Božična poslanica 2021

Vse kar danes doživljamo, pretrese in krize, ni nič zares takšnega, za kar bi mogli trditi, da se še nikoli prej ni videlo ali slišalo, vendar je vseeno pomembno zato, ker se dogaja v tem času in ker se dogaja in ker se dogaja nam. Zato ni zares nepomembno, a ni tako pomembno, da bi mogli izvajati iz tega kake daljnosežne uvide ali da bi trdili, da se je prelomilo, kar se prelomiti ne more. Smo v linearni in dinamični zgodovini, ki je neustavljiva in teče iz začetka proti koncu, zato prihaja obdobje za obdobjem in po svoje je logično, da gre za težka in vse težja obdobja. 

Že naša življenja, ki so kakor pomanjšana zgodovina sveta, nam velijo to resnico. Za časom otroštva pridejo drugačni časi in za časom mladosti pridejo še bolj drugačni. Človeka iz dneva v dan srečuje trpljenje in neusmiljena borba življenja ne poneha. Človek iz dneva v dan razpada in propada in lahko je srečen vsakega dne, ki je kolikor toliko brezskrben dan. Za mladostjo pride čas odraslosti in za njim čas starosti očitnega pešanja in ustavljanja. 

Zato ni nič čudnega, če je tudi s svetom tako. Enkrat, ko je svet v času, se spreminja. Vse se spreminja in statičnost sama na sebi je neresnična in vse prevečkrat lažna. Zato se ne gre zanašati, da bo enkrat bolje, marveč le na to, da smo sedaj, v tem trenutku, morebiti mi boljši, kot smo bili prejšnji hip, prejšnji dan, prejšnje obdobje. Kajti v vsem spreminjanju mora biti naša edina naloga, da se boljšamo, da postajamo navkljub vsemu boljši. Bolj katoliški, bolj zagrizeni, radikalni in do sebe neizprosni. Zakaj živimo, če ne zato, da bi se borili? Kaj bi bil vendar smisel tega življenja? Kaj bi bil smisel vsega tega trpljenja, če ne trpljenje samo? Kaj bi bil smisel trpljenja, če ne to, da trpljenje prestanemo in iz njega izidemo boljši?

Trpljenje, borba, naše neuresničene želje, naši porazi v pravičnih prizadevanjih, nesmiselno pešanje in obračanje na slabše, vse to je afirmacija smisla življenja. 

In ko v teh dneh klečimo pred malim novorojenim Odrešenikom Jezusom Kristusom, ki se je, Bog sam, rodil v revščini in v hudem trpljenju umrl na križu, se tega vselej spominjajmo. On nam prinaša srečo in predvsem moč, da bi vse zmogli. Da bi zmogli skozi trpljenje in vso blaznelost, da bi odživeli svoja življenja, izpolnili božjo voljo in slednjič odšli v božji milosti s tega sveta, kakor nam je to od Boga odmerjeno.

Ravno jaslice, ki smo jih, posebno mi Slovenci, razpostavili po vsej naši deželi nam tako zelo približujejo Boga in v njih vidimo posebej mi naše posebno narodno bistvo, ki je zaradi tolikih tegob, preizkušenj in napačnih tolmačenj ter tujih vplivov zakrito in zaničevano. Mi narod poštenih, pobožnih, delavnih in v resnici radikalnih katoličanov, v pravem pomenu te besedne zveze, v tistih malih figuricah pastirčkov, katerim je bilo tako nemudoma oznanjeno rojstvo Boga in Odrešenika vidimo sebe, svoj lasten narod in njegovo pravo bistvo.

Zato ostanimo vselej zakoreninjeni v svoji slovenski narodni tradiciji, udarjajmo po onih, ki jo pačijo in o njej lažejo ter se trudimo, da ostajamo zvesti tej edini statičnosti in zanesljivosti, ki je tisto, kar nas uči sveta katoliška Cerkev, ker le po njej lahko zares trdimo, da smo v edinosti naziranja z našimi predniki.

 

Virus liberalizma

Ta kriza, povezana z boleznijo, ki so jo Kitajci zanesli po svetu na začetku lanskega leta, je zelo zanimiva iz razloga, da je razgalila marsikaj. To, se mi zdi, je njen zares pravi značaj. Je kriza, ki je razgalila marsikaj. V prvi vrsti to, da smo ugotovili, da "se vse da". Mnogo stvari, ki smo jih še do nedavnega smatrali za kratkomalo nemogoče, so postale mogoče. V družbi smo prišli do spoznanja, da smo kot civilizacija tako zelo napredovali, da so nam postale stvari mogoče, ki so bile nekdaj nepojmljive. Kakor neka generalka za katerega onih znanstveno-fantastičnih scenarijev, po katerih prostor postane premajhen za človeka in posameznik postane zaprt v svojo luknjico v gromozanskem mravljišču z milijoni luknjic, eni ob drugi, se je zdelo. 

A bolj kot to, je bilo pomembno opazovati, kako so ljudje reagirali na to situacijo, ki je razgalila stanje družbe, predvsem razgalila stopnjo družbe v neki zgodovinski, realni in vidni premici. Nobenega trenutka v zgodovini človeštva, ne moremo jemati kot stoječega samega na sebi ali enakovrednega nekemu drugemu trenutku. Časa ni mogoče presojati kvalitativno. Ne moremo presojati nekega trenutka kvalitativno glede na čas v katerem se nahaja, v katerem napoči oz. nastopi. Lahko kvalitativno presojamo nek dani trenutek v smislu drugih dogajanj v njem, ne moremo pa presojati samega trenutka časovno-kvalitativno. Ker sta čas in zgodovina linearna, za vsak naslednji trenutek "pride čas", vsak naslednji trenutek se nujno dogodi, zgodi, napoči.

A pogosto ne dojemamo časa in trenutkov, ki si linearno sledijo, kot take, kakršni resnični so. Pogosto dojemamo trenutek, niz trenutkov, časovno obdobje, kot nekaj pogojenega bodisi z nekim občutjem statičnega dovrševanja, bodisi s preteklim ali bodočim. Čas dojemamo kot nek format svojega doživljanja sveta in se tako pogosto ne zavemo, da smo na točki, ki je docela drugačna od našega doživljanja sveta. 

Atomizacija in avtonomizacija posameznika paradoksalno preko individualizma ne vodi v zares individualistično družbo, marveč v fragmentacijo družbe. Tako danes opažamo, da individualizem ne more obstati sam na sebi, je zgolj orodje in predstopnja fragmentacije družbe, kar pa zopet vodi v nek somrak države kot take.

Individualizem, ki je strup družbe in antiteza narodni državi, pa tudi državi sami, je tako videti, da pomeni zgolj in samo kaos, kaotično snov iz katere se bo izoblikovala neka nova oblika države. Včasih smo rekli, da anarhija ne more obstajati. Anarhija je lahko le med-faza, med-obdobje med starim in novim redom. Anarhijo vedno izkoristii močni. Podobno velja za to fragmentacijo družbe. Individuumi odvezani vsake avtentične in predvsem organične lojalnosti, se preko novih informacijskih tehnologij grupirajo v grupacije, ki so lahko najbolj absurdnih izhodišč in struktur. To ni, kot menijo nekateri, iskanje identitete, marveč je iskanje lojalitete iz izhodišča lastnega egocentrizma. Iskanje identitete bi namreč izhajalo iz skupnosti proti posamezniku, saj bi si posameznik želel biti sličen oz. takšen kot neka skupnost. A to iskanje lojalitete izhaja od posameznika proti skupnosti. Kar posameznik smatra sebi za koristno in udobno, tam se nahaja njegova lojaliteta, ki je docela egocentrična, naglo spremenljiva in dinamična.

Zato se posamezniki, danes preko novih informacijskih tehnologij ne prilagajajo skupnosti, kar bi bila definicija iskanja identitete, marveč iščejo skupnost, ki bo prilagojena njim ali vsaj: ki jim bo docela ustrezala. In kriza, ki je zajela našo družbo s to boleznijo, je pokazala na ravno ta pomemben vidik, skrit in nedojet v arhaično dojemani vlogi posameznika napram družbi in državi.

Tako smo videli cel spekter raznih grupacij in skupin, ki so se v tem času, na tej stopnji naše družbe, tako ali drugače "upirali" državi in skupnosti, do katere naj bi imeli svoje dolžnosti in lojaliteto. A izkazalo se je, da je nimajo. Njihova lojaliteta, zastrupljena z individualizmom in lastnim egocentrizmom je spričo težav in stisk, ki so se postavile pred njih, poiskalo takšno lojaliteto, ki bo ustrezala njim. 

Sklicevajoč se na resnico in pod krinko altruističnega hiperhumanističnega aktivizma, so svoje neudobje spričo spremenjenih pogojev okrog njih, skušali odpraviti na način, da so sprejeto resnico zamenjali z resnico, ki se podaja njihovemu razpoloženju in ki jim more povrniti tako zelo želeno udobje. To ni zopet nič novega. Relativistična narava stvari je vendarle razvidna, in praktično za vsako stvar lahko trdimo, da je resnična ali neresnična. Vsaka stvar je tako ali drugače prilagojena človeku, njegovemu dojemanju, doživljanju in bivanju. Tako je vsaka družbena stvar vsaj do neke mere neavtentična, ker drugačna tudi ne more biti. A stvar se potencira do nepojmljivih razsežnosti, ko ugotovimo, da smo v družbi, ki na prvo mesto postavlja avtonomijo posameznika in njegov individualizem, ta pa si prilaga lojaliteto na podlagi lastne resnice. In teh resnic je neskončno.

Ljudje, ki so se uprli državi in zatrdili, da bodisi virus ne obstaja, bodisi so ukrepi neučinkoviti in nesorazmerni, tega niso storili, ker bi verjeli v neko presežno resnico, marveč ker so sebi želeli olajšati bivanje, ker so želeli udobje. Kdor je nasprotoval maskam, temu ni nasprotoval, ker bi tako zelo verjel v resnico, marveč, ker je želel udobje. In udobje je tam, kjer nastopi konflikt med posameznikom in državo. Pokoravanje državi pa se ne vrši iz zaupanja državi, marveč iz moralne in fizične sile države, ki naravnost mora terjati od posameznika, da se ji pokorava. Individualizem pa je nasilje nad državo in kolektivom. Je postavljanje zahtev po udobju enega samega zoper tisoče in tisoče. To je smrt države kot take. Zato danes nismo priča upiranju državi, zato ker bi bila tako nevredna zaupanja, marveč zato, ker država dopušča individualistično nasilništvo nad samo seboj že vsa ta leta. In to vodi v fragmentacijo, ki potem rodi nebroj najbolj norih in kontradiktornih si zamisli, ki naj bi parirale "uradni resnici", ki je sama po sebi nevredna zaupanja spričo vznika toliko drugih resnic, kaktere so si enakovredne na podlagi posameznikove avtonomije in svobode govora.

Da država ni zmožna terjati pravice zase, zgolj govori, da je ni sposobna oz. da je ne vsebuje in je potem takem noče terjati zase. Resnica namreč ni vprašanje evidentnosti ali konsenza, marveč vprašanje prevlade. Država, ki dopušča fragmentacijo, je bitko na dolgi rok že izgubila, saj je dopustila nasilništvo posameznikov nad kolektivom.

In ko tu na tem mestu govorimo tako o državi in posamezniku, se nepozornemu bralcu prav gotovo utrne misel, da je pisec teh vrstic nekoliko preveč navdušen nad državo, posamezniku pa odreka vsako avtonomijo. Še več, gotovo se bralcu zazdi, da je pisec teh vrstic eden tistih globalistov, ki verjame v virus, cepljenje in navija za državno tolmačenje resnice, četudi ne dobi niti fičnika od Soroša. Vendar je to povsem irelevantno. Pomembna sta država in posameznik ter relacija med njima. Pomembno pa je tudi, da znamo razločevati. Da znamo videti, kdaj gre zgolj za udobje in kdaj gre za resnico. Kdaj gre za lojalnost državi in kdaj za lojalnost liberalizmu. Kdaj gre za sledenje pravici in pravičnemu boju zoper zatiranje in kdaj za sledenje lastnemu trebuhu.

Kajti povedano naravnost: ničevost čez ničevost, vse je ničevost. Kriza, ki je nastopila in še bolj reakcije nanjo so čista ničevost. V njih ni nobene resnice za katero bi se bilo potrebno boriti ali katera bi zares zamajala temelje česarkoli. Ta kriza je kakor travnati požar, ki se hitro razširi po stari in nepokošeni travi in razgali pod njo teren, ki je bil prej skrit, a v resnici ne pokaže nič novega. Kriza sama in pozicioniranje na eni ali na drugi strani namreč ne predstavlja ničesar zares tako fundamentalnega, da bi nam prinesla nek zares nov problem, razgalila neko skrito vprašanje, ob katerem bi se tehtali naši nazori, naša ideologija, naša človeškost in sploh naše bitno bistvovanje. Ne. Ta kriza in z njo povezana vprašanja so zgolj derivativni izrazi določenih fundamentov naše liberalne dobe. Forsiranje ukrepov in zavračanje ukrepov na povsem medicinski ravni, je v svoji pozitivni ali negativni varianti neko iznakaženo vprašanje npr. splava in kontracepcije. Je problem kvazi-pluralističnega dojemanja človeka in njegove avtonomije. A posameznik je lahko avtonomen le v samem sebi, ne pa v svoji relaciji do družbe.

Zato je vsak avtonomizem posameznika, ki vodi v individualistično družbo, v sebi plod neke ideološke podstati, ki na samem koncu nima namena osvoboditi posameznika kot takega, marveč ga terja osvoboditi nečesa točno določenega. Ko je ta osvoboditev, terjana iz čiste ideologije, zakrinkane za humanističnimi in altruističnimi imeni, izčrpana, je nujno, da avtonomija posameznika postane omejevana. Prvič iz preprečevanja ponovne zasužnjitve s strani sile, katere se je osvobodil in kot drugič, ker je človekova avtonomija absurdna in v družbi ne more zares obstajati.

Zato je vsaka zahteva po osvoboditvi človeka, po njegovi avtonomiji, pluralizmu in individualizmu, v sebi skrita implicitna zahteva po osvoboditvi človeka neke ideologije ali strukture v prid lastne ideologije in strukture. To je namreč edina avtentična zahteva po tako opevani svobodi. Zahteva po svobodi posameznika v čisto radikalnem pomenu te zahteve, pa ne more biti avtentična, saj človek ne more zares misliti nekaj, kar bi ne bilo ideološko pogojeno z lastno implicitno ideologijo človeka, ki misli in zahteva. Če se posameznik tega eksplicitno ne zaveda in verjame, da zagovarja povsem načelno popolno osvoboditev človeka, to ne pomeni, da sam neke lastne ideologije implicitno ne poseduje. Zahteva po svobodi za vse, je samo oblikovan zvok (beseda v najbolj banalnem smislu jezika) in ne misel. Misliti tako absurdno neideološko, pomeni ožati svoj razum v zelo zreducirano sliko sveta. zato ponavadi svobodo za vse brez izjem in brez pogojev zagovarjajo ti, ki verjamejo v zelo poenostavljeno sliko človeka, kot nedolžne živali. Za izrekanje takih besed, je namreč nujno ne-misliti ali poenostavljeno misliti, da je za vsako hibo v človeku krivo nekaj zunanjega.

Tako je logično, da obstaja tendenca vsake družbe, najse razglaša še za tako pluralistično in individualistično, da teče zoper posameznikovo svobodo. To je nuja družbe. In človek omejevanje svoje svobode začuti tedaj, ko se njegovo lastno naziranje ne sklada z naziranjem družbe oz. države. Zato boste slišali, komuniste kako oni ne vedo nič o kakem omejevanju svobode pod komunizmom; kaki svinčeni časi neki, zlati časi! In na drugi strani staroslovenci niso čutili nikakršnega omejevanja, kakršnega so čutili določeni progresivni elementi. Država je nujno ideološko določena, če to eksplicitno prizna ali ne. Ideologijo pa se ponavadi najlepše začuti, ko se ta ne sklada s posameznikovo lastno. In bolj kot zeva prepad med ideologijo države in neskladno ideologijo danega posameznika, bolj vitalna je družba in država. Bolj kot pa se ta razlika krči, večji znak umirajoče države vidimo. In tu nastopi partikularizacija družbe, fragmentacija družbe na navidez enakovredne si ideološke napol mesijanske tokove.

Zato tudi ta kriza ni prinesla nič novega. Pokazala nam je le, da obstaja znotraj naše družbe cel kup grupacij, ki jih sestavljajo posamezniki, ki si prilagajajo lojaliteto na podlagi lastnega udobja in da so te grupacije koristna orodja za upiranje državi. Država pa je pokazala, da težko obvladuje te grupacije, saj je po eni strani umirajoča, po drugi strani pa v primežu narativistično-žurnalističnega ideološkega določanja realnosti (kar je tema za kdaj drugič).

Na koncu je edina resnično nova stvar to, da smo videli do kakšnih meja so zmožni iti posamezniki, da bi ubranili svojo avtonomijo, ki ni nič drugega kot udobje. In njihova divja reakcija na domnevno državno represijo je zgolj razgalila njihovo afirmativno gnezdenje znotraj liberalne države.

Zelo povedno je namreč to, kako so ljudje in skupine reagirali na državno represijo in kako so znenada vokalno začutili, da je med njimi in državo zavladalo nesoglasje. To je posebno zanimivo še opazovati pri vsakovrstnih larperjih, ki so bodisi nacionalisti, katoliški tradicionalisti, monarhisti ali kar nacionalsocialisti. Njihova groza nad državo je razgalila njihov skriti liberalizem, njihovo kriptoliberalstvo. Ti titanski anti-liberalci, proti-demokratje, navdušenci nad tem in onim diktatorjem, nad kralji, čečeni in talibani, so kakor jokavi otročaji začeli na pomoč klicati ustavo in človeške pravice. Kako smešno in vsega zaničevanja vredno!

Kajti nas, ki smo res antidemokratje in proti-liberalci ne čudi noben izraz liberalne države. Vse smo že videli in na vse smo pripravljeni. Naj pride karkoli, ne bo nas zares začudilo. Mi liberalno državo zavračamo fundamentalno v njenih koreninah. Ustava in človeške pravice so za nas ideološki pamfleti brez vsake vrednosti. Obstajamo v njej, saj človek zunaj države ne more obstajati, a ne afirmativno. Eden težjih in zato najpomembnejših uvidov namreč je, da določena akcija ali reakcija, ki je sprožena iz določenih prožilcev, nima za svoj zadnji cilj ničesar drugega kot afirmacijo problema samega. To je neke vrste vaba in past, preko katere je človek permanentno vezan na točno določeno bistvovanje. In demokratični pluralizem, ki človeka sili, da bi sodeloval v t.i. demokratičnem govornem prostoru, je ravno to. Človeka ujame v določeno narativo demokratične svobode, kjer je reagiranje in celo nasprotovanje, v resnici participacija, ki afirmira sistem sam.

O demoliberalnem problemu smo na tem mestu že pisali. Ključni uspeh tega ustroja družbe je v tem, da sestoji iz dveh polov, konservativnega in progresivnega, ki drug drugega ohranjata v napetosti, ta pa vzdržuje ravno pravi tempo svojega ideološkega samoozaveščanja. In več kot je participacije v tem procesu, boljša je afirmacija liberalizma samega.

Zato je potrebno zelo paziti na tisto, čemur tu pravimo implicitna afirmacija.

In tako je ta kriza prinesla dobre pogled na stanje stvari.

Kriptoliberalci

 

Vsake toliko, ko se zgodi, da kdo naleti na ta projekt, je pri tem najbolj smešno, ker ne ve kako reagirati nanj. Do grla globoko v blatu kontemporarnih miselnih vzrocev, liberalnih fundamentov, iz katerih ne najde poti, se pač ne zmore izmotati iz mišljenja, da mora tudi ta projekt kategorično spraviti v ničeve okvirje svojega kriptoliberalizma. Človek danes nima časa, da bi si kaj prebral, kaj razčlenil, saj ima preveč dela s pisanjem kontradiktornih si tvitov in z ukvarjanjem z najbolj trivialno novico dane ure danega dne.

Zato jih tudi ta projekt tako zmede. Radi bi ga uvrstili nekam na enostavno premico svojega lastnega dihotomičnega, dualističnega doživljanja sveta, kakor jim ga narekuje njihov kriptoliberalizem, njihov intrinzični liberalizem, ki ga barvajo s konservativnimi, religioznimi in tradicionalističnimi barvami, a marrano ostane marrano. Zato ta projekt ne predstavlja nikakršnega problema za eksplicitne liberalce in levičarje vseh vrst. Predstavlja pa velik problem za te implicitne liberalce, te kvazi desničarje, ki so bili še do včeraj demokratje, svobodnotržci in konservativci, danes pa po logiki trga, že plaho stopajo v nedemokratične sentimente, so nekoliko bolj skeptični do neregulatiranega trga in one liberalne konservativce napadajo, ker češ, da niso pravi desničarji.

A kako naj tovrstni inteligentje reagirajo na ta projekt? Kam naj ga stlačijo na svoji premici? Ne morejo ga in zato se jim za hip zavrti, potem pa hitro skušajo zreducirati ta projekt na par točk, ne da bi zares prebrali karkoli o čemerkoli. Predstavljajte si, kako bi se jim vrtelo šele ob nekem bolj resnem projektu, ki bi še bolje zastopal te pozicije naše slovenske tradicije in njene kontinuitete.

Tako je po nekaterih intervencijah v preteklosti sedaj prišla intervencija nekega filozofa, katerega imena ne smem uporabiti. Moja kritika usmerjena zoper njega na podlagi njegovega lahkotnega tvitanja o narodni zavesti slovenskih kristjanov, ga je razjezila, potem ko ga je nek "katoliški tradicionalist", ki je pod onim zapisom mantrično zaklinjal najbolj generične fraze anglosaškega "katoliškega tradicionalizma", seznanil z grozljivo vsebino bloga "Zakaj imajo o slovenstvu največ povedati neslovenci".

Kruta kritika izražena v tem zapisu je terjala od filozofa, da na svoj rojstni dan intervenira s štirideset minutnim videom, v katerem anihilira ta projekt, strahopetnega avtorja, ki se skriva za zapisi in kritiko katoliškega tradicionalizma. 

Res, od vsega me najbolj preseneča, da filozof svoj napad začenja ravno iz vprašanja tradicionalizma. To se mi je zazdelo res čudno. Sprva sem pomislil, da mu je ta projekt poznan, da je poznan tudi glavnim maskotam katoliškega tradicionalizma, ki se sicer niso strinjali s tukaj izraženimi nazori, a so stvar tolerirali, potem pa je kapljo čez rob, pomenila grozljivo zlobna kritika filozofa in njegovega družbenega udejstvovanja. Zakaj neki bi drugače filozof začenjal svojo kritiko s tradicionalizmom in zatrjevanjem, da si avtor tega projekta ne upa javno diskutirati z dežurnimi tradicionalisti? No resnica je drugačna, filozofu projekt ni bil poznan, a je ravno pod spornim zapisom tekla "debata" z nekim katoliško-tradicionalističnim kratkohlačnikom, ki je bistroumno ugotovil, da je ta blog nekoherenten in nekonistenten. Filozof, ki pa nima časa posvečati pozornosti drugemu kot ozko fokusiranim drobcem okrog sebe, je tako nekako zreduciral vse skupaj na nek piškavi tradicionalizem, ki je slučajno trenutno zelo popularen, in to sploh ne zato, ker imajo slučajno glavne maskote prazne roke dela, potem ko je njihovo panogo dela zadela kriza, ali pa ker so ravno v tisti fazi, ko računalniške igrice niso več tako zanimive kot so jim bile pred leti.

Ne, v resnici je vse skupaj zelo nepomembno. Menda, če ga prav razumem, je to neke vrste performans filozofa. Je tisto čemur danes internetni ustvarjalci rečejo "content", vsebina. Je nekaj, kar ti da navdih, priliko ali možnost, da ustvariš vsebino za svoje občinstvo. Zato je tudi vsako reagiranje na filozofov content, brezpredmetno in nepotrebno. Moja neposebno ostra kritika je bila pač v treh točkah: 1) obstaja evidenten pojav, 2) kakršenkoli zaslužek na račun metapolitičnih prizadevanj je ponavadi znak neavtentičnosti, 3) soudeleženost in afirmacija stanja stvari. Vse tri točke je filozof odslovil brez kakega hudega naprezanja, da bi kritiko razumel. Tretje se ni niti loteval, oz. je reagiral nanjo kot popolnoma neitenligenten človek, pri prvi je zatrdil, da s tem, da ta pojav tako prevalentno obstaja, ni nič narobe, dokler ni zraven Mosada. Pri drugem pa nalašč ni razumel, da vsak zaslužek ali celo pogojevanje lastnega "služenja kruha" na račun političnega komentatorstva in domnevnega metapolitičnega aktivizma, že po logiki stvari vodi v večjo ali manjšo neavtentičnost. Content na internetu je dvosmerna stvar. Ustvarjalec vsebin pač dobiva feedback oz. odziv v praktično realnem času in to gotovo vpliva nanj. To niso časi radia ali televizije. Zato človek hote ali nehote postane prilagojen občinstvu vsaj do neke mere. Če pa je tu vprašanje denarja, zaslužka ali celo preživetja, pa se stvar samo še potencira.

Zato denimo, je eden glavnih razlogov, da sam več ne delim svojih zapisov niti na svojem Twitter profilu v tem, da nočem, da nekdo bere o teh vsebinah, ker je slučajno pogledal videoposnetek o neki relativno lahki stvari, na sedaj ukinjenem Youtube kanalu in se je naročil na Twitter. On bo težko iz svojega plitvega dojemanja težav v državi in družbi, preklopil na utemeljevanje, zakaj je država tista, ki nosi v sebi vso pravico. Tako se je zgodilo, da je nekdo bral vsebine tu, ki je bil tisto čemur sam rečem holistični judaist ali holistični antisemitist, torej je izhajal iz naziranja, da se da ves svet in vso realnost razčleniti na žide in nežide. Spominjam se, da sem z nekim odporom povsem iskreno pisal tudi o teh temah. A če je občinstva neprimerljivo več, če to občinstvo daje denar, potem tudi občinstvo samo začne nagibati avtorja v to ali on smer. Tu je neavtentičnost in zato faktično drži, kar sem zapisal: "Videti je, da lahko avtentično-idealistična, iskrena prizadevanja in ljudi od neiskrenih in neavtentičnih ločimo po tem ali skušajo iz svojih politično-kulturnih prizadevanj izvleči kak denar in zaslužek." 

In jaz dopuščam, da filozof ni takega mnenja, da se trudi, da bi ostajal avtentičen in to morda celo dokazuje, a ne more pa odslavljati tovrstne kritike z "ljudje si služijo kruh, komunjara rdeča". Kako smešno, kakor da bi se vrnili v devetnajsto stoletje in poslušali o komunardih.

Skratka, kot sem rekel na začetku, evidentno gre za kriptoliberalizem, za nezmožnost preseganja liberalizma, kar se simptomatično kaže v sklicevanju na svobodo govora in osebno avtonomijo, kar sta tudi dva znaka denimo danes popularnega katoliškega tradicionalizma, o čemer bom še pisal precej izčrpno kritiko. To so neradikalni desničarji, ki obstajajo znotraj liberalizma in ne razumejo glavnih problemov, ki jih je treba ozavestiti in nanje najti odgovore ter ponuditi alternative. In na koncu pravijo, da jaz nočem diskutirati z njimi. To ni res. Oni nočejo diskutirati, ker se zavedajo, da imamo mi prav in da vidimo globlje od njih, da vidimo prek. Zato oni diskutirajo le med seboj ali pa iščejo lahke tarče "na svoji levi", ne upajo si pa pogledati na desno. Posebej to še toliko bolj velja za tradicionaliste, kot za filozofa. Tako oni tudi nočejo sploh ozavestiti, da obstajajo nazori sličnim tem iz tega projekta in s tem ni nič narobe. Ko pa naletijo na tovrstne nazore jih skušajo diskvalificirati z nekimi pavšalnimi intrinzično liberalnimi argumenti, kot čistokrvni kriptoliberalci, kar tudi so. Med vsem tem pa se kitijo z visoko donečimi nazivi tradicionalistov, nacionalistov, domoljubov, katolIKov in vso estetiko, ki jo morejo še v maniri lastnega larpanja navesiti in nalepiti nase.