Svitanje zore Kristusa Kralja

V zgodovini se določene sorodne ideje, ki so včasih docela identične pojavijo ob istem času, četudi njih centri nimajo nobenega stika med seboj, čeprav gre za totalno izolacijo posameznih centrov in četudi obstajajo nepremostljive daljave med njimi. Tako so v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja v katoliških deželah Evrope vstala katoliška gibanja, za katerimi so stali radikalno katoliški nazori, družil jih je upor liberalizmu in družila jih je želja po močni državi, ki more ustvariti katoliško družbo s katoliškimi socialnimi in gospodarskimi principi. Sedaj tem gibanjem in nazorom rečejo fašistična. In s to artikulacijo es strinjamo le vkolikor pridevnik fašističen pomeni političen nazor po katerem mora biti država sovzajemna skupnost stanov, ki s svojo močjo ureja in bdi nad to vzajemnostjo ter sme in mora navdihovati posameznike v presežni vlogi.

In tudi danes, ko se sami vedno bolj trgamo iz rok kapitalistov, ki svoj materialistični nazor združujejo s krščanstvom, celo katolištvom, da naposled iz tega naredijo svetovno nazorsko spako, ki degradira katolištvo obenem pa izzove več problemov, kot da rešitev in na drugi strani, ko se tržemo iz prijema liberalcev, ki neprestano tulijo o socializmu, čeprav je povsod in ga nikjer ni, ker je materialistična spaka, identična preslikava kapitalizma v njegovo zrcalno sliko, ter se bližamo katoliškim družbenim in gospodarskim nazorom, presenečeni ugotavljamo, da smo le eden od tistih majhnih centrov, ki so se izvili liberalni demokraciji in resnično videli prek. Ugotavljamo, da od nekje vstaja katoliško občestvo, ki je sicer popolnoma nepovezano, a zavzema stališča, ki so podobna tistim iz tridesetih let. Vendar kako lažje nam je! Za seboj imamo katoliške velikane ob katerih se lahko učimo, učimo se lahko tudi tam, kjer jim je spodletelo in iščemo rešitve.

Ne trdimo, da imamo kakršnokoli težo, smo le majhen center, ki nima nobene teže, a vendar bo do neke mere nekoč, morda zanemarljivo a vendar, doprinesel k vzpostavitvi katoliške totalne države. Smo znanilci in nič več. Zato bomo začeli na tej strani s serijo prispevkov na temo katoliške države, na temo katoliške totalnosti, korporativizma, antimaterializma in družbene dekadence ter neizbežnega kolapsa civilizacije.

Nov katoliški monarh (Kje je Cerkev? 1.1.)

Cerkev : država

Če smo se v prejšnjem sestavku spraševali kako je vendar mogoče, da ljudje, ki ne priznavajo superiornosti katoliške cerkve, pozivajo prav to cerkev, da stopi v aktivno zavzemanje za njihove, s sekularizmom okužene, cilje, se moramo sedaj ozreti še na katoliško občestvo samo. Ozreti pa se moramo predvsem na katoličane, ki v dobri veri in s priznavanjem totalne superiornosti cerkve, pozivajo cerkev, da zavzema ostra in radikalna stališča, kakršna od nje vendarle pričakuje sleherni katoličan, ki svoje prepričanje črpa iz katoliške tradicije.

Ti katoličani terjajo od škofov in v nekaterih primerih tudi od papeža, da ostajajo na tisti nepremični liniji, ki neomajno vendarle stoji zapisana v tradiciji, in se naj ne premikajo skupaj s trenutnimi razpoloženji ljudstva, ki stoji za vladami liberalnih demokracij zahoda. Vendar kolikor je ta poziv že upravičen in je, je vendarle v popolnosti zmoten, ker počne nekaj, kar ne bi smel.

To pa je, da ne vidi odgovornosti katoliškega občestva, ki mora formirati državo, oblast in upravo. Njihova zmota izvira iz dveh radikalnih napačnih umevanj. Iz napačnega umevanja hierarhičnega kleriškega dela cerkve in iz napačnega umevanja ljudskega, občestvenega dela cerkve. Namreč, če katoličan pristane na liberaldemokratsko razumevanje države in s tem tudi na liberaldemokratsko razumevanje družbe (in njenih formacij) in socialno ekonomskih procesov, istočasno poda svojo resignacijo kot katoličan in sprejme za zakonitost obe zgornji napaki.

Ko katoličan sprejme modernistično liberaldemokratsko umevanje vloge cerkve do države le v okviru t.i. konservativnih strank, ki naj bi temeljile na judeokrščanski etiki in morali, kar v bistvu ne pove ničesar, si odreče odgovornost za oblikovanje države, ki bi ustrezala katoliškemu nauku. Vedno boste naleteli na ljudi, ki vas bodo prepričevali dvoje o ločitvi cerkve in države. Prvič, da je ta ločitev bila zamišljena v korist cerkve in drugič, da je Evropa že od nekdaj poznala to ločitev in jo je vendarle ta ločitev prignala do najvišjih vrhov civilizacije. S prvo točko se ne bomo ukvarjali, ker nima nobene prave teže, še posebej če pomislimo na ameriško situacijo in nepregledno množico protestantskih sekt. Zanima pa nas druga točka.

Ločitev cerkve od države, kar naj bi bila logična praksa evropske civilizacije je v samem bistvu neresnična, zato ker ne prepozna razdelitve cerkve na hierarhični kleriški del in na občestveni ljudski del. Hierahični del se je sam odrekel posvetni oblasti in je več ali manj ni nikdar poznal, zato ker posvetna oblast pripada občestvenem delu cerkve, ki skrbi za obliko države, ki ustreza katoliškemu nauku. Zato je neresnično videti ločenost cerkve in države tam, kjer ta ločenost ni nikdar obstajala. Že samo dejstvo, da so se nižji kleriki torej duhovniki lahko tudi v demokracijah predvojnega tipa potegovali za politične funkcije govori o tem, da cerkev in država nista bili ločeni temveč se je izvrševala normalna katoliška praksa po kateri je kleriški hierarhični del zaradi narave svoje posvečenosti neudeležen v posvetni oblasti, medtem pa ima ljudski občestveni del, v katerega spadajo tudi nižji kleriki, naravno dolžnost, da formira oblast tako ali drugače v tistem poglavitnem oziru do skladnosti s katoliškim naukom.

Cerkev : posameznik : država

Tu moramo opozoriti, da ne govorimo o obliki oblasti, ki mora biti v skladu s katoliškim naukom, temveč govorimo o oblasti, ki deluje v izvrševanju katoliškega nauka glede na občestveno skupnost. Zato če pristajamo na formulacijo ločitve cerkve od države, po kateri kler ne more biti udeležen v posvetni oblasti, ne smemo nikoli pristati na ločevanje vere od države, kajti ravno ta formulacija je nekatoliška.  In žalostna slika je dandanes zreti v katoliško občestvo, ki po neki liberalni kugi meni, da je katoliška državnost po kateri bi v družbi zidali katoliško državo, nekatoliška. Oni sami pristajajo na liberaldemokratsko povojno stališče, da je država zgolj funkcija neke volje nekega brezobličnega ljudstva brez tradicije, kulture in vere in da mora biti država le ozka javna uprava, ki bo gradila ceste in skrbela za muzeje.

Naposled smo prišli torej do tiste zmote s katero so okuženi katoličani, ki terjajo od cerkve, torej od hierarhičnega kleriškega dela cerkve, večjo družbeno aktivnost in aktivacijo v nekaj za kar še sami ne vedo natanko kaj naj bi bilo. Cerkev (in tu govorimo o hierarhičnem delu), ne more narediti praktično ničesar dokler nima za seboj občestva, ki hoče graditi katoliško državo po katoliškem nauku. Na tem mestu se bom skliceval na Haeckerja, ki je zapisal:

"Ni namreč dobro zahtevati, da bi nekatoličani, v rokah katerih je danes neprimerljivo večja politična svetna moč, prej kakor katoličani sami, prisluhnili zahtevam Cerkve."
Theodor Haecker, 1927

Haecker sicer tu govori o nečem popolnoma drugem in tudi zgornji citat lahko beremo zgolj v maniri liberaldemokratskega umevnaja katoliške vloge, po kateri moraš slediti katoliškemu nauku zgolj kot individuum, ločen od družbe in naj bi torej katoliški nauk zgolj sijal skozte, pasivno in subtilno. Vendar če beremo pravilno lahko iz tega citata tudi razberemo, da se lahko katoliški nauk uresniči le, če imamo katoliško posvetno oblast. In kar je še pomembneje, naivno in nespametno je pričakovati, da bodo katoliški nauk sprejemali nekatoličani, saj je to vendar nelogično. Če želimo družbo po načelih skladnih s katoliškim naukom, z naukom cerkve, ne potrebujemo dobrih žena in mož, temveč dobre katoliške žene in može.

Nov katoliški monarh

Zato je to neprestano tuljenje o cerkvi, ki se noče in noče aktivirati ob družbenih vprašanjih, tako zelo napačno in tako zelo noro. Šele ko bodo ti katoličani formirali katoliško politično stranko, šele ko bodo uvideli, da je končni cilj katoliška politika z demokracijo ali brez nje, šele ko bodo uvideli, da je na njih samih, da gradijo katoliško državo, bodo upravičeni terjati kakršnokoli aktivacijo s strani cerkve. Šele, ko bodo sami doumeli, da so tudi sami cerkev in da je ravno zato cerkev neločljivo povezana z državo in da mora biti cilj države usmerjati ljudstvo po katoliškem nauku.

In ravno zato lahko govorimo, da smo v času laikov, zato ker smo laiki, po nepreklicnem padcu monarhij in aristokracij, poklicani da gradimo katoliško, totalno katoliško, državo. Nihče naj se ne slepi, da bo od nekje prišel kakšen katoliški monarh in nihče naj se ne slepi, da je mogoče od nekatoliške države terjati katoliško bistvo in naj se nihče ne slepi, da je država nepotrebna ali da je bolje čim manj države je. Ne, v tem trenutku smo poklicani, da gradimo katoliško državo, ki ni le uprava, temveč sme, more in mora regulirati sleherni nivo družbenega obstajanja. Zato mora iz tradicije velikih katoliških monarhov vstati nov katoliški monarh, ki je država, država pa katoliško občestvo, stoječe na nepremični liniji katoliškega nauka, ki zajema sleherno življenjsko vprašanje.

Vendar se vsi zavedamo, da ostaja še dolga pot do tedaj, ko bodo ti, ki zase pravijo, da so katoliški misleci in katoliški pisci in katoliški znanstveniki in katoliški državniki, doumeli, da je vsaka oblika liberalne demokracije inherentno protikatoliška in da je sicer mogoče vsake toliko izžugati katolištvu prijazno državno rešitev, a da se za isti problem vendarle ciklično pojavljajo novi in novi poizkusi protikatoliškega nasprotovanja. Nekoč bodo doumeli, da je skladnost in sloga države mogoča le, če je država v okviru katolicizma. Kakor pravi Krek:

"Toda amicus Plato, magis amica veritas. Mir je lep in dober, a mogoč je le kot posledica umstvene edinosti ali, kakor jo imenuje temeljiteje sv. Pavel, »edinosti v veri«.
Kdor je zaveden katoličan, ve tudi, da je brez razodete vere načel tako nemogoč mir in red na svetu in sreča ljudi na njem, kakor brez zraka in brez hrane telesno življenje. Zato pa mora za ta načela vsaj z isto žilavostjo v borbo, s katero se bori za svoj telesni obstoj."
Janez Evangelist Krek, 1897

V to torej mora verovati katoličan preden si drzne terjati od cerkve akcije, medtem ko pristaja na liberalnodemokracijo, ki je v samem bistvu nekatoliška oz. katolicizmu sovražna. Kajti, kot smo videli skozi to besedilo, današnji katoličan pravilno pristaja na superiornost cerkve a obenem ne vidi svoje politične poklicanosti. Zato nepravilno, istočasno ko priznava liberaldemokratsko ločevanje cerkve od države, vidi v hierahičnem kleriškem delu cerkve preveliko vlogo, s tem pa skuša zakriti svojo nalogo, ki jo ima v oziru do države in družbe.

Kje je Cerkev? 1.

Ne terjajte od Cerkve nečesa, zoper kar ste se dolga desetletja in stoletja borili. Ne terjajte od Cerkve, da vodi križarske vojne zoper stvari, za katere ste šele sedaj doumeli, da so sovražnik vsake civilizacije in omike. Ne terjajte od Cerkve akcije, če pa jo še vedno degradirate na strukturalno zasebnost.

Skozi dolga stoletja, ko se je sveta Cerkve neprestano borila za človeka, da bi ostal srečen, trdno vpet med zemeljsko in nebeško realnost. Ko mu je nudila zavetje za svojimi debelimi kamnitimi zidovi, so se ti, ki sedaj od nje terjajo akcijo v segmentih, ki so njim po volji, šli iskat svobodo, materialistični komfort in so izumljali najrazličnejše ekscese, kakršna sta ateizem in agnosticizem v tisti, zanje idealistični percepciji, da človek potrebuje svobodo na slehernem koščku njegove biti in njegovega življenja, da ni odgovoren ničemur razen neki vseprežemajoči morali, ki naj bi jo, po njihovih trditvah, mogli utemeljiti na nekih naravnih in bioloških temeljih, ter so krščanstvo in katoliško Cerkev razumeli le kot dobrodošel pripomoček za forsiranje te morale na ljudi, ki niso istega intelektualnega ranka, da bi mogli videti "prek", da bi mogli mimo vseh tančic in stekel "zreti v svet", tako kot je menda dano njim, in so naposled sprejeli razne zakonske ureditve, ki so še legalistično degradirale Cerkev.

Sedaj pa ti isti ljudje, terjajo od Cerkve, da se aktivno vključuje v preprečevanje družbenih in socialnih procesov, ki so jih sprožili ravno oni, med iluzijo, da je svoboda najvišja človekova vrednota in da imajo moč takšno trditev obvladovati. Sedaj terjajo od Cerkve, da prepreči padec zahodne civilizacije, terjajo od nje, da ustavi izginjanje etnične podstati narodov, terjajo da ustavi avtosterilizacijo narodov, zahtevajo od nje, da reši to gnilo materialistično civilizacijo, utemeljeno na judeo-krščanski morali, kar radi poudarjajo, da bi dali svojim intelektualnim perverzijam, nekakšen legitimen prizvok in se ne bi pod to krilatico zares videl obraz gnilega antropocentrizma osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki s posvečeno ironijo vedno vodi v degradacijo svojega centra - človeka.

Medtem, ko še vedno v svojih učbenikih in sestavkih odmerjajo Cerkvi prostor, kakor ga vidijo le oni, medtem, ko še vedno menijo, da je Cerkev le sentimentalna struktura preteklih časov, medtem, ko se še vedno deklarirajo za agnostike in ateiste, si drznejo od Cerkve terjati karkoli?

Cerkev je morda res postala le še senca svojega nekdanjega veličastva, ko je namesto današnjega antropocentričnega krščanstva, na prvo mesto postavljala Kristusa Kralja, ki mora vladati sleherniku širom sveta in morda je res v današnjih dneh, v zadnjih petdesetih letih, postala le še Cerkev opravičevanja in godenja tem, ki vanjo nikdar niso verovali in nikdar vanjo ne bodo verovali, in morda je res postala Cerkev, ki da več na to ali jo bodo imeli ljudje radi, kot na to, ali bodo ljudje sprejemali in izvrševali njen nauk. Vendar pa je eno gotovo, Cerkev ni nič, kar ne bi ti, ki sedaj od nje terjajo, da reši civilizacijo, že ne bili. Ti agnostiki in ateisti, ki s svojim zateklim ratiom, zviška gledajo na Cerkev so sedaj njeni dežurni kritiki, ker menda ne počne nič, da bi rešila njihovo materialistično evolucionistično in biologistično civilizacijo, ki temelji na judeo-krščanski morali, kot so bili dežurni kritiki te iste Cerkve, ko je bila aktivna, ko je ponujala odgovor na sleherno vprašanje in je tedaj niso želeli poslušati. Niso poslušali okrožnic o morali, niso poslušali okrožnic o kapitalizmu, niso poslušali papežev, niso poslušali škofov, nad vaškimi duhovniki so vihali nosove, kajti njihov ratio jim pri najboljši volji ni dovoljeval, da bi lahko sprejeli katerokoli versko resnico in so tako vero prepuščali ženam in nedoraslim otrokom, oni pa so prek debelih knjig prihajali do najvzvišenejših spoznanj o tem, kako vem, da nič ne vem in o tem, kako se ne, da ničesar spoznati, kako je vse zgolj gola materija in volja po tem, da si sam ustvarjam svet, če želim, da se spreminja, da se iztržem iz rok otroškosti religioznega in postanem nihilist, človek, ki zre v svet nesrečen, kot še nikoli poprej, ko vidi, da vidi vse v pravi luči in da na koncu ne vidi nič, ker je tako prosvetljen, da je zanj vse zgolj iluzija in on sam sme in mora manipulirati z danostmi, ki jih vidi le on.

In sedaj se ti ljudje, z od njihovega neizmernega ratia oteklimi glavami, prerivajo skozi podboje cerkvenih vrat in žugajo s pestmi in terjajo od Cerkve, da še enkrat reši njihovo gnilo civilizacijo, da bi smeli še naprej obstajati v svojih intelektualnih uvidih. In prav je, da se jim Cerkev ne odzove, da jim namesto svoje nekdanje odločnosti in brezkompromisnosti, ponudi le zdravilo v obliki identičnega polovičarstva, antropocentrizma, psevdointelektualizma, svobodnjaštva in pavšalnih odgovorov, kakršne so nekdaj podajali sami, ko so se trgali Cerkvi iz naročja, kot brcavi otroci in jim je na ustih igrala le beseda svoboda. Svoboda, svoboda, svoboda.

Prav je tako. Prav je, da se ta civilizacija sesuva samo vase z najrazličnejšimi perverzijami avtosterilizacije in z naraščajočimi hordami muslimanov, ki jo bolj kot od zunaj, ogrožajo od znotraj. Kajti ta civilizacija mora pasti, da bi sveta katoliška Cerkev spet vstala v vsej svoji veličini. V svoji veličini, ki od človeka terja totaliteto, radikalnost, brezkompromisnost in predanost, brez vzvišenih intelektualcev, ki po napornih premišljevanjih pridejo do nesmiselnih uvidov. S padcem civilizacije se ne bomo otresli le samomorilnih levičarjev, ki pri polni zavesti gradijo infrastrukturo za svoj konec, pač pa tudi konservativne buržoazije, ki s svojim relativizmom poneumlja in zastruplja družbo in jo je prav ona pripeljala sem kjer stojimo sedaj, na rob prepada.

Za konec bi morali zapisati, edina rešitev zahodne civilizacije je, da se vrne za zidove Katoliške Cerkve in se oklene razpela ter sprejme sleherno versko resnico in uresničuje sleherni verski nauk, a predobro vemo, da kaj takšnega tem intelektualcem nikdar ne bo uspelo. Njihov ratio je prevelik, da bi ga zmogli zriniti skozi cerkvena vrata.

Kar nam po pravici pripada - predstavitev

"V vseh teh stvareh reformirajmo svoja srca, kjer in kolikor je potreba: v ljubezni do cerkve, v njeni veri, v njeni morali, v njeni milosti. Renovamini spiritu mentis vestrae! (Ef. 4,23.) - prenovimo se v duhu svojega uma! In tako primimo - kakor kliče isti apostol - za božje orožje in pojdimo v boj ob hudem času (prim. Ef. 6,13): mogočna križarska vojska, ki gre med narod, nazaj jemat, kar si je med narodom v vihrah časa pridobila tal nevera, mrzla in mlačna vera, brezbrižnost in popustljivost v katoliškem mišljenju, hotenju, življenju! Vsak posamezen vojak - cel junak, cel apostol! ... Ali bomo zmagali? Ali bomo osvojili spet vse ljudstvo Bogu, Kristusu, cerkvi? Bomo, čeprav ne v enem dnevu!"

"Bog hoče! Bog hoče! Da jadrno hitimo in vsak v svojem stanu, vsak na svojem polju, vsak po svoji moči v našem narodu spet izvojskujemo našemu Bogu, kar je njegovega. Na noge! Razvijmo zastavo! Zgrabimo za orožje! Na naši zastavi je zapisana katoliška misel, na našem orožju katoliška zavest."

-Dr. M. Opeka, 1923

"Cerkvi se očita, da je odpovedala: v kulturnih, zlasti pa v socialnih vprašanjih, ni jih znala rešiti.
Če je kaj odpovedalo - so odpovedali posamezni katoličani, ne pa cerkev, ki ima v sebi božjo moč, po kateri se vedno znova regenerira. Odpovedali pa, ker v katolicizmu niso šli na totaliteto. To pa zahteva že Kristus - on gre na celoto: »Če kdo pride k meni in ne zapostavi svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec.« »Nihče, kdor rodo položi na plug in se nazaj ozira, ni pripraven za božje kraljestvo.«
Papež hoče zope[t] take katolike, ki gredo na totaliteto, to je celotne katolike, ne samo po imenu."

- Gregorij Rožman

Kar nam po pravici pripada je spletna stran za politični nazor, ki ima kot svoje poslanstvo t.i. rekonkvisto naroda in dežele. Slovenska oz. katoliška rekonkvista naše dežele pomeni, da smo katoličani dolžni osvojiti nazaj to deželo in ta narod, ki nam po pravici pripadata. To pomeni, da se zavzemamo za katoliško državo na katoliških temeljih s katoliško socialno, družbeno in kulturno politiko.

Rekonkvista pa ne pomeni, da osvajamo nazaj ali se borimo za nekaj tujega, temveč v samem pomenu pomeni, da terjamo nazaj tisto kar nam po pravici pripada. Kar pripada katoliški cerkvi in katoliškemu občestvu. Ta dežela in ta narod sta katoliška in po pravici pripadata katolicizmu. O tem priča zgodovina našega naroda, ki je najteseneje povezan s katolištvom in brez katolištva nikdar ne bi obstal. O tem pričajo vsi velikaši naše zgodovine, ki so bili goreči katoličani. In ta dežela je zaznamovana s katoliško tradicijo. O tem priča nepregledna množica cerkva, kapelic in razpel.

Zato, ko govorimo o slovenski rekonkvisti, ne terjamo nič tujega, nič kar nam ne bi že pripadalo. In tudi ko terjamo nazaj, kar je našega, ne terjamo zase, temveč za Kristusa, ki mu ta dežela in ta narod pripadata. Ta narod in ta dežela dolgujeta vse, kar sta in kar imata katoliški cerkvi, katoliškemu občestvu in dobremu Bogu.

Zato se borimo zoper komunistično potvarjanje zgodovine, ki je zrastlo na liberalnem sovraštvu do cerkve, katoličanov in naroda, ki je bistveno katoliški in zavračamo vso liberalno tradicijo, kjerkoli se že pojavi. Pri tem se opiramo na katoliško predvojno tradicijo a vendar obenem gradimo lasten značaj, ki zapolnjuje tudi vrzeli, ki so morebiti nastale z družbenimi spremembami.

Katoliška rekonkvista torej gradi na katoliški totalnosti in pri tem nujno zavrača tudi vsakakršno mlačnost, ki pod krinko krščanskega ali celo katoliškega prihaja s konservativnega političnega pola. Vse nazore, ki jih ta spletna stran zagovarja črpamo iz katoliške tradicije predvsem slovenskih predvojnih piscev in iz nazorov ter zgledov raznih katoliških političnih gibanj iz prve polovice minulega stoletja.

Prispevke in daljše komentarje lahko posredujete na: slovenskarekonkvista@gmail.com