Subjektivna objektivizacija in krščanstvo

Reakcija na postmoderno dobo in modernizem sam, reakcija na liberalizem, individualizem, multikulturalizem, pacifizem in vse drugo, kar je rodilo in izrodilo našo dobo vodi v nekakšno "vračanje k tradiciji". Nekateri temu rečejo enostavno tradicionalizem, čeprav lahko ta pojem dobesedno niti ne ustreza. Kakorkoli že, čeprav smo na tem mestu nasprotovali takšnemu proti-polarnemu doživljanju sveta v zapisu "Zoper tradicionalizem", pa to ne pomeni, da takšen tradicionalizem ni logičen in celo v prvi fazi pravilen. Problem tradicionalizma se pojavi tedaj, ko se ne išče svoje lastne faktične tradicije, temveč se po neki logiki evolaizma išče občo tradicijo in se jo postavlja nasproti obči moderni.

Pred časom je bilo moč naleteti na dva primera, ki sta v resnici tragična prikaza zmotnosti takšnega tradicionalizma. Namreč dva prominentna tuja avtorja, ki se pojavljata v relativni bližini alternativnega desničarstva na spletu, sta se izrekla o vprašanju krščanstva oz. katolicizma. To pa sta storila preko tega, da sta si zadala nalogo, da prebereta Sveto pismo in preučita ali je le-to primerno zanju in ali bi ga priporočila svojim zvestim poslušalcem.

V približno istem času pa je še en manjši komentator iskal odgovor na vprašanje paganizma oz. neopoganstva. Vsi ti trije primeri kažejo na distorcirano naravo dojemanja sveta, časa oz. zgodovine in posameznika samega. Zato velja opozoriti na nekaj stvari.

Kot prvo: ne berite Svetega pisma!

Ta navidez blasfemičen vzklik se zdi najbrž zelo čuden, a naj pojasnimo, kaj s tem mislimo. Pogosto prepričanje v današnjem sekulariziranem ateističnem svetu je, da religija deluje po simplističnem principu, kakršnega otrok spozna v šolo pri zgodovini ali pri nekem spoznavanju svetovnih religij in kultur. Ta princip pravi: prerok(i)/bog(ovi) - sveta knjiga - prostor čaščenja. In tako se otrok nauči: židovstvo: Mojzes itd./Jahve - Tora - sinagoga; islam: Mohamed/Alah - Koran - mošeja; krščanstvo: Jezus(/Sveta Trojica) - Sveto pismo - cerkev. To percepcijo dalje utrjuje spačeno krščanstvo v obliki protestantističnih sekt, ki postavlja "Biblijo" za edino merilo krščanstva in reakcija novega ateizma na krščanstvo, ki v center svoje kritike postavlja prav "Biblijo". Na to spačenost vse bolj pristajajo tudi katoličani, npr. K. k. Prenova v Duhu, ki na vprašanje, kaj je več: Sveto pismo ali Sveta Evharistija odgovarja, da je vprašanje neprimerno, s čimer izenačuje Sveto pismo s Sveto Evharistijo samo. A to ni pravilno.

Dr. Aleš Ušeničnik o Svetem pismu pravi: "Katoličani verujemo, da je obsežena v sv. pismu božja beseda, a zanikujemo, da bi bilo sv. pismo tisto, po čemer naj bi se ali edino ali prvotno širil sv. evangelij v vse čase in med vse narode."

To nam pove, da Sveto pismo ni ekskluzivni fundament krščanske vere in krščanstva, temveč je le eden od več fundamentov, ki pa se hierarhično podreja Cerkvi. Zato je za posameznika dokaj neprimerno, da bi v iskanju krščanstva in krščanske vere začel s Svetim pismom in tam iskal svojo versko identiteto. Sveto pismo je kompleksen dokument, ki vsebuje spekter različnih zapisov. Sveto pismo namreč ni sestavljeno kot neka doktrina ali nek Talmud. Slavne desetere božje zapovedi so v Svetem pismu svojevrstna izjema, preostali tekst ni niti najmanj tako neposreden. Posameznik, ki nima nobenega verskega predznanja in stopa iz praktičnega ateizma v iskanje vere, bo naletel na kaotično območje, kjer bo tekste prebiral kot človek bere roman. Skoraj gotovo je, da ga bo knjiga odvrnila.

Kajti resnica je, da je Sveto pismo šele sekundarni vir kristjanove kontemplacije ali sploh verskega doživljanja sveta. Če bi bil primaren, bi namreč otroka pri verouku najprej napotili, da bi bral Sveto pismo ali se ga učil na pamet, tako kot to počno židje s Toro. Pa ga ne.

Ušeničnik tozadevno pravi: "Knjiga je knjiga. Človek mora znati čitati, da jo umeje. Da bi šla od rok do rok med vse, jo je treba prepisovati, prevajati v razne jezike. Kdo naj jamči, da se pri tem ne vrinejo hibe, da se bistveni smisel tu ali tam ne spremeni? Kdo naj tudi ve, ali jo prav razume?
  
Protestantje so čutili težo teh pomislekov, zato so dejali, da vsakega človeka ob čitanju sv. pisma notranje razsvetljuje in uči sv. Duh.
  
To bi bilo samo po sebi mogoče. V neki meri se to tudi godi. Vera je milost sv. Duha, ki nam daje tudi boljše umevanje sv. pisma.
  
Toda že vnaprej ni verjetno, da bi bil to način, kako Kristus kliče narode k veri. To bi bil nekak verski individualizem, a Bog je ustvaril človeka socialnega, otroke vzgajajo in uče starši, narode vodijo vladarji, zato je pričakovati, da je tudi v nadnaravnem redu tako.
  
In tako je zares. Kristus je ustanovil Cerkev kot versko družbo in v njej živo učiteljstvo."
 
Kristjan s Svetim pismom ni nujno neposredno povezan v smislu branja in študiranja tega dokumenta, pač pa se pokorava učiteljski avtoriteti Cerkve, ki Sveto pismo sploh interpretira. Tudi tiste vrste katoličani, ki mimikirajo protestantsko dojemanje Svetega pisma, v njem skoraj nikoli oz. le izjemoma iščejo temelje in doktrino svoje lastne vere. Služi jim bolj kot iskanje navdiha, kot kontemplacija in meditacija. Odlomke iz Svetega pisma prebirajo naključno in iščejo v njih neko simboliko za svoje življenje.

Posameznik sam je tudi nezmožen pravilne interpretacije Svetega pisma in zato nujno potrebuje nekega avtoritativnega interpreteta. Bizarno veliko število protestantskih sekt, cerkva in združenj to tudi v praksi potrjuje. Razhajanja v interpretacijah besedil in sporočil v Svetem pismu vodi v drobljenje teh skupnosti in v individualistično doživljanje božje besede.

Zato Sveto pismo ni prava knjiga za vstop v krščanstvo.

Kdor išče razumevanje krščanstva naj se loti katerega od cerkvenih očetov, katoliških apologetov ipd. Od tam bo potem njegova pot vodila do avtoritativnih stališč Cerkve. Šele iz te stopnje pa mu bo morebiti pot odprta v branje in razumevanje Svetega pisma. A to nikakor ne bo nujna ali vsaj ključna faza njegovega krščanskega doživljanja sveta. Prav verjetno je, da dober kristjan ni še nikdar prebral Svetega pisma v celoti.

Ušeničnik navaja protestanta Gottholda Ephraima Lessinga (1729-1781), ki je pravilno ugotovil:

"Krščanstvo je bilo, preden so apostoli in evangelisti kaj napisali."

"Tudi če bi se sv. pismo izgubilo, bi se krščanstvo vendarle lahko ohranilo."

"Naj bo pomen sv. pisma še tako velik, vsa resnica krščanstva ni od njega odvisna."
 
Skratka, Sveto pismo ni tisto, za kar ga imajo ateisti ali določeni krščanski shizmatiki. Zato je že v izhodišču napačno, da skuša nekdo v srž krščanstva zakopati tako, da se spravi prebirati ta dokument. Kdor iskreno išče krščanstvo, to prastaro vero te dežele in našega naroda, potem je njegova naloga, da skuša najti svoji izobrazbi primerno apologetsko knjigo kakšnega priznanega katoliškega avtorja. Na tem mestu priporočamo slovenske predvojne avtorje, ki so najsorodnejši in najrazumlivejši slovenskemu človeku. Ne priporočamo pa raznih trenutno popularnih avtorjev, torej večine povojnih in praktično vseh danes živečih. Ti avtorji slikajo distorcirano krščanstvo in nalašč ne povedo, da je na večino vprašanj Cerkev avtoritativno odgovorila.
 
To je torej prvi razlog, zakaj je smešno in nespametno, da sta se omenjena dva tuja "tradicionalista" odpravila brati in presojati Sveto pismo, da bi tako razumela krščanstvo. S tem sta dokazala, da ne razumeta narave krščanstva in katoliške vere ter sta si naredila več škode, kot pa koristi. A obenem sta dokazala še nekaj drugega. Svoje pohabljeno gledanje na svet in čas.

S svojim potovanjem v Sveto pismo sta predpostavljala, da lahko sama, kot individuuma vidita celostno sliko te knjige in krščanstva, ter na ta način presodita in ovrednotita to knjigo iz neke lastne notranje avtoritete. A posamezniku ni dano, da bi lahko tako vehementno presojal stvari iz svoje lastne osebnosti in z njo povezanega intelekta. Kdor kaj takšnega stori, to počne iz izrazitega individualizma, ki pa je v radikalnem nasprotju s tradicionalizmom samim. 

A ne tradicionalizmom, kot ga pojmuje kontemporarni altrajt s svojim branjem Juliusa Evole. Po tem tradicionalizmu posameznik indvidiualistično razume tradicijo kot plod nekega časovnega razvoja in se nameri, da bo iz različnih tradicij ustvaril neko sebi prikrojeno filozofijo. Isto velja za C.G. Junga in denimo J. B. Petersona, ki danes razširja Jungovo doktrino. Ta dva zopet v tradiciji videvata neko javljanje kolektivnega nezavednega in preko primerjalnega veroslovja ustvarjata pavšalne zaključke. Po takem razumevanju tradicije in religije je pač logično, da se pojavljajo ugledni altrajterji, ki se lastnoročno iz subjektivnega gledišča odpravijo presojat Sveto pismo, kot povsem izoliran izkaz vprašljive resničnosti krščanstva.
 
A tradicionalizem, ki bi bil vsaj nekoliko kompakten in koherenten bi bil v izhodišču vezan iz individuuma na nek zgodovinski kolektiv, torej narod. Po takem tradicionalizmu bi bil posameznik dolžan slediti tradiciji že zato, ker bi s tem lahko zopet koreninil zunaj sebe, a vendar v sebi. Tradicionalizem, ki pa presega determiniranost posameznika, tega posameznika pošilja na kokošji lov za neko občo človečansko tradicijo, kjer bo logično prepuščen relativizmu že zato, ker tak tradicionalizem relativizira sleherno tradicijo.

To Jung dobro razume, ko pravi: "Moderni človek, protestant ali ne, je daljnosežno [...] izgubil zavetje cerkvenih zidov in zaradi te izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega ognja."
 
Problem današnje žeje po tradiciji in iskanje tradicije je torej v tem, da tradicija ni razumljena v svoji resnični obliki in predvsem v svojih zahtevah nasproti individuumu. Tradicija pač ni tisto, kar je nasprotno progresivizmu in moderni ter postmoderni, temveč je tisto, s čimer je posameznik povezan glede na njegovo obstajanje v svetu. Torej njegova determiniranost je nasprotni konec vrvi, s katero je povezan s tradicijo. Potem takem ni vsaka tradicija dobra, je pa dobra njegova tradicija, ker ji pripada. Ta tradicija pa terja od posameznika, da postane nje del, ne v vračanju nazaj, temveč v hoji naprej.

Takšen pogled tradicijo sicer relativizira na drug način, a vseeno daje posamezniku trden temelj iz katerega lahko pravilno stopa v razmerje do sveta in sebe. Kajti če zatrdimo na tem mestu, da je vsak Slovenec poklican, da živi konkretno realno in linearno tradicijo slovenskega naroda že zato, ker je rojen temu narodu na teh tleh, lahko nekdo protestira v smislu: in če bi se rodil v Aziji? A s tem je kritik že zgrešil pomen tradicije oz. se je zoperstavil svoji determiniranosti. S tem načeloma ni nič narobe, a v ožjem pogledu je s tem vse narobe. Tradicija kot koncept terja od posameznika, da jo živi, zato ker obstaja v njej. Taka je pač logika žive tradicije, mrtva tradicija pa je zgolj neka življenjska filozofija, ki pa nikoli ne more posamezniku ponuditi istega temelja, saj od njega ničesar živo ne zahteva.
 
Zato je drug velik problem omenjenih dveh avtorjev tudi v tem, da stopata v svoje presojanje krščanstva oz. Svetega pisma iz časovno zreduciranega vidika. Stojita namreč v nekem trenutku zgodovine in presojata krščanstvo v nekem trenutku zgodovine skozi nek tekst, ki je po njuno evidentno tudi zgolj baziran na trenutku(ih) zgodovine. To je danes posebno razširjeno pojmovanje religije, posebno krščanstva, ki ga je moč zaslediti tudi pri kontemporarnih katoliških avtorjih.

Tu se razume linearno zgodovino kot serijo dokaj nepovezanih trenutkov, ki jo povezuje neka oblika evolucije. Tako je po tem mišljenju vsak naslednji trenutek boljši od prejšnjega in sčasoma začne čas predpostavljati kvaliteto teh trenutkov. Čas teče, a kvalitativno se določene reči ne morejo spreminjati. Zato tudi ni mogoče presojati krščanstva v nekem trenutku zgodovine.

Tako eden od avtorjev, prominentni altrajter na koncu priporoči poganstvo kot Evropejcem bližjo religijo in to nas ponese do nekega manjšega altrajterja, ki se je nedavno v svojem videoposnetku vprašal: "Kaj poganstvo predstavlja meni?" In šele v tem vidimo kako nevzdržno šibka je vsaka alternativa realni linearni krščanski tradiciji Evrope. Tu ni pač nič otipljivega, tu je le plehka mistika napihnjenih votlih besed in čutenja. V paganističnih krogih se praktično vse gradi na nasprotovanju krščanstvu, a realnega paganizma skorajda ni. Govori se veliko o pravi dediščini, o pravem duhu, o pravi duhovnosti Evropejcev in Evrope, a nikjer ne duha ne sluha o tem, kaj neki to pomeni. Vse bazira na negaciji krščanskih "vrednot" in na "vrednotah", ki prihajajo iz nas, ker smo, kar smo.

A to je bojazlivost in nezmožnost sprejemati realne in linearne zgodovine. To je strah pred samim seboj in iskanje boljšega sebe, ki bi zakril svojo šibkost pred zahtevami tiste neizprosne krščanske tradicije, ki iz človeka dela križarja: duhovnika-vojaka-kmeta. Ta se bori v svetu s svetom in samim seboj; dela zaradi dela; moli nevidnega Boga, ki posega v vsako ped njegovega bitja in žitja. Živi, da umira in odmira ter umira in odmira, da živi.

Nasproti temu pojmovanju stoji patetika hedonističnega udobnega življenja neodogovornega paganizma po katerem je človek bon sauvage, ki životari v svetu za svet in umira, da bi postal humus ciklične norosti.

Česa naj se torej človek, ki išče pot iz moderne norosti varuje? Kot prvo naj se varuje skušnjave, da bi samega sebe postavljal za presojevalca določenih reči, ki mu jih ni treba presojati oz. posledično: jih nima pravice presojati. To so evidentne reči, kot naprimer realna zgodovina našega naroda, naše domovine in Evrope. Ali pa različnost med moškim in žensko, različnost med rasami in narodi. To so stvari, ki jih določeni koncepti in ideje vsebujejo v sebi. Ki torej predispozicionirajo določene resnice. Iz tega izvira tudi, da ne jemlje trenutka zgodovine v katerem se nahaja, za kvalitativno boljšega od predhodnih.

Poišče in sprejme pa naj svojo determiniranost, ki mu je bila podeljena z vzgibanjem v življenje. Tako življenja nima pravice presojati drugače, kakor v najčistejši uglašenosti z rodovi prednikov in okolja v katerem se nahaja. Vsaka dilema vodi namreč proč od te tradicije v narodno smrt. Danes so najglasnejši proponenti rasnega realizma in belega nacionalizma tudi bodoči pogrebci naroda, saj namesto k narodni tradiciji, vodijo proč od nje v internacionalistični relativizem in dekadenco.