašno zlorabo svobode in oblasti. Povzela pa je ta načela iz krščanstva. Kristus je zaklical človeštvu, kakor nihče do tedaj in nihče od tedaj: »Ljubite se med seboj z bratsko ljubeznijo, s spoštovanjem in prekašajte drug drugega!« Iz nauka o ljubezni sledi nauk o bratstvu.

Lepo označuje ta nauk duhovnik v »Krstu pri Savici« z besedami: »da smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da ljubit mormo se, prav’ uk njegovi.« Duh krščanstva je ljubezen, ki sloni na bratstvu. Vsi kristjani, vsi ljudje so bratje, zato mora kristjan ljubiti vse: bogatine, reveže, svobodne in sužnje. Kristus je postavil tudi poganstvu nepojmljivo zapoved ljubezni do sovražnikov. Dal je vzgled ljubezni do sovražnikov, ko je na križu molil zanje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Pri kristjanih je veljalo načelo, da so si kristjani bratje in sestre med seboj. Kristjani so imeli pač tudi sužnje, toda vera jim je velevala, da so ravnali z njimi kakor z brati. Cerkveni pisatelj Laktancij piše: »Nasprotniki pravijo: Saj imate tudi pri vas gospodarje in sužnje; kakšna je, torej vaša enakost.« Nato odgovarja: »Drugega vzroka ni prav nobenega, zakaj si drug drugemu pravimo bratje, razen tega, ker verujemo, da smo si enaki. Nobene človeške reči pa ne merimo po telesu, marveč po duhu; zato pa tudi, če so telesa v različnih razmerah, za nas niso sužnji, marveč po duhu jih imamo in jih kličemo brate, po religiji pa sosužnje.« Aristid piše o krščanskih gospodarjih : »Moške in ženske sužnje poučujejo, da se pokristjanijo zavoljo ljubezni, ki jo imajo do njih in, ko se pokristjanijo jih imenujejo brate brez razločka.« Iz pisma sv. Pavla Filemonu vemo tole lepo zgodbo: kristjan Filemon iz Male Azije je imel hudobnega sužnja Onezima; ta mu je napravil veliko škodo in mu je ušel. V Rimu se je sestal morda kot jetnik s sv. Pavlom, ki je bil prav tam zaprt. V ječi ga je spreobrnil in poslal s pismom k Filemonu nazaj z naročilom, da ga sprejme kot brata.
 
Da je to naziranje popolnoma nasprotno s poganskim pojmovanjem suženjstva, uvidi vsakdo na prvi pogled. Zato je moralo prej ali slej priti do tega, da je krščanstvo strlo verige, v katerih so ječali sužnji.
 
Kakor je znano, je bila gospodarska stran življenja starih narodov ozko zvezana s suženjstvom. To je še posebej veljalo za rimsko državo, ki je ob Kristusovem času obsegala ves tedaj znani svet. Suženj se ni smatral kot svobodna osebnost, temveč za blago brez samostojnosti in brez pravic. Gospodar je smel sužnja prodati, da celo umoriti.
 
Že v prvi dobi krščanstva vidimo glede tega naziranja popoln preobrat.
 
Nravno stran suženjstva je Cerkev uredila takole:
  
Vsak krščeni suženj je imel v Cerkvi iste pravice pa tudi iste dolžnosti kakor vsak drug kristjan. Med mučenci in mučenicami imamo mnogo sužnjev, ki so rajši dali svoje življenje, nego bi bili zatajili svojo vero. Mnogi poganski gospodarji so silili svoje krščanske sužnje k malikovalstvu; delali so to često na zelo zloben način s tem, da so zahtevali od sužnjev, da so jim dejansko pomagali pri daritvah, ali da so z njimi molili daritvene molitve. Suženjski mučenci se v starih spisih ravno tako slave kot svobodni.
 
Iz tega sledi, da je veljala ista morala za sužnje kot za svobodne. V spolnem oziru pogan pri sužnju ali sužnji ni poznal nič nedovoljenega. Krščanska vera je to brž izpremenila. Sramežljivost je pri sužnji toliko vredna kot pri najbogatejši gospe; ženska čast je pri obeh enaka. Zato je moral po krščanskih načelih gospodar v tem oziru spoštovati tudi sužnjo, ta pa je imela pravico in dolžnost braniti svoje poštenje. Seveda se je v krščanskih očeh merila njena krepost popolnoma enako kot pri drugih. Suženj je bil enakopravno nravno bitje.
   
Zaradi tega se nam ni čuditi, da je mogel suženj doseči tudi duhovski stan. Saj imamo med rimskimi papeži iz prve dobe dva — sv. Pija in sv. Kalista, ki sta izšla kot osvobojena iz suženjskega stanu. Že to dejstvo nam dokazuje, kako temeljito se je v nravstvenem oziru izpremenilo suženjsko stanje v prvih stoletjih.
 
Kako je hotela Cerkev olajšati usodo kolonov, priča pismo Gregorja Velikega; v njem popisuje vse krivice, ki se gode kmetom; zahteva, da se jim dodeli dedinska pravica. Osvobodil je največ sužnjev in dal cerkveni denar v ta namen. Na rimskem cerkvenem zboru leta 597 je hotel, da se vsem tistim, ki bi se radi posvetili samostanskemu življenju, da prostost. Na vzhodu so grški samostani delovali za osvoboditev sužnjev. Škofje, zbrani na zboru v Lyonu leta 566, dalje papež Gregor III. in papež Caharija so izobčili iz Cerkve vse trgovce s sužnji. Zlasti so take kupčije izvrševali Judje; zato je cerkveni zbor v Maconu leta 581 odločno prepovedal, da ne sme noben Jud imeti krščanskega sužnja. Cerkveni zbor v Wormsu leta 868 je zapovedal tiste gospodarje izobčiti, ki so umorili sužnja, ne da bi vso zadevo dali preiskati sodniku.
 
Za časa Ludovika Pobožnega se je zopet začela trgovina s sužnji. Škof Agobard iz Lyona je krepko nastopil proti takemu početju. Odkupil je mnogo sarmatskih sužnjev. Judje so podkupili cesarskega ministra in tako dosegli, da se suženj ni smel krstiti brez gospodarjevega dovoljenja. Tako jim je bila omogočena še nadaljnja kupčija, kajti krščanskega sužnja gospodarji niso smeli prodati. Za odpravo suženjstva je Cerkev osnovala red Trinifarcev in red St. Mariae de mercede. Leta [1]218 je Peter Nolasko osnoval red za osvobojevanje sužnjev pri Mavrih.
  
Veliko zaslug sta si pridobila za odpravo suženjstva tudi patra Alfonso Sandoval in Peter Klaver v Kartageni. Prvi je krstil 30.000, drugi 300.000 črncev-sužnjev. Da bi odpravili ali vsaj nekoliko omejili suženjstvo, so začeli zahajati v Afriko misijonarji. Tudi Slovenci imamo nekaj navdušenih mož, ki so goreče oznanjevali Kristusov nauk in širili omiko in omejevali suženjstvo v afriških krajih, med njimi Knobleharja, Kocijančiča, Milharčiča, Trabanta in Mozgana.
 
Naj omenim tu kardinala Lavigerija, ki se je trudil v severni Afriki v Algieru, Kartagini in Tunisu za odpravo suženjstva. Šel je v Evropo, govoril prvo misijonsko pridigo v Parizu, nadalje v Londonu itd. Prirejal je razne shode po raznih krajih v Nemčiji. Vzbudil je ljudi, da so se začeli zanimati za sužnje v osrednji in severni Afriki. Nabral je tudi v ta namen mnogo denarja. Ko je bila leta 1888 proglašena odprava suženjstva, je Leon XIII. izdal okrožnico, v kateri je pohvalil zlasti braziljanske škofe, ker je zmagala krščanska ljubezen.
  
Cerkev je torej vsa stoletja delovala za odpravo suženjstva. In to delovanje izpričuje njen kulturno socialni pomen in neizmerne zasluge, ki jih ima za človeško družbo.
  

Delu čast.

  
Krščanstvo je priborilo tudi delu čast. V starem poganskemu svetu je bilo delo prezirano, delavec je bil zaničevan suženj brez najpreprostejših pravic do osebne svobode, do zaslužka in plačila.
   
Tudi rimski in grški modrijani se niso povzpeli do boljšega naziranja o delu in pravicah suženjstva. Ciceron, Platon, Aristotel so sramotili delo in poudarjali, da naravni zakon zahteva, da je nekaj ljudi zasužnjenih. Aristotel pravi o sužnju, da je le oduševljeno orodje, čigar vrednnost merimo po njegovi uporabnosti. Rimski državnik Kat n uči gospodarj : »Bodi dober gospodar, prodaj svojega konja in sužnja na stara leta.« In Ciceron je zapisal: »Vsi rokodelci se bavijo z nečastnimi opravili, saj v delavnici ne more biti nič plemenitega.«
  
Krščanstvo pa je vrnilo delu čast. Delo je naravna in božja zapoved, dolžnost vsakega človeka, pa tudi vir sreče za dušo in telo, za tostranstvo in za večno življenje.
 
Bog je rekel Adamu v raju, ko je grešil: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet.« Delo, telesno ali duševno delo je torej dolžnost vsakega človeka. »Kdor ne dela, naj tudi ne je,« pravi apostol Pavel. Bog sam je dal zgled za delo pri stvarstvu. Kakor je v šestih dneh ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je na njej in pod njo in nad njo, in sedmi dan počival in ga posvetil, tako naj bi tudi človek šest dni delal, skrbel zlasti za svoje telesne in zemske potrebe, sedmi dan pa naj bi počival in ga posvečeval, skrbel predvsem za svojo dušo, zasledoval nadzemske cilje! S tem je bila ustanovljena največja socialna naprava za trpeče delavstvo — sedmi dan počitka. Še jasneje in razločneje je govoril Bog na gori Sinaj med gromom in bliskom: »Posvečuj soboto! Šest dni delaj in opravljaj vse svoje posle! Toda sedmi dan je sobota Gospoda, tvojega Boga. Ta dan ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne gost, ki je v tvoji hiši; kajti v šestih dneh je Gospod Bog ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njem, sedmi dan pa je počival; zato je Bog blagoslovil ta dan in ga posvetil.«
   
To postavo je Kristus izpopolnil s tem, da je delo posvetil s svojim zgledom kot delavec-tesar.
  
In kakor z zgledom, tako je tudi z besedo vzpodbujal k delu. V priliki o 10 devicah je pokazal, da moramo biti čuječi, v priliki o talentih in delavcih v vinogradu pa, da moramo delati in se truditi, če hočemo doseči svoj cilj. Pet devic, ki so sicer imele vero, a ne zasluženja v delih, nima vstopa k nebeški svatbi; lenega hlapca, ki je svoj talent zakopal, da vreči Gospod v vnanjo temo, kjer je jok in škripanje z zobmi. Kristus je torej posvetil delo in se je s posebno ljubeznijo zanimal za bolnike, reveže, nižje sloje, ki morajo trpeti in delati. Za učence si je izbral preproste ribiče in cestninarje. Sredi ljudskih množic se je gibal, bil je prijatelj ljudstva. Pri zadnji večerji je umil apostolom noge in s tem pokazal, da tudi delo, ki so ga opravljali običajno sužnji, ni sramotno. Kristusovemu zgledu so sledili apostoli, posebno veliki apostol narodov sv. Pavel. V tem smislu so delali tudi duhovniki in škofje prvih stoletij. Celo premožni in plemeniti kristjani so se pečali s telesnim delom. Ko so bili pozneje ustanovljeni samostani, so si menihi preskrbovali potrebni živež z delom lastnih rok. V pravilih prvih redovnikov je bilo izrecno zapovedano delo. In ravno meniški redovi so rodili velikanskih in obilih sadov, kar prizna nepristranska zgodovina. Naselili so se pogosto v nepristopnih krajih, sezidali samostan, postavili cerkev, sekali gozdove, čistili pustinje in sušili močvirja. In okrog samostana so nastala ponekod cela mesta, večje naselbine, trgi in vasi. Menihi so napravljali vrtove, gnojili polja in nanesli iz najrazličnejših strani žlahtno sadje in druge sadeže. Delali so sami svojo obleko, cerkvena dragocena oblačila in umetnine, poučevali so mladino, vzgajali so plemiče, gojili znanost in umetnost, napravljali so v oddaljenih gorah prenočišča za potnike, skrbeli za reveže in bolnike.
              
Cerkev ima torej neprecenljive zasluge za omiko narodov, človeško kulturo in gospodarske ter socialne pozemeljske blaginje kljub nasprotovanju in oviram njenih sovražnikov. Kaj bi šele dosegla, če bi jo v njenih prizadevanjih podpirale svetne oblasti. Upravičeno je dejal papež Pij XII. v nagovoru na španske begunce le ta 1936: »Da se opraviči Cerkev, ni treba zgledov, treba je premotriti le nje načela, kakor je dejal Manzoni. Dajte nam družbo, ki se v njej načela katoliške Cerkve in katoliške vere zares svobodno in brez nasprotovanja širijo in uveljavljajo: načelo o izvoru in izvajanju socialne oblasti; o bratstvu vseh po Kristusu in v njegovem mističnem telesu, Cerkvi; o časti dela, o medsebojnih dolžnostih ljubezni; ta in druga načela, pa se bo videla, kaj bi bilo mogoče še več storiti za blaginjo poedincev, družin in družbe!«

Križ nam govori (1944)

Križ nam govori

V.Z., 1944

  

Iste sile, ki so na Veliki petek klicale v Jeruzalemu: Križaj ga, križaj ga! iste sile so povzročile sedanje gorje. Ker ni Kristus ustanovil posvetnega kraljestva, zato so ga križali in prav zato še danes judovski materijalizem strelja naše poštene slovenske može in fante.

Sliši se vprašanje, kako more dobri Bog dopustiti, da se ljudje, ki so člani velike družine narodov v Evropi, tako strahotno med seboj pobijajo? Ta misel se nam vzbuja, ko gledamo na sedanjo vojno, ki se vodi z vsemi uničujočimi sredstvi tehničnih pripomočkov. Včasih delamo krive diplomate, češ da so oni povzročitelji tega strašnega gorja, ki je prišlo nad brezštevilne družine in narode. Toda, če smo odkritosrčni, moramo priznati, da ni Bog odgovoren za gorje sedanjih dni, temveč narodi Evrope sami. Že skozi pet in dvajset let opazujemo, kako nespametno se med seboj mesarijo narodi, ki stoje na tako visoki stopnji omike. Kaj smo vse doživeli za časa zadnje svetovne vojne od 1914. do 1918. leta! Kako nečloveško je morila skozi dvajset let boljševiška vlada v Rusiji. Kakšne strahote so se dogajale v državljanski vojni na Španskem! Kaj se godi v sedanji vojni, ko toliko in toliko mornarjev izgine s podmornicami na dnu morja, kjer so živi mrliči in umirajo, ne da bi se kdo spomnil njihove grozovite smrti! Kakšno morje trpljenja se je zgrnilo nad našo domovino po komunističnih zločinih! Ali se nam ne zdi, da so na delu najhujše peklenske sile. Zato pa tudi ni vzrok tega gorja peščica diplomatov, temveč narodi Evrope sami. Že pred sto leti so ti narodi nastopili napačno pot. Kakor je v Stari zavezi Bog vedno prepustil izvoljeno ljudstvo sovražniku, kadar je ljudstvo Njega zapustilo, tako je sedaj tudi Bog dopustil, da je zavladala tema, ker so ti narodi v napuhu preslišali božji klic in so nastopili pot, katero so jim pokazali židovski boljševiki. Narodi Evrope so prišli v puščavo, kamor ne sega več božja oblast, zato se pa vse peklenske sile prosto gibljejo in izživljajo v medsebojnem uničevanju.
 
Pred stoletji se je že začela usodepolna pot zmote in blodnje. Takrat so narodi Evrope obrnili hrbet svojemu Bogu in sledili klicu svobode in bratstva. V srednjem veku so bili vsi stanovi, so bila vsa gospodarska podjetja, obrt in trgovina prepletene z nitjo vere. Nad vsemi je bedela misel na Boga in na onostransko življenje. Slika tedanjega sveta je bila ožarjena z lučjo onostranskega življenja, središče vsega je bil Bog, to sonce življenja. Nato pa je poskušalo neko duhovno gibanje pod vodstvom židov urediti svet na nov način, in sicer brez Boga in brez onostranskega življenja; Boga naj bi nadomestil človek, onostransko življenje pa raj na zemlji. Cilj tega gibanja je bil, omogočiti človeku, da razvije vse sile in moči, da pride do oblasti in do uživanja na tem svetu, bodisi na pošten ali nepošten način. Človek naj bo sedaj prost vseh vezi, prost naj bo božjih zapovedi, prost naj bo božjih postav. Hipno se je zdelo človeštvu, da je rešeno verig in ječe, toda v tem trenutku je zapustil človeka zemeljski raj. Nek učenjak je zapisal takrat besede: Sedaj šele je življenje vredno življenja. Bog, ki je počelo življenja, je bil na ta način vržen s prestola, človek je postal središče vsega, postal je tako rekoč sonce vesoljstva. Bog se je moral umakniti na obrežje. Kajti božji red se samo toliko trpi, kolikor ne krši človeškega reda. Machiavelli piše: Politika je neomejena vladarica v kraljestvu človeških moči in stremljenj. Kar ji gladi pot, je dobro, kar ji pot zadržuje, se mora odstraniti.

To pot zmote, ki so jo nastopili narodi Evrope v tako imenovani prosvetljeni dobi, so nadaljevali tudi v 19. stoletju. Svobodnjaška doba 19. stoletja je zahtevala neomejeno prostost posameznega človeka, zato je zametavala vsako oblast v veri in znanosti. V imenu svobode se je katoliška cerkev izganjala iz šole, iz zakona in iz javnega življenja. Vsi izumi zadnjih desetletij so povzročili, da je človek postal še bolj ošaben in samozavesten. Veruje samo v to, kar odkrije ostrina človeškega duha. Vera se takemu človeku zdi kot stara šara, ki je še ostala iz nekdanjih časov. Vera je privatna zadeva, zato se trpi samo še v cerkvi in med štirimi stenami v domači sobi. V javnosti nima nobene besede več.

Človek verjame le svojemu sluhu. Verjame na svojo vsemogočnost. Vse sile narave naj bodo njemu podložne, zato sanja, da pripravlja človeku raj na zemlji, razmere, v katerih se bo človek najbolj srečnega počutil. V resnici je človek veliko dosegel. Prideluje in izdeluje vse, česar koli si poželi. Vsak otrok lahko zavrti gumb na radijskem aparatu, pa posluša zbrana predavanja in glasbo. Celo omrežje šol in učiteljev je skrbelo za duhovno hrano, dobro je delovala uprava in javna varnost. Vsaka bolezen je imela svojega zdravnika in svojo bolnišnico. Razna zavarovanja so nas varovala pred ognjem, vodo in točo. Bog je bil pahnjen s prestola. Ljudje so postali nezadovoljni kakor nikdar prej. Manjkalo jim je miru in duševne utehe. Javne dobrodelne naprave so skrbele za vse in so bile na razpolago vsem, toda število revežev in siromakov pa je kaj hitro rastlo. Človek je zapustil vire življenja, zato ga čaka smrt. Sodobni modroslovec trdi: človek v današnjih dneh je v največjih skrbeh in stiskah za svoj obstoj. Človek prihaja iz noči svojega rojstva in gre skozi temno noč, ki ga objame po smrti.

Popolnoma svojo pot je v zadnjih stoletjih hodilo gospodarstvo. Tudi to se je oprostilo božje postave. Brez zakonov se je razvijala obrt, zato tudi ne gleda, ali bo človek živel ali pa od lakote poginil. Ako borze zahtevajo, se morajo cela skladišča zlate pšenice sežgati, čeprav stradajo ljudje. Človek v tovarni ni več mojster svojega dela, temveč le del stroja. Tovarne odtrgajo človeka iz zdrave zemlje in ga presade v pusta mesta. On postane v tovarni samo član podjetja pod to in to številko. Strogo nadzorstvo drži maso skupaj. Človek je ostal osamljen, čisto osamljen na cesti. Ošabno je ljudstvo zapustilo Boga, da bi si tukaj na zemlji zgradilo paradiž z lastno močjo. To ljudstvo pa je bilo potegnjeno v globočine največje revščine, kjer čaka na razvalinah vojne le še na smrt.

Le eno je sredstvo, ki more rešiti narode Evrope popolnega pogina: vrniti se je treba k skrivnosti velikega petka ter prisluhniti njegovi skrivnosti. Ker so se narodi tako visoko dvignili nad Boga, zato pa morajo sedaj pasti na kolena pred križem, s katerega slišimo besede: moje kraljestvo ni od tega sveta. Zato naj se narodi Evrope vrnejo domov, vrnejo se k Bogu Očetu! Zgradili so si kulturne palače v bajni krasoti, toda tej palači manjka temeljnega kamenja deset božjih zapovedi. Sodobna omika Evrope in sveta je zgrajena na pesku, zato se bo zgodilo, kar je napovedal Kristus: postala bo velika razvalina. Narodi Evrope, zapustite pot zmote, položite vse življenje, vse delo in nehanje, vse javne naprave, obrate na božjo postavo! Postavite zopet križ in evangelij v parlamente, v ministrstva, v zbornice delavskih, obrtnih in trgovskih zvez. Le Kristus more rešiti Evropo pred poginom Le potem moremo upati, da se bo Evropa spametovala, le potem bodo narodi vzhoda in zapada slišali klic vpijočega v puščavi. Vi, narodi Evrope, ustavite se, kjer ste na poti zmote, prinesite božjo postavo zopet nazaj v vsako hišo, v delavnice, v tovarne, v vse javno življenje. Vrnite se nazaj k Bogu!

Pridi k nam tvoje kraljestvo

PRIDI K NAM TVOJE KRALJESTVO

F. Grivec, 1937

    

1. Važnost ideje božjega kraljestva

  
Naša doba, doba globokih pretresljajev in prevratov v vnanjem svetu, je tudi doba velikega prevrata v človeški miselnosti. Človeške tradicije so omajane. Pogledi človeštva se obračajo nazaj h globljim in trdnejšim temeljem. Nazaj k starokrščanskim tradicijam se ozira tudi krščanska obnova in obrača pozornost na dve veliki krščanski ideji, ki imata pečat božanskega izvora in večnostnega pomena: na Kristusovo idejo kraljestva božjega in Pavlovo misel mističnega telesa Kristusovega. Ti dve razodeti ideji z bleščečo lučjo osvetljujeta nauk o cerkvi in ga uvrščata v svetli okvir glavnih krščanskih skrivnosti, Boga približujeta človeku, človeka pa dvigata k Bogu.
   
Ideja božjega kraljestva je razodeta ne samo po vsebini, marveč tudi po obliki in izrazu. Še več. Posvečena je po rabi samega Sina božjega Jezusa Kristusa. To je bila glavna in največkrat ponavljana misel njegovega oznanjevanja, to je vodilna ideja njegovega evangelija. Z njo je pričel svojo blagovest: »Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4, 17; Mk 1, 15). Z njo je na križu sklenil svoje oznanjevanje, ko je razbojniku na skesani vzdih: »Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo!« odgovoril: »Danes boš z menoj v raju« (Lk 23, 42—43).
 
Tako je Kristus govoril Judom, ki jim je bila ta misel dobro znana iz svetega pisma Stare zaveze in domača iz tedanjih ljudskih tradicij. A tako govori tudi krščanskemu ljudstvu v mnogih nedeljskih evangelijih, še pogosteje pa po svoji molitvi: »Oče naš.« Prošnja za božje kraljestvo je namreč centralna prošnja prvega dela Gospodove molitve, poglavitne in tolikokrat ponavljane krščanske molitve. Ali naj gre vse to brez uspeha in brez vtisa mimo nas? Ali ni tolikokratno ponavljanje v bogoslužju, v nedeljskih evangelijih in v vsakdanjih molitvah opomin, da se moramo v misel božjega kraljestva tako poglobiti, da nam postane res dobro znana, ljuba in domača, da bomo njeno globoko vsebino ne samo razumeli, marveč tudi vzljubili, doživljali in okušali.
 
Nikar ne mislimo, da je ideja božjega kraljestva zastarela in ne več moderna, češ da spada pred vsem v Staro zavezo in v judovsko miselnost in da je Kristus to misel tolikokrat poudarjal s posebnim ozirom na Jude, po poljudni prilagoditvi tedanji judovski terminologiji in miselnosti. Nikakor. Ta ideja ima večnostni pečat in je v krščanstvu še bolj uresničena in ukoreninjena kakor pa v SZ.
 
Kraljestvo božje je pač vodilna ideja in zadnja beseda SZ, obenem pa je tudi prva beseda in vodilna ideja NZ. Božje kraljestvo je namreč bistveno združeno z mesijansko idejo, ki je vodilna ideja SZ. Kakor Mesija razsvetljuje senco SZ od raja do Janeza Krstnika, a je v polni svetlobi zažarel šele po svojem prihodu in po odrešilni daritvi NZ, tako je tudi božje kraljestvo uresničeno in dopolnjeno šele po Kristusovi daritvi na križu, v krščanstvu, v sveti cerkvi. Tako moramo razumeti zadnjo besedo SZ v opominu Janeza Krstnika: »Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 3, 2). Ta pomen ima prva beseda NZ v Kristusovem opominu: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo« (Mk 1, 15). Z javnim nastopom Kristusovim se je kraljestvo božje približalo; dopolnilo in uresničilo pa se je, ko je križani Kralj božjega kraljestva na križu izrekel besede: »Dopolnjeno je.«
 
Sveta cerkev je pod vodstvom Svetega Duha vprav v novejšem času zopet živahneje poprijela in poudarila to idejo. Kristusu kot kralju NZ je posvetila nov praznik Kristusa Kralja, da bi se verniki bolj zavedali Kristusovega kraljevanja in se mu podvrgli. Misel na Kristusa Kralja se vedno bolj navezuje tudi na priljubljeno in važno novodobno pobožnost Srca Jezusovega. V navadni posvetilni molitvi Srcu Jezusovemu se večkrat ponavlja prošnja: »Kralj bodi!« Ista misel se še očitneje poudarja v posvetitvi krščanskih družin Srcu Jezusovemu, ki se v družinski posvetilni molitvi proglaša za neomejenega kralja družine s prošnjo, da kraljuje njihovim srcem in predseduje vsej družini, kadarkoli se zbere. To kraljevanje Srca Jezusovega pa je bistveno notranje, kar se v družinski posvetilni molitvi jasno poudarja z besedami: »Kraljuj našemu razumu s preprostostjo naše vere, kraljuj našim srcem z ljubeznijo.«
 
Kristus je središče človeške zgodovine, središče in višek razodetja, središče krščanskih verskih resnic, središče in višek božje ljubezni in previdnosti v skrbi za naše odrešenje in zveličanje. Kraljestvo božje pa je bistveno Kristusovo kraljestvo. Kristus je dopolnil in izvršil božje načrte za božje kraljevanje nad vsem človeštvom. Zato je božje kraljestvo kot kraljestvo Kristusovo središče človeške zgodovine, središče in višek razodetja, središče in višek previdnosti za naše zveličanje.
 
Kraljestvo božje je žareč okvir globokega Kristusovega nauka, obsegajoč glavne verske in moralne resnice. V tem okviru se izraža novo razodetje Boga Očeta, nova popolnejša morala in novo bogočastje, uresničenje starozakonskih prerokb v Kristusu, prenavljajoča milost, socialno organizirana cerkev. Kraljestvo božje je celotno delovanje božje previdnosti za naše zveličanje. Kraljestvo božje je pač razodeta božja zamisel. Zato je tako globoka in neizmerna ideja, odsvit skrivnostnih globočin božje modrosti.
 

2. Bistvo božjega kraljestva

Kraljestvo božje je po svoji globoki vsebini in po vnanjem izrazu razodeta misel. Napovedovali so jo preroki SZ. Kristus Gospod, veliki prerok NZ, pa jo je posvetil in ožaril s svojo neskončno in ljudomilo modrostjo, jo postavil v žarišče svojega nauka in jo osvetlil v živo nazornih prilikah. Ni torej čudno, da se v tej od Boga izraženi misli skriva vsa globočina naše vere in vsa neskončna božja ljubezen do nas.

Kaj pa je jedro te velike razodete misli, kaj je glavni pomen božjega kraljestva?

Vse stvarstvo je božje kraljestvo v širšem pomenu. Kot stvarnik je Bog gospodar in vladar vsega stvarstva. Bog vlada vse stvari po svojih zakonih, ki jih je položil v naravo; po božjih zakonih se ohranja red v naravi in čudovito smotrena urejenost živih bitij; po božjih zakonih se ravnajo zvezde, sonce, zemlja in vse neizmerno svetovje. To božje kraljestvo večkrat slavi sv. pismo, posebno psalmi 21, 29; 46, 7—9; 102, 19; 144, 10— 14 i. dr. Človek kot krona vidnega stvarstva je drugotni poglavar in kralj vseh stvari, a podrejen božjemu kraljevanju kot nekak namestnik božji, kakor naglaša sv. pismo že v zgodovini stvarjenja (1 Moz 1, 26—28), v psalmih (8, 7—9) i. dr.
 
Kot stvarnik ima torej Bog kraljevske (vladarske) pravice nad vsem stvarstvom, pred vsem pa nad človekom (Ps 94). Vsi ljudje in vsa kraljestva se morajo podvreči božjim vladarskim pravicam (1 Moz 2, 7; 6, 5— 13; 2 Moz 9, 16). Kot stvarnik je Bog vladar nebes in zemlje. Toda človek ima svobodno voljo in jo more tako daleč zlorabiti, da se upre božjemu gospostvu. Prva dva človeka sta se v raju res uprla božjemu kraljevanju, ko sta prestopila božjo zapoved. Padlo človeštvo je bolj in bolj pozabljalo na vrhovno božjo oblast in se pogrezalo v grehe. A kralj vseh kraljev človeštva v svojem usmiljenju ni zavrgel, marveč je po svojem usmiljenju in po svoji milosti sklenil obnoviti svoje kraljestvo med človeštvom. Že v raju je obljubil, da hoče s svojim usmiljenjem premagati zlo in odrešiti padlo človeštvo. V ta namen je sklenil zavezo z Abrahamom, z Jakobom in z njegovimi potomci, Izraelci. Božja kraljevska zaveza in vladarska pogodba z izraelskim ljudstvom je bila z vsem poudarkom božjega veličastva formalno sklenjena na Sinaju ter natančno določena z božjim kraljevskim zakonikom. To je formalna ustanovitev božjega kraljestva SZ.
 
Božje kraljestvo SZ je bilo vidno organizirano ne samo kot vidna verska družba, marveč tudi kot narodna država. Bog je bil tudi politični narodni vladar Izraelcev, njihov kralj v polnem pomenu; izraelski kralji so mogli vladati samo kot namestniki prvotnega kralja, Boga. A čemu se je Bog tako poniževal, da je posegal tudi v podrobnosti političnega, socialnega in gospodarskega ustrojstva? Samo zato, da je Izraelce varoval poganskega malikovalstva in propalosti. S skrbnim varstvom je Izraelce nagibal, da bi priznavali kraljevanje pravega Boga in izvrševali njegovo voljo. S tem jih je pripravljal za sprejem Mesija, Kristusa, Kralja popolnejšega, dopolnjenega božjega kraljestva. Izraelci so bili kot izvoljeno mesijansko ljudstvo posredovalci novega zgolj verskega in zato vesoljnega božjega kraljestva, ki bo odpravilo prejšnje ozke narodne meje. To novo vesoljno božje kraljestvo je bilo ustanovljeno po Kristusovi odrešilni smrti na križu, razglašeno pa po prihodu Svetega Duha.
 
Še bi kdo mogel imeti pomisleke, češ da kraljestvo pomeni neko spremenljivo vladavino, ki ni vedno vsem ljudstvom razumljiva in domača. Tako je neki Američan o prazniku Kristusa Kralja rekel, da bi Američanom bolj imponiral »Kristus prezident« kakor pa Kristus Kralj. Toda v tem ugovoru tiči neko nesporazumljenje. Kralj in kraljestvo se jemlje v sedanjem strogo opredeljenem pomenu. Stara in tako tudi svetopisemska raba pa je bolj splošna in manj opredeljena. Pomeni namreč sploh vladarja, gospodarja, gospoda. V SZ se Bog pač večkrat imenuje kralj (melek), a še večkrat se imenuje Gospod (Adonai). Gospod, Adonai je tako navadno ime za Boga, da se Bog večkrat imenuje samo s tem imenom. Adonai pa pomeni gospodarja, vladarja, torej bistveno isto kakor kralj. Ime Gospod Bog ali samo Gospod je Izraelce in prve kristjane jasno opozarjalo na božje kraljevanje, na božje vladarske pravice, božje gospostvo. V tem pomenu se tudi Kristus zelo pogosto imenuje Gospod, kar pomeni ali gospodarja (zlasti v evangelijih) ali pa Boga (pri sv. Pavlu). Vmisliti se moramo v tiste čase, ko so kraljestva in države šele nastajale. Podjeten družinski gospodar je ustanovil državo in postal njen vladar, gospodar. V tem smislu so Moldovani (Romuni), Srbi in Črnogorci svoje vladarje imenovali gospodarje.
 
S tem se odpira pogled za globlje razumevanje Boga in Kristusa kot kralja in gospodarja. Naslovi kralj, gospodar, gospod enako pojasnjujejo naš pravilni odnos do Boga. Podložniki morajo spolnjevati voljo, zakone in ukaze svojega kralja (vladarja), služabniki in družinski člani morajo služiti gospodarju, delati po njegovi volji in po njegovih ukazih. Na to sorodnost in zvezo kraljestva in gospodarstva nas opozarja vsakdanja krščanska molitev: »Oče naš ... pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.« Družinski oče je tukaj isto kot kralj; prosimo namreč Očetovega kraljestva.
  
Božje kraljestvo je po vsebini in po izrazu razodeta misel. Zato ima tudi oblika in izraz božji in večnostni pečat za vse čase in vse narode. Izražanje božje kraljestvo je podobno kakor telo Kristusovo razodeto, torej za vse čase važno in veljavno. Je podobno kakor formula dogmatica, ki je odločilna za pravilno umevanje in izražanje dogme. Obenem pa ima božje kraljestvo v svoji vsebini in v izrazu pečat brezmejnih globočin božje modrosti. Je obenem neskončno globoko in poljudno preprosto, obenem vzvišena ideja in slikovito nazoren izraz.
 
Jedro razodete misli božjega kraljestva je torej, da mora človek z razumom in z voljo priznavati božje gospostvo, vladanje, kraljevanje, Boga častiti in mu služiti s spolnjevanjem njegovih zapovedi. Ne samo z besedami, ne samo s površno vero, temveč z živo vero, z vso voljo in z dejanjem, kakor opominja Gospod Jezus Kristus: »Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo (Mt 7, 21).«
 
Iz tega vidimo, da božje kraljestvo in priznanje božjega kraljestva pomeni skoraj isto kakor religioznost (vernost) in pobožnost. Saj je vernost in pobožnost vprav v tem, da priznamo Boga za svojega gospodarja ali kralja, ga častimo in molimo ter spolnjujemo njegovo voljo, njegove zapovedi. Ako pobožno (religiozno) spolnjujemo svoje dolžnosti do Boga, s tem priznavamo božje kraljestvo ali gospodarstvo, potem Bog kraljuje v našem razumu in volji, v nas je božje kraljestvo, kraljestvo božje ljubezni in milosti. To je skriti zaklad, dragoceni biser, skrivnostni kvas, ki nas presnavlja in dviga, da bomo mogli doseči nebeško kraljestvo.
 
Zaradi tega kraljestva božjega se je Bog razodeval v SZ, zato je izvolil in vzgajal Izraelce. Zato se je učlovečil Sin božji in zato je ustanovil vidno kraljestvo božje NZ — sv. cerkev. V pojmu božjega kraljestva je torej ob kratkem obsežena zgodovina razodetja in odrešenja.
 
Za versko življenje, za vernost in pobožnost je poglavitno, da spolnjujemo voljo božjo in božje zapovedi, da po veri živimo. Nikjer pa ne dobimo tako močnih in nazornih nagibov za spolnjevanje volje božje kakor v ideji božjega kraljestva. Saj je v tej razodeti ideji obenem izražena vsa božja oblast nad nami in vsa neskončna božja ljubezen do nas; v njej so obsežene temeljne resnice in zahteve verskega življenja.
 
Deo servire regnare est. Bodimo zvesti v službi božji, zvesti služabniki božji. S tem bomo deležni božjega kraljestva v svojih srcih že na zemlji; potem pa tudi v nebesih.
 
3. Oče naš ... pridi k nam tvoje kraljestvo!
 
Oče naš! Tako se začenja družinska molitev NZ. Zares družinska molitev. Saj smo v NZ postali božja družina, ne samo služabniki ali hlapci božji, temveč otroci božji. Po Kristusu »nismo več tujci in priseljenci, ampak sodržavljani in domačini božji« (Ef 2, 19), udje božje družine. Kristus je po učlovečenju postal naš brat in mi torej bratje Kristusovi. Po Kristusu smo postali deležni božje narave, prejeli smo duha posinovljenja, smo otroci božji, dediči božji, sodediči Kristusovi (Rim 8, 15—17).
  
Izraelcem je Bog govoril v gromu in blisku, da so trepetali pred njim. V NZ pa nam govori po svojem Sinu, ki je krotak, ponižen in poln ljubezni in ljubeznivosti do nas. Z nebes je prišel med nas, da bi nas vodil po strmi poti v nebesa. Uči nas, kako naj častimo Boga, nebeškega Očeta. Uči nas moliti: »Takole molite: Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje kraljestvo (Mt 6, 9— 10)« itd. Oče naš ... pridi k nam tvoje kraljestvo. Ta zveza jasno priča, da je tukaj treba ime kralj in božje kraljestvo razumeti v širšem pomenu: Gospodar, gospod, vladarstvo, gospodarstvo (vladanje, gospodovanje).
  
Kakor so v davnih časih podjetni družinski očetje ustanavljali države in kraljestva, tako je tudi Bog v svojem kraljestvu obenem naš nadnaravni družinski oče. Ali pa ni s tem pomen božjega kraljestva preveč oslabljen? Ali ni oblast družinskega gospodarja in očeta nad služabniki in otroki manjša kakor kraljevska oblast? Nikakor ne. Vmisliti se moramo v davnino, ko še ni bilo toliko držav in so bile mnoge družine popolnoma avtonomne. Oblast družinskega očeta nad služabniki je v nekaterem oziru še večja kakor kraljeva, ker je bolj neposredna in se javlja tudi v vsakdanjem življenju. Kaj pa oblast nad otroki? Očetovska oblast nad otroki nikakor ni manjša kakor nad služabniki, marveč še večja; saj so otroci še bolj njegova last, od očeta je odvisna določitev nasledstva v gospodarstvu in razdelitev dediščine. Velika razlika pa je v izvrševanju očetovske oblasti nad lastno družino in pa nad hlapci in najemniki. V družinskem krogu razen pravnega razmerja odločuje tudi ljubezen. In prav po bistveno
novih pojavih božje ljubezni se kraljestvo božje NZ bistveno razlikuje od SZ. Vse to je nazorno izraženo v očenašu. Božje kraljestvo NZ je očetovsko. Bog kot naš kralj je tudi naš oče; mi smo ne samo božji služabniki, ampak celo božji otroci.
 
Oče naš je torej odločilno značilna molitev NZ in nazorno izraža, da se božje kraljestvo NZ bistveno razlikuje ne samo po bistveno novi vsebini, po novem razodetju bistveno novih verskih resnic, ampak tudi po bistveno novem razmerju do Boga; namesto podložništva je nastopil odnos posinovljenja, otroštva božjega, da moremo Boga z novim zaupanjem in z novo ljubeznijo nagovarjati: Oče naš!
 
Že kraljestvo božje SZ pomeni v prvi vrsti božje kraljevanje (gospodovanje) nad človeškimi srci. Ta notranji namen imajo vse mnogotere vnanjosti SZ. Še mnogo notranjejše in nekako prisrčnejše je božje kraljestvo NZ, ko moremo otroško zaupno moliti: Oče naš!

V Gospodovi molitvi prosimo pred vsem notranjega božjega kraljestva, kakor se jasno vidi iz konteksta: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Pogoj za božje kraljestvo je posvečevanje božjega imena, pobožno češčenje božje in spolnjevanje božje volje. Torej svobodno priznavanje božjega gospostva, svobodno sodelovanje z božjo milostjo je pogoj in bistvo božjega kraljestva. To je jasno izrečeno v Gospodovi molitvi.
  
V to zvezo otroško prisrčnega razmerja do nebeškega Očeta in kralja prav lepo spada otroško preprosta prošnja: Daj nam naš vsakdanji kruh. Otroška vdanost in ljubezen do družinskega očeta se še posebno pospešuje in potrjuje pri skupni mizi, ko se nazorno predstavlja, da oče preživlja svoje otroke, svojo družino. Kruh, ki ga otroci prejemajo iz očetove in materine roke, utrjuje družinske vezi. A nebeški Oče še na popolnejši način utrjuje družinsko ljubezen pri nadnaravni družinski mizi, Svoje otroke vabi k svatovskemu obedu svojega Sina Jezusa Kristusa. Kristus kot kralj in gospodar božjega kraljestva NZ zbira krščansko družino k skupni mizi in daje samega sebe v jed družinske ljubezni in edinosti, Prošnja »Daj nam naš vsakdanji kruh« sicer ne meri naravnost na sv, Rešnje Telo. A v polnem kontekstu Gospodove molitve se ne moremo izogniti misli na nadnaravno hrano, s katero nebeški Oče po svojem Sinu preživlja svojo družino. Noben naravni oče in gospodar ni v tako globoko notranji zvezi s svojimi otroki kakor Kristus, ki v nepojmljivi ljubezni samega sebe daje v hrano krščanski družini.
 
S tem kraljestvo božje prehaja v nadnaravni organizem mističnega telesa Kristusovega.

Kako čudovito nam je Bog olajšal spolnjevanje svoje volje, osladil pokorščino svojemu kraljestvu. Dovoljuje nam, da ga nagovarjamo kot svojega očeta, po svojem Sinu nas je Bog Oče posinovil, povzdignil v svoje otroke in nas učil moliti: Oče naš! Dovoljuje in ukazuje nam, da ga ljubimo z otroško ljubeznijo in vdanostjo. To ljubezen goji in neti s tem, da nam sam Sin božji samega sebe daje v vsakdanjo nadnaravno družinsko hrano. Božje kraljestvo na zemlji, Kristusova cerkev, je ustanova in ognjišče božje ljubezni. Ljubezen, otroška vdanost in hvaležnost pa lajša pokorščino in jo dviga na stopnjo prisrčnega družinskega razmerja. Vsakdanja krščanska družinska molitev, Gospodova molitev, nas uči, da je božje kraljestvo očetovsko kraljestvo božje ljubezni. Božja družina smo, božji otroci smo. Oče naš . . .