Kaj je prav za prav liberalizem? - 1. del

Kaj je prav za prav liberalizem?

1. del

Dr. Anton Mahnič, 1891.

  

  

I. „Popotniku“ in dr. Romihu. — Besedam vrnimo prave pojme!

Naši bravci gotovo še pomnijo, da smo se lani zbesedili s „Popotnikom“, glasilom „Zaveze slovenskih učiteljskih društev“. Prederznili smo se namreč označiti duh, kateremu se pokori naše ne vse, ampak večinoma le mlajše, narodno učiteljstvo. Ta duh je liberalen, protikrščanski — tako smo dokazali iz spisov učiteljskega glasila. To je bila zamera. In še kolika! Oglasil se je doktor Romih, predsednik, in na štirih straneh bral nam levite, katerih pomen vršiči v pozivu na slovensko duhovščino: naj vender bacnejo iz svoje srede „krivega preroka v Gorici“!

Na naše „neslanosti odgovarjati“ ni imel „časa“ dr. Tomaž Romih. Duševno puhlost „Popotnikovih“ smo še bolj razkrili v spisu o krščanstvu „duševnega velikana“ dr. Lindnerja.

Pa tudi na poslednje nima, kaker se zdi, „Popotnik“ in njegov filozof časa odgovarjati! Mej tem pa imajo gospodje učiteljski zavezniki časa dovolj, da se zbirajo in sklepajo — zaupnice dr. Romihu za — čujte! — „duhovito“, „možato“, „krepko“ obrambo nasproti napadom „od zloglasnega goriškega dr. Mahniča“! Za svojo zadnjo razpravo o dr. Lindnerji si nismo od veleučenih zaveznikov „Popotnikovih“ prislužili več nego naslednjo zaušnico: „Goriški zavijač po svoje zavija in po svoji stari navadi „maha“ ne vse strani ter vse, kar ni zanj, v blato gnjilobe tepta“. Pa vže s temi besedami se zdi „Popotniku“, da se je preveč ponižal in onečastil, ker opravičuje se dostavljaje: „Toliko le mimogrede“.

Ha, ta je pač lepa — le „mimogrede“ nas brcnete! Se nas li mislite s tem odkrižati, dr. Tomaž Romih? Mimogrede?! No, pojdite li! Mi pa ne gremo mimo Vas, ampak hočemo postati in si prav dobro ogledati nezmisli, katere ste napisali. Naj Vam za Vaše zasluge pošljejo še sto zaupnic — prosit! Nezmisel ostane vender nezmisel!
  
Taka nezmisel, prava pojmovna kolobocija, se nahaja tudi v stavkih, kjer govorite o liberalizmu: „Jaz trdim, da nam je stališče krščansko, in ravno ker nam je krščansko, nam je tudi liberalno ... Naše stališče je liberalno, kaker ga tudi ni bolj liberalnega naroda, kaker je narod slovenski. Liberalizem namreč ne nasprotuje krščanstvu, liberalizem je le eden znak krščanstva. Liberalen pomeni toliko, kaker darežljiv, radodaren, dobrotljiv, milostljiv, dober, blag, brez predsodkov — in v tem zmislu je slovenski narod liberalen, in v tem zmislu je tudi liberalno slovensko učiteljstvo. Liberalizem pričenja se s Kristom, ker prej vladal je despotizem.“

Gospod dr Romih, Vi si določujete liberalizem tako, da se popolnoma izognete vprašanju, na katero bi nam morali odgovoriti. Mi nismo pač nikdar očitali Vašim zaveznikom, da niso darežljivi, radodarni, dobrotljivi, dobri, blagi itd., pač pa, da njih nazori niso krščanski! Okoli nazorov tedaj — so li k rščanski ali ne, vrti se vprašanje. Ne, Vi sploh nimate še pojma o liberalizmu, niti o pravem niti o nepravem! V zadnjem stavku stavite liberalizmu nasproti despotizem. Despotizem nasprotuje prostosti; tako devate bistvo liberalizma v prostost, kar pa se ne zlaga s prejšnjo definicijo, po kateri ima liberalen pomeniti darežljiv itd. Kaj tedaj? Nič, kaker znana zmedenost in nedoločenost pojmov, katera se nahaja na vsaki strani naših učiteljskih zaveznikov, vzgojenih v duhu breznačelnostne državne pedagogike!

Pa pustimo za zdaj dr. Romiha in njegovo logiko. To nam daje povod k resnejšemu premišljevanju. Ta vzgled nam je namreč žalostno spričevalo o duševni vbožnosti našega šolstva. Res, ako niso vstani akademično izobraženi doktorji, ki se postavijo na glavo prosvitljenega učiteljstva, niti dveh stavkov zapisati, da ne bi v obraz bili logiki, kaj si bomo mislili še le o drugih? Da, ravno ta žalostna prikazen nas sili zdihniti: Tvoja luč, o moderna šola, kolika — tema je! Nič drugega ne podaješ — nego fraze, fraze in fraze. Da, ta šola oborožuje mladino z blestečimi besedami, s katerimi znajo pometati v javnem življenji, da se zdi človeku, kaker bi slišal same Aristotele in Cicerone — toda besede so ali brez pomena ali podriva se jim pomen, katerega niso niti imele niti ne morejo imeti. Da, moderna površnost v šoli zakrivala je največ, da se besedam z davno določenim pomenom ali podtika drug pomen ali pa ostanejo besede brez pomena. To je slabo i za omikance i za neomikance: za prve, ker si domišljajo, da res kaj znajo, dasi znajo malo ali nič, za poslednje pa, ker kupujejo od prvih pod staro čestitljivo firmo ponarejeno, slabo blago.

Treba tedaj, in naša sveta dolžnost je, delati na to, da ohranimo besedam pravi pojem ali, kar je isto, pojmom njih besedo, in ako so jo izgubili, da jim jo vrnemo. „Vera rebus vocabula restituantur“ — vrnejo naj se rečem prave besede, opominal je Pij I X .

Tako bomo tudi mi v svojem listu razlagali pomen nekaterim besedam, katere so dandanes posebne važnosti v življenji in se jim dajejo razni, neredkokrat skrajnostno nasprotni pomeni. Čas je, da se določi terminologija tudi našim pisateljem in žurnalistom — potem bo najbrže marsikdo dobro pomislil in se šel raji učit, preden bo metal pred občinstvo besede in fraze, katere je pobral na ulici, ne da bi vedel, so li pravo zlato ali loš.

Taka beseda zdi se nam pred vsem beseda „liberalizem“. Mi je ne bomo torej razlagali toliko dr. Romihu, ampak izobraženim Slovencem sploh; akoravno se bomo tudi ozirali na njegove zgore navedene stavke: saj v njih se tako zvesto izraža nezmiselnost tistih izobražencev, katerim je edini vir vse modrosti od državnega ministra potrjena filozofija!

II. — „Liberalizem“ — neodoločen in vendar določen.

Ni je pač besede dandanes, kateri bi se podtikali različniši pomeni, kaker je „liberalen“, „liberalizem“; najbolj čudno je pa, da neredkokrat ravno tisti, kateri imajo največ „liberalizem“ v ustih, sami ne vedo, kaj z njo izrekajo. „Civilta Cattolica“ je nekdaj pisala o tem : „Il vocabolo 1ibera1e e uno di quei tanti equivoci che da molti si usano oggidi come moneta corrente senza saperne il valore“ — beseda „liberalen“ je kaker penez, s katerim kupčujemo, ne da bi poznali njegove vrednosti.

In res, mi smo trdili, da liberalizem je negacija vsakega krščanstva, a dr. Romih nareja Kristusa samega za početnika liberalizma — za prvega liberalca! To je vže enmalo preveč.

Vender pa, navzlic vsej negotovosti, menimo, da je pomen „liberalizma“ dandanes toliko določen, da nam ga ni treba več določevati. Določili so ga pa posebno rimski papeži in za njimi katoliški učenjaki, označivši ga i po njega bistvu i po včinkih. Treba nam le kot katoličanom, kakeršen hoče ostati tudi dr. Romih se svojimi zavezniki, poslušati besede učeče cerkve.

Pred vsem menimo, da se dr. Romih temeljito moti, podtikajoč besedi „liberalen“ pomene: darežljiv, dobrotljiv, radodaren itd. Res sicer, da latinski „liberalis“ pomenja tudi darežljivega, a to je le izpeljan pomen; prvotni pomen „liberalis“ se izvaja iz „liber“ t. j. prost, neodvisen, nasproti sužnemu. Liberalen je tedaj tisti, ki ljubi prostost, neodvisnost; in liberalizem je nekako teženje po neodvisnosti. Liberalizem se potem takem obrača proti avktoriteti, katera kot taka omejuje neodvisnost.

Katera je pa avktoriteta, koji napoveduje liberalizem vojsko? Ona je avktoriteta Božja. Ta se nam pa javlja po Božji postavi, katera je izraz volje Božje. Bog je pa svojo voljo razodel na dvojin način: naravno, po zakonu, ki nam ga je zapisal v razum, in ki se javlja praktično po vesti; čeznaravno, po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Po tem imamo soditi tudi liberalizem in njega razne vrste.

Liberalizem napoveduje vojsko pred vsem Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju hote ga izobčiti iz človeštva. Kot tak se je najsilovitiše pojavil v veliki francoski revoluciji. Toda ne le proti Kristusu in njegovi cerkvi, ampak liberalizem se v svojem nadaljnem razvoji obrača sploh proti vsakateri Božji postavi, tudi naravni. Kot tak oklicuje človeka za absolutno avtonomnega.

Na prve vrste liberalizem se dajo vpotrebiti besede psalmistove: „Strimo njih okove, in vrzimo se sebe njih jarem!“ O drugem pa velja v obče: „Ne bom služil!“
 
Liberalizem ni potem takem sam na sebi teoretična sistema raznih naukov, marveč njegovo bistvo se kaže bolj v praktični vporabi nekaterih naukov, koje je sprejel od drugod, na človeško življenje. Zatorej bi mi vgajala določba, katero sem našel pri nekem novejšem pisatelji: „Liberalizem ni nego nekaka nova oblika antinomizma t. j. protipostavnosti. [Costa Rosetti. Inst. iuris nat. p. 657.]

Dasi, kaker smo rekli, liberalizem sam na sebi ni teorija, vender živi in poganja iz teoretičnih naukov. Te pa zajema liberalizem iz racijonalizma ali naturalizma. Po čemer teži liberalizem v dejanji, isto zagovarja in uči naturalizem v teoriji. Naturalizem taji vsako pozitivno razodetje, pred vsem krščansko; naturalizem se je, kaker kaže zgodovina, dosledno razvil do panteizma, po katerem je človek sam božanstvo — liberalizem pa prenaša te nauke na življenje, hoteč človeštvo pred vsem izneveriti krščanstvu, potem pa sploh vsakemu vplivu Božjega zakona postavivši človeka na čisto avtonomno stališče.

Ta je pravi pomen „liberalizma“. Za svojo razlago pa se sklicujemo prvič na zgodovino, drugič na najvišo avktoriteto, kateri se, kot pravi katoličani, morajo klanjati tudi Romihovi zavezniki: to je avktoriteta rimskega papeža.

V zgodovini nahajamo ime „liberalizem“ v pomenu, kaker smo ga razložili, prvič še le okol leta 1830, in sicer na Francoskem. Liberalizem se nam tu pokaže ne kot družba „darežljivih“ ljudi, ampak kot politična stranka, ki je pa pognala iz naturalističnih tal, ter je konečno težila, da bi pretvarila javno življenje v zmislu naturalističnih načel. To je tista stranka, katera je pregnala postavnega kralja Karola X in posadila na prestol Ludovika Filipa. Po duhu se je ta stranka rodila iz velike revolucije in je izpoznavala bistveno principe 1. 1789. Ker so pa njeni pristaši vedeli, da so napori francoske revolucije ostali brezvspišni največ radi surove sile, so hoteli vkreniti na drugo, varnišo pot, da bi prišli ravno tje, kamer so konečno merili apostoli revolucije: ta je bila pot mirne, postavne reforme. Svoje delo so izvrševali za dobe in pod varstvom breznačelnega, kratkovidnega Filipa in njegovih brezbarvenih ministrov. Organizovani po skrivnih društvih, a javno delujoč po časopisji in v državni zbornici, so pripravljali novo revolucijo, ki je resnično bruhnila na dan 1. 1848. Ta revolucija je osvetlila lice političnemu liberalizmu: pokazala ga je kot nositelja vsega sovraštva proti krščanstvu, kot prvoboritelja proti katoliški cerkvi v vseh strokah javnega in privatnega življenja.

Drugič naj govori še rimski papež. Imamo v tem vprašanji avtentično razlago, katero nam podaje Leon XIII v okrožnici „Libertas“ — o prostosti človeški 1. 1888, kjer govori obširno o liberalcih in liberalizmu, mej drugim pišoč: „Pa veliko njih posnemavši Lucifera, katerega je tista brezbožna beseda ne bom služi1, težijo pod imenom prostosti po neki brezpametni nebrzdni drznosti. Taki so ljudje, ki se hote imenovati svobodnjake — liberalce, izposodivši si ime od besede libertas“ t. j. svoboda, prostost, in spet: „Pristaši liberalizma trdijo, da ni božje oblasti, kateri bi se morali pokoriti v dejanjih življenja, ampak da je vsak sebi postava: iz tega izhaja ona nravoslovna filozofija, katero zovejo neodvisnostno, katera, odvrnivši voljo v imenu prostosti od spolnjevanja božjih zakonov, daje človeku brezmejno neodvisnost.“

To je tedaj tisti liberalizem, ki smo ga očitali „Popotniku“ in učiteljskim zaveznikom. In to bi bil moral tudi dr. Romih dobro vedeti, tako da mu ni bilo reči toliko zavijati. Saj smo vender pokazali, da zavezniki izpovedajo v svojem glasilu proti-krščanske, racijonalistične nazore ter se po teh tudi ravnajo. Njih darežljivosti in vsmiljenosti pa nismo nikoli tajili — Bog nas varuj!

Vrnimo se spet k stvari. Dr. Romih je mej drugim zapisal: „Liberalizem pričenja se s Kristom.“ Te besede se nam zdijo prevažne, nego da bi „šli mimo“ njih. Kar se tiče dr. Romiha samega, smo sicer prepričani, da mu niso jasne, kakor sploh nima nobene smisli vse, kar kvasi o liberalizmu. Ako bi hoteli besedo „liberalizem“ vzeti, kaker se mora vzeti, v pomenu razloženem, reči bi morali, da besede Romihove izrekajo o Kristusu največo blasfemijo. Vender pa, ako vzamemo „liberalizem“ v prvotnem pomenu, kot teženje po prostosti, ne pomišljamo se tudi mi — Kristusa imenovati pričetnika pravega liberalizma, ki se pa neskončno loči od liberalizma dr. Romihovega in njegovih zaveznikov.
 

"Quas primas" - Okrožnica papeža Pija XI. - 11.12.1925

QUAS PRIMAS

O prazniku našega Jezusa Kristusa Kralja.

Papež Pij XI.

 

Častiti bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.

V prvi okrožnici, ki smo jo takoj po nastopu pontifikata poslali vsem škofom, smo razpravljali o glavnih vzrokih onih nesreč, ki stiskajo in tepejo človeški rod, in smo, kakor se spominjamo, ne le jasno označili, da je vse zlo prišlo nad ves svet radi tega, ker je premnogo ljudi odstranilo Jezusa Kristusa in njegovo najsvetejšo postavo iz svojega zasebnega, pa tudi iz družinskega in javnega življenja, ampak da tudi ne bo nikdar prisvetilo trdno upanje trajnega miru med narodi, dokler se bodo poedinci in dokler se bodo države branile priznati nad seboj gospostvo našega Odrešenika. Opominjali smo dalje, da je treba mir Kristusov iskati v kraljestvu Kristusovem, in obljubili smo, da hočemo tudi Mi v tem oziru storiti, karkoli bo v Naših močeh. Naglašamo: v kraljestvu Kristusovem, ker smo uverjeni, da se za obnovljenje in utrditev miru ne moremo izdatneje truditi, kakor da utrdimo gospostvo Našega Gospoda. Jasno pričakovanje boljših časov so v Nas vzbudila vstajajoča ali potrjujoča se nagibanja ljudstev h Kristusu in njegovi Cerkvi, ki edina more prinesti rešitev. V tem gibanju se opaža, da se mnogi, ki so zaničevali gospostvo Odrešitelja in so radi tega bili kakor izgnani iz tega kraljestva, pripravljajo na srečno in skorajšnjo vrnitev k dolžnostim pokorščine.

In res, ali ne služi vse, kar se je tekom svetega leta dogodilo in storilo večnega spominjanja in spomina vrednega, v največjo čast in slavo Ustanovitelju Cerkve, našemu najvišjemu Kralju in Gospodu? Že misijonska razstava je z vsem, kar je svetu javno pokazala, vzbudila in ganila srca ljudi, ko so videli, kako se Cerkev trudi, da bi se od dne do dne bolj razširjalo kraljestvo njenega božjega Ženina po vseh delih sveta in na najoddaljenejših otokih morja; in dalje, koliko pokrajin je že prirastlo katoliškemu imenu po znoju in krvi srčnih in nepremagljivih misijonarjev; in potem, kako prostrani so še kraji, ki jih je treba podvreči zveličavnemu in dobrotnemu gospostvu našega Kralja. In dalje, ali ni bil namen vseh onih, ki so pod vodstvom škofov in duhovnikov od vseh strani prihiteli v sveto mesto, potrditi, ko so očistili svoje duše na grobeh apostolov in vpričo Nas, da so in hočejo ostati v kraljestvu Kristusovem? In prav to kraljestvo našega Zveličarja se je zasvetilo takorekoč v novi luči, ko smo šest spoznavalcev in devic, po dokazu in hvali največjih čednosti, prišteli med svetnike. O, kako je od veselja zaigralo Naše srce, koliko tolažbe smo čutili, ko je v sijajni cerkvi sv. Petra po prebranju dekreta proglašenja v zahvalni pesmi zaklicala nepregledna množica vernikov: »Ti, Kristus, si kralj veličastva.« Dočim namreč ljudje in države, odtujene od Boga, razpaljene od ognja zavisti in notranje razrvanosti hite v razpad in pogubo, pa Cerkev božja ne neha dajati človeškemu rodu kruha duhovnega življenja in tako ustvarja zapored rodove svetih mož in žena Kristusu, ki ne neha vse one, ki so mu v njegovem zemeljskem kraljestvu bili zvesti in pokorni razširjevalci, klicati v večno zveličanje nebeškega kraljestva. Poleg tega smo šestnajsto stoletnico nicejskega zbora, ki se je dovršila v svetem letu, tem rajši zaukazali praznovati in Mi sami smo jo hoteli v Vatikanski baziliki proslaviti, ker je ta cerkveni zbor potrdil in proglasil za verski nauk, da je Edinorojeni Sin Božji istega bistva z Očetom in ker je svoji veroizpovedi dodal stavek: »In njegovemu kraljestvu ne bo konca« ter tako potrdil kraljevo dostojanstvo Kristusovo.

Ker je torej to sveto leto dalo toliko povoda za osvetljenje kraljestva Kristusovega, menimo, da bomo storili apostolske službe vredno delo, ako ustrežemo posamezno in skupno Nam poslanim prošnjam večine kardinalov, premnogih škofov in vernikov in sklenemo to sveto leto z uvedbo posebnega praznika našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja v cerkveno bogoslužje. Ta zadeva Nas tako veseli, da vam želimo, častiti bratje, o njej nekoliko spregovoriti; vaša naloga pa bo potem, da boste, karkoli bomo povedali o češčenju Kristusa Kralja, tako prilagodili razumevanju in čustvovanju ljudstva, da bodo iz vsakoletnega praznovanja novega praznika izvirale in sledile mnoge koristi.

Že davna in splošna je navada, da se Kristus imenuje v posebnem pomenu besede kralj radi najvišje stopnje popolnosti, s katero se odlikuje in dviga nad vse stvarstvo. Tako pravimo, da kraljuje v dušah ljudi, ne le s svojo dušno bistrostjo in vseobsežnim znanjem, am pak ker je on sam Resnica in morajo ljudje od njega zajemati resnico in jo sprejemati z vso pokorščino; da kraljuje v volji ljudi, ne pravimo samo zato, ker vlada v njem popolna enakost in podložnost človeške volje s svetostjo božje volje, ampak tudi, ker s svojim nagibanjem tako vpliva na našo voljo, da se navdušimo za vse plemenito. Končno priznamo Kristusa za Kralja src radi njegove vse znanje presegajoče ljubezni, [Ef 3,19] radi njegove krotkosti in dobrotnosti, ki pridobiva duše: kajti nihče ni bil tako ljubljen med vsemi narodi, kakor Kristus, in nikogar ne bodo v bodoče tako ljubili. Da se o stvari še točneje izrazimo, je treba reči, da morajo vsi spoznati, da moramo Kristusu v pravem pomenu besede prilastovati kraljevsko čast in moč, kajti o nikomer, v kolikor je človek, se ne more reči, kakor o Kristusu, da je prejel od Očeta moč in čast in gospostvo, [Dan 7, 13-14] ker je kot Beseda božja z Očetom istega bistva in mora zato imeti z Očetom vse skupno, in zato tudi najvišjo in najpopolnejšo oblast nad vsemi stvarmi.

Ali ne beremo v sv. pismu večkrat o Kristusu Kralju? Imenuje se kot gospodovalec, ki bo izšel iz Jakoba, [4 Moz 24, 19] ki je postavljen od očeta kralj nad Sionom, njegovo sveto goro in ki bo dobil za dediščino narode in v last vse pokrajine zemlje. [Ps 2] V zaročni pesmi, ki ga slavi pod podobo silno bogatega in mogočnega kralja, kot pravega bodočega kralja Izraelovega, se glasi: Tvoj prestol, o Bog, je od veka do veka, žezlo pravice je žezlo tvojega kraljestva. [Ps 44] Opustiti hočemo še druga taka mesta in navesti le še eno, v katerem se kakor v izpopolnjenje podobe Kristusa napoveduje, da bo njegovo kraljestvo brez meje, obogateno z darovi pravičnosti in miru: V njegovih dnevih bo izšla pravičnost in obilnost miru ... In bo gospodoval od morja do morja, in od reke do krajnih meja zemlje. [Ps 71]

Temu se pridružujejo nadaljnja napovedovanja prerokov, zlasti ono najbolj znano mesto preroka Izaije: Dete nam je rojeno in Sin nam je dan, in na njegovi rami je poglavarstvo in imenuje se Čudoviti, svetovalec, Bog, močni, oče prihodnjih časov, poglavar miru. Njegovo kraljestvo se bo razširjalo, in miru ne bo konec; na Davidovem sedežu in v njegovem kraljestvu bo sedel, da ga utrjuje in podpira s sodbo in pravico od zdaj in na vekomaj. [Iz 9 6-7] V istem smislu, kakor Izaija, prerokujejo tudi drugi preroki, kakor Jeremija, ki napoveduje pravično mladiko iz rodu Davidovega, ki bo kot sin Davidov vladal kot kralj in bo moder in bo po pravici sodil na zemlji [Jer 23, 5]; enako Daniel, ki napoveduje ustanovitev kraljestva od Boga nebes, katero ne bo razdejano na vekomaj ... in bo stalo na veke [Dan 2, 44] in kmalu potem dostavlja: Gledal sem v nočni prikazni in glej prišel je nekdo z oblaki neba, kakor sin človekov in se je približal staremu na letih in pred njegovo obličje so ga postavili. On pa mu je dal oblast in čast in kraljestvo; in vsa ljudstva, rodovi in jeziki mu bodo služili; njegova oblast je večna oblast, ki ne bo odvzeta; in njegovo kraljestvo ne bo razdejano. [Dan 7, 13-14]  In kar je napovedal prerok Zaharija o krotkem kralju, kateri prijaše v Jeruzalem ob radosti ljudstva sedeč na oslici in na osličinem žrebetu, pravičen in rešenik: [Zah 9, 9] ali niso te prerokbe sveti pisatelji evangelijev priznali in potrdili kot izpolnjene? Nauk o Kristusu Kralju, ki smo ga tu povzeli po starem zakonu, se nadaljuje tudi v novem zakonu, da še več, veličastno in sijajno se potrjuje. Le mimogrede omenimo oznanjenje nadangela, ki pouči Devico, da bo rodila sina, kateremu bo dal Gospod Bog prestol Davida njegovega očeta in ki bo kraljeval v hiši Jakobovi na veke in čigar kraljestva ne bo konec. [Lk 1, 32-33] Kristus je sam pričal o svojem gospostvu, ko je v zadnjem govoru ljudstvu govoril o večnem plačilu in kazni pravičnih in krivičnih, ko je odgovoril rimskemu oblastniku na njegovo javno vprašanje, ali je on kralj, in ko je po svojem vstajenju dal apostolom oblast, učiti in krščevati vse narode, in ko se je ob dani priliki imenoval kralja [Mt 25, 31-40] in se javno potrdil kralja [Jan 18, 37] in slovesno izjavil, da mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. [Mt 28 18] Kaj drugega, kakor najvišja oblast in neskončnost kraljestva njegovega se s tem naznanja? Ali naj se zato čudimo, ako ima oni, ki se od sv. Janeza imenuje prvak kraljev zemlje, [Raz 1, 5] in se je prikazal apostolu v prikazni o bodočnosti, na svojem oblačilu in na svojem ledju zapisano: Kralj kraljev in Gospod gospodovalcev? [Raz 19, 16] Saj je Kristusa določil Oče za dediča vesoljstva; [Hebr 1, 1] zato mora kraljevati, dokler ob koncu sveta ne položi svojih sovražnikov pod noge Boga in Očeta. [1 Kor 15, 25] Iz tega soglasnega nauka svetih knjig je moralo slediti, da katoliška Cerkev, ki je kraljestvo Kristusovo na zemlji in ki naj se razširi na vse ljudi in na vse zemlje, pozdravlja v bogoslužju tekom cerkvenega leta svojega Začetnika in Ustanovitelja na razne načine počeščenja kot Kralja in Gospoda in Kralja kraljev. Ona uporablja te častne naslove, ki izražajo v lepi raznolikosti isto misel, še dandanes v javnih molitvah, s katerimi se vsak dan časti božje veličastvo, in pri daritvi neomadeževane hostije, kakor jih je rabila v starih duhovskih molitvah in v starih zakramentarijih. V tej neprestani hvali Kristusa Kralja bomo lahko našli najlepše soglasje med našim in vzhodnim obredom, tako, da tudi tu velja izrek: Postavo verovanja določa postava molitve.


Na kakšnem temelju pa stoji to dostojanstvo in ta oblast našega Gospoda, pove dobro sv. Ciril Aleksandrijski: »On ima, da se tako izrazimo, gospostvo nad vsemi stvarmi, ki si ga ni prilastil s silo, in ki mu ni došlo od drugod, ampak ga ima po svojem bistvu in naravi, [In Luc X.] to se pravi, njegovo gospostvo je utemeljeno v oni čudoviti zvezi božje osebe in človeške narave. Iz tega sledi ne le, da morajo angeli in ljudje moliti Kristusa kot Boga, ampak da se morajo njemu kot Človeku in njegovemu gospostvu pokoravati in mu podložni biti angeli in ljudje: Kristus je namreč prejel že iz naslova edino te zveze božje osebe s človeško naravo oblast nad vsemi stvarmi. — In katera misel nam more biti prijetnejša in slajša, kakor misel, da nam Kristus ne gospoduje le, ker mu ta pravica že po bistvu pripada, ampak ker si je to pravico tudi pridobil z delom odrešenja? O da bi vsi pozabljivi ljudje imeli vedno pred očmi, koliko smo stali našega Odrešenika: Niste bili odkupljeni z minljivim zlatom in srebrom ... ampak z drago krvjo Kristusa, kakor neomadeževanega in nedolžnega jagnjeta. [1 Petr 1, 18-19]  Nismo torej sami svoji, ko nas je Kristus odkupil za veliko ceno, [1 Kor 6, 20] naša telesa so udje Kristusovi. [1 Kor 6, 15]

Da na kratko označimo območje in naravo tega gospostva, skoraj ni treba omeniti, da obstoji v trojni oblasti. Ako bi te trojne oblasti ne obsegalo, bi se komaj moglo razumevati kot gospostvo. Iz sv. pisma vzeta pričevanja o vseobčem gospostvu našega Odrešenika dokazujejo več kot zadostno, in katoliški verski nauk je, da je bil Kristus dan ljudem kot Odrešenik, kateremu naj zaupajo, toda hkrati kot zakonodajalec, kateremu morajo biti pokorni. [Conc. Trid. Sess. VI. can. 21.] Sveti evangeliji nam pripovedujejo, da je dajal zapovedi, še več, uvajajo ga kot postavodajalca. In božji Učitelj je ob raznih prilikah na razne načine poudarjal, da vsi, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, kažejo s tem ljubezen do njega in da bodo ostali v njegovi ljubezni. [Jan 14, 15; 15, 10] Da pa je bila Jezusu dana od Očeta sodna oblast, je sam oznanil Judom, ko so mu očitali, da skruni sobotni počitek z ozdravljenjem bolnika, rekoč: Oče ne sodi nikogar, temveč je vso sodbo dal Sinu. [Jan 5, 22] V tem je obseženo tudi — ker se to ne da ločiti od sodbe — da po pravici deli plačilo in kazen ljudem, dokler še žive. Poleg tega je treba pripisovati Kristusu takozvano izvršilno oblast; ker morajo njegovemu gospostvu biti podložni vsi, mora trdovratnim grešnikom, ki mu odpovedo pokorščino, napovedati kazen, kateri nihče ne more ubežati.
  
Da je to kraljestvo predvsem duhovno in da se nanaša predvsem na duhovne stvari, kažejo jasno navedena mesta sv. pisma, kakor to tudi potrjuje Kristus sam s svojim delovanjem. Ko so namreč Judje in celo apostoli ob raznih prilikah napačno mislili, da bo Mesija pridobil ljudstvu prostost in da bo obnovil kraljestvo Izraela, se je trudil to njihovo prazno misel in upanje odvzeti in izpodbiti; ko ga je hotela ljudska množica, prevzeta čudenja, proglasiti za kralja, je odšel in se skril izbegavajoč i ime i čast kralja; pred rimskim oblastnikom je izjavil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. To kraljestvo se v evangelijih kaže tako, da naj se ljudje s pokoro pripravljajo vstopiti v to kraljestvo in da morejo priti vanje le po veri in krstu, ki čeprav je zunanji obred, vendar notranje prerojenje kaže in izvrši; to kraljestvo je nasprotno edino kraljestvo satana in moči teme; od podložnikov ne zahteva samo, da odtrgajo svoje srce od bogastva in posvetnih dobrin, da naj bodo blagih nravi in da so žejni in lačni pravice, ampak, da zatajujejo samega sebe in nosijo svoj križ. Ker je pa Kristus kot Odrešenik pridobil Cerkev s svojo krvjo in je kot Duhovnik samega sebe daroval in se še daruje za grehe, mora vsakdo spoznati, da njegovo kraljevsko dostojanstvo vsebuje duhovno naravo obojne službe, odrešeniške in duhovniške. Sicer bi se pa grdo motil, kdor bi odrekal Kristusu oblast nad časnimi stvarmi, ki jo je prejel od Očeta kot neomejeno pravico nad vsemi stvarmi tako, da je vse podložno njegovi volji. Vendar pa, dokler je živel, ni nikdar izvrševal te oblasti, in kakor je nekdaj odklanjal svetno imetje in njegovo upravo, tako je dovoljeval in še danes dovoljuje te stvari onim, ki jih imajo. Lepo se zato glasi: Ne odjemlje minljivega, ki daje nebeško kraljestvo. [Hymn Crudelis Herodes, in off. Epiph.] Tako torej obsega gospostvo našega Zveličarja vse ljudi. V tem pogledu radi ponavljamo besede Našega prednika, Leona XIII. nesmrtnega spomina: »Njegova oblast se ne razteza le na narode katoliškega imena, ali edino na one, ki po svetem krstu kajpada pravno pripadajo Cerkvi, pa so se po zmotah odvrnili od nje, ali ki so ločeni od njene ljubezni, ampak obsega tudi one, ki še nimajo krščanske vere, tako da je ves človeški rod v resnici v oblasti Jezusa Kristusa.« [Okr. Annum sacrum, z dne 25. maja 1899.] Tu ni razlike med posamezniki, rodbinami ali državnimi družbami, ker ljudje zvezani v družbah niso nič manj pod oblastjo Kristusovo, kakor posamezniki. On je namreč izvir zasebne in splošne blaginje: In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mogli v njem zveličati, [Apd 4, 12] On je tako posameznim državljanom, kakor tudi državi začetnik blagostanja in resnične blaženosti. Za državo in posameznega človeka je namreč vir sreče isti; ko država ni drugega, kakor složno mnoštvo ljudi. Vladarji narodov naj se zato ne branijo Kristusovemu gospostvu sami in z ljudstvi dajati javno dokaze spoštovanja in pokorščine, ako hočejo ohraniti sebi nezmanjšano veljavo ter pospeševati in množiti srečo domovine. Kajti kar smo ob začetku vladanja pisali o silno zmanjšani veljavi prava in spoštovanja do oblasti, to moremo z isto prikladnostjo reči danes: »Ko so Boga in Jezusa Kristusa — tako smo tožili — odstranili iz postav in iz države ter tako svoje veljave niso več zajemali od Boga, ampak od ljudi, se je zgodilo, da se je zrušil sam temelj veljave in moči, ker je bil odstranjen glavni vzrok, zakaj imajo eni pravico vladati, drugi pa dolžnost pokorni biti. Zato se je morala pretresti vsa človeška družba, ker ni več slonela na nobeni trdni in varni podpori.« [Okr. Ubi Arcano]
   
Če torej ljudje zasebno in javno priznavajo kraljevsko čast Kristusovo, ne more drugače biti, kakor da izhajajo iz tega za človeško družbo nad vse velike dobrote, kakor: pravična svoboda, red in blagost, sloga in mir. Kraljevsko dostojanstvo Kristusovo posvečuje namreč na eni strani veljavo prvakov in vladarjev, na drugi strani pa tudi oplemeniti dolžnosti in pokorščino podložnih. Radi tega je sicer zapovedal apostol Pavel ženam in sužnjem, naj spoštujejo v svojih možeh in svojih gospodarjih Kristusa, a je opominjal, naj jim ne bodo pokorni kot ljudem, ampak edino, ker namestujejo Kristusa, ker bi bilo nedostojno, da bi od Kristusa odrešeni ljudje bili ljudem pokorni. »Drago ste bili odkupljeni, ne bodite zato sužnji ljudem.« [1 Kor 7, 23] Če bodo prvaki in pravilno izbrani oblastniki uverjeni, da ne zapovedujejo v lastnem imenu, ampak po ukazu in namesto božjega kralja, je lahko umljivo, kako sveto in modro bodo upravljali svojo oblast in kako se bodo pri dajanju in vršenju postav ozirali na splošno dobro in na človeško dostojanstvo svojih podložnikov. Tedaj bo vzcvetel in se ustalil miren red, ker ne bo vzroka vstaje: ako namreč podložnik vidi, da so vladarji in ostali oblastniki ljudje njemu enaki, pa da so iz kakega razloga nevredni in pokaranja vredni, jim zaradi tega ne bo odrekel oblasti, ker bo gledal v njih dano mu podobo in veljavo Kristusa Boga-Človeka. Kar potem zadeva slogo in mir, je jasno, da se bodo, čim večja je država in čim več ljudstva obsega, tudi ljudje zavedali svoje skupnosti, ki jih veže med seboj. Ta zavest zavira mnoge spore, pa tudi omiljuje in zmanjšuje njih bridkosti. In zakaj naj bi, če obsega gospostvo Kristusovo vse narode, obupali nad mirom, ki ga je prinesel na zemljo kralj miru, oni kralj, pravimo, ki je prišel, da bi prinesel vsem spravo, in ne da bi se mu služilo, ampak da bi služil, in ki je bil, dasi Gospod vsega, zgled ponižnosti in je dal največjo zapoved v zvezi s postavo ljubezni, in ki je razen tega rekel: Moj jarem je sladak in moje breme je lahko? O kako srečni bi lahko bili, ako bi se dali voditi od Kristusa posamezni ljudje in rodbine in države. Tedaj bi mogli — da rabimo besede Našega prednika Leona XIII., ki jih je pred petindvajsetimi leti naslovil na vse škofe katoliškega sveta — zaceliti toliko ran, tedaj bi vse pravo zadobilo spet svojo naravno moč, vrnile bi se dobrote miru, odpadli bi meči in orožje iz rok, ker bi vsi sprejeli vladarstvo Kristusovo in mu bili radi pokorni, in ker bi vsak jezik izpovedoval, da je naš Gospod Jezus Kristus v slavi Očetovi.« [Okr. Annum samctum, z dne 25. maja 1899]

Da pa bodo te tako zaželene koristi tem večje in da se v krščanski družbi trajno ustalijo, je treba, da se spoznanje kraljevskega dostojanstva našega Odrešenika čimbolj razširi. Menimo, da temu namenu ne more nič bolj služiti, kakor da se ustanovi poseben praznik Kristusa Kralja. Za verski pouk ljudstva in za dviganje k veselju notranjega življenja imajo vsakoletni prazniki svetih skrivnosti mnogo več učinka kakor najgloblji bogoslovni dokazi; dočim so namreč ti namenjeni za manje število in le za izobraženejše ljudi, pa cerkveni prazniki razmajejo in poučujejo vse vernike; verski dokazi govore samo enkrat, prazniki pa takorekoč vsako leto in vedno; dokazi so predvsem za razum, prazniki pa v korist celega človeka, za um in srce. Da, ker sestoji človek iz duše in telesa, je treba, da ga zunanje praznovanje svetih dni tako prevzame in spodbudi, da se po raznovrstni lepoti svetih obredov obilno navzame božjih naukov, ki mu morejo, ko so mu prešli v kri in meso, služiti v napredovanje duhovnega življenja.

Cerkvena zgodovina nam priča, da so taki prazniki tekom časa nastajali drug za drugim, ko je to zahtevala potreba ali korist krščanskega ljudstva, namreč, ko je bilo treba ljudstvo v splošnih nevarnostih hrabriti ali obvarovati od razširjajočih se krivih ver in zmot, ali če je bilo treba ljudstvo nagniti, da bi kako versko skrivnost ali delo božje dobrotljivosti z večjo pobožnostjo slavilo. Tako so pričeli od prvih stoletij po Kristusu, ko so kristjane najhuje preganjali, častiti mučence, da bi bili prazniki mučencev, kakor pravi sv. Avguštin, spodbuda za mučeništvo. [Sermo 47, De Sanctis] Tako so nadalje liturgične časti, določene svetim spoznavalcem, devicam in vdovam, čudovito mnogo pripomogle za vzbujo čednosti, potrebnih vernikom tudi v mirnih časih. Zlasti pa se je po praznikih, ustanovljenih v čast preblažene Device, doseglo, da krščansko ljudstvo ni le bolj goreče častilo Mater božjo kot svojo največjo zaščitnico, ampak da je tudi vzplamtelo k večji ljubezni do svoje nebeške matere, ki mu jo je Zveličar kakor po svoji oporoki zapustil. Izmed dobrot, ki so izvirale iz javnega in pravega češčenja Matere božje in svetnikov, ne smemo zadnjim prištevati one, da je Cerkev vedno zmagoslavno odbijala od sebe kugo krivoverstev in zmot. Pri tem moramo občudovati načrt Previdnosti božje, ki more tudi iz hudega izvabiti dobro, ko je dopustila, da je ponehala vera ali pobožnost vernikov, ali da so krive vere katoliško resnico napadale, toda z izidom, da je Cerkev zasvetila v novem sijaju, vera in pobožnost pa da sta se kot iz dremavosti vzbujeni dvigali na višje in svetejše stopinje. Tudi prazniki, vpeljani v bogoslužje v časih, ki so nam bližji, imajo podoben začetek in podobne koristi, n. pr. praznik sv. Rešnjega Telesa, ki je bil vpeljan, ko je pojemalo spoštovanje in češčenje sv. Rešnjega Telesa. To, da se s čim večjo zunanjo slovesnostjo in pobožnostjo obhaja ta praznik osem dni, naj bi zopet priklicalo ljudstva nazaj k javnem u češčenju Najsvetejšega. Praznik presvetega Srca Jezusovega pa je bil vpeljan takrat, ko so začele duše ljudi, oslabljene in odbijane od otožnosti in mrzle strogosti janzenistov, popolnoma omagovati in bežati od ljubezni božje in zaupanja na zveličanje.

Če bomo torej zaukazali, da naj se Kristus od vsega katoliškega sveta časti kot Kralj, hočemo s tem zadostiti potrebi našega časa in dati uspešno zdravilo proti tisti kugi, ki zastruplja danes človeško družbo. Kugo naše dobe imenujemo tako zvani laicizem in njegove zmote ter brezbožne namene. To zlo, kakor veste, častiti bratje, ni vzklilo v enem dnevu, ampak se je že dalje časa skrivalo v osrčju družbe. Pričeli so najprej zanikavati gospostvo Jezusovo nad vsemi narodi; odrekali so Cerkvi pravico, izvirajočo iz pravice Kristusove, učiti vse narode, dajati postave, ljudstva voditi in jih pripeljati k večnemu zveličanju. Korak za korakom so krščansko vero enačili z drugimi krivimi verami; potem so jo podjarmili svetni oblasti, jo predali samovolji vladarjev in oblastnikov. Da, še dalje so šli. Bili so taki, ki so hoteli namesto Kristusove vere postaviti neko naravno vero, neko naravno čuvstvovanje. Da, bile so države, ki so mislile, da so lahko brez Boga in katerih verski nazor se je kazal v brezboštvu in zaničevanju Boga. Nad žalostnimi sadovi, ki jih je vsepovsod dolgo časa prinašal odpad posameznikov in držav od Kristusa, smo tožili v okrožnici »Ubi arcano« in danes tožimo. In ti sadovi so: povsod je razsejano seme razprtij; zavist in sovražnost gospodarita med narodi in do danes ovirata popolno pomirjenje; nebrzdane strasti vladajo, ki se pogostokrat skrivajo pod videzom javnega blagra in ljubezni do domovine, pa izhajajo iz njih medsebojni prepiri, slepo in preveliko samoljubje, ki ne vidi nič drugega, kakor lastno in zasebno korist ter vse po tem meri, popolno uničen je domači mir, razdrt od pozabljanja in zanemarjanja dolžnosti; skupnost, stalnost v rodbini je razmajana; razdrta je končno in razpadla je človeška družba. Vendar Nas navdaja upanje, da se bo z bodočim vsakoletnim praznovanjem praznika Kristusa Kralja človeška družba sebi na srečo potrudila, vrniti se k preljubljenemu Zveličarju, Naloga katoliških mož bo, to vrnitev pospeševati z delom in trudom; žal, izmed teh mož prav mnogi ne stoje v družbi na onem socialnem stališču in nimajo one veljave, ki bi jo morali po vsej pravici imeti tisti, ki nosijo luč resnice. Morda je to neprijetno stanje pripisovati mlačnosti in bojazljivosti dobrih, ki se oddaljujejo od boja ali se le slabo borijo. Iz tega pa črpajo protivniki Cerkve tem večjo brezobzirnost in drznost. Ako bi bili verniki splošno uverjeni, da je njih dolžnost, hrabro in vedno se vojskovati pod zastavo Kristusa Kralja, bi kmalu v njih vzplamtel ogenj apostolstva in bi se trudili, odtujene in nepoučene duše spraviti s svojim Gospodom.

Da bi se ta javni odpad, ki ga je laicizem povzročil v tako silno škodo človeške družbe, obsodil in kolikor mogoče popravil, ali ne bo v ta namen prav močno koristilo vsakoletno praznovanje praznika Kristusa Kralja po vsem svetu? Kajti čim bolj se tako krivično molči o presladkem imenu našega Gospoda v zborih narodov in državnih zbornicah, tem potrebneje je, da to ime glasno kličemo v svet ter pravice Kristusovega dostojanstva in oblast kot Kralja širimo in poudarjamo.

Kdo ne opaža, kako se je od konca minulega stoletja pot za uvedbo tega novega praznika srečno in izvrstno utrjevala? Vsakdo ve, kako globokoumno in jasno so to češčenje zagovarjale knjige, izišle po vsem svetu v raznih jezikih, kako je dalje priznavala Kristusovo kraljevo čast in oblast ona pobožna navada, da so se neštevilne družine posvetile presvetemu Srcu Jezusovemu. Toda niso samo družine to storile, tudi mesta in države, da, ves človeški rod se je ob koncu leta 1900. na spodbudo in pod vodstvom Leona XIII. posvetil božjemu Srcu. Ne smemo zamolčati, da so k slovesnemu priznavanju kraljeve oblasti Kristusa nad človeškim rodom čudovito mnogo pripomogli številni evharistični kongresi, ki se obhajajo v naših dneh z namenom, da bi posamezne škofije, ali pokrajine, ali narodi, ali vsi narodi sveta vabili svoje vernike k češčenju pod evharističnimi podobami skritega Boga, in kjer se v govorih na zborovanjih in v cerkvaih, s skupno molitvijo pred slovesno izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom in s prekrasnimi procesijami verniki spodbujajo Kristusa slaviti in častiti kot od Boga nam danega Kralja. Po vsej pravici bi smeli reči, da hoče krščansko ljudstvo, kakor od božjega navdihnjenja vojeno, onega Jezusa, katerega brezbožni ljudje, ko je v svoje prišel, niso hoteli sprejeti, iz tihote in tako rekoč skrivališča svetišč ponesti v zmagoslavnem sprevodu po ulicah mest in mu vrniti vse kraljevske časti.

Za izvršitev Našega sklepa pa nudi koncu se bližajoče sveto leto zares najugodnejšo priliko. Saj je dobrotni Bog v tem letu duše in srca vernikov, ki so vzdramljeni zahrepeneli po nebeških vse umevanje presegajočih darovih, iznova obogatil s svojo milostjo ali jim dal novo pobudo, da si bodo prizadevali za še višje duhovne dobrote, in jih na pravem potu utrdil.

Če se torej oziramo na toliko prošenj, ki so Nam došle, ali če pregledamo, kar se je v času svetega leta dogodilo, imamo dosti razlogov misliti, da je prišel vendar enkrat dan, vsem zaželen, da oznanimo, naj se Kristus kot Kralj vesoljnega človeštva časti z lastnim in posebnim praznikom. V tem letu namreč, kakor smo v začetku rekli, je bil ta božji Kralj v resnici čudovit v svojih svetnikih, slavno poveličan po novi četi svojih vojakov, ki so bili svetnikom prišteti; v tem letu so mogli vsi občudovati zmage od oznanjevalcev evangelija Kristusu pridobljene pri razširjanju njegovega kraljestva; v tem letu slednjič smo se s praznovanjem na novo dotekle stoletnice nicejskega cerkvenega zbora spominjali potrditve verske resnice, da sta včlovečena Beseda in Oče istega bistva, verske resnice, ki je temelj oblasti Kristusove nad vsemi narodi.

Zato torej po svoji apostolski oblasti ustanavljamo praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja, ki naj se praznuje po vsem svetu vsako leto zadnjo nedeljo meseca oktobra, to je na nedeljo, ki je pred praznikom vseh svetnikov. Nadalje zaukazujemo, naj se prav ta dan vsako leto ponovi posvetitev človeškega rodu presvetemu Srcu Jezusovemu, ki jo je Naš prednik svetega spomina Pij X. ukazal ponoviti vsako leto. Za to leto hočemo, da se to zgodi dne 31. tega meseca, ko bomo sami imeli slovesno sv. mašo v čast Kristusu Kralju in bomo ukazali, da se posvetitev izvrši vpričo Nas. Mislimo, da ne moremo bolje in prikladneje zaključiti svetega leta in da ne moremo Kristusu nesmrtnemu Kralju vekov izraziti dostojnejše zahvale svoje duše — ki naj bo tudi zahvala vsega katoliškega sveta — za vse dobrote, ki jih je izkazal v tem svetem letu Nam, Cerkvi in vsemu katoliškemu imenu.

Ni treba, častiti bratje, da bi vam na dolgo in široko pojasnjevali, iz katerega razloga smo določili, naj se praznuje poseben praznik Kristusa Kralja ločeno od drugih Gospodovih praznikov, ki nekako vsebujejo in v praznovanju izražajo njegovo kraljevsko dostojanstvo. Dosti je opozoriti samo na sledeče: Dasi je bistveni predmet vseh Gospodovih praznikov Kristus, vendar v načinu, kako se predmet izraža v praznovanju, ni najti kraljevega imena in oblasti Kristusove. Vzrok dalje, da smo novi praznik postavili na nedeljo, je, da bi ga ne praznovali samo duhovniki v svojih molitvah in svetih daritvah, ampak, da bi tudi ljudstvo, prosto vsakdanjega dela, moglo v duhu svetega veselja dati Kristusu spričevalo svoje pokorščine in vdanosti. Zadnja nedelja meseca oktobra se Nam dozdeva zato najprikladnejša, ker se skoro že zaključuje tek cerkvenega leta; tako se bo zgodilo, da bodo skrivnosti življenja Gospodovega, praznovane tekom leta, v praznovanju praznika Kristusa Kralja dosegle konec in vrhunec, in da bomo, preden bomo praznovali slavo vseh svetnikov, oznanjali in slavili slavo Njega, ki v vseh svetnikih in izvoljenih slavi svoje zmagoslavje. Vaša naloga in dolžnost pa, častiti bratje, naj bo poskrbeti, da bodo vsako leto kot priprava na ta praznik, v vseh župnijah propovedi, ki naj se v njih ljudstvo natanko pouči o bistvu, pomenu in važnosti tega praznika, da bo moglo svoje življenje tako uravnati in urediti, kakor se spodobi onim, ki so zvesto in vneto pokorni gospostvu božjega Kralja.

H koncu tega lista, častiti bratje, Vam hočemo še pojasniti, kakšnih koristi si obetamo in pričakujemo od tega javnega češčenja Kristusa Kralja tako za Cerkev in človeško družbo kakor tudi za posamezne kristjane.

Na vsak način bo češčenje božjega gospostva poklicalo ljudem v spomin, da mora Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus kot popolno družbo, po svojem prvotnem pravu, kateremu se ne more odpovedati, zahtevati popolno svobodo in neodvisnost od svetne oblasti, in da v izvrševanju svoje božje naloge, učiti, vladati in vse one, ki pripadajo kraljestvu Kristusovemu, voditi k večnemu zveličanju, ne more biti odvisna od samovolje drugih. Nadalje mora država dati enako prostost vsem cerkvenim redovom in družbam obojega spola, ki so za Cerkev in njene višje pastirje velika pomoč ter se tako mnogo trudijo v razširjevanju in utrjevanju kraljestva Kristusovega, bodisi da po svetih redovnih obljubah napovedujejo boj trojni poželjivosti sveta, ali da z izvrševanjem dolžnosti popolnejšega življenja pripomorejo, da se ona svetost, ki naj je po volji božjega Ustanovitelja posebno znamenje Cerkve, trajno in vedno v novem sijaju pokazuje pred očmi vseh ljudi.

Državam bo vsakoletno praznovanje tega praznika opomin, da dolžnost, Kristusa javno častiti in mu služiti, veže kakor posameznika tako tudi državnike in oblastnike; te bo opominjalo misliti na poslednjo sodbo, ko bo Kristus najstrožje kaznoval tolike krivice, ki so se mu godile ne le tam, kjer je bil izgnan iz javnega življenja, am pak tudi tam, kjer je bil preziran in zaničevan. Kraljevsko dostojanstvo njegovo namreč zahteva, da država uredi vse v skladu z božjimi postavami in krščanskimi načeli, in to v zakonodaji, v sodstvu ter v pouku in vzgoji mladine k zdravi prosveti in poštenemu značaju.

Razen tega bodo mogli Kristusovi verniki iz umevanja teh stvari črpati čudovito mnogo moči in kreposti, da bodo svoje duše uredili po pravilih krščanskega življenja. Kajti, če je Kristusu Gospodu dana vsa oblast v nebesih in na zemlji; če so ljudje, odkupljeni z dragoceno njegovo krvjo, po nekem novem pravu podložni njegovemu gospostvu; ako končno ta oblast obsega vso človeško naravo; je jasno, da ni nobene zmožnosti v nas, ki bi bila izvzeta iz tega gospostva. Kraljevati mora v človeškem razumu, čigar dolžnost je, da sam sebe popolnoma poniža ter trdno in trajno pritrdi razodetim resnicam in Kristusovemu nauku; kraljevati mora v volji, ki se mora božjim zapovedim in predpisom pokoravati; kraljevati mora v srcu, ki mora ne meneče se za naravne poželjivosti, ljubiti Boga nad vse in njega samega se držati; kraljevati mora v telesu in njegovih udih, ki morajo kot orodje, ali, da govorimo z apostolom Pavlom, kot orožje pravičnosti [Rim 6, 13] služiti notranjemu posvečenju duš. Če se bo vse to vernikom popolnoma pojasnilo in v premišljevanje podalo, se bodo ti mnogo laglje navajali do popolnosti. O da bi se dogodilo, častiti bratje, da bi po sladkem Kristusovemu jarmu poželeli in ga sprejeli sebi v zveličanje vsi, ki so še zunaj, in da bi ga mi vsi, kolikor nas pripada po usmiljenem sklepu Boga, njegovi družini, ne nosili neradi, ampak željno, z ljubeznijo in sveto; in da bi iz svojega po zapovedih božjega kraljestva uravnanega življenja prejemali vesele in prebogate sadove in da bi bili od Kristusa spoznani kot zvesti služabniki, da tako postanemo v njegovem nebeškem kraljestvu z njim vred deležni večne blaženosti in sreče.

To Naše voščilo, častiti bratje, o priliki bližajočega se božiča, vam bodi dokaz Naše očetovske ljubezni; in v posredovanje božjih milosti sprejmite apostolski blagoslov, ki ga, častiti bratje, iz vsega srca podeljujemo vam, vaši duhovščini in ljudstvu.

Dano v Rimu, dne 11. decembra v svetem letu 1925, v četrtem letu Našega vladanja.

PIJ XI., PAPEŽ.

Kristus Kralj - Ob encikliki "Quas primas"

Kristus Kralj

Ob encikliki "Quas Primas"

Dr. L. E., 1926.

Papež Pij XI. je v okrožnici »Quas primas« z dne 11. decembra 1925 podal človeški družbi diagnozo in izjavil, da je nevarno obolela za kugo laicizma. Bistvo te bolezni je natančno obrazložil: laicizem imenuje načelno zanikanje Kristusovega gospostva nad človeško družbo, emancipiranje človeške družbe od božje avtoritete. Takoj v uvodu nove enciklike spominja na izvajanja v svoji prvi okrožnici »Urbi arcano«, v kateri je že razpravljal »o glavnih vzrokih onih nesreč, ki stiskajo in tepejo človeški rod«, češ, »da je vse zlo prišlo nad ves svet radi tega, ker je premnogo ljudi odstranilo Jezusa Kristusa in njegovo najsvetejšo postavo iz svojega zasebnega, pa tudi iz družinskega in javnega življenja, da pa tudi ne bo nikdar prisvetilo trdno upanje trajnega miru med narodi, dokler se bodo poedinci in dokler se bodo države branile priznati nad seboj gospostvo našega Odrešenika«. »Ljudje in države, odtujene od Boga, razpaljene od ognja zavisti in notranje razrvanosti, hite v razpad in pogubo.« Notranji red in notranja moč države izvirata iz pravičnega vladanja na eni ter iz spoštovanja do zakonite avtoritete in do zakonov na drugi strani; odtod »izhajajo za človeško družbo nad vse velike dobrote, kakor pravična svoboda, red in blagost, sloga in mir«. »Ko so Boga in Jezusa Kristusa odstranili iz postav in iz države ter tako svoje veljave niso več zajemali od Boga, ampak od ljudi, se je zgodilo, da se je zrušil sam temelj veljave in moči, ker je bil odstranjen glavni vzrok, zakaj imajo eni pravico vladati, drugi pa dolžnost pokorni biti. Zato se je morala pretresti vsa človeška družba, ker ni več slonela na nobeni trdni in varni podpori.«

*

Laicizem in »javni odpad, ki ga je laicizem povzročil v tako silno škodo človeške družbe«, je mednarodna epidemija današnjih dni. Bacile te kuge umetno vbrizgavajo narodom velike meddržavne organizacije framasonov in socialistov. »Nolumus hunc (Christum) regnare super nos — nočemo, da nam ta (Kristus) kraljuje,« je geslo laicizma. In tako se proglaša, da mora vse javno življenje in udejstvovanje, pa tudi zasebno početje biti neodvisno od Kristusa, njegovega nauka in njegove postave. Šola, od osnovne do najvišje, se mora laizirati, razkristjaniti. Umetnost naj je suverena, emancipirana od moralnih zakonov. Gospodarsko življenje naj uravnava edino le korist, ne pa tudi ozir na zahteve pravičnosti in ljubezni, ki jih je proglasil Kristus. Naravno je potem, da je Kristus izginil tudi iz delavnic in da po njih sedaj odmeva klic razrednega boja. Države so v svoji zakonodaji šle preko Kristusovega nauka. Ko pravi Kristusova morala, da je zakon nerazdružljiva vez, da je razporoka izključena, da je umetni abortus umor, mislijo državniki in člani zakonodavnih skupščin, da smejo te moralne zakone poljubno spreminjati, kot da je država najvišja instanca, ki more iz lastne polnomočnosti ustvarjati in spreminjati vse zakone. Pa tudi v družinskem življenju se mora Kristus umikati tujim bogovom: iz modernega salona je moral izginiti in le družinska soba nosi še morda kake medle, zabrisane sledove krščanstva. Kratko: neutajljivo stremljenje moderne dobe je, izločiti Kristusov vpliv na družino, narode, države in mednarodne zveze. To je dejstvo, ki ga enciklika Pija XI. z vso potrebno jasnostjo pribija.

*

Zlo laicizma »ni vzklilo v enem dnevu, ampak se je že dalje časa skrivalo v osrčju družbe«. V prvih stoletjih je služilo v borbi zoper Kristusa mučilno orodje; tekla je mučeniška kri. Ko so pa sovražne sile videle, da se cerkev v mučeniški krvi le pomlaja, so v novem veku začele boj na duhovnem polju. »Pričeli so najprej zanikavati gospostvo Jezusovo nad vsemi narodi; odrekali so cerkvi pravico, izvirajočo iz pravice Kristusove, učiti vse narode, dajati postave, ljudstva voditi k večnemu zveličanju. Korak za korakom so krščansko vero enačili z drugimi, krivimi verami; potem so jo podjarmili svetni oblasti, jo predali samovolji vladarjev in oblastnikov. Da, še dalje so šli. Bili so taki, ki so hoteli namesto Kristusove vere postavili neko naravno vero, neko naravno čuvstvovanje, da, bile so države, ki so mislile, da so lahko brez Boga, in katerih verski nazor se je kazal v brezboštvu in zaničevanju Boga.«

Najrajši se danes terjatev laicizma povzema v zahtevi po popolni ločitvi cerkve od države; pri tem mami misel, da sta država in cerkev kakor dve vzporednici, ki tečeta v primerni razdalji druga od druge v neskončnost, ne da bi se kdaj križali. Misel, ki drastično simbolizira laicizem. Do najgorše oblike se je povzpel laicizem v našem času, ko je boljševiška Rusija proglasila brezboštvo in uničenje vsakega pozitivnega verstva za nalogo države.

*

»Nad žalostnimi sadovi, ki jih je vsepovsod dolgo časa prinašal odpad posameznikov in držav od Kristusa, smo tožili v okrožnici »Ubi arcano« in danes tožimo. In ti sadovi so: povsod je razsejano seme razprtij; zavist in sovražnost gospodarita med narodi in do danes ovirata popolno pomirjenje; nebrzdane strasti vladajo, ki se pogostokrat skrivajo pod videzom javnega blagra in ljubezni do domovine, pa izhajajo iz njih medsebojni prepiri, slepo in preveliko samoljubje, ki ne vidi nič drugega kakor lastno in zasebno korist ter vse po tem meri; popolno uničen je domači mir, razdrt od pozabljanja in zanemarjanja dolžnosti; skupnost, stalnost v rodbini je razmajana; razdrta je končno in razpadla je človeška družba.«

Sto let smo jedli od sadu laicizma, danes stojimo tu lačni in se sramujemo svojih uspehov. Nikdar še ni bilo toliko šol kot danes, nikdar se ni pisalo in bralo toliko knjig in časopisov, nikdar se ni toliko govorilo o socialnih napravah, nikdar še ni laicizem tako popolnoma zavladal v vseh državah Evrope in tudi drugih kontinentov kakor sedaj, in kaj vidimo? Nikdar se še ni pojavljalo toliko revolucij, nikdar še ni padlo toliko kronanih glav in izginilo toliko prestolov kot v zadnjih desetletjih. V dobi, ko so bili vsi vladni kabineti v Evropi laicizirani, »osvobojeni« od cerkve, je izbruhnila največja in najbolj barbarska morija, ki je zajela ves svet in trajala več kot štiri dolga leta. Vštric z laicizacijo pa koraka državni absolutizem, brezpravnost ljudstva. Na papirju sijajna demokracija, v resnici pa teror, korupcija, nasilje strank. Laicizirana država postaja tipična policijska in orožniška država. Najbolj laicizirana država, Rusija, je obenem prototip teroristične države, brez svobode tiska, brez svobode znanosti, brez državljanske svobode. Krmarji velikih in majhnih držav so danes več ali manj ob koncu svoje politične abecede: v Ženevi govorijo o Ligi narodov, doma pa se oborožujejo, se bojijo uporov in boljševiških pojavov. Neutajljivo je tole dejstvo: Ko so države Kristusa izgnale iz javnega življenja, se maje vsa človeška družba v svojih temeljih, države iščejo varstva v velikanskih municijskih skladiščih, oklopnicah, topovih in tankih in revolucije so skoroda dnevni dogodki širom sveta.

*

Proti zlu laicizma je Pij XI. že v svoji prvi encikliki proglasil geslo: Mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem. To osnovno misel sedanja okrožnica samo podrobneje izvaja. Kristusovo kraljevsko dostojanstvo in njegovo kraljevsko oblast omenjajo že preroške napovedi. Kristus sam si ju je prisvajal, kot izpričujejo evangelisti, naglašajo ju drugi novozakonski sveti pisatelji. Iz Kristusovih besed in izvajanj hagiografov je dalje jasno, »da je to kraljevstvo predvsem duhovno in da se nanaša predvsem na duhovne stvari«. Toda, če zakraljuje Kristus v dušah, se morajo pokazati blagodejni vplivi na zunaj, ne le pri posameznikih, marveč v vsej družbi. »Tu ni razlike med posamezniki, rodbinami ali državnimi družbami, ker ljudje zvezani v družbah niso nič manj pod oblastjo Kristusovo kakor posamezniki. On je namreč izvir zasebne in splošne blaginje. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mogli v njem zveličati. On je tako posameznim državljanom kakor tudi državi začetnik blagostanja in resnične sreče. Za državo in posameznega človeka je namreč vir sreče isti, ko država ni drugo kakor složno mnoštvo ljudi. Vladarji narodov naj se zato ne branijo Kristusovemu gospostvu sami in z ljudstvi dajati javne dokaze spoštovanja in pokorščine, ako hočejo ohraniti sebi nezmanjšano veljavo ter pospeševati in množiti srečo domovine ... Če torej ljudje zasebno in javno priznavajo kraljevsko čast Kristusovo, ne more drugače biti, kakor da izhajajo iz tega za človeško družbo nad vse velike dobrote, kakor pravična svoboda, red in blagost, sloga in mir. Kraljevsko dostojanstvo Kristusovo posvečuje namreč na eni strani veljavo prvakov in vladarjev, na drugi strani pa tudi oplemenituje dolžnosti in pokorščino podložnih. Radi tega je sicer apostol Pavel zapovedal ženam in sužnjem, naj spoštujejo v svojih možeh in gospodarjih Kristusa, a je opominjal, da jim ne bodo pokorni kot ljudem, ampak edino zato, ker namestujejo Kristusa, ker bi bilo nedostojno, da bi od Kristusa odrešeni ljudje bili ljudem pokorni... Če bodo prvaki in pravilno izbrani oblastniki uverjeni, da zapovedujejo ne v lastnem imenu, ampak po ukazu in namesto božjega Kralja, je lahko umljivo, kako sveto in modro bodo upravljali svojo oblast in kako se bodo pri dajanju in vršenju postav ozirali na splošno dobro in na človeško dostojanstvo svojih podložnikov. Tedaj bo vzcvetel in se ustalil mir in red, ker ne bo vzroka vstaje: ako namreč podložnik vidi, da so vladarji in ostali oblastniki ljudje njemu enaki, pa da so iz kakega razloga nevredni in zaslužijo grajo, jim zaradi tega ne bo odrekal oblasti, ker bo gledal v njih dano mu podobo in veljavo Kristusa, Boga-človeka. Kar potem zadeva slogo in mir, je jasno, da se bodo, čim večja je država in čim več ljudstva obsega, tudi ljudje zavedali svoje skupnosti, ki jih veže med seboj. Ta zavest zavira mnoge spore, a tudi omiljuje in zmanjšuje njih bridkosti. In zakaj naj bi, če obsega Kristusovo gospostvo vse narode, obupali nad mirom, ki ga je prinesel na zemljo Kralj miru, oni Kralj, ki je prišel, da bi prinesel vsem spravo in ne da bi se mu služilo, ampak, da bi služil, in ki je bil, dasi Gospod vesoljstva, zgled ponižnosti in je dal največjo zapoved v zvezi s postavo ljubezni in ki je razen tega rekel: Moj jarem je sladak in moje breme je lahko? Kako srečni bi lahko bili, ako bi se dali voditi od Kristusa posamezni ljudje in rodbine in države. Tedaj bi mogli — da rabimo besede našega prednika Leona XIII., ki jih je pred 25 leti naslovil na škofe katoliškega sveta — zaceliti toliko ran, tedaj bi vse pravo zadobilo spet svojo naravno moč, vrnile bi se dobrote miru, odpadli bi meči in orožje iz rok.«

*

Ker narodi na največjo resnico svetovne zgodovine o gospostvu Kristusovem tako malo mislijo, jo je Pij XI. sklenil poklicati v spomin s tem, da je postavil poseben praznik Kristusa Kralja, ki naj se praznuje zadnjo nedeljo oktobra. Po vseh cerkvah naj duhovniki ljudstvo pouče o kraljevski oblasti Kristusovi, zunanje praznovanje pa bo ljudstvu pojasnilo veličino tega nauka bolj ko najgloblji teološki dokazi. »Navdaja nas upanje, da se bo v bodoče z vsakoletnim praznovanjem praznika Kristusa Kralja človeška družba sebi na srečo potrudila, vrniti se k preljubljenemu Zveličarju. Naloga katoliških mož bo, to vrnitev pospeševati z delom in trudom; žal, izmed teh mož prav mnogi ne stoje v družbi na onem socialnem stališču in nimajo one veljave, ki bi jo morali po vsej pravici imeti tisti, ki nosijo luč resnice. Morda je to neprijetno stanje pripisovati mlačnosti in bojazljivosti dobrih, ki se oddaljujejo od boja ali se le slabo borijo. Iz tega pa črpajo protivniki cerkve tem večjo brezobzirnost in drznost. Ako bi bili verniki splošno uverjeni, da je njih dolžnost, hrabro in vneto se vojskovati pod zastavo Kristusa Kralja, bi kmalu v njih vzplamtel ogenj apostolstva in bi se trudili, odtujene in nepoučene duše spraviti s svojim Gospodom.«

*

H koncu enciklike papež Pij XI. pojasnjuje, kakšnih koristi si obeta od priznanja Kristusovega kraljestva, ki naj ga pospešuje vsakoletni praznik. »Na vsak način,« pravi, »bo češčenje božjega gospostva poklicalo ljudem v spomin, da mora cerkev, ki jo je Kristus ustanovil kot popolno družbo, po svojem izvirnem pravu, kateremu se ne more odpovedati, zahtevati popolno svobodo in neodvisnost od svetne oblasti in da v izvrševanju svoje božje naloge, učiti, vladati in vse one, ki pripadajo kraljestvu Kristusovemu, voditi k večnemu zveličanju, ne more biti odvisna od samovolje drugih. Nadalje mora država dati enako prostost vsem cerkvenim redovom in družbam obojega spola, ki so za cerkev in njene višje pastirje velika pomoč ter se tako mnogo trudijo v razširjanju in utrjevanju Kristusovega kraljestva ... Državam bo vsakoletno praznovanje tega praznika opomin, da dolžnost, Kristusa javno častiti in mu služiti, veže kakor posameznika, tako tudi državnike in oblastnike; opominjalo bo, misliti na poslednjo sodbo, ko bo Kristus najstrožje kaznoval tolike krivice, ki so se mu godile ne le tam, kjer je bil izgnan iz javnega življenja, ampak tudi tam, kjer je bil preziran in zaničevan. Kraljevsko dostojanstvo njegovo namreč zahteva, da država uredi vse v skladu z božjimi postavami in krščanskimi načeli, in to v zakonodaji, v sodstvu ter v pouku in vzgoji mladine k zdravi prosveti in poštenemu značaju.«

*

»Čim bolj se tako krivično molči o presladkem imenu našega Gospoda v zborih narodov in državnih zbornicah, tem bolj potrebno je, da to ime glasno kličemo v svet ter pravice Kristusovega dostojanstva in njegovo kraljevsko oblast širimo in poudarjamo.«

Človeška družba, države in narodi naj priznavajo Kristusa kot kralja. Slovenski narod pri tem ne sme zaostati.

Metafizično ozadje politiških metamorfoz (dr. Anton Mahnič)

Metafizično ozadje politiških metamorfoz

Dr. Anton Mahnič, 1896.

"Dve radikalni sili, ki brez vsakega polovičarstva,  

brezobzirno in dosledno, težiti za svojimi smotri,   

vladati danes časovni duh in določujeti s tem tok   

zgodovine ... prva je ultramontanska cerkev, druga

socijalna demokracija."                                           

Dr. Schultze: Der Zeitgeist in Deutschland

I. Pomen našega vprašanja.

Današnji vek se po pravici zove vek politiškega strankarstva. Dan na dan se porajajo nove stranke; ena z drugo tekmuje za vodstvo, ena drugo spodriva, dokler ne zadene vseh ista vsoda — razpad.

Koliko politiških strank imamo vže v Avstriji! Vsak klub v državnem zboru zastopa svojo. In vsaka teh strank izpoveda svoja načela, vsaka teži po svojih smotrih, vsaka ima svojo taktiko! Nič boljše ni drugje.
 
V toliki zmedi politiške gonje je človeku pač težko, z jasnim, mirnim duhom motriti in razsojati javne zadeve ali z določeno namero vanje posegati. Zatorej se marsikedo, ki ga je volja volivcev ali druga sila iz privatnega življenja pahnila v javnost, rad vda breznačelnosti in brezsmotrenosti; politikovanje poistoveti z gonjo po vspehu, načelo izključi iz politike, edino vodilo mu jo koristnost. Drugi se dajo voditi srcu; snujejo stranke ali se vže osnovanim pridružujejo iz sočustva ali drugačnih osebnostnih ozirov. Ne vodijo jih umstveni razlogi, vse prepuščajo slučaju. Marsikedo se pridruži stranki, ki je nezmožna doseči to, kar si je postavil za svoj politiški ideal. Predno se zave, stranka razpade — spodrine jo druga, čvrstejša. Prehajanje od stranke do stranke, nedoločno omahovanje je danes navadna prikazen v parlamentaričnem življenji. Zatorej se zdi drugim bolje k nobeni stranki pristopiti, nobene barve izpoznavati: izpovedajo raji politiško „divjaštvo“.

Po naših mislih si mora pravi mož v politiki obvarovati vedno jasen pogled ter zavestno, vstrajno težiti za določenim smotrom, a nikakor ne sme sebe in svojo delavnost prepustiti trenotnemu slučaju ali čustvu. Varno, v svesti svojega smotra pa hodi v politiki le tisti, ki pozna zakone, po katerih se vrši politiški proces, po katerih se politiške stranke snujejo pa razsnavljajo.

Da, kakor se naravna presnova (proces) v fizičnem svetu vrši po določenih, nespremenljivih zakonih, kakor naravne sile vselej tako delujejo, pa nepogrešno proizvedejo določeno tvorbo, tako se nahajajo zakoni tudi za sile delujoče v javnem - življenji; seveda sile so tukaj moralične, in zakoni, ki tu gospodujejo, so zakoni etični. Človeku je sicer prosto, tem zakonom se pokoriti ali ne; toda ali človek to hoče ali noče — v obeh slučajih doseže Bog svoj smoter — poveličanje samega sebe. Nasledke pokorščine ali nepokorščine nosi le človek: ako se prosto podvrže, doseže v tem svoj blagor in srečo, ako se upira, mora trpeti kazen, s katero ga pokori Bog, pravični zakonodajec.

Mi namerjavamo v pričujoči razpravi izsledovati one stalne zakone, po katerih se vrši proces politiškega presnavljanja po raznih strankah. Hočemo osvetiti sedanji politiški „tohu - vabohu“, ki vlada ne le pri nas, am pak več ali manj po vsi Evropi, osvetiti ga v žaru metafizičnega razmotrivanja. Tu velja znani pesnikov rek: „Felix, qui potuit rerum cognoscere causas“. Bodi luč! da nam bo mogoče v toliki zmešnjavi varno hoditi, da vsakedo ve, česa so ima v politiki ogibati, česa se poprijeti, ako noče brezvspešno svoje moči gubiti ter svoj cilj zgrešiti.

II. Politika ni nravstveno in versko indiferentna.

Polje politiško je etiško polje, ker na njem deluje s prosto voljo obdarjeni človek. Politika se sestavlja iz človeških dejanj, ki se javno izvršujejo.

Nravoslovje uči, da nobeno človeško dejanje ni indiferentno, ampak je ali dobro ali slabo. Dobroto ali slaboto dejanj pa določuje Božji zakon, ki je izraz Božje volje: dobro je, kar se ž njim zlaga, slabo, kar se mu protivi.

Zakon Božji se pa človeku razodeva po razumu, katerega glas za posamezna dejanja se zove vest. Kar delamo v soglasji z razumom ali vestjo, je dobro; kar činimo v nasprotji ž njima, je slabo.

Potemtakem stopi človek z vsakim dejanjem v neko razmerje z Bogom, ali v prijateljsko ali v nasprotno; recimo: vsako človeško dejanje dobi nekak verski znak. V dobrem dejanju se dejanski izraža pokorščina do Boga, češčenje; v slabem nasprotno: nepokorščina, zaničevanje. Z dobrim dejanjem se človek obrača k Bogu in se mu bliža, se slabim se od njega odvrača, oddaljuje.

Dosledno, vstrajno delovanje po zakonu Božjem, po vesti vtrjuje človeka v ljubezni do Boga; kedor pa deluje proti vesti in zakonu, se vjačuje v njem sovraštvo do Boga.

Akoravno razum vodi voljo, vender tudi volja vpliva na razum: sili ga iskati opravičevalnih razlogov za to, po čemer teži. Človek nima miru, dokler ne najde pri razumu opravičbe za svoja dela. Volja, ki se noče pokoriti Božjemu zakonu, ki Boga sovraži, sili razum vstvariti in vtemeljiti naziranje, katero da človeku mirno nadaljevati pregrešno življenje. Kedor trajno Boga sovraži, ne miruje, dokler ga ni razum — vsaj navidezno — prepričal, da ali Boga ni ali da ni tak, da bi se ga moral bati, ali pa da človek nima proste volje, tako da bi bil odgovoren za svoja dejanja; v kratkem: da to, kar se zove vera, je prazen strah, izmišljotina.

Iz volje se porajajo verski in filozofičui nazori: človek si stvarja Boga in vero po željah svojega srca. V slabem dejanji vstrajajoča volja prisili razum, da ji odstrani Boga; praktični ateizem pelje k teoretičnemu; ravno tako tirja v dobrem vstrajajoča volja od razuma, da ji teoretično ali umstveno vtemelji resnico o Božjem bivanji. Dejanje vleče ali k Bogu ali od Boga, k veri ali ateizmu, potem, kakor je dobro ali slabo. Vse politiške evolucije se skončavajo pri Bogu, dobivajo konečno rešitev v verskem vprašanji, bodisi v veri vgodnem ali nasprotnem smislu.

Nekatera politiška vprašanja se zdijo sicer nasproti veri povsem indiferentna; a vender reč ni tako. Res morebiti, da se tako blizo ne dotikajo vere kakor druga, pa konečno zahtevajo vender, da jih odnašamo na vero. Sem spadajo narodno-gospodarstvena vprašanja. Tu je n. pr. v novejšem času obveljalo načelo prostega, brezbrzdnega tekmovanja. Kedor se hoče vstrajno, dosledno do skrajne meje držati tega načela in je zagovarjati, mora priti do trditve, da čloje na vse strani popolnoma neodvisen, ter da sme vse, kar se mu izljubi, brez ozira na Boga in na bližnjega, t. j. mora tajiti zakon Božji in njega obvezavnost; kakor hitro pa prizna, da človek se mora pokoriti Božjemu zakonu ter pri teženji po zemeljskih dobrotah ozirati se na Boga in na bližnjega, ki je vstvarjen po Božji podobi, bo moral ono načelo obsoditi kot napačno. Misel o Bogu, verski razlog je torej, ki konečno določuje tudi tukaj.

Po politiških dejanjih torej, kakor po vsakaterih drugih stopa človek v nekako razmerje z Bogom, bodi da se tudi s početka tega jasno ne zaveda. Do spoznanja tega razmerja pridejo narodi prej ali kasneje, in ko pridejo, se morajo odločiti za Boga ali proti Bogu, za vero ali proti veri. Božja ali verska ideja konečno duhove razspaja in loči; o Božji ideji se vrši ločilni proces, razsodba, vsled katere se ljudje razdražijo: eni na desno, drugi na levo. Oni, ki ljubijo dobro, se odločijo za Boga; kedor ljubi slabo, se odloči proti Bogu. Vsi, ki ljubijo dobro, se ob verski misli čutijo sorodne ter se združijo; oni pa, ki ljubijo slabo, se združijo ob Bogu sovražni misli. Najočitniši dokaz za to resnico imamo pač v dejstvu, da pri spajanji in razspajanji politiških strank konečno ne odločujejo niti gospodarstvene niti celo narodnostne koristi, celo pri takih ne, ki baje narodnost stavijo nad vse drugo, ampak verstvena ideja. Liberalci ali radikalci vseh narodov, tudi naši slovenski, akoravno se ustijo za narodne nad vse, pozabljajo vender na narodnost in se čutijo sorodniše z narodnimi nasprotniki, kakor z domačini, ko gre za sovraštvo proti cerkvi in duhovstvu ali za obrambo nenarodnih liberalnih načel. Slovenski liberalci so dosledno prišli do tega, da se zavezujejo z nemškimi liberalci, da bi z njih pomočjo tlačili slovenske katoličane. Seveda ravno tako — ni nas sram izpovedati — so tudi nam po duhu sorodniši in ljubši katoliški Nemci nego liberalni Slovenci. Verska misel nadvladuje, razsoja in loči tudi v politiki!

Verska ideja ostane tudi dandanes mej vsemi vprašanji najvažniša. „Ni ga časovnega vprašanja, ki bi se glede važnosti dalo primerjati verskemu...“ Zopet: „Katero vprašanje sploh se nahaja, ki bi ne bilo v najožjiši zvezi z verskim? Res sicer, da se hočemo pri reševanji vsakega časovnega vprašanja s posebno boječnostjo, ako le mogoče, izogniti razpravljanju važne verske strani. Ker se bojimo, stvari priti do dna, se veči del časovnih vprašanj od naših teoretikov in praktikov razpravlja nezadostno“. Ni mož našega mišljenja, ki tako piše, a mož je zdravega razuma, mož, ki zna ceniti, kolike važnosti je za človeštvo vprašanje vseh vprašanj — vprašanje versko. Mož je Nemec, ki se ne klanja pozitivnemu krščanstvu, a vender odreka filozofiji in vedi zmožnost, človeštvu stvariti naziranje, ki bi moglo nadomeščati vero. „Znanstveno svetovno naziranje, ne more zadovoljiti človeškega duha, ker se tudi ono izogiblje razpravljanju najvišjih vprašanj“. Ta ,,najvišja“ so verska vprašanja. [Dr. W. Heinrich: Die Religiöse Frage die wichtigste aller Zeitfragen.]

III. Vsoda tako zvanih srednjih strank.

Ločilni proces — smo rekli — se vrši v politiki ob verski misli. Bog je znamenje, kateremu se vporeka, on je vsemogočni ločilni princip. Lehko se potem takem razume, da ta ločilni proces se vrši na dvojo stran: za Boga in proti Bogu. Zatorej se konečno in dosledno vse politiške stranke razločijo in razpeljejo na dve: na stranko dobrih in na stranko slabih. Razlog te razdvojbe se nahaja v tem, da je vsako dejanje in tedaj vsaka politiška smer ali Bogu prijazna ali njemu nasprotna, dobra ali slaba; verstvene indiferentnostmi v politiki ni.

Srednje stranke imenujemo one, katere sprejmejo od vsake nasprotnih strank nekaj. Nekatere srednjih strank se bolj nagibljejo na desno, druge bolj na levo. Vender vsem je več ali manj skupno: da hočejo v sebi spajati načela liberalna in katoliška, verska in brezverska, težnje konservativne in naprednjaške, spajati resnico in laž, pravico in krivico, Boga in hudiča.

Srednje stranke, ali bolje — ljudje, ki jim pripadajo, se navadno ne zavedajo teh prekoslovij. Spojitev takih strank omogočajo tedaj prvič negativen faktor — nevednost. Ne spajajo jih jasno vpoznana načela; kajti ako bi ljudje vzrli načelnostim nezmiselnost, na kateri slonijo take stranke, bi se pač težko družili. Pri spajanji srednjih strank delujejo pa tudi pozitivni razlogi. Sem spada pred vsem trenotna korist, ki si jo ljudje obetajo od združenja; druge nagiblje mejsebojno sočustvo; drugi se zopet zavezujejo po narodnih skupinah: merodajen je jezik ali krvna sorodnost.

Toda ker Božja ideja kot najvišji razlog vse presega in razločuje, zato se tudi srednje stranke raztapljajo pod vplivom te ideje. Sila logične doslednosti jih zavleče ali na desno ali na levo, potem kakor prevaguje v njih dobri ali slabi element. Razpad srednjih strank je le vprašanje časa. Mogoče, da životarijo dolgo; a tako životarjenje brezbarvenega polovičarstva je vedno znamenje duševne lenobnosti in spanja v javnem življenju narodovem. Kakor hitro se duhovi vzdramijo k logičnemu mišljenju in krepkemu delu, začnejo uvidevati logično nezmisel takih strankarskih spojb; in čim bolj se vjasnjuje to uvidevanje, tem hitreje se vrši tudi ločitev duhov na dvojno nasprotno stran — na desno in na levo.

Resnica, ki izpoznava Boga in njegov zakon, vleče nase iz srede vse dobro misleče; levica pa privlekava vse, ki se upirajo Bogu in njegovemu zakonu. Obeh nasprotnih strank privlačnost je pa tem silniša, čim globokejše in dosledniše je nju radikalstvo t. j. čim čistejše, brez vsake primesi od nasprotniških nazorov, čim odločniše in brezobzirniše, izpoznava prva svojo vero v Boga, druga svoje bogotajstvo in sovraštvo proti Bogu. Višje vodstvo politiških sil in politiškega gibanja prehaja konečno vedno na radikalce bodisi krščanske ali antikrščanske. Kar je v sredi mej obema radikalnima ekstremoma, prej ali slej izgine, ker se ali zamalgami z eno ali drugo dveh radikalnih strank ali pa v svoji nezmiselnosti zamrje ostanši brez duha in moči. Konec vseh političnih in politično-socijalnih evolucij je vedno tak, da si stopita naproti — v boj na življenje in smrt: Bog in hudič, resnica in laž, Kristus in Antikrist.

IV. To resnico potrjuje zgodovina.

Francoska revolucija je po svojem izvoru izhajala pravzaprav iz popačenih gospodarstvenih in socijalnih razmer francoskega društva. In vender je tudi ona dobila eminentno verski (antikristjanski) značaj. Čim dalje se je razvijala, tem bolj je pokazovala sovraštvo proti cerkvi in krščanstvu, in dospevši do vrhunca svojega razvoja, je vradno odpravila krščanstvo in oklicala vero čiste človečnosti. Z izrečnim ateizmom je tedaj venčala svoje delo. Ravno tako se je pričel obrat francoske revolucije z verskim činom. Ko se je uvidelo, da se družba ne more vzdržati na podlagi ateizma, je Robbespierre vradno oklical bivanje najvišjega bitja. Torej je zopet verska ideja zgodovino Francoske spravila v drug tok. Francija in ž njo Evropa ste si tem bolj politično pomirili in vtrdili, čim bolj ste se vračali k „stari“ veri.

„Sveta alijanca“, ki je imela po revoluciji razrušeni svet znova vrediti, je postavila za podlago mejnarodnih odnošajev in politike naravno pravo, katero se izraža v dekalogu. Toda mislila ni na to, da bi ob enem izrula iz src tedanjega roda protikrščanske nazore, ki jih je bila zasejala revolucija. Radikalstvo Kristusu in cerkvi sovražnih sil je segalo globokejše kakor radikalstvo „svete aljance“, ki ni razumela, da Antikrista more zmagati le Kristus t. j, njegova cerkev. Da celo tej cerkvi so skrbno povezali roke in jo še dalje držali uklonjeno v jarem državnega birokratizma. Državo in društvo naj bi pa obranil dekalog, ki je brez Kristusa mrtva črka! Zatorej so se sovražne, radikalne sile prosto razraščale, kajti: krotiti more take sile le cerkev — dokler niso vsega razrile; pride leto 1848, in revolucija bruhne zopet na dan. Bila je to socijalno-politična revolucija. Zmajati, podreti je hotela vladarske prestole ter vstvariti nov političen in socijalen red. A tudi ta revolucija ni mogla potajiti svojega protiverskega značaja. Tudi ona je iskala v višjih razlogih, v razlogih, ki se tičejo Boga in vere, umstvene vtemeljitve in opravičbe za to, kar je namerjala in počenjala. Najvišji razlog, od katerega se je dala voditi, iz katerega je zajemala krepost in vstrajnost, ji je navdihoval oni, ki je nasprotnik Božji od početka. „Zdelo se je, da je Satan in ves pekel strl svoje verige ob koncu 18. veka, in skoro vsi zgodovinopisci francozke prekucije so čutili, da v onem veku je vladala neka vsodna sila; sami katoliški zgodovinarji, zdi se, da niso spoznali onega duha; oni dolžijo zdaj to, zdaj ono dejstvo; toda zveze ne najdejo in vse ostane skrivnost. Iste prikazni so se opazovale 1. 1848, povsod se je kazala neka nevidna oblast, ki je vidno delovala... Ne recimo, kakor bi vsi tisti prekucuhi bili vtelešeni hudiči... Slabo je vspevalo, ne da bi se vedelo, kako in kje, zdelo se je, da duh prekucuštva, kakor je bilo res, se podi po zraku. Brez mene in mojih zaveznikov — ne boste razumeli 1. 1848. Delala je neka oblast, iz katere so si „veliki duhovi“ norce brili, ki jo je veda tajila... v katero so sami duhovni komaj še verovali; bila je oblast tistega, ki se je nekedaj predrznil Vsemogočnemu kratiti gospodstvo nebes, ki se je o vseh časih zval satan, ki ga kristjani imenujejo hudobnega in človekoljubi dobrega... Francija in Evropa ste bili magnetizovani. Tako je bilo 1. 1848“. [A. Browson: L'Espirit frappeur.]

„Vladarji so iztirali Kristusa iz politike, sprijeni narodi so vanjo vpeljali satana.“
 
Bogotajni filozof Proudhon, glavni apostelj revolucije 1848, je te misli očitno izpovedal: smoter te revolucije ni drug, kakor Boga vreči s prestola in razdejati njegovo kraljestvo, a na njega mesto postaviti satana. Te misli razvija v delu o ekonomičnih prekoslovjih. V svesti si je bil, da ne more razrušiti starih gospodarstveniki in socijalnih razmer, ako prej ne vniči Boga in vero. Tedaj tudi sem sega verska ideja! Proudhon pozdravlja satana kot prijatelja, katerega so duhovni in kralji obrekavali; satan oploja delo, od njega prihaja človeštvu ves blagoslov. Bogu pa se roga: Bog je bedarija, Bog je tiranstvo in beda, Bog je zlo! Zatorej proč ž njim! Gospodstvo tiče satanu! [Pierre-Joseph Proudhon: Systeme des contradictions economiques.]

Nič drugačnega lica ne kaže najnovejša faza socijalne revolucije, ki se javlja pod raznimi imeni: demokratični socijalizem, komunizem, anarhizem. Socijalizem sicer vero večkrat proglaša še za privatno zadevo, a v resnici jo popolnoma izključuje. Ateizem, izrečno sovraštvo do Boga označuje vse socijalistične težnje. V imenu socijalistov naj govori eden njih glavarjev, Bakunin: „...Na naši strani stoji revolucija, stojijo drzni tajivci Boga, nadnaravnega reda, avktoritetnega principa... On (Mazzini) nam očita, da smo materijalisti in ateisti; nimamo ničesar odgovoriti, ker taki smo v resnici in se ponašamo, da smo... Da bo naša reforma trdna, mora povsod do zadnjega sledu izbrisati spomin na božanstvo... mora vničiti avktoritetni princip z vsemi verskimi, političnimi, ekonomičnimi, socijalnimi posledicami, da zamore na njegovem mestu razvijati se človeška prostost le na podlagi vzajemnega dela, znanstva, mejsebojnega spoštovanja, pravice in enakosti.“ [Michail Aleksandrovič Bakunin: La théologie politique de Mazzini et l'Internationale.] Zatorej se ost socijalističnih napadov povsod obrača proti katoliški cerkvi, katera je edina nositeljica avktoritetnega principa, slonečega na pozitivnem razodenji Božjem; v svesti so si, da si podvržejo svet, kakor brž se jim posreči, cerkev razdajati. „Mi socijalisti imamo enega samega nasprotnika — katolicizem“ — besede Ledru Rollina.
 
Socijalizem in komunizem imata navidezno versko indiferentno lice, kajti ona težita najpred po socijalni in politični reformi; a po konečnem smotru sta bolj ko vsak drug sistem protiverska in antikrščanska; da, ravno to antikrščanstvo je nju smoter, iz katerega jima prihaja moč in življenje. Antikrščanstvo pa izpoznavajo socijalisti zato, ker je krščanstvo v vsem dijametralno nasprotno njih nameram. A ravno to nam zopet potrjuje gorenjo resnico, da je versko vprašanje merodajno in odločilno tudi v politiki in se njegovemu vplivu nič ne more odtegniti.

Najnovejši dokaz za to resnico nam daje komunistična revolucija 1. 1871. v Parizu za časa nemškega obsedanja, katera je tudi svoje delo venčala s preganjanjem in moritvijo nadškofa, jezuitov in drugih duhovnov.

Nova Italija je sama na sebi čisto politična tvorba. Mislil bi človek, in tako so nekateri kratkovidncži dolgo časa tudi mislili: kaj ima politika, kaj ima narodno zedinjenje Italijanov v eno državno celoto z vero in cerkvijo opraviti! Toda zgodovina nam kaže, da temu ni tako. Politično gibanje, ki je doseglo svoj cilj v zedinjeni Italiji, je od prvega početka nase vzelo protiverski znak. Sovraštvo do krščanstva in papeštva je rastlo od leta do leta; vradna Italija je premišljeno in z določenim smotrom vsestransko povspeševala in gojila antikrščanstvo, ateizem; in v kakem razmerji s cerkvijo se nahaja dandanes, je nam vsem znano. Zakaj tako? Stvariteljem nove Italije je bilo očitno, da pred vero in pred krščanstvom ne morejo zagovarjati svojega dela — zatorej proč z vero, proč z Bogom! Tedaj tudi to je nov dokaz, da vera sega globoko tudi v politiko; in da torej nobena politika ne more biti indiferentna nasproti Bogu in veri, kakor ni nobeno človeško dejanje indiferentno, ampak je ali dobro ali slabo.

V. Katoliški liberalizem

 
Kot nekak pravzor srednjih strank smatramo po pravici tako zvani katoliški liberalizem, kateri tudi nekako obsega vse druge srednje stranke. Katoliški liberalizem je zmes krščanskih in liberalnih ali protikrščanskih naukov. Trudi se spojiti resnico z lažjo, Boga s hudičem, katolicizem z idejami francoske revolucije. Zatorej se postavlja v sredo mej obe radikalni stranki, da bi duhove pomirjal, nasprotstva vblaževal ter obe stranki združeval v skupno, složno delovanje. Ravno zato sprejme od vsake stranke nekaj, od nobene vsega.

Devetnajsti vek se po pravici imenuje vek katoliškega liberalizma, ker se je dal v resnici večinoma od njega vladati. Skoro vsa Evropa, vkolikor je katoliška, se mu je pokorila: Francija, Španija, Belgija, Italija, Avstrija. Nič ni po teh deželah bolj zaviralo prostega razvoja in zmage katoliške ideje kakor katoliški liberalizem. Vstalo je od časa do časa dovolj odločnih in pogumnih katoliških mož, osnovala se je marisikatera katoliška stranka s celim, čistim programom, vstanovili so se mnogi listi, ki so z živim ognjem pravega prepričanja in z logično doslednostjo bodrili katoliško zavest; marsikje n. pr. v Franciji, v Belgiji so bili katoličani večkrat blizo popolne zmage nad liberalizmom in prostozidarstvom — toda njih delo, njih vspehe so navadno prekratili liberalno navdihnjeni bratje-katoličani ter Božjo stvar potisnili nazaj za deset, dvajset let. Oni so odločne može sumičili, obrekovali, oni njih načrte izdajali nasprotnikom, oni so premamljali občinstvo z vednim priporočanjem krščanske ljubezni in miru, oni, ko drugače ni šlo, tajno ali očitno se zavezavali z liberalci, zagovarjali njih grehe, opravičevali njih namene. Z eno besedo: kat. liberalci so bili vedno in so prava zavornica katoliške stvari; oni so vselej zavlekavali katoliški voz v blato liberalizma. Zatorej pa katoliška ideja ni mogla niti v politiki niti sploh v javnem življenji nikjer prodreti.

Še le zadnjih let je začel kat. liberalizem pojemati; to pa posebno, odkar ga je Pij I X obsodil in njegovo pogubljivost svetu razkril. Pijevo delo nadaljuje Leon XIII.

Eden glavnih stavkov kat. liberalizma je, da vera se nima mešati s politiko; oblast evangeljskega zakona ne sega v javno življenje, v slovstvo; tu imajo veljati glasoviti principi leta 1789; papež, škofje, cerkev naj se omejijo na svoj strogo cerkveni delokrog! Pri takih naukih gotovo katoliška ideja ni mogla obveljati v politiki in javnem življenji.

A odkar je za Pijem nastopil modri Leon, pojema — rekli smo — gospodstvo kat. liberalizma, in v isti meri zmaguje katoliška ideja. Zakaj? Ker papež rešuje tudi časovna in svetna vprašanja, kakor je politiško, socijalno, delavsko in druga — z najvišjega t. j. z verskega stališča. Z lučjo verskih resnic osvitljuje javne zadeve, pokazuje, kako ena, nedeljiva resnica, cela, brez primesi liberalne laži, rešuje socijalne in politiške probleme ter odpira narodom pot ne le do večne, am pak tudi do časne, zemeljske sreče. Liberalizem je največa laž, ki nima nič skupnega s katoliško resnico nego slepilen videz; zatorej se moti, kedor si obeta koristi od zveze ž njim; liberalizem le kvari vse dobro, zavira pravi napredek. Te verske logike ne more ovreči nihče, ki hoče veljati še za kristjana; osramočen obmolkne katoliški liberalec. In res, čim bolj prodirajo nauki Leonovi, tem bolj zginuje nestvor katoliškega liberalizma: kar je liberalnega, odpada na levo, kar je katoliškega, prehaja na desno — sreda ostaje prazna. Da, katoliški liberalizem pojema povsod, oddajaje svojo snov na dve radikalni stranki. Povsod se vjačuje od eno strani antikrščansko radikalstvo, od druge radikalstvo katoliško — kar je v sredi mej obema, skopneva in se izgublja. Kar je v sredi, bo skopnelo!
 

VI. Prihodnost verskih in politiških strank v Evropi. V Avstriji.

 
Na čelo temu zadnjemu poglavju postavimo nekaj besedij pisatelja, katerega ime smo deli zgorej pod naslov pričujoče razprave. „Dve radikalni sili, kateri brez vsakega polovičarstva, brezobzirno in dosledno, težiti za svojimi smotri, vladati danes časovni duh in določujeti s tem tok zgodovine... prva je ultramontanska cerkev, druga socijalna demokracija. Vse druge stranke so doslej nedosledne in polovičarske; njihova praksa se ne krije z njihovo teorijo; njihovo znanostno mišljenje oporeka njih delovanju; za to razmišljenostjo boleha danes ves protestantski del nemškega ljudstva, bolehajo vse one politiške, gospodarstvene in verske stranke v njem, katere se ne morejo vjunačiti, da bi z odločnostjo le po starem ali le po novem težile, ampak se, mej obojim omahovaje in neprenehoma iščoč kompromisov, neprenehoma kompromitujejo, ker ne izvršijo nič, kar bi bilo dosledno in trdno, pač pa zapravljajo svojo moč in zaupanje svojih pristašev. Zatorej je brezdvomno, da bo ta polovičarski protestantizem od ultramontanizma še veliko bolj na zid potisnjen, kakor je bil dozdaj, akoravno mu je vže tesno. Živimo vže dolgo v tej proti duhu protestantstva, proti njegovemu življenju in delom obrnjeni reakciji, ki jo rimska cerkev prireja z največim vspehom; in ta reakcija se bo v nekoliko desetletjih tako neizmerno razširila, da bo protestantizmu sapa vhajala. Kot kvarto, na katero mora dobiti, izigrava rimska cerkev socijalizem, ker se postavlja kot edino mogočno zavetje, ki mora braniti prestole... Na to računa in se ne bo varala v svojem pričakovanji. V prvi polovici 20. veka bo katoliška cerkev obhajala najsijajniša zmagoslavja...“
 
Mož, ki tako piše, zopet ni naš; a mož ta pozna moč logične doslednosti, katera vleče duhove za seboj z neizprosljivo silo, pozna moč dvojnega radikalizma, kateri vršiči v dveh absolutno mej seboj se izključujočih skrajnostih, ki ste Bog in satan, resnica in laž. Nam ni do tega, na kateri strani išče resnico: dovolj, kar prerokuje o bodoči vsodi verskih in politiških strank v Evropi. Mi se v tem popolnoma zlagamo ž njim, in deloma vidimo vže v naših dneh, kako se je začelo to prerokovanje vresničevati.

Resnično je, da srednje strankovstvo v Evropi močno propada in da, ako reč tako napreduje, v malo letih se ne bo moglo več govoriti v „zmernih“ ali o „konservativnih“ liberalcih, o „liberalnih katoličanih“, o „koalirancih“ itd. V Italiji bo v kratkem izginila ona srednja stranka, kateri so za časa revolucije pripadali malone vsi katoliški možje omikanih stanov, večina katoliških učenjakov in pesnikov, kakor P. Ventura, Rosmini, Cesare Cantu, Manzoni itd. Kako močno prodira duh radikalnega katoličanstva in umira misel združljivosti katoliških principov z revolucijo, kažejo n. pr. politiške in administrativne volitve lanskega leta. V Italiji si boste v kratkem nasproti stali dve radikalni stranki: odločno katoliška brez vsake liberalne primesi pod vodstvom papeževim in socijalno-demokratična pod vodstvom prostozidarskih lož.

Katoliški liberalizem na Francoskem je zaprečil, da se ni po veliki nesreči 1. 1870-71 vtrdila katoliška monarhija; njemu ima radikalstvo zahvaliti svojo zmago. Zdaj še le francoski katoličani uvidevajo, koliko so zamudili se svojim popuščanjem nasproti idejam 1. 1789. Zatiranje, katero trpi danes katoliška stvar v Franciji, mora provzročiti odločen odpor na katoliški strani; iz teh stisk bodo izšli katoličani očiščeni liberalnih peg; to bo smrt liberalnega katoličanstva na Francoskem. Kristus in Antikrist si bosta stala nasproti.

Nemški katoličani so vže prebili svoje vice v „kulturkampfu“. Prezreli, premodri so, da bi se dali slepiti od liberalnih puhlic. Pa tudi nemški protestanti imajo svoje vice; od leta do leta rastoči socijalno-demokratični tok jih žene pred alternativo: ali odpovedati se pozitivnemu krščanstvu ter na milost nemilost vdati se socijalni revoluciji ali vrniti se h katoliški cerkvi. Gotovo je, da odkar se je rodila reformacija, niso resno misleči duhovi na Nemškem nikedar bolj kot sedaj vpoznali netrdnosti polovičarskega protestantstva nasproti radikalnim silam. Polovičarstvo izgublja tla tudi na Nemškem; tudi tam se vrši duhovni proces v smislu dvoskrajnostnega radikalizma.
 
Kaj pa pri nas v Avstriji?

Avstrija je po svojem početku, po svojih narodih in po poklicu katoliška. Liberalizem, ki ga je zasejal Jožef II. in je pod varstvom birokratičnega krščanstva životaril do l. 1848, ta liberalizem je imel odpraviti se sv. Stolico 1. 1855 sklenjeni konkordat. Toda 1. 1868 je Avstrija pretrgala vez, ki jo je prijateljski vezala s cerkvijo: nehala je biti katoliška država, ker je zopet vpeljala liberalizem v svoje zakonodajstvo. S početka so avstrijski katoličani precej pokorno se podvrgli gospodstvu liberalnega zakona. Papež in škofje so sicer krepko povzdignili glas — a ta glas ni našel odmeva pri katoliških možeh, ki so bili poklicani delovati na politiškem polji. Katoliška Avstrija je ostala brez katoliške stranke v javnem življenji. Liberalizem se je prosto na vse strani, navzgor in navzdol, razvil in razrastel. Še le za nekaj let se je pojavila nekaka konservativna stranka, na koji so se dale zapaziti pač tudi nekatere krščanske poteze. Ta stranka je dobila konkretno obliko v Hohenwartevem klubu. Katoliške odločnosti in načelnostne čistosti ni bilo v tej stranki nikedar, dasi so se posamezniki od časa do časa unemali za katoliško stvar. Stranka kot taka je bila zmes iz liberalnih in krščanskih snovij, in se da pač najbolje primerjati s katoliško-liberalnimi skupinami drugih narodov. Še pred kratkim, v koaliciji, se je ta stranka formalno zavezala z liberalno, potisnivši v kot vsa vprašanja načelnostne važnosti!

Toda ločilni proces se je pričel tudi v Avstriji. Iz liberalizma se je izločila radikalna stranka, izvajajoč skrajnostne posledice iz liberalnih doktrin. Tudi v organizmu čekega konservatizma, ki je bil vtelešen v tako zvani staročeski stranki, je začelo vreti: iz staročestva se je porodilo liberalno mladočestvo, ki je očeta umorilo in pokopalo; iz mladočestva samega pa se je zopet porodila česka radikalna stranka, katera se krepko razrašča in včvrščuje. Enako se vrši proces tudi po druzih avstrijskih pokrajinah. Konservativni stranki stoji povsod nasproti liberalna, a iz poslednje same se poraja radikalna vklubujoč svoji materi. Tako se je zgodilo tudi na Slovenskem: radikalstvo v nas rapidno napreduje.

Pa kaj se bo zgodilo? Sila logike bo zmagala. Srednje, polovičarske stranke se morajo razdružiti, izginiti. Tako je vže razpadla staročeska stranka; razpadla bo v kratkem tudi stranka Hohenwartovega konservatizma. Nobena moč je ne bo rešila! Potem pride na vrsto zmernejši liberalizem: pogoltnil ga bo radikalizem. Mladočestvo se bo potopilo v českem radikalstvu. Tako bo tudi liberalizem slovenskih narodnjakov vtonil v radikalni politiki „Slovanskega Sveta“. V kratkem bodo naši liberalci poslušni sluge Podgornikovi; „Slovanski Svet“ in „Edinost“ imata politiško prihodnost.

Pa tudi na desno stran se izvršuje radikalni proces. Iz srednje konservativne stranke so izišli krščanski socijalisti. Previdnost Božja jim je izročila nalogo, streti židovski liberalizem. Ta stranka ni pa povsem čista, ima na sebi marsikaj, kar se ne zlaga s katoliškim načelom. Zatorej ni ona vzor-stranka; je le prehodna. Kar je v njej liberalnega, odpasti mora na levo, kar je katoliškega, se mora približati, se mora pridružiti višji, vzorniši, radikalno katoliški stranki. Ta sama ima prihodnost. Nje porod pozdravljamo v novi katoliški ljudski stranki. Nje geslo je: Bog in vera nad vse drugo, narodom pravica, krščanskemu ljudstvu vstajenje. Kakor verujemo v Boga, tako verujemo v zmago stranke, ki izpoznava in dejanski izvaja ta načela. Stranka s takim programom mora nase povleči duhove, ki so vdani Bogu in Avstriji. Avstrija — ali vstane s to stranko, ali ne vstane nikedar!

Slovenci smo liberalizem vže vkrotili; a drug nasprotnik se vzdiguje proti nam: radikalizem. Njegove korenike segajo globokejše kakor korenike liberalizma, on je krepkeji, huji nasprotnik. Če ga hočemo torej vkrotili, streti, moramo tudi mi globokejše zajeti: postati moramo do skrajne meje dosledni, brezobzirni katoliški radikalci. Na Dunaji in doma se moramo odkrižati polovičarske, kompromisne politike Hohenwartovega breznačelnega, gnjilega konservatizma. Poprijeti se moramo celih načel. Radikalstvo se da zmagati le z radikalstvom; Antikristu je kos le Kristus. Ali bomo zmagali kot katoliški radikalci, ali pa ne bomo nikoli zmagali — v večno sramoto se bomo pokorili našim nasprotnikom.

Christus venit — discedite! Da, sodba se bliža, Sodnik - Kristus stoji pred vrati: ločimo se! Naj li odstopijo na levo liberalci, po katerih družbi nas glava in vest boli; a mi stopimo na desno, pod zastavo Onega, katerega načelo je Resnica. Sem nas neodoljivo vleče logika naravnega razuma in logika krščanske vere. Tu je naša prihodnost, naša zmaga, naše vstajenje!

Liberalne fraze

Liberalne fraze

Dr. Aleš Ušeničnik, 1896.

Slavni francoski mislec Champagny je rekel, da si je naš liberalni vek osvojil pet do šest fraz, ki o njih živi. Povedal je živo resnico. Liberalizem zares živi le o frazah. Fraze meče mej narode, s frazami se bojuje, s frazami zm aguje. Razmotajmo te fraze, in vselej se pokaže, da žedi v zamotku sama — laž.

Denimo sem eno tako frazo, ki je matica za veliko drugih. Nate jo: „Politika nima z vero nič opraviti.“ Ta fraza gre v raznolikih oblikah od ust do ust, celo v zadnjem gorskem kotu jo že lehko čuješ iz ust naprednega učitelja. S to frazo potiskajo duhovnike z javnega torišča v cerkev. S to frazo podmetajo zavornico katoliškemu gibanju. S to frazo bi radi vdušili svojo najhujšo nasprotnico — katoliško zavest, dobro vede, če svetni rodoljubi in duhovniki raznetijo katoliško zavest v narodu, da bode konec — liberalnega veka. In kaj je ta fraza? Sofizem, boso licemersko dvoumno reklo. Z motovilom streljajo, in vender so še katoličani, ki se stiskajo za parobek.

Ni treba veleučene razprave o politiki. Resnica je svetla.

Živa resnica je, da svetni rodoljub kar tak ni glasnik cerkve, in da duhovnik kar tak ne sme biti politik, ker je Kristus rekel, kakor nam račijo pobožni liberalci dan za dnevom prepovedovati, da njegovo kraljestvo „ni od tega sveta“.

Svetni rodoljub kot tak se trudi za časno narodovo srečo. Če se bori za narodne šole, narodne urade; če pospešuje narodno kmetijstvo, obrt in trgovino; če deluje za narodno knjigo, umetnost, vedo in leposlovje; če budi narodno zavest, snuje narodna društva, krepi narodno življenje, poteguje se za narodovo pravdo — to je mož rodoljub, vreden naše hvale. A sedaj poreko liberalci: „I kaj pa delamo mi? Ali ne vršimo prav tega? Zakaj: torej ščuvate zoper nas?“ Potrpite, gospoda! Krivo mislite, da vas zbog tega dolžimo liberalstva. Oj ne! Liberalec ni zato liberalec, ker deluje za narod, in tudi ne zato, ker ne deluje za versko prosveto, tudi tega ne tajimo; prvo je, da rabimo „učen“ izraz, pozitivno in dobro, drugo je negativno in samo o sebi ne slabo. A liberalec je liberalec, če tudi je „naroden sirov in naroden mučenec“, kedar trdi, da ni treba devati vere na dnevni red, da ni treba verske trudoljubivosti, če je obojega treba; kedar trdi, da ni treba verske šole, če je je treba; kedar trdi, da so dobri zakoni, če niso dobri, če so antikatoliški; kedar trdi, da duhovniki nimajo prava buditi v narodu katoliške zavesti, če imajo to pravo in krvavo dolžnost. Liberalec je liberalec, kedar trdi, ovira versko prosveto, kedar grdi cerkveno oblast, cerkvene naprave in nauke, kedar tlači cerkev. Zakaj to je — da še enkrat porabimo „učen“ izraz — to je privativno.

Zatorej bodi še enkrat povedano: rodoljub je lehko rodoljub, če tudi deluje samo za časno blaginjo naroda, da le nikakor ne ovira teženja po večnih dobrinah. Seveda je naravno, da bode težko kedaj rodoljub, če sam nima vere, prav zato ne, ker je težko, da ne bi bil zavornica višjemu narodovemu teženju. Le prelehko se bode zgodilo, da ne bode čislal narodnih teženj, ker jih ne umeje; no da bode s svojo maloskrbnostjo narodu kamen spotike — in od tistega hipa ne več rodoljub. Zakaj čisto rodoljubje hoče, da nihče in v ničemer ne žali narodnih pravic in narodnih pravičnih teženj.

Duhovnik kot duhovnik teži za večno srečo narodovo. Trudi se, da bi se narod zavedal svetega občanstva v duhovnem kraljestvu, v onem kraljestvu, ki o njem pravi Kristus: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Duhovnik je poslanec v duhovnem kraljestvu. Zato poučuje narod o svetem zvanji, razlaga mu višnji pomen njegovega smotra, kaže mu pot do njega, bodri ga in krepi. Skratka: duhovnik poučuje in posvečuje narod, da trudeč se za časne in minljive dobrine ne izgubi večnih.

A zopet se bode oglasila slavna gospoda: „Zakaj tedaj duhovniki stopijo čez te meje ter spravljajo na prižnico stvari, ki nimajo z vero nič opraviti?“ Motite se, gospoda. Vam se le tako vidi, da tiste stvari nimajo z vero nič opraviti, a opraviti imajo veliko. Duhovnik je kažipot. Ali mislite, da kažipot greši zoper svoje zvanje, če pokaže tudi steze in pota, katerih se je potniku varovati? Ali greši kažipot zoper svoje zvanje, če kaže kriva pota ter svari pred njimi? D uhovnik kaže pot resnice in prav zato tudi svari pred lažjo in zmoto. Lepa bi bila ta, da bi duhovnik na prižnici oznanjal Kristusa, a molčati bi moral o farizejih, ki Kristusa zasmehujejo in preganjajo! Duhovnik bi vedel, da bero kristjani „Neue Freue Presse“, ki se roga veri in nravi, in moral bi molčati? Vedel bi, da kristjani bero „Slovenski Narod“, ki farizejsko izpodkopuje cerkveno avktoriteto, in moral bi molčati? Vedel bi, da bero „Rodoljuba“, ki se cinično reži brezsramnosti in podlosti, in moral bi molčati? Vedel bi, da so tu in tam „Čitalnice“ ognjišče protikatoliškega svobodomiselstva, in moral bi molčati? Duhovnik bi vedel, kako mnogi z lažmi slepe ubogi narod o volitvah, ko se gre za dom, a tudi vero, in moral bi molčati? Slepec tak duhovnik, ki bi molčal! Tak duhovnik se ne bi zavedal svojega zvanja, tak duhovnik ne bi imel Kristusovega duha! Kristus je rekel: „Glejte in varujte se kvasa farizejev!“, a tak duhovnik bi videl kvas farizejev na vseh krajih in bi molčal. Kristus je rekel: „Varujte se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih ob lačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi!“, a tak duhovnik bi videl lažnjive preroke mej ljudstvom, videl grabežljive volkove mej svojo čedo in bi molčal. Tak duhovnik bi ne bil pastir, ampak „najemnik“. (Jan. 10. 12.).

Če pa pravite, da so nekatere izmej teh stvari politiške, priznajte, da so besede: politika nima z vero nič opraviti, dvoumna fraza, in farizejski je z dvoumnimi frazami resnico biti v obraz. „So po resnici politiška vprašanja“, pisali so že l. 1875. kvebeški škofje v svojem pastirskem listu, „ki se dotikajo dušne blaginje, bodi, da so v zvezi z vero in nravjo, bodi si, da so v zvezi z vprašanjem o svobodi, samostalnosti in bitji cerkve. Saj se lahko pojavi za javno službo kandidat, ki je njegov program proticerkven; ali pa cela politiška stranka je lehko nevarna cerkvi zbog svojega programa, svojih vodnikov, svojih časnikov ... Ali more kak katolik, ne da bi zatajil svoje vere, ne da bi se sovražno postavil zoper cerkev, v podobnih slučajih odrekati cerkvi pravico, braniti se, ali bolje, braniti dušno blaginjo svojih otrok? Cerkev pa dela, cerkev govori, cerkev se bojuje po svoji duhovščini. Odrekati duhovščini to pravico je prav tisto, kakor odrekati jo cerkvi ... Prižnica zatorej še nikakor ni politiški oder, če duhovniki z nje vernikom razjasnjujejo taka vprašanja, ki je z njimi v zvezi večno zveličanje ... Jasno pa je tudi — to je lehko razbrati iz stvari same — da edino le cerkvi pristoji pravica odločevati, kedaj je čas dvigniti glas za brambo vere in krščanske nravi“.

In dobro si zapomnite da ima to pravico duhovnik kot duhovnik, kot poslanec kraljestva, ki „ni od tega sveta“. Dokler je še v narodu le en mož, ki javno taji božje poslanstvo katoliške cerkve in nje služabnikov, dotlej duhovnik, javno svareč narod, da se ga čuva, javno pobijajoč njega sofizme, ni sveten politik, ampak božji poslanec božje resnice. Dokler se po zbornicah razpravlja o stvareh, o katerih sodba gre le cerkvi, dotlej duhovnik, govorec s prižnice o pomenu volitev, ni sveten politik, ampak kerub, ki z ognjenim mečem božje politike tira svetnega samozvanca iz duhovnega kraljestva.

Tak je rodoljub kot rodoljub, duhovnik kot duhovnik. A dandanašnji se bije boj zoper cerkev in vero. Dandanašnji — le odkriti bodimo! — si da politika veliko opraviti s cerkvijo in vero. Prav zato si pa dandanašnji ni moči misliti rodoljuba, politiški delujočega, ki bi pa bil razvesten ali celo brezvesten, kar se tiče cerkve in vere. De se skoro ni mogoče ogniti takih vprašanj, vsprejeti jih moraš tako ali tako, in sama neskrbnost bi v taki dobi poniževala rodoljuba, če je sploh mogoča, ne da bi se sprevrgla v vražnost. In zares vidimo, da se oni rodoljubi, ki bi se radi ognili verskih vprašanj, vsak čas spremetajo v liberalce. Dobro morda mislijo, a njih delovanje je liberalno. Pravijo: vera ni na dnevnem redu, a če se na vseh plateh bije boj zoper vero, je to očitno znamenje, da je pač vera na dnevnem redu in da zatorej mora biti na dnevnem redu tudi — mej katoliki. Če pa rodoljuba narod izbere za svojega glasnika in tolmača svoje volje, tedaj pravica tirja, da se bojuje za versko  šolo, za svobodo cerkve, če jo narod želi in hoče. Kedar liberalizem sramoti cerkev, kedar jo absolutizem tira pred svoj sodni stol, tedaj se mora rodoljubni poslanec dvigniti s sedeža ter klevetnikom cerkve in nje samozvanim sodcem z moštvom nevstrašno povedati v obraz: non licet! In tak poslanec ni „farovšk hlapec“, ampak le tak poslanec je — rodoljub. Vi pa, ki se imenujete narodne poslance, a raje hodite z Žvegljem kakor z Mahničem, raje z očitim liberalcem kakor z očitim katolikom, vi vedite, da niste rodoljubi, ampak narodovi — grobokopi! Ko se bo v narodu zbudila živa zavest, jokal bo, da je kedaj vas imel za tolmače svojih želj, in vaša imena bo izgovarjal z imeni svojih klevetnikov in zopernikov!

Žalibog, da je v Slovencih še malo rodoljubov, ki vedo, kaj je narodu katoliška cerkev in sveta vera, in zato malo mož, ki se bore po zbornicah za narodovo sveto pravdo. Sirensko petje liberalizma je omamilo večino rojakov, da obračajo krmo naše ladije proč od otoka sv. Petra; fata morgana liberalizma jih je preslepila, da kažejo pot v izgorelo puščavo. Koliko jih je še, ki bi jim bilo krščanstvo zvezda-vodnica? Zato pa duhovniki stopajo iz svetišča tudi na javno torišče svetne politike, ne da bi iskali slave — saj jim je plačilo le zasmeh — , ampak da bi tudi tam branili sveto pravdo. Zato pohajajo shode, da bi pokazali krivico, ki se godi cerkvi, in pogubo, ki preti narodu. Zato duhovniki spremljajo cerkev tudi pred sodni stol samovlastn e države ter jo branijo po zbornicah. Dajte nam katoliških mož — in duhovniki bodo ostali v svetišči! Dotlej pa bodo tudi po shodih, tudi po zbornicah. Država jamči duhovnikom v javnem življenji tiste pravice, kakoršne imajo liberalci. In če se tenkovestni liberalci boje za duhovnike in njih večno srečo, meneč, da politikujejo z grehom na duši, vedo naj, da duhovniki hodijo za papežem in škofi in so njim in tudi le njim odgovor dolžni. Toda, saj je liberalcev tenkovestnost le golo golcato — licemerstvo!

Sedaj se pa vrnimo k frazi: Politika nima z vero nič opraviti. Kaj naj pove ta liberalna fraza?

Naj morda pove načeloma, da sta politika in vera dve stvari, ki ste popolnoma ločeni?

Zmota je to. Vera je luč. Kakor za nobeno stvar na zemlji ni vse eno, ali sije solnce ali ne, tako nobenega dejanja človeku ni moči pray videti, prav presoditi brez vere. Vera kaže zadnji smoter človekov, in zadnjemu smotru morajo biti še vsi drugi smotri podrejeni. S politiko težimo po smotru, ki je drugoten, in zato mora biti podrejen prvemu. Kako ga bodete podredili, če ne gledate v luči vere prvega smotra? Zmota je torej že načeloma, da nima politika z vero nič opraviti. Res smo dejali, da je rodoljub lehko rodoljub, če tudi ne deluje za versko prosveto, a drugo je, ne delovati za versko prosveto, drugo zopet delovati za narod brez vere. Prvo je, delovati za drugoten smoter in ne neposredno za prvega — in kedo ne vidi. da je to mogoče? — drugo pa je, delovati za drugoten smoter brez ozira na prvega — in kedo zopet ne vidi, da je to zelo dvomljivo? Rodoljub brez vere je dvomljive vrednosti rodoljub. Tak rodoljub, ki mu ni skrb vere, ne ljubi tega, kar je narodu najimenitnejšega in kar mu daje pravo srečo, in le prerado se bo zgodilo, da bode njegovo delovanje pogubno tudi narodovi časni sreči, da ne bo rodoljub, am pak rodogub!

A kaj govorimo o tej frazi načeioma! To frazo mečejo v narod liberalci naše dobe, poglejmo tedaj, kateri je dejanski pomen te fraze! Politika nima z vero nič opraviti, kaj naj torej pove ta fraza? Ali je morda pomen te liberalne fraze, da dandanašnji politiki nimajo nič opraviti z vero?

Laž je to. Državni zbori so dandanašnji malo da ne cerkveni zbori, ali bolje proticerkveni zbori. Ali mižite, da ne vidite, kako politike navdihuje duh, sovražen cerkvi in veri? Ali mižite, da ne vidite, kako kujejo zakone sovražne Kristusu? Laž je, da nimajo politiki z vero nič opraviti. Le preveč imajo opraviti!

Ali je morda pomen te fraze, da se našin politikom ni treba ozirati na verska vprašanja?

Zopet zmota, zopet laž. Če liberalci cerkev in vero tirajo na torišče svetne politike, dolžnost rodoljubov je braniti cerkev in vero prav tam. Izdajica je narodne pravde poslanec, ki zataji dandanašnji v zbornici svoje katoliško prepričanje, katoliško prepričanje svojega naroda, ki se ogne tako perečih vprašanj z reklom: Politika nima z vero nič opraviti!

Ali je morda pomen liberalne fraze le-ta, da duhovniki nimajo s politiko nič opraviti?

Zopet zmota, zopet laž, če pomislimo, katera vprašanja dandanašnji imenujejo politiška. „Kjer se v politiki pokažejo težnje in pojavi, pravi kardinalj Hergenröther, ki se dotikajo, cerkvi izročenih resnic vere in nravi, kjer politika in zakonodavstvo nasprotujeta cerkvenim načelom, pretita nje svobodi, mora pač cerkvi biti skrb za politiko, mora pač cerkev dvigniti svoj svareči in učeči glas, in nje zastopniki ne smejo biti „nemi psi“, ki ne znajo lajati.“

Kaj je torej pomen te fraze? Ali ne vidite, da je boso dvoumno reklo? Da čisto politiška vprašanja niso verska vprašanja, ali je zato treba še fraze? To frazo so izumili samo zato, da bi zmešali pojme in potem se v zmoti pojmov bojevali zoper resnico in pravico.

Proč torej z liberalnimi frazami! A koliko jih je še raztrošenih po svetu! Že 1. 1858 je pisal laški časnikar Marghotti: „Revolucija (in prav tako liberalizem) ima svoj slovar. Žal, da ga navadno popravljajo še le dejstva, ko je prepozno." Ljudje, verujejo liberalnim frazam, dokler jim bridka prevara ne odpre očij, a tedaj je prepozno. „V Italiji, pravi, se imenujejo rovarji liberalce, a le ukazujejo; vstrpni so, a ne trpe prerekanja; ekonomi so, a spravljajo nas pod nič; naši bratje so, a puste nas nage in žro nas žive. Če koga hočejo dvigniti do zvezd, pravijo, da je svobodomiseln, da mu bije srce za Italijo, da je narodni mučenec. Udan je strastem in prodan njemu, ki ima moč v rokah, a pravijo, da je neodvisen; ni dal še nikedar ubožcu beliča, a pravijo, da je ljudomil; zatrl je ustave, ki so zatočišče, upanje in uteha ljudstva, vender je demokrat. Nič ne veruje in brezbožno živi, a hvalijo ga, češ, da ljubi svobodo vesti. Preganja katoličanstvo in rad bi videl obešenega zadnjega duhovnika, a zakaj? Ker je vstrpen. Prazni javne denarnice, dela dolgove, a je politiški ekonom. Ne pozna druge postave, kakor svojo voljo, vender ga povzdigujejo do nebes, češ, da je pravoljub. — A dej, reci, da je pravi napredek le tam, kjer sta nrav in čednost, pa te bodo imenovali nazadnjaka. Reci, da brez vere države propadejo, pa boš klerikalec. Reci, da je nam še drugega treba, kakor metodik, pa boš mračnjak. Mej takimi besedami pa je še ena, ki jo je izumil zlosrečni Gioberti ... in je naslov jezuita.“ To je pisal Marghotti 1. 1858. Ali ne bi danes 1. 1896 lehko pripisal: Amici, de nobis fabula narratur? Vse tiste fraze še žive, liberalci jih še vedno mečejo v narod — in ljudje jih ponavljajo za liberalci. —

Quousque tandem?