Prazni glasovi - narod

  
Velikokrat slišimo besede narod, civilizacija, Evropa, rasa, kultura, tradicija, identiteta, in mnogo podobnih besed,a se najbrž le malokrat zavemo, da gre za prazne glasove, če menimo, da so to bitja, ki bivajo sama iz sebe. To so pač mitična bitja, neobstoječe prikazni, ki ne pomenijo nič in pomenijo vse. To so prazni glasovi, prazni zvoki, besede brez pomena, ako jih postavljamo, kot neke suverene pojme, ki bivajo iz sebe na svojem. Zato zaničujmo te splošne pojme! Zavrnimo v samih sebi taka zvoke, ki ne pomenijo ničesar konkretnega.

Poglejmo si torej za kaj gre.

Vzmemimo narod. Na tem projektu že več let opozarjamo na dvoje, kar se tiče naroda: 1.) Narod mora pomeniti nekaj konkretnega in 2.) narod je abstrahiranje atributov realnih posameznikov.

To je sicer povedal že Anton Mahnič leta 1888:

"Kaj pa je narod, kaj država? Abstraktna pojma, ki kot taka sama na sebi nimata nikake objektivnosti. Vsa realnost tega, kar imenujemo „narod“, „država“, je le v pozameznikih, iz katerih abstrahiramo ona dva pojma, v ljudeh, ki govore isti jezik, ki so združeni v večo skupino z istimi postavami in istim najvišim glavarjem; ako te vzamemo, spuhti „narod“ in „država“ brez sledu. „Država“ in „narod“ ni nič nad ali zunaj državljanov ali isti jezik govorečih ljudi, ampak oboje se v njih in ž njimi identifikuje."

Na nas je, da to resnico, ki jo je nakazal Mahnič radikaliziramo in totalitariziramo, da bi razumeli, kaj sploh narod je in ne bi več pristajali na prazne glasove, marveč bi dejansko dobili za tem pojmom "narod", neko konkretnost, ki torej ne bi bila več plen raznoraznih manipulacij.

Sam vztrajam na mišljenju, da je narod zgodovinsko relativen pojem zato, ker vsak narod potrebuje relativno dolgo obdobje, da se oblikuje. Da oblikuje svoje determinante: svoje biološke determinante pa tudi svoj jezik, svoj značaj, svojo kulturo in svojo moralo. Zato je narod relativno moderen pojem in v tem smislu naroda niti najmanj ne relativiziramo, saj drugače tudi ne more biti.

Tu gre za klasično vprašanje splošnosti. Vsi vemo, kaj pomeni, če rečemo, da je nekaj "rdeče", "rdečost". A če izginejo v tem trenutku vse rdeče stvari s sveta, ali bo rdečost še obstajala?

To toliko bolj velja za pojme, o katerih govorimo tokrat.

Narod je abstrahiranje lastnosti realnih posameznikov v realni linearni zgodovinski premici. Ko izluščimo te lastnosti, dobimo splošni pojem "narod". A, če teh posameznikov ni ali jih ne bi bilo, ali če jih preko svojega ideološkega nastavka negiramo, potem tudi naroda ni več, saj ne mora obstajati sam na sebi. Sam na sebi je prazna beseda, prazen glas.

Beseda "narod", torej nekaj pomeni, toliko časa, dokler imamo realne ljudi, od katerih smo abstrahirali njihove atribute in izdelali splošni pojem. Sam predlagam, torej troje: jezik, vera in navade. Biološka specifika je pač že predpostavljena, saj narod ne more obstajati drugače, kot na prav določenem ozemlju, enotno in homogeno. Jezik, vera in navade tako predstavljajo gradnike tistega čemur končno rečemo: kultura. Vera pomeni fundament morale, nastavek medosebnih odnosov, distanc in tretiranj sebe, okolice in naravnanosti na bivanje, hotenje in dejanje. Navade delno izvirajo iz te morale, delno pa so determinirane z okoljem, z naravo, zemljo, specifičnimi pogoji tistega, čemur rečemo  "domovina". Domovina je pač najbolj konkretna. To je prostor in to je tudi krajina puščanja pečatov tod živečih ljudi. Jezik pa naposled pomeni izražanje te duševnosti teh ljudi, njihovega intimnega gledanja na svet, njihovega izkušanja sveta, samega sebe, tistega kar jim je drago in tistega, kar jih ogroža.

Ti trije atributi torej: jezik, vera, navade, so torej določljivi realnim posameznikom, ki so živeli v tistem delu sveta, ki jim je predstavljal domovino. Tu pa gre torej za dolgo vrsto posameznikov v njihovi domovini. Posplošitev njihovih abstrahiranih atributov v splošni pojem: narod, je torej tisto, kar narod je.

Če pa negiramo te posameznike in menimo, da narod ne izvira iz tega, marveč vsebuje bit sam po sebi, v smislu one vere, ki meni, da bi pojem rdečosti vseeno bil, četudi bi izginile vse rdeče stvari s sveta, potem dobimo 'narod', ki je zgolj prazna beseda, prazen glas.

A to pomeni iztrganje 'naroda' zgodovinskim determinantam, iztrganje 'naroda' končno svoji biti in svojemu bistvemu samemu in naredi ta pojem za zgodovinsko avanturističnega, torej ga izvrže iz zgodovinskih tirnic na polje poljubne določljivosti. Tedaj se pojavi največja nevarnost za narod sam.

Največji problem za narod je, paradoksalno, narodova samoozavestitev. Torej tisti trenutek oz. tisto relativno kratko obdobje, ko se narod zave samega sebe, v smislu, da začuti, da biva kot narod. Prej je njegova bit in njegovo bistvo intuitivno, spontano, organično in avtentično. Po tej samoozavestitvi, pa vstopi dejavnik zavedanja in posledično nespontanost; pojavi se problem neskladnosti narodovih živečih predstavnikov s svojimi predniki in njihovim načinom življenja. A ta način življenja, kot smo videli zgoraj, sploh predstavlja narod. Ko te spontanosti ni več, nastopi večja ali manjša neavtentičnost. Pojavi se občutek ogroženosti, ki je realen zgodovinski pojav.

Edvard Kocbek je v letu 1939 zapisal:
  

"Čim bolj raste zavest kakega naroda,tem bolj čuti svojo ogroženost."

 
To je eden najbolj resničnih pojavov v zgodovini narodov. Dokler narod biva nezavedno, organično, avtentično, toliko časa je kljub močnim pritiskom od zunaj praktično neogrožen, saj je njegovo bivanje fundamentalno, radikalno (koreninjeno), njegova bit in njegovo bistvo, sta tako zlita druga v drugo, da pomeni narod docela zlitost identitete vsakega posameznika s svojim sorojakom.

Ko pa nastopi samoozaveščenje, tedaj naenkrat posamezniki v narodu začutijo, da morajo ohraniti narod, kot nekaj, kar biva zunaj njih, kakor bi človek hotel ubraniti nekaj materialnega, nekaj, kar ni istovetno z njim samim. Tako imamo v svoji zgodovini lepe dokaze, da naš narod ni bil nikoli realno ogrožen, preden ni nastopila samoozavestitev naroda. Tudi zgodovinski trenutki pred samoozaveščenjem, ko naj bi nam pretila propast, so smatrani kot taki, šele iz te post-samoozaveščene perspektive in so bolj ali manj historična špekulacija.

A bolj kot to, je pomembno da vidimo, da je tudi domnevna ogroženost naroda, ki je stopala pred živeče posameznike po samoozavestitvi, bila velikokrat napihnjena in neresnična, ter uporabljena v korist ideoloških bojev, predvsem kulturnega boja, ki je šel direktno na škodo narodu. To je torej tisti paradoks naroda, paradoks tega o čemer govori Kocbek. Kajti, zakaj bi "narod" (recimo temu: trenutno živeči predstavniki naroda), čutil večjo ogroženost sorazmerno z zavedanjem samega sebe? Ali res zato, ker bi mu vselej pretila takšna poguba, da jo more pravilno doumeti čimvečje samozavedanje? To je nesmiselno. A resnica pač je, da samozavedanje, ki nastopi po samoozavestitvi, vodi narod v malodane paranoično čutenje ogroženosti. Še posebej, vkolikor po tej samoozavestitvi izgubi stičnost s svojim narodom v smislu, da skušajo narodni posamezniki živeti drugače, kakor njihovi predniki.

Zato narod najbolj ogroža nesprejemanje svoje lastne zgodovine. Prav tako narod ogroža patološko iskanje nečesa, česar v narodu ni. Posebej tu velja nevarnost, če začnejo posamezniki meniti, da organičen razvoj naroda ni bil pravi in da bi bil moral biti drugačen. Prav takšna je nevarnost t.i. generičnega nacionalizma, ki skuša predvidevati kalup, kakšen naj bi narod bil in išče v preteklosti neke fantomske prikazni zavojevanja, samoodločanja in podobnih post-liberalnih in post-samoozavestitvenih zamisli.

Vse to namreč negira tisto abstrahiranje atributov realnih posameznikov v zgodovinski premici našega naroda in naredi iz pojma narod -- prazen glas.

Poglavitna zmota katoliškega tradicionalizma

^{"Sovraštvo zoper Križanega in njegovo ustanovo, katoliško Cerkev, je vsikdar ločilo in razdvajalo duhove, včasih bolj, včasih manj." -A. M. Levičnik,1896}

Pred kratkim sem naletel na videoposnetek nekega slovenskega "katoliškega tradicionalista", ki se pogosto izpostavlja na socialnih omrežjih z zagovarjanjem nekega estetičnega katoliškega tradicionalizma. To seveda počne na tipično modernističen način, kar pomeni, da se požvižga na vso tradicijo, ki mu ne koristi in iz svojega subjektivnega vidika udriha po papežu, škofih, vsej Cerkvi. Komanovmulc oz. Goljar, tako v enem svojih video-predavanj izreče, nekaj, kar je simptomatično za t.i. katoliški tradicionalizem.

"Svet je vedno takšen, kakršna je Cerkev, nikoli obratno, saj je Cerkev Kristusovo mistično telo na zemlji."

Ta izjava je zelo zmotna in neresnična. Vendar pa predstavlja poglavitno zmoto katoliškega tradicionalizma. Tega sem se nekoliko že dotaknil v enem izmed blogov na tem mestu pred leti. Gre pa za to, da so ti "katoliški tradicionalisti", ki so brez vsakega zgodovinskega spomina, prepričani, da je Cerkev nekaj, kar v resnici ni. Prepričani so, da je za vse probleme na svetu kriva Cerkev in, da bi vkolikor bi Cerkev ne zadel "drugi vatikanski koncil", bil tudi svet dober in popoln. Oni menijo, da je svet zrcalo Cerkve.

Takšno naziranje je seveda absurdno. Cerkev je bila v vseh časih preganjana od sveta, ne glede na njeno stopnjo "relativne popolnosti" ali "relativne svetosti". Poglejmo si vendar početke krščanstva, pa preganjanje kristjanov v Angliji, v Franciji, v Rusiji, v Mehiki. Ali so bile tiste satanske vlade, ki so v zgodovini venomer preganjale Cerkev in kristjane ter uvajale najbolj brezbožne zakone, torej le odraz slabe Cerkve, ker je svet zrcalo Cerkve? Kako absurdna pozicija.

In da si torej nekdo drzne tako vehementno zatrditi: "Svet je vedno takšen, kakršna je Cerkev, nikoli ni obratno.", pa je sploh odraz popolne odtujenosti "katoliških tradicionalistov" resnični katoliški tradiciji. To, da je Cerkev Kristusovo mistično telo na zemlji, namreč nima nobene zveze s tem, da naj bi bil "svet vedno takšen, kakršna je Cerkev". Kajti to le pomeni, da je Cerkev v svetu, a ni od sveta, kar je tudi Kristus sam rekel o sebi. In mi smo vojskujoča se Cerkev, potujoča Cerkev. Smo na svetu, a nismo od sveta. Naš boj je vedno zoper svet in zoper našo padlo naravo.

Kdor pa meni, da je svet le odraz Cerkve, s tem negira mišljenje, da se Cerkev vojskuje in torej meni, da ona zrcali v svet stanje sveta samega. Kako absurdno! Obenem pa negira tudi Kristusove besede, ko On pravi, da je v svet prinesel ogenj in da je spričo Njega v svetu nastal razdor; kakor tudi, ko pravi, da bodo njegovi učenci preganjani zaradi njegovega imena.

Naravnost absurdno in smešno se mi zdi, da se na tem mestu trudim razložiti, tako osnovno stvar.

Tako se razgali problem katoliškega tradicionalizma, ki se ne bori s svetom in noče transformirati sveta, marveč se bori s Cerkvijo. To je modernizem par excellence, popolnoma nov pojav, ki je nastal v nereguliranih poljanah lefebrejevcev in postal karikatura samega sebe. Bolj modernistično in nekatoliško naziranje je pač že kar težko najti.

Vedno smo katoličani simbolično imenovali Cerkev za ladjo, ki jo papež krmili skozi viharno in nevihtno morje svetovne zgodovine in na krovu katere so verniki (npr. slavna slika Friedricha Stummela), nikoli poprej se ni nikjer izvajalo mišljenje, da je svet, takšen kakršna je Cerkev.

In naj to kratko razmišljanje zaključim z zares pomembnimi besedami, ki jih je vletu 1936 izrekel papež Pij XI. To je namreč tisto, kar mnogi kritiki Cerkve ne razumejo ali pa nočejo razumeti. (V prvem delu odstavka govori papež o žalostnem dejstvu, da socialne pravičnosti, ki jo Cerkev predlaga, države nočejo udejanjati.)

"Kaj naj Cerkev še stori, če omogoča, uči in zahteva ter nudi vsa sredstva, da se taka družba med ljudmi ustanovi in vzdržuje po božjih načelih, ki so vsa usmerjena v resnični blagor človeške družbe? Mar je Cerkev kriva, če se ta načela ne izpolnjujejo, če se slepota in zloba takim načelom upirata in če ravno tisti, ki vodijo boj proti Cerkvi in ji take očitke delajo, Cerkev ovirajo v njeni svobodi, da bi se mogla ta načela vseskozi privesti v dejanje. Cerkev pač v takem slučaju ne more storiti nič drugega, kakor da tako stanje obžaluje, da proti temu protestira in da moli za razsvetljenje vsem, ki vsak njen korak k uresničenju kraljestva socialne pravice ovirajo. In kaj naj stori Cerkev, če državni oblastniki sami to Cerkev zanemarjajo, jo ponižujejo in njen vpliv na javne zadeve zmanjšujejo ter ga skušajo sploh onemogočiti? Kaj naj Cerkev stori, če katera država sama vzdržuje šolo, iz katere se izganja krščanski pouk; če se Cerkev oropa svobode, vsak drugi nauk, ki v resnici družbo revolucionira, pa se od zgoraj pospešuje in trpi ter se celo pusti, da ga časopisje razširja, hvali in povzdiguje, medtem ko skuša krščanstvo naslikati kot nesodobno in celo državi škodljivo? In kaj naj rečemo k temu, če mnoge države mladino naravnost odtegujejo vplivu Cerkve in če se na ta način v mladini podirajo vse ovire, ki jih je postavila vera in Cerkev najhujšim strastem, iz katerih izvira potem v človeški družbi razdejanje največjih moralnih in socialnih vrednot."

Kratka kritika nacionalsocializma

Preden sploh začnem, naj bralca opozorim, da pred njim ni še ena v vrsti kritik nacional-socializma, ki vse izhajajo že iz načelnega nasprotovanja nacional-socializmu in posvečajo vse svoje napore popolni demonizaciji tega zgodovinskega idejnega pojava. Ne. Ta kritika izhaja iz povsem drugega zornega kota in če si drznem, naj rečem, da gre za katoliško in nacionalistično ter do neke mere fašistično kritiko avtentičnega narodnega socializma in tako isto kritiko povojnega nacionalsocializma.

Pomembneje pa je, da povem, da sem se tudi sam nekoč smatral za nacionalsocialista. V kritiki, ki je pred nami, bom tako opozoril na nekaj ključnih problemov znotraj nacionalsocializma in obenem nakazal na tipične paradokse, ki spremljajo nacionalsocializem danes.

Razlika med nacionalsocializmom in fašizmom

Kdor spremlja predvsem moderno nacionalsocialistično gibanje, kakor se odraža v raznih pojavih na internetu in občasno tudi v realnem življenju, opazi pogost sentiment, ki veli, da je fašizem nekako nezadosten napram nacionalsocializmu. Povedano enostavneje: mnogi smatrajo, da je nacionalsocializem ideja, ki daleč presega fašizem; smatrajo, da je fašizem nepopoln, medtem ko je nacionalsocializem popoln. Mnogi pa celo menijo, da je nacionalsocializem izpopolnitev oz. izboljšanje fašizma.

Vendar resnica je drugačna. Najprej stopi pred nas vendarle vprašanje ali in do kakšne mere je nacionalsocializem navdihnjen od fašizma. Jasno je, da ima NS svoje izvore v fašizmu, vendar se je treba vprašati ali so ti kaj več od enostavnega organizacijskega in estetičnega posnemanja. Fašizem je nedvomno predstavljal navdih za mnoga resnično desna gibanja, ki so vzniknila po Evropi po prvi svetovni vojni. Ni je države, ki ne bi imela vsaj eno gibanje, ki se je navdihovalo od italijanskega fašizma in zato ni bilo nič drugače z Nemčijo in t.i. narodnimi socialisti. Vendar pa je obenem treba videti velike svetovno nazorske razlike med prvim in drugim. Torej, ideološke, doktrinalne, kulturne razlike.

Sam smatram za popolnoma absurdno tisto tezo, ki veli, da je nacionalsocializem na katerem koli področju kvalitativno superiornejši, boljši od fašizma. Če pogledamo obe ideologiji, vidimo kako je nacionalsocializem v resnici popačenje fašizma, ki pa je nedvomno uspešnejši v smislu njegove organizatorične moči in njegove konsolidacije moči v celem narodu, ki se ga je polastil. Pač v Nemčiji se nikoli ne bi moglo pripetiti, da bi tako kot v Italiji, neki nominalno fašistični oficirji in Kralj, odstavili in zaprli Duceja, torej samega “vodjo” fašizma. Zato je fašizem tudi v tem oziru drugačen od NS.

Vendar pa je velika drugačnost med fašizmom in NS v njunem gledanju na osnovna metafizična in življenjska vprašanja. Tu naj torej postavim tezo, da je NS manj kot fašistična shizma in da je v resnici NS malodane afašističen.

Čeprav sem kritiko nacionalsocializma načrtoval že nekaj časa, pa me je nedavno razveselila neka interakcija na enem od socialnih omrežij, kjer je sogovorec dejal, da je nacionalsocialist “vsak belec, ki strmi k višjemu in zavrača vse kar človeka kvari”. To me je namreč spomnilo na neko interakcijo izpred let na eni od ljubljanskih ulic, kjer je prišlo do doktrinalne konfrontacije med majhno skupino nominalnih nacionalsocialistov, med katerimi sem bil tudi sam. Tedaj je bilo živahno domoljubno gibanje v Ljubljani, kjer je Tukaj je Slovenija privlačila mnoge zmerne domoljube in nacionaliste v svoje vrste in jih potem po čudni organizacijski politiki vse bolj tiščala v nominalni nacionalsocializem retardiranih združb, kakršni sta bili B&H Ljubljana ter Headhunters Domžale. Eden takšnih prišlekov, nek domoljub z dolenjske je tako iz včerajšnjega ljubitelja partizanov, hote ali nehote postal nacionalsocialist. In ta človek pravi: veste nacionalsocializem ni sovraštvo marveč je skrb za uboge, ostarele in otroke.

Jaz temu rečem “idealizacijska faza” mladinskega angažmaja v nacionalsocializmu. Poznam nebroj primerov ljudi, ki so šli skozi to idealizacijsko fazo. Ne verjamem, če je danes še kdo nacionalsocialist.

NS pač ni niti stremljenje “k višjemu” in zavračanje “kvarnega”, niti ni skrb za ostarele in otroke. NS je točno določena in določljiva ideologija, ki (lahko) vsebuje tudi stremljenje k višjemu in skrb za ostarele in otroke. Zato je pomembno, da vemo, kaj NS je in se ne zatekamo v idealistične krilatice o “stremljenju k višjemu”. To je pač le gnila estetika. Citati, glasba, fotografije, slike, besedila, poezija, vse to je estetika za oči in ušesa. A je na koncu koncev prazna in vodi v vse kaj drugega, kot pa v človekovo osebno izpolnitev. Nič nimam proti estetiki, četudi se mi osebno vse bolj gnusi, vendarle vem, da je koristna in celo nujna, vendar ni vse. Če pa postane vse, če postane fokus, potem je to le neke vrste hipsterstvo.

Sam vidim bistveno razliko med fašizmom in nacionalsocializmom v vprašanju posameznika. Vsaka ideologija mora namreč odgovarjati na tri bistvena vprašanja, ki so kratkomalo vprašanja človeka in njegovega bivanja sploh:

1. Zakaj posameznik živi, kako postane boljši, kaj je njegov smisel

2. Kako lahko posameznikovi najbližji živijo čim lepše življenje

3. Kako lahko posameznikova vrsta (npr. narod) ohrani svojo bit in svoje bistvo

Fašizem odgovarja zadovoljivo na vsa tri vprašanja, s tem da se fokusira na posameznika, saj je vsak človek lastno bitje in poseduje lastno razumno dušo. NS pa na drugi strani na vsa ta tri vprašanja odgovarja iz vidika “rase” oz. naroda. Od tod tudi naziranje denimo Rosenberga, glavnega filozofa NS, o t.i. “rasni duši”, kolektivni duši. To izhodišče, ki je torej bodisi v posamezniku, tako kot v fašizmu, bodisi v rasi, tako kot v nacionalsocializmu, potem pomeni glavno ločitev enega in drugega ter izvor vseh ostalih naziranj na eni in na drugi strani, ki so vodila v raznorazne odločitve.

Poglejmo si vendar sploh začetke NS.

V devetnajstem stoletju je Evropo in svet zajelo navdušenje nad spiritualizmom in raznoraznimi ezoteričnimi idejami. Ena najbolj vplivnih je bila gotovo ona imenovana teozofija. Pri tem je najbolj zanimivo to, da je simbol tega gibanja sestavljen iz kljukastega križa in davidove zvezde. Dveh simbolov, ki sta kmalu zatem postala tako zelo pogosta v Nemčiji začasa vladanja nacionalsocializma.

Kdor si ogleda teozofijo in nacionalsocializem podrobneje, lahko kmalu odkrije določene povezave med njima. Ključni člen med njima je pač ariozofija (ariosophy), katere sledilci so potem ustanovili Thule Gesellschaft in katere sledilci so ustanovili DAP stranko, ki se je kasneje preimenovala v NSDAP. Skratka, mnogi ustanovni člani NS so bili navdušeni ezoteriki in spiritalisti. Vprašanje pač je do kakšne mere se je njihovo gledanje na stvari prelivalo v stranko in uradno državno politiko po nastopu NS vlade v Nemčiji. Sam nikoli nisem verjel raznim senzacionalističnim teorijam zarote o hiper-okultizmu znotraj NS, vendar pa sem vseeno kljub vsemu prisiljen priznati, da so določene stvari tako očitne, da jih ni moč zanikati.

Priznam, da sem sam pogosto celo zanikal očiten paganizem in okultizem nacionalsocializma in do neke mere verjel v teorije, da je pa vendarle NS deloval za resnično fašistično stvar in da je hotel ubraniti avtentično Evropo pred boljševizmom in razbrzdanim liberalizmom. Vendar temu ni tako. Na spletu je moč dobiti določene citate Hermanna Göringa, ki ni bil nič navdušen nad očitnim neo-paganizmom v tretjem rajhu. Poleg očitnega obujanja tega poganstva, so potem tu še proti-cerkvene politike NS Nemčije, netenje kulturnega boja zoper katoliško Cerkev in seveda, nam najbližje, ukinjanje katoliških praznikov ob okupaciji 1941 na od Nemcev zasedenem delu Slovenije.

Potem pa je tu seveda še dobri stari Alfred Rosenberg, nacionalsocialist s tipično židovskim priimkom in ideologijo, ki je tlakovala pot popolni demonizaciji ne le nacionalsocializma, marveč fašizma sploh. Če mu rečemo, da je on evtanaziral fašizem, sploh ne bi zares pretiravali.

Če se za hip vrnem k tisti anekdoti od prej. Zanimivo pri sogovorcu, ki je zatrdil, da je nacionalsocializem stremljenje k višjemu, je bilo tudi to, da ko sem ga povprašal po Rosenbergu, mi je odvrnil z nekaj generičnimi točkami iz angleške Wikipedije. To pa me do neke mere zelo moti. Ali ni bolje, da bi sogovorec vztrajal na svojem videnju NS in bi zatrdil, da ga Rosenberg nič ne zadeva, kakor pa da preleti Wikipedijo in potem vehementno trdi nekaj najbolj generičnih točk, ki jih niti ne pozna v kontekstu in so absolutno napačne? Ampak ne, danes je zelo moderno meniti, da ti lahko hiter pogled na wikipedijo razodane vse, kar je treba o neki stvari vedeti.

Kaj je torej s tem Rosenbergom? Rosenberg je bil član prej omenjene združbe Thule in je bil zagret neopaganist in ezoterik. Treba je brati njegove tekste o rasi, da bi razumeli za kaj se je pri njemu sploh šlo. Problem pač pri njem ni v tem, da je bil “proti krščanstvu”, to je pač itak logično, da je bil proti krščanstvu. Problem je v tem, kako je on gledal na stvari, problem je njegova metafizika, njegova filozofija. Ta njegova ideologija, ki, to si upam trditi, je bila za časa NS omejena na nek del NS Nemcev, se je po vojni zlahka uporabila ne le za ves NS, temveč za ves fašizem. Tako je fašizem v percepciji povojnega sveta postal nič drugega kot neke vrste rosenbergizem, torej rasno-fantastični fanatizem.

Problem nacionalsocializma je torej večplasten.

Prvič je treba vedeti, da gre za zelo specifično nemški pojav, ki je nastal iz tipično nemških razmer, kakršen je denimo germanistični in nordicistični misticizem, neopaganizem (wotanizem), vse kar je že poprej dobivalo zagon tudi iz nemškega idealizma Hegla, Schopenhauerja ipd., ter je potem nekako permutiralo v Nietzscheja. Tudi divji antiklerikalizem je najbrž do neke mere pomenil le drugi krog tistega kulturnega boja, ki ga je prej bojeval Bismarck.

Vendar pa problem ni le v temu, da je nacionalsocializem praktično proti-krščanski in surovo antiklerikalističen. To je pač problem iz našega zelo striktno slovenskega vidika, saj smo vendarle narod katoličanov in je prav klerikalizem za naš narod naredil veliko, če pa smo pošteni, potem pa lahko rečemo, da praktično vse.

A problemi nacionalsocializma so namreč tudi v tem, da je to nekoliko infantilna ideologija, ki se z brezglavim revolucionarizmom zaganja ob tisočletne tradicije in išče neko “staro tradicijo” v historičnih spekulacijah in misticizmu. Še bolj kot to, pa je problematično vsako obnavljanje, vsaka rekonstrukcija nacionalsocializma. Kajti če si hočemo priznati ali ne, nacionalsocializem je vendarle tisti pojav, ki je trajal od ~1920 do 1945. NS pač ni nekaj nad-transcendentnega, nekaj kar bi bivalo zunaj tega določljivega obdobja in točno določljive manifestacije, ki se je izrazila v stranki NSDAP.

Že samo ime nacionalsocializem, ali kakor smo ga Slovenci imenovali pred vojno: narodni socializem, je ime, ki s seboj prinaša neko časovno konotacijo, nek časovni kontekst. To ime samo namreč ne predstavlja nič trajnega ali relativno trajnega. Predstavlja zgolj nekakšno reakcijo na internacionalistični socializem oz. marksistični socializem. Kljub temu, da sem na tem mestu že opozarjal, da je napačno naziranje ono, ki veli, da je NS zgolj internacionacionalistični ali klasični socializem, brez internacionalnosti oz. mednarodnosti, pa je vendarle res, da je kljub temu, da je NS pred-marksistični, svoje ime dobil zato, da bi se diferenciral od marksističnega socializma. To pa jasno pomeni, da je produkt svojega časa, neko ne prav posrečeno izbrano ime, morda nasledstvo ali nadgradnja narodnega oz. državnega socializma (Staatssozialismus) iz Bismarckovih časov.

Že večkrat sem naletel na ljudi, ki so prepričani, da nacionalsocializem kot ideja, kot manifestacija, kot bistvo, presega NSDAP, presega Tretji rajh in da je obstajal pred NSDAP in obstaja po njem. Vendar je to neresnica. NS je zgodovinski pojav, skupek različnih nemških miselnih tokov, navdahnjenih od italijanskega fašizma in docela manifestiranih v Adolfu Hitlerju. NS poprej ni obstajal, ker je že sam po sebi sinteza in simbioza različnih tokov v enem časovnem trenutku. Kasneje pa tudi ni mogel več obstajati, saj je izgubil vse praktične vidike in je odtlej permutiral le v čisto kontra-kulturo, ki je svoje domovanje dobila v ZDA. V ZDA so pač plodovita tla za nacionalsocializem, prvič, zaradi tradicije sužnjelastništva in paradoksov, ki so iz tega izšli in drugič, zaradi tradicije svobode govora, ki dopušča celo zagovarjanje najbolj absurdnih sentimentov, ki so izšli iz ali pa so bili obešeni na nacionalsocializem. Vendar to pomeni, da je tovrsten nacionalsocializem popolnoma neavtentičen in v mnogih pogledih direktno nasproten onemu originalnemu nacionalsocializmu.

Zato mnoge zmoti oznaka “originalni nacionalsocializem” in želijo verjeti, da ta nacionalsocializem biva zunaj zgodovinskega pojava NSDAP, kot sem nakazal zgoraj. A pri tem ne predložijo nobene prepričljive utemeljitve. Ravno nasprotno, s svojim zatekanjem k mistiki in občutjem naravnost diskreditirajo NS in ga zreducirajo na najbolj absurdno-banalni rasizem ali pa na najbolj mistično-čutni banalni idealizem. Tako so novi “nacionalsocialistični ideologi” vsi po vrsti sami ekscentriki, z Maximiani Portas (bolje znano kot Savitri Devi), na čelu, da o ameriških Rockwellih in Piercejih niti ne govorimo.

Vendar v čem sta si podobna nacionalsocializem Tretjega rajha in današnji nacionalsocializem? V tem, da je novi nacionalsocializem internacionaliziral idejo “arijstva” oz. “belstva” in napravil kontradiktorno skovanko “beli-nacionalizem”? In če nacionalsocializem obstaja tudi zunaj NSDAP, kako, da je danes tako nedoločljiv in ga vsak ekscentrični ideolog kontra-kulture, razlaga po svoje, po možnosti, da čim bolj šokira s svojim LARP-anjem?

Če se že spet vrnem k oni anekdoti od prej. Mlad sogovornik mi je med drugim tudi zabrusil: ti ne poznaš nacionalsocializma, tisti NS, o katerem govoriš ti, je skinheadovski NS, a pravi NS je drugačen. In potem mi je prilepil sliko zavaljenega in smrdečega “skina” nasproti stiliziranega in pokončnega SS vojaka. In zelo sem se moral nasmejati. Četudi sem bil tudi sam vedno glasen kritik skinheadovske kulture, sem moral vendarle videti paradoks v sogovorcu. Kajti ti skinheadi so naredili veliko več od vsakega tipkovniškega bojevnika, ki jih skuša kakorkoli diskreditirati, češ, da niso “pravi nacionalsocialisti”. Kajti pri tej sliki gre na eni strani za realnega človeka, ki je na ulici živel svoje (kakor-koli že popačeno) prepričanje, medtem ko gre na drugi strani za LARP-erja (nekoga, ki se igra, da je esesovec). Namreč kaj pa sploh pove ta slika? Da skinhead ni pravi nacionalsocialist in da je pravi nacionalsocialist le esesovec? Dobro, povsem se strinjam. Torej nacionalsocializma ni več in ne obstaja. Ta slika je bila tako v resnici argument sogovorca zoper njegove lastne besede poprej.

Glavni problem nacionalsocializma pa je v tem, da je zaradi svojih absurdnosti, ki jih nedvomno vsebuje, način za diskreditacijo fašizma. Zelo pogosto boste namreč naleteli na “kritiko fašizma” in ko jo boste šli brati, boste ugotovili, da avtorji v resnici kritizirajo nacionalsocializem, ki ga prikladno imenujejo “nemški fašizem”. Četudi je nacionalsocializem v najboljšem primeru fašistična shizma! Zaradi zaletave norosti ‘originalnega nacionalsocializma’, ki so ga Britanci prekrstili v “nacizem”, je danes fašizem sam postal v zavesti povojnega sveta, nekakšna derivacija nacionalsocializma. Torej mišljenje, da je fašizem ena od oblik nacionalsocializma. Kako absurdno, vendar resnično.