Poglavitna zmota katoliškega tradicionalizma

^{"Sovraštvo zoper Križanega in njegovo ustanovo, katoliško Cerkev, je vsikdar ločilo in razdvajalo duhove, včasih bolj, včasih manj." -A. M. Levičnik,1896}

Pred kratkim sem naletel na videoposnetek nekega slovenskega "katoliškega tradicionalista", ki se pogosto izpostavlja na socialnih omrežjih z zagovarjanjem nekega estetičnega katoliškega tradicionalizma. To seveda počne na tipično modernističen način, kar pomeni, da se požvižga na vso tradicijo, ki mu ne koristi in iz svojega subjektivnega vidika udriha po papežu, škofih, vsej Cerkvi. Komanovmulc oz. Goljar, tako v enem svojih video-predavanj izreče, nekaj, kar je simptomatično za t.i. katoliški tradicionalizem.

"Svet je vedno takšen, kakršna je Cerkev, nikoli obratno, saj je Cerkev Kristusovo mistično telo na zemlji."

Ta izjava je zelo zmotna in neresnična. Vendar pa predstavlja poglavitno zmoto katoliškega tradicionalizma. Tega sem se nekoliko že dotaknil v enem izmed blogov na tem mestu pred leti. Gre pa za to, da so ti "katoliški tradicionalisti", ki so brez vsakega zgodovinskega spomina, prepričani, da je Cerkev nekaj, kar v resnici ni. Prepričani so, da je za vse probleme na svetu kriva Cerkev in, da bi vkolikor bi Cerkev ne zadel "drugi vatikanski koncil", bil tudi svet dober in popoln. Oni menijo, da je svet zrcalo Cerkve.

Takšno naziranje je seveda absurdno. Cerkev je bila v vseh časih preganjana od sveta, ne glede na njeno stopnjo "relativne popolnosti" ali "relativne svetosti". Poglejmo si vendar početke krščanstva, pa preganjanje kristjanov v Angliji, v Franciji, v Rusiji, v Mehiki. Ali so bile tiste satanske vlade, ki so v zgodovini venomer preganjale Cerkev in kristjane ter uvajale najbolj brezbožne zakone, torej le odraz slabe Cerkve, ker je svet zrcalo Cerkve? Kako absurdna pozicija.

In da si torej nekdo drzne tako vehementno zatrditi: "Svet je vedno takšen, kakršna je Cerkev, nikoli ni obratno.", pa je sploh odraz popolne odtujenosti "katoliških tradicionalistov" resnični katoliški tradiciji. To, da je Cerkev Kristusovo mistično telo na zemlji, namreč nima nobene zveze s tem, da naj bi bil "svet vedno takšen, kakršna je Cerkev". Kajti to le pomeni, da je Cerkev v svetu, a ni od sveta, kar je tudi Kristus sam rekel o sebi. In mi smo vojskujoča se Cerkev, potujoča Cerkev. Smo na svetu, a nismo od sveta. Naš boj je vedno zoper svet in zoper našo padlo naravo.

Kdor pa meni, da je svet le odraz Cerkve, s tem negira mišljenje, da se Cerkev vojskuje in torej meni, da ona zrcali v svet stanje sveta samega. Kako absurdno! Obenem pa negira tudi Kristusove besede, ko On pravi, da je v svet prinesel ogenj in da je spričo Njega v svetu nastal razdor; kakor tudi, ko pravi, da bodo njegovi učenci preganjani zaradi njegovega imena.

Naravnost absurdno in smešno se mi zdi, da se na tem mestu trudim razložiti, tako osnovno stvar.

Tako se razgali problem katoliškega tradicionalizma, ki se ne bori s svetom in noče transformirati sveta, marveč se bori s Cerkvijo. To je modernizem par excellence, popolnoma nov pojav, ki je nastal v nereguliranih poljanah lefebrejevcev in postal karikatura samega sebe. Bolj modernistično in nekatoliško naziranje je pač že kar težko najti.

Vedno smo katoličani simbolično imenovali Cerkev za ladjo, ki jo papež krmili skozi viharno in nevihtno morje svetovne zgodovine in na krovu katere so verniki (npr. slavna slika Friedricha Stummela), nikoli poprej se ni nikjer izvajalo mišljenje, da je svet, takšen kakršna je Cerkev.

In naj to kratko razmišljanje zaključim z zares pomembnimi besedami, ki jih je vletu 1936 izrekel papež Pij XI. To je namreč tisto, kar mnogi kritiki Cerkve ne razumejo ali pa nočejo razumeti. (V prvem delu odstavka govori papež o žalostnem dejstvu, da socialne pravičnosti, ki jo Cerkev predlaga, države nočejo udejanjati.)

"Kaj naj Cerkev še stori, če omogoča, uči in zahteva ter nudi vsa sredstva, da se taka družba med ljudmi ustanovi in vzdržuje po božjih načelih, ki so vsa usmerjena v resnični blagor človeške družbe? Mar je Cerkev kriva, če se ta načela ne izpolnjujejo, če se slepota in zloba takim načelom upirata in če ravno tisti, ki vodijo boj proti Cerkvi in ji take očitke delajo, Cerkev ovirajo v njeni svobodi, da bi se mogla ta načela vseskozi privesti v dejanje. Cerkev pač v takem slučaju ne more storiti nič drugega, kakor da tako stanje obžaluje, da proti temu protestira in da moli za razsvetljenje vsem, ki vsak njen korak k uresničenju kraljestva socialne pravice ovirajo. In kaj naj stori Cerkev, če državni oblastniki sami to Cerkev zanemarjajo, jo ponižujejo in njen vpliv na javne zadeve zmanjšujejo ter ga skušajo sploh onemogočiti? Kaj naj Cerkev stori, če katera država sama vzdržuje šolo, iz katere se izganja krščanski pouk; če se Cerkev oropa svobode, vsak drugi nauk, ki v resnici družbo revolucionira, pa se od zgoraj pospešuje in trpi ter se celo pusti, da ga časopisje razširja, hvali in povzdiguje, medtem ko skuša krščanstvo naslikati kot nesodobno in celo državi škodljivo? In kaj naj rečemo k temu, če mnoge države mladino naravnost odtegujejo vplivu Cerkve in če se na ta način v mladini podirajo vse ovire, ki jih je postavila vera in Cerkev najhujšim strastem, iz katerih izvira potem v človeški družbi razdejanje največjih moralnih in socialnih vrednot."