Najprej pa moramo sploh vprašati, kaj vendar so "katoliški tradicionalisti" in zakaj o njih na tem mestu govorimo kot o skupini, ločeni od "splošne" katoliške reakcije. O njih ločeno govorimo zato, ker "katoliški tradicionalisti", kakor to besedno zvzeo razumemo danes, niso sami po sebi tudi politična katoliška reakcija, kaj šele revolucionarna reakcija, katero zaenkrat na tem spletnem mestu še previdno gledamo skozi meglo v daljavi. "Katoliški tradicionalisti" so na videz odlični in jih smemo brez pomisleka podpirati v njihovih zadevah in enačiti njihove nazore z našimi. Vendar pa vseeno opažamo dve bistveni stvari pri njih, ki nas naposled nujno ločujeta od njih.
Kar danes razumemo kot "katoliški tradicionalizem" je raznolika struja katoličanov, ki se je mogla izoblikovati šele po drugem vatikanskem koncilu, ko je ostala zvesta oz. se je vrnila k "staremu obredu", torej h katoliškemu bogoslužju izpred koncila. O njih sem nekoliko že pisal v blogu: "Čas, ki ga ne ustvarjamo. Refleksija ob nekem paradoksu". Bistveno kar zaznamuje "tradicionalnega katoličana" je nasprotovanje novus ordo maši, potem pa se zanj problematika že ustavi. S to prvo stvarjo pa je povezana druga, ki je v tem, da z razliko od nas, takšen katoličan ne terja politične reakcije, temveč se je pripravljen prilagoditi demokraciji. Tu pa pride do paradoksov.
Tradicionalni katoličan, kakor ga pojmujemo po tej razširjeni definiciji, smatra, da je ves problem brezbožnega sveta v višjem kleru, ki sta ga okužila liberalizem in modernizem, zato njegov boj pritiče le novus ordo katoličanom in liberalnim škofom. Tradicionalni katoličan, kot ga tu razumemo, smatra, da more ohranjati svoje katoličanstvo le v okviru družine, zato pretirano poveličuje družino in napada državo, kot tako brez razločkov. Njegov pasiven boj zoper državo, je zato bistveno moderen, ker sploh noče ali pa premalo poudarja, da je država sama po sebi dobra, nujna in da je njeno oblastništvo upravičeno, vkolikor vodi človeka k pravemu smotru t.j. Bogu. Država ni nujno v nasprotju z družino, niti država s svojim poseganjem v družino ni v nasprotju s katoliškim principom, vkolikor njeno poseganje v družino vodi dejanski katoliški smoter. Mi celo trdimo, da niti totalna država, ni v nasprotju s katoliškim principom, a o tem na drugem mestu.
To njegovo pojmovanje problema, kot nekaj nujno notranje-cerkvenega, na eni strani in njegovo zavračanje države na drugi strani, vodi nujno v nekaj, kar je nek lasten moderen sistem katolištva, ki ni le pahnjeno v "katakombe" moderne liberalne države, temveč se smatra kot lasten svetovni nazor, kot lasten sistem. Povedano drugače: pasiven upor liberalni državi in aktiven upor "modernizmu" Cerkve, je zanje nekaj permanentnega, nekaj kar naj bi izkazovalo resnično naravo katoličana. Tu pridemo do tiste točke, ko vidimo, da je "tradicionalnemu katoličanu" dovolj, da ima možnost "sodelovati" (bolje rečeno - prisostvovati, da ne bo v besedi "sodelovanje" kakšne modernistične konotacije), pri "staremu obredu", in za nič drugega se več ne zmeni. "Bori" se le proti "modernistični" Cerkvi in negotovo brska po zgodovini katoliške Evrope.
Narobe bi bil razumljen, če bi kdo menil, da govorim zoper gorečo ljubezen "tradicionalnega katoličana" do "starega obreda", ki da je duša in bistvo katolištva. Nasprotno! Vendar pa moramo nujno prezirati "moderno" "tradicionalno katoliško" nasprotovanje državi oz. zavračanje odgovornosti za državo. Prezirati moramo njegovo prikazovanje države, kot nekaj nasprotnega družini, kot nekaj kar je inherentno v konfliktu z družino in vero. To njegovo naziranje je namreč identično naziranju katoliškega liberalca, ki svoje katolištvo postavlja kot nekaj ločenega od države in meni, da se mora uveljavljati v državi kot državljan, na katoliških načelih, in ne kot katoličan. Ta odpor do države namreč rezultira v odpovedi državi in šele tedaj se paradoks dopolni, saj potem takem sami državo razumejo kot nujno liberalno in dajejo popolno legitimiteto liberalni demokraciji.
Zakaj prihaja do tega paradoksa ne vemo. Morda izvira iz ameriškega "tradicionalnega katolištva", ki je vase dobil strup libertarizma in odklanjanja države kot regulativne sile. Vendar pa je jasno, da ta paradoks kaže na to, da je "tradicionalno katolištvo" samo po sebi nekaj modernističnega, saj jemlje v zakup le liberalno demokracijo in nanjo odgovarja s pasivnim uporom, pri čemer se, kot rečeno ne razlikuje od liberalnega katolištva. Seveda boste med "tradicionalnimi katoličani" našli tudi premnogo takšnih, ki bodo trdili, da so "monarhisti" oz. "neomonarhisti", morda pa tega ne bodo niti trdili, temveč se bodo delali, da je samoumevno, da je monarhija edina možnost. Vendar je to njihovo (ne)opredeljevanje za monarhijo le posebej priročna "krinka" za pasivnost. Monarhija v njihovih glavah ne pomeni, nekaj dejanskega, nekaj k čemur bi se oni radi vrnili, temveč je monarhija zanje neke vrste "ideal", ki ga ne moremo doseči, a moramo vedno upirati oči vanj. Monarhija je zanje le orodje za načelno diferenciacijo z liberalno demokracijo, do katere so "pasivno uporni", kot smo rekli, vendar pa jim ne predstavlja nekega cilja. Predstavlja jim le nek "raj", iz katerega so bili vrženi, ne po lastni volji, ali volji nekega nedoločnega monarha, temveč so jih od tam izgnali njih nasprotniki.
Torej so "tradicionalni katoličani" v tem oziru na las podobni konservativnim "liberalnim katoličanom", ki nas danes prepričujejo, da so katoliški bolj kot vsi katoličani, ki so živeli osemnajst ali devetnajst stoletij pred njimi. Podobni so jim v tem, da v principu govorijo o "superiornosti" monarha in monarhizma, v praksi pa popolnoma pristajajo na liberalno demokracijo. In eni in drugi imajo veliko za povedati o verskih rečeh in pišejo dolge traktate o "aktivnemu katoličanstvu", v katerih ne povejo praktično ničesar. Naredili pa bi veliko krivico, če ne bi priznali, da je pa ravno v "tradicionalnem katolištvu" tudi mnogo odličnih mož, ki se aktivno zavzemajo za katoliško državo, pa najsi bo to monarhija ali korporativistična (republika) država. To nam kaže, da tradicionalistično katolišvo ni, v samem bistvu tega pojma, ena od oblik katolištva, temveč je tradicionalistično katolištvo katolištvo kot tako. A moderno "tradicioanlno katolištvo", kot sem ga nakazal zgoraj, pa v veliki meri odstopa od tega, da bi mu smeli reči, da je ono samo, katolištvo kot takšno.
Bistvena razlika pa ostaja med nami in njimi v tem, da različno gledamo na "krizo krščanskega sveta". Kje je korenina propadanja? Medtem, ko oni trdijo, da kriza izvira iz drugega vatikanskega koncila, iz slabih škofov in slabega nižjega klera, mi trdimo, da izvira iz katoliške nepolitičnosti. Ta problem je globok, zato bom tu ostal v tem zapisu le na površju. Namreč, če "tradicionalni katoličani" vidijo drugi vatikanski koncil kot vzrok, ga mi vidimo kot posledico. Gotovo bodo tudi oni sami priznali, da je drugi vatikanski koncil posledica tega in onega, vendar mi trdimo nekoliko drugače.
Mi trdimo, da je katoliška cerkev podala nekakšno (začasno) resignacijo in se "predala" modernemu svetu iz razloga, da je zatajilo katoliško ljudstvo, ko ni znalo formirati katoliških držav. Zakaj se je to zgodilo, je drugo vprašanje, rekel sem že, da je problem tu globlji, kot se zdi na prvi pogled. Ker so države postale liberalne in brezbožne, je imela Cerkev vse manj in manj vpliva, njena vloga je bila degradirana zaradi katoličanov, ki so postavljali vse drugo pred vero in se šli nekega humanizma, nacionalizma, demokratizma, dokler ni bila Cerkev le še glas vpijočega v puščavi. Kriza se je začela v katoliški politiki, ki je bila prešibka, ali pa je sploh ni bilo. Kriza se ni začela v Cerkvi. Cerkev ni imela več zaledja, čreda se je razkropila.
Zato ne moremo pristajati na dolge obsodbe tradicionalnih katoličanov o cerkvenem modernizmu. Te so še kako upravičene, a ne vidijo cele slike. Vedno se ob takih premislekih spomnim na Haeckerjeve besede:
"Ni namreč dobro zahtevati, da bi nekatoličani, v rokah katerih je danes neprimerljivo večja politična svetna moč, prej kakor katoličani sami, prisluhnili zahtevam Cerkve."Slepota je meniti, da se bodo liberalne demokracije kar same čudežno navzele katoliškega nauka in se obračale k Bogu iz nekih naravnih uvidov. Le katoliška politika more uveljaviti "zahteve Cerkve", kakor to imenuje Haecker.
Theodor Haecker, 1927
"Tradicionalni katoličan" pa je že v početku podal svojo resignacijo in se veliko pritožuje nad modernim svetom, še več se pritožuje nad "zmodernizirano" Cerkvijo, a zavrača praktično vsako pobudo po katoliški državi. Zna veliko govoriti o slabosti te in one oblasti, te in one družbene ureditve, a alternative ne pokaže nobene. Zdi se kakor, da bi njegov namen bil le permanentno pritoževanje in iskanje napak in hib v vsakem političnem sistemu. Obenem pa hote ali nehote ostaja zvest liberalni formulaciji veroizpovedi, kot nečesa zasebnega, notranje-družinskega.
