Socialna odgovornost življenja
Dr. Aleš Ušeničnik, 1902
"Človek bi poblaznel, če se zmisli smrti!" Ta misel je prevzela sicer do dna skeptičnega Leona Ploszowskega, ko je videl očeta mrtvega. Poblaznel? Da, čuda bi ne bilo! Življenje brez zmisla in cilja, a v duši neizbežna zavest, da bi življenje moralo imeti zmisel, da bi moralo imeti cilj — praznota dni preteklih, brezup bodočih, a potem — — potem nekaj strašnega. Zatisneš oči, pogledaš, moj Bog! Kje sem? — — Kje je zemlja? kje so tla? kje sem jaz? — — Kaj je to? ta neskončna brezbrežnost? ta slutnja nečesa večnega? ta svit? ta dih ? ta moč ? — — Kdo kliče na odgovor ? — Vse je gluho, vse molči — in vendar nekdo kliče na odgovor! — In kdo me toži ? — Vse je gluho, vse molči — — in vendar nekdo me toži! Toži me radi življenja zapravljenega, izgubljenega, pogaženega — — Toži me radi življenja praznega, brezmiselnega, brezsmotrenega — — Toži me
radi življenja ciničnega, frivolnega, podlega — — Kdo kliče, kdo toži? On kliče, ki je! Jaz tožim — sam sebe! ...
Kdo ne bi poblaznel, če se brez smotra, brez cilja v življenju, zmisli smrti ?
Vi se smejete? Ah da, jaz nisem mislil na to, kar je dejal francoski mislec: "Mi že vemo, da moramo umreti, ampak mi ne verjamemo!" Vi veste sicer, da bodete umrli, no vi ne verjamete!
To je resnica, vi ste svobodni. Vi lehko mislite o smrti, kar hočete. Vi lehko verjamete, da bodete umrli, ali pa tudi ne! Vi sami zase! Mi pa tudi lehko, kaj ne? Mi tudi lehko mislimo in verjamemo, da bomo umrli! Mi lehko mislimo in verjamemo in verujemo, da bo po smrti — sodba! Ali ni res tako? Celo to morate priznati, da vi ničesar ne morete oporekati proti naši misli in naši veri! Vi ste skeptiki, agnostiki, pozitivisti, kaj ne? Vi ničesar ne priznavate, kar je onkraj čutnega sveta, nad čutnim svetom, pod čutnim svetom? Mi vam ne moremo braniti! Vi mislite po svoje! Ampak priznajte nam to, da tudi mi mislimo po svoje! In kaj imate proti naši misli in naši veri? Ničesar ne morete imeti! Naša misel, naša vera sega onkraj, tam ste pa vi ravno agnostiki, to je, vi načeloma ne morete reči ne da, ne ne! Vi ne veste, ali je kaj onkraj, ne veste pa tudi ne, da ni nič. Torej je le mogoče, da je kaj. To ravno pa mi trdimo. Mi trdimo, mi smo prepričani, da je nekaj onkraj! Vi tedaj ne morete drugega, nego da skomizgnete z rameni — — — "Que sais - je? — Kaj vem?" ta rek Montaignev je rek skepticizma!
In če je onkraj kaj? Vi ne morete dokazati, da ni, mi pa smo prepričani, da je, in velika večina človeštva je prepričana, da je. Če nas torej onkraj čaka sodba — nas in vas! — kaj tedaj? Tedaj je življenje odgovorno, strašno odgovorno! Seveda, vi pravite: kaj nas to briga? Kajpada, vas ni skrb, vi nimate tiste resnobe, da bi sploh mislili na to, a nas je skrb! Vi morda zopet porečete: kaj to nas briga, če je vas skrb? Sedaj pa stojmo, prijatelji! Tudi vas mora brigati!
Ko bi vi bili osebnost, vržena po naključju v samotno vesoljstvo in samotno bežeč po svoji poti; ko bi bilo vaše življenje kakor pot romarja, ki pride po cesti in odide brez sledu in brez spomina; ko bi vi bili bitje, zgolj individualno, samo zase, brez vezi, brez stika s človeštvom: tedaj bi po pravici rekli, kaj vas briga, če nas kaj skrbi! A vi ste socialno bitje. Sto vlakenc vas veže brez vaše volje s človeštvom in sto vlakenc stkete in spnete sami! Vi vplivate na človeštvo z vsem svojim bitjem in žitjem, s svojimi idejami, s svojimi tendencami, s svojimi navadami, s svojimi zgledi. Ko bi vas ne bilo, vaših idej, vaših tendenc, vaših navad, vaših zgledov; ko bi ne bilo vašega življenja, vaših pogovorov, vaših dejanj, vašega vedenja; ko bi ne bilo vaših spisov, vaših časnikov, vaših knjig: kako bi bilo marsikaj vse drugače! Kako bi bilo drugače brez Arija, brez Focija, brez Lutra! ... Vi niste Ariji, Fociji, Lutri, a nekaj tiste sile tiči v vas, tiči v vsakem človeku. Vsak človek je središče nekega kroga, na katerega deluje. In ta krog je vedno širši in širši, ker vsaka točka, na katero deluje, je zopet središče novega kroga! Vsak človek socialno deluje dobro ali slabo. Življenje vsakega človeka ima socialen vpliv. Zato pa ima tudi socialno odgovornost!
Človek je odgovoren sebi, svoji vesti, za to, kar se godi v njegovem srcu, v njegovi duši. A za to, s čimer vpliva in deluje na družbo, sodobno in bodočo, za to je odgovoren tudi družbi, za to je socialno odgovoren. V tem je pomen socialne odgovornosti našega življenja!
Nihče ne more več reči: kaj mene brigajo drugi? Non nobis solum nati sumus! Človek se ne rodi le sam sebi in ne živi le sam sebi! Življenje vsakega človeka je val v veliki reki človeške usode. En val ni vse, a vsak val je nekaj. Drugi podi drugega, drugi dviga in zataplja drugega.
Kaj vas briga? pravite. Dovolite, nas briga, da tudi vas briga! Če nimate vi zavesti o resnobi človeškega življenja, mi jo imamo. In ker se vaše življenje prepleta z našim, ker vaše življenje vpliva na stotero načinov na življenje naše, zato nam ne more biti vse prav, ali je vaše življenje tako ali tako, ali se vi brigate za zmisel in cilj življenja ali ne. Človeštvo, družba ima pravico pozvati vas na odgovor za vaše socialno delovanje! Če je vaš socialni vpliv poguben za družbo, tedaj ima pravico ravnati z vami, kakor z zločinci. Kateri zločin je hujši kakor zločin zoper življenje? A brez vere v posmrtnost po prepričanju velike večine človeštva življenje ni vredno življenja, življenje ni življenje! Kdor torej seje to nevero v srca, kdor gazi to vero, ta je zločinec! Socialna odgovornost njegovega življenja je odgovornost zločinskega življenja!
Ali je mogoče to tajiti ? Ali je mogoče tajiti veliko, resnobno socialno odgovornost življenja?
Ni mogoče prav umeti socialne odgovornosti življenja, če ne umejemo tega, kar imenujejo moderni filozofi "moralno solidarnost". Moralna solidarnost ni isto kar socialna odgovornost, a je le-te psihologična podlaga. Francoski mislec H. Marion je napisal velezanimivo znanstveno delo o moralni solidarnosti. Ne moremo si kaj, da ne bi razbrali iz te znamenite knjige vsaj vodilnih misli, ki so po našem mnenju ne le znanstveno resnične, ampak vsega premiselka vredne.
Kaj je moralna solidarnost?
Na človeka vpliva nebroj činiteljev. Človek je odvisen od bližnje in daljne okolice, od mišljenja in moralnega stanja sedanjosti in preteklosti. Na človeka vpliva dedičnost (atavizem), milje (sreda, fizična in socialna okolica), vzgoja, šola, druščina, družba ... A tudi človek vpliva na druge. Človek vpliva na sedanjost in bodočnost, vpliva z vsem svojim čuvstvovanjem in mišljenjem, s svojim delovanjem in življenjem ... Človek vpliva na usodo družbe, družba vpliva na njegovo usodo.
H. Marion ne taji svobode. Nikakor ne! Marion je preresen mislec, da ne bi videl, kako je svoboda pogoj moralnosti človeškega življenja. Ne vemo sicer, je li Marion katoliškega mišljenja ali ne, toda gotovo je, da se dokazne sile njegovih idej človek ne more ubraniti.
Nobenega dvoma ni — to je jedro njegovega razmišljanja — da je človek svoboden. V vsaki moralni sodbi tiči pamet in svoboda. Človek mora imeti zavest, da je dolžan storiti kaj, a mora imeti tudi neko neodvisnost v delovanju, da voli to ali ono. Naj je mogoče teoretično dokazati svobodo ali ne, zavest o svobodni volji je splošna, svoboda volje je dejstvo. Praktično je svobodno voljo nepobitno dokazal celo Kant, veliki sovražnik metafizike. Moralnost z dolžnostjo vlado s suvereno avktoriteto v človeštvu, a moralnosti pogoj je svobodna volja. Nobena dialektika ne more dokazati, da je naše prepričanje o svobodni volji iluzija; mi imamo torej pravico izpovedati svobodo, praktično pa smo celo dolžni1. Mi moremo in moramo verovati v svobodo volje. Brez svobodne volje bi ne bilo moralnosti, bila bi nemogoča tudi osebnost sploh. Le tu je pravi živi vir naše osebnosti, le tu središče našega duševnega življenja. Dušna samoizobrazba in samovzgoja je mogoča le na tej podstavi. To je bil prisiljen pripoznati cela Stuart Mill. Svoboda volje je torej dejstvo.
Toda če je človek svoboden, ni še njegova svoboda neomejena. Svobode ni, kjer je nuja, determinacija; ampak vplivov, nagibov, dispozicij svoboda volje ne izključuje! Marion po vsej pravici poudarja to važno stvar. Činitelj naše moralnosti je svobodna volja, a poleg nje in z njo so moralni činitelji tudi raznoteri vplivi in nagibi volje. Volja, ker je svobodna, se sama odloči, a ne odloči se brez nagibov. Odloči se brez nuje in sile, a ne odloči se brez razloga. Zakon zadostnega razloga je vseobčen zakon. Svoboda je omejena, navezana na pogoje. Verovati je treba v svobodo kot bistveni pogoj moralnosti, pravi Marion, a ne zamenjavajmo svobode z absolutno, popolno neodvisnostjo! Moralna statistika ne dokazuje, da ni svobode, dokazuje pa, da naša svoboda ni absolutna. V vsakem našem dejanju, če je res naše, zavestno dejanje, tiči nekaj svobode, a v vsakem tiči tudi nekaj tujega vpliva. Še enkrat: naša svoboda je resnična svoboda, a neomejena ni, brezpogojna ni, absolutna ni!
In prav odtod je moralna solidarnost! Bistveni pogoj moralnosti je sicer svobodna volja, toda svobodna volja je dovzetna za razne vplive, odvisna od raznih pogojev, vsled katerih je nje moč, nje dejavnost, nje energija in torej nje svobodnost večja ali manjša. Ti činitelji vplivajo potemtakem na dejstvovanje svobodne volje in zato tudi na razvoj osebnosti, na moralnost življenja. Ti činitelji so tedaj tudi moralni činitelji. Med temi činitelji in dejstvovanjem svobodne volje je odnos, vez, solidarnost; solidarnost glede na moralnost dejstvovanja in življenja, moralna solidarnost! Tako vpliva na razvoj osebnosti in moralnosti "kri", recimo moderno, živčevje in torej dedičnost; tako vpliva moralni milje družbe; vpliva sodobna družba, vplivajo prešle dobe. Odtod moralna solidarnost človeka samega s seboj, s svojo mladostjo, s svojim prešlim življenjem, individualna solidarnost; odtod moralna solidarnost s sočasno družbo, socialna solidarnost; odtod solidarnost s preteklostjo in bodočnostjo, historična solidarnost.
Razpletimo nekoliko te raznolike vezi, ki tvorijo moralno solidarnost!
Človek se rodi z nekim gotovim organizmom: tako ustrojstvo ima, tako kri, tako živčevje, take fiziologične dispozicije. S tem je v kali že določena neka prvotna čud, dano je neko intelektualno in moralno razpoloženje, neka "kakovost" duha, neka "tendenca" volje, neki zametek svojske individualnosti.
Umsko delovanje in delovanje svobodne volje kajpada ni fiziologičen pojav, ampak pojav druge vrste, duševen, psihičen pojav, vendar čisto duševno, psihično življenje ni neodvisno od fiziologičnih dispozicij. Škoda, da ni Marion natančneje obdelal te zanimive tvarine. Marion pravi kar skratka: vzrok tega pojava je "kri", ali bolje "živčevje", "poglavitna podstava in orodje psihičnega delovanja".
Krščanska filozofija se bavi z veliko skrbnostjo s tem vprašanjem. Že Tomažu Akvinskemu ta pojav nikakor ni bil tuj, ampak ga je že on filozofično-znanstveno raztolmačil.
Človek je čutno-duhovno bitje. Čisto duševno življenje je v zvezi s čutnim življenjem in čutno življenje se snuje na fiziologični, organski podlagi. Čuti imajo svoje organe in osrednji organ vsega čutnega življenja so možgani ali recimo živčevje, saj možgani niso drugega kakor središče živčevja. Karkoli torej vpliva na čutnost, domišljijo in čutno teženje, vpliva na živčevje; a tudi naobratno, karkoli vpliva na živčevje, vpliva na čutno teženje in domišljijo. Žive tvorbe domišljije in močni afekti kar vidno in čutno vplivajo na živčevje: bitje srca, utripanje žile, tok krvi se čutno izpreminja pod njih vplivom. A prav tako izpremembe živčevja čutno vplivajo na domišljijo in čutno teženje: vsled telesnega razpoloženja se loteva človeka veselje in žalost, sanjavost, poželjivost, strah ... Razne dispozicije živčevja so torej v zvezi z raznimi pojavi čutnosti. A neko dispozicijo ima živčevje že izpočetka. Potem takem ima že tudi neko kakovost čutnosti. V tem človeku je močnejši ta plat čutnosti, v onem druga; ta je bolj razpoložen za to stran čutnega želenja, oni za drugo stran. Tu je preformirano to, kar imenujemo temperament, čud (naturel), srce.
A pojdimo še dalje! Čutnost vpliva zopet na zgolj psihično delovanje. Um je sicer netvarna, psihična sila, vendar se ne more dejstvovati brez domišljije. Domišljija mu daje "material", predstave, brez katerih duh ne more razbirati pojmov, snovati idej. Zato za duševno življenje ni vse eno, kako je razpoložena domišljija, oziroma kako so razpoloženi možgani, organ domišljije. Fiksna predstava v domišljiji je kriva fiksnih idej, zmešanost domišljije je kriva blaznosti. Kako močna je časih sila domišljije in kako potisne v ozadje vse drugo duševno življenje, za to so najboljši zgled pojavi — halucinacije ... Kajpada so to nenormalni pojavi, a dokaz so, da tudi v normalnem stanju domišljija neprestano vpliva na umski razvoj duševnega življenja. Zato sklepa po pravici sv. Tomaž, da so zavoljo organičnega razpoloženja nekateri sposobnejši za spoznavanje kakor drugi. Toda tudi čutno želenje vpliva na um. Čutno želenje je združeno s prijetnim ali neprijetnim občutjem in to občutje vpliva najprej na domišljijo, a po domišljiji zopet na umsko sodbo. Kar nam je všeč, se nam rado vidi tudi pravo. "Iz želje vera nam rodi se rada ...", kakor pravi Stritar. S tem pa, da vpliva čutnost na umsko spoznanje, vpliva posredno tudi na voljo. Saj je volja v najožji zvezi z umom. Svobodna volja je celo mogoča le na podstavi umskega spoznanja in umske refleksije. "Ignoti nulla cupido." Človek ne more zaželeti, na kar nikdar ni mislil, a še manj more voliti in izbirati, če nima uma, ki se zato po pravici imenuje tudi razbor. Če strast prevzame vsega človeka, si svobodna volja le težko pribori gospostvo, ki ji gre, a še težje voli in deluje po pameti. Zato pravijo, da je strast slepa in da strast usužnji človeka. Sv. Tomaž sodi, da je za ta pojav še drugi psihologični vzrok, namreč le ta, ker vse duševne sile izvirajo iz ene duše. Če ena sila prevladuje s svojo močjo, druge tedaj oslabe. Kadar je torej strast močna, pravi sv. Tomaž, volja oslabi in se ložje vda čutnim željam. Da ta dokaz ni brez jedra, se lehko v sak prepriča, kdor opazuje sam sebe. Celo vegetativne sile so tako v zvezi s psihičnim delovanjem. Kadar močno delujejo vegetativne sile, človek le iztežka misli; a zopet če človek mnogo misli, oslabi vegetacija.
Skratka: živčevje je organ čutnega življenja, a čutnost neprestano vpliva na čisto duševno življenje, zatorej je jasno, da neka gotova dispozicija živčevja, bodisi pridobljena ali vrojena, ni brez vpliva na duševnost, na duha, na voljo, na človekovo moralnost in nravno individualnost. To je resnično dno v takozvanem zakonu dedičnosti; to je resnično jedro atavizma2.
Človek torej že z rojstvom podeduje nekaj, od česar je bolj ali manj odvisna njegova bodoča osebnost, njegova moralnost (v razloženem zmislu). Seveda ni misliti tu le na vpliv neposrednih roditeljev, ampak na celo vrsto pradedov; nekatere dispozicije se lehko dedujejo od rodu do rodu, druge se vsled drugih vplivov ne dedujejo; eden podeduje te, drugi druge dispozicije. Tu je težko določiti kaj trdnega in stalnega. Gotovo je le to, da vlada taka dedičnost. Odtod telesna sličnost, odtod tudi duševna sorodnost, ki jo opazujemo med stariši in otroki v celih rodovinah in rodovih, kajpada z mnogimi inačicami in mnogimi izjemami, ker se dispozicije neprestano križajo ter delujejo še nebrojni drugi vplivi, v duševnem oziru pred vsemi drugimi svobodna volja. Bistrost, paznost, razboritost duha ali pa topost, razmišljenost, nerodnost; živahnost, obraznost, umetelnost domišljije ali pa mrtvost, suhota, neukretnost; krepostnost srca ali strastnost, — v vsem tem je mnogo podedovanega in prirojenega. Da pa to ni brez vpliva na moralnost in osebnost, o tem ne more biti dvoma. Vse to je izpočetka latentno, a začne se polagoma javiti, razvijati in dejstvovati.
Poleg dedičnosti deluje na razvoj organizma in posebno tudi na duševnost fizični milje, zemlja, okolica, klima, hrana... A naravnost na duševnost začne delovati prva vzgoja. Podstava vzgoje je prečudna plastičnost, obraznost človeške duševnosti zlasti v prvi mladosti. Marion pretresa vprašanje, kdaj se začne prva vzgoja. Nekateri sodijo, da mati vpliva že pred rojstvom deteta na njegove intelektualne in moralne dispozicije Posredno, kakor smo že rekli, gotovo. Materino življenje vpliva na razvoj detinskega organizma zlasti tedaj, ko je organizem še tako nežen. Prava vzgoja pa se začne z rojstvom. Sam Montaigne priznava, da so iz prve mladosti največje strasti in da je najvplivnejša vzgojiteljica — pestunja. Tedaj se začne razvijati v detetu duševno življenje, sile, ki so tičale v organizmu v latentnem stanju, se začnč dejstvovati, dispozicije, ki so bile s spočetjem položene v otroka, začne vplivati in določati duševnemu razvoju smer. Tedaj dete pod vplivom matere ali pestunje dobiva prve asociacije predstav in s tistimi predstavami se družijo prve čutne težnje, ki urejenim dispozicijam nasprotujejo ter jih zatirajo ali pa jih negujejo in pospešujejo in tako polagajo v duševnost prve navade. In navade, kakor pravi zopet Montaigne, so vladarice sveta!
Otrok začne obnavljati ene predstave, ponavljati vsled njih ena dejanja, a čim večkrat jih obnovi in ponovi, tem večji je nagon, tem močnejša je tendenca, da jih še obnovi in ponovi. In to je navada; neka pridobljena dispozicija, neko pridobljeno razpoloženje, vsled česar človek čuti gon ponavljati isto dejanje. Dejanje, ki je izpočetka morda neprijetno, začne prijati, da, izpremeni se v pravo potrebo. Navada je nekak mehanizem, avtomat, ki deluje malone sam od sebe. O priliki in nepriliki vstaja v duši priljubljena predstava, ž njo pa se vzbuja gon, ostvariti, udejstvovati tisto predstavo. Tako prva vzgoja s svojim močnim vplivom lehko obrne vso čutnost otrokovo v eno smer, v dobro ali slabo, seveda ne neodvisno od vrojene preformacije. Vse to se godi že v dobi, ko se še ni vzbudila v otroku svest. Naravno je, da se ta vpliv skuša polastiti vse duševnosti otrokove, vse osebnosti, da se skuša uveljaviti tudi v njegovem moralnem naziranju in življenju. Ko se zbudi zavest, ko nastopi gospostvo v duševnem življenju svobodna volja, so že v duši druge močne sile — navade. Volja je svobodna, vendar te sile niso brez vpliva; nagibajo jo na svojo plat, v svoje smeri, in umevno je, da jo kaj lehko tudi zares nagnejo, če pamet ne zre z veliko pozornostjo na svoje cilje. Recimo, da se volja vda sedaj in drugič. Takoj se začne tudi v volji ponavljati isti proces; začne se preformirati dispozicija, in ker radovoljna, zato moralna navada ali razvada.3 Pogubno za moralnost je seveda, če je navada zla. Zakaj taka zla navada voljo bolj in bolj usužnji v greh. Pamet sicer vidi, da tako ni prav, toda moč vplivov je prevelika. Tedaj se živo uresničuje, kar je izpovedal poganski rimski pesnik: Video meliora proboque, deteriora sequor! Vem, kaj je prav, a delam ne tega!
Dejali smo: pamet vidi, kaj je prav ... Da, nekaj časa je to resnično, dasi je nelogično — človeško življenje je marsikdaj nelogično! — toda ne za vedno in ne za dolgo! Marion dobro omenja, da vlada v človeški duši še drugi zakon, mi bi ga imenovali zakon harmonije. Dušne sile so tesno združene druga z drugo, močno vplivajo druga na drugo. Zato človek vedno skuša vse sile spraviti v soglasje: pamet in voljo, misli in dejanja. Človek skuša opravičiti svoje navade in naj si jih je tudi pridobil nesvestno in neradovoljno. Če jih ni mogoče opravičiti z resničnimi načeli, jih skuša opravičiti s sofizmi. Čuvstvo dolžnosti, pravi Marion, živi tako globoko v duši, in potreba, da ravnamo po načelih in da ničesar ne storimo, kar bi nasprotovalo pameti, je tako velika, da se dejanja vsilijo pameti, če se pamet ne more vsiliti dejanjem! Ali pamet ravnaj dejanja, če ne, pa dejanja potvarijo pamet! Kajpada ne hipoma, ampak počasi, počasi ... T o je psihologičen zakon: vsa naša nagnjenja, vrojena ali pridobljena, dobra ali zla, vse naše navade skušajo določevati naše ravnanje, a skušajo tudi izpremeniti se v umske nagibe, v načela, če ne prava, pa vsaj sofistična, da opravičijo to ravnanje! Navade dejanj se izpreminjajo v navade duha. Človek sodi, kakor živi!
Tako prva vzgoja v detinski dobi vpliva daleč naprej, v tisto dobo, ko bo mladenič mislil in iskal razlogov za svoje življenje.
Toda ni mogoče časovno ločiti vplivov od vplivov. Življenje pljuska okrog človeka, v vsakem hipu deluje nanj nebroj vplivov. Že o prvi vzgoji deluje mnogo drugih vplivov, vpliv starišev, drugih otrok, drugih ljudi. Skoraj se pridruži vpliv druščine in potem vpliv šole in učiteljev. Tedaj se začnč razvijati zlasti umske sile. Šola nudi človeku neke misli, ideje, nazore o življenju. Zakon harmonije, ki smo ga zgoraj omenili, tukaj deluje v nasprotnem zmislu. Ideje, ki si osvoje duha, skušajo osvojiti si tudi srce in uveljaviti se v življenju.
Potem pridejo krize življenja. Človek dorašča. Tedaj je zelo kritična doba, doba močnega čuvstvovanja in bujne domišljije. Pamet le težko brzda čuvstva in odvisno je največ od drugih, kako preboli mladenič to krizo srca. Skoraj je treba voliti poklic. Ni je bolj važne reči v življenju, je dejal Pascal, kakor je le ta, voliti poklic! Vsak poklic človeka nagiblje, da se dejstvuje. A dejstvovanje vpliva zopet na srce in glavo. Zato poklic zares dela človeka: izpopolnjuje ga ali pohujšuje! Velika kriza življenja, pravi Marion, je tudi zakon.
A ves ta čas že okroža človeka tudi burno življenje človeške družbe. Človeška družba deluje neprestano nanj. Človek ni bitje samo za-se osamljeno sredi sveta, am pak družabno, socialno bitje, ki živi v družbi, za družbo in pod vplivi družbe. Odtod socialna solidarnost.
Marion je preučil tudi vplive družbe na človeka, socialne vplive, ter našteva pet činiteljev socialne solidarnosti: simpatijo, posnemljivost, moralno nalezljivost, javno mnenje pa modo.
Simpatija — najbolj tajna vez družbe — je neki psihologični nagon, ki druži zlasti bitja iste vrste, da sočuvstvujejo druga z drugimi. Javi se posebno živo kot ljubezen, kot prijateljstvo, kot občudovanje. Simpatija je vrojena, zato se kar taka nič ne ozira na to, ali je pametna ali ne, ali je koristua ali ne. A svojsko je simpatiji le-to, da nas vedno nagiblje, da bi čuvstvovali, mislili, delali kakor oni, ki so nam simpatični. To izvira nekoliko že iz nezavestne želje, da bi bili simpatičnim osebam všeč. Zato je simpatija velika činiteljica korupcije ali pa izpopolnitve, prva nositeljica dobrih ali slabih vplivov — le grand agent de corruption ou de perfectionnement, le vehicule par excellence des influences bonnes ou mauvaises, pravi Marion. Opomniti pa je, da je vpliv simpatije vzajemen. Tu velja staro načelo: Amicitia pares aut invenit aut facit. Ljubezen je sorodstvo duš in src. "Povej mi, s kom občuješ, in povem ti, kdo si!" Glede na prijateljstvo je to tudi v obče znano. Toda resnično je tudi za občudovanje. Naravno je, da bi bil človek rad podoben onemu, ki ga občuduje. Ampak kakor tudi planetje vplivajo s svojo privlačnostjo na solnce in ne samo solnce na planete, tako je tudi tukaj. Človeku je rado všeč, da ga drugi občudujujo, zato se lehko ozira malce tudi na to, kaj ljudem "imponira". Človek je vedno nekoliko suženj tistih, katerim je malik, pravi po pravici Marion. Popularnost je vedno tudi nekaka spona, seveda slaba ali pa časi tudi dobra! Samo po sebi je dobro, če človeka drugi občudujejo, to mu vzbuja čuvstvo in zavest osebne časti, in ta zavest je dobra obramba moralnosti, ker človeka vzpodbuja na delo, mu sladi delo ter ga čuva stranpotov. Če občudovanje izvira iz zdravega mišljenja! Toda časih je popularno to, kar je pokvarjeno. Tedaj množica občuduje njega, ki najdrzneje kaže svojo izkvarjenost. Tako tedaj popularnost še bolj kvari popularne "junake", a "junaki" zopet vzvratno še bolj kvarijo množico! Marion dobro poudarja, da zlasti tudi drzni zločini, rafinirana pohot sploh moralne ekstravagance razburjajo domišljijo in vzbujajo neke vrste občudovanje. V vsakem človeku tiči nekaj neredne radovednosti, nekaj poželjivosti. To take stvari rede in negujejo. Odtod tista strast, s katero nekateri prebirajo sodne razprave, kronike škandalov itd. Ni mogoče tajiti, da tako berivo vpliva z močjo sugestije na bolj razpoložene ljudi in da je mnogokdaj krivo novih sličnih zločinov. Zato, pravi Marion, moralisti ne morejo odobravati, da časnikarstvo vse take stvari vlači v javnost.
Tako torej simpatija druži ljudi s silo neke duševne privlačnosti in vpliva neprestano na njih moralnost, časih dobro, a še rajši slabo, ker je privlačnost zla na svetu često močnejša kakor pa privlačnost kreposti! Simpatija že izvira iz neke duševne sorodnosti. Toda ta sorodnost je časih le delna in neznatna. A moč simpatije začne delovati in deluje počasi počasi, a neprestano. Sorodnost in podobnost je večja in večja. Nesvestna logika naše duše nas sili, da spravimo um in srce v harmonijo. Zato simpatična osebnost bolj in bolj prevladuje v naši duši in si skuša osvojiti vso našo osebnost. Če smo občudovali strasti, nam strasti počasi vsilijo tudi sorodna načela, načela si usužnijo počasi voljo, naša duševnost se obrne v nove smeri, mi smo moralno drugi ljudje!
Iz simpatije izvira posnemljivost. Posnemljivost ni svojska človeku, ampak se nahaja v vsem višjem živalstvu, je pa najbolj splošna oblika naše duševne plastičnosti, obraznosti, ki se javi zlasti v mladosti. V mladosti je človek vsled nežnosti vsega organizma zlasti dovzeten za vse vtise in vplive, zato ima tudi zlasti tedaj razpoloženje, da posnema brez posebnega premiselka druge ljudi, njih ravnanje in vedenje. Na vse reagira nekako avtomatično. Človek ima po naravi nagon, da dela, kar vidi, da drugi delajo. Smeh in jok -- vse prime človeka, da se tudi on smeje, da tudi on joka. Najložji je pouk z zgledom. Ljudje, pravi duhovito Marion, instinktivno drug drugega "kopirajo". Človek nehote zaide v "diapazon" drugih. Ljudje so drug drugemu jek. Posnemljivost provzroči često kar močne struje. Začne se gibanje od kake izredne, popularne osebnosti ter se širi dalje in dalje; in sicer vedno hitreje in močneje: zakaj vsak človek je zopet bolj ali manj novo središče gibanja. Tako v armadi eden, dva vojaka, malo vojakov provzroči popoln upor; tako v zavodu ta ali oni vse zmeša; v šoli en dijak ves razred prevrne in izkvari. Tudi zločini, samomori ... vzbujajo posnemljivost, zlasti če so prikupljivo opisani. Nič ni tako nalezljivo, pravi Rochefoucauld, kakor zgled, in mi nikdar ne storimo kaj slabega ali dobrega, da ne bi tega za nami storili tudi drugi!
Posnemljivost je tako močna, da se časih izprevrže kar v bolezen. Pathologija se posebej bavi z nevropathičnimi pojavi nepremagljive posnemljivosti.
Da posnemljivost ni brez velikega vpliva na moralnost, je pač lahko uvideti. Zakon duševne harmonije vlada tudi tukaj. Najprej so dejanja vsled posnemljivosti nekako avtomatična. Ko se jih človek prav zave, nastopi alternativa, da jih radovoljno nadaljuje ali pa da se jim odpove. Seveda je ložje kar nadaljevati jih kakor pa se jim odpovedati. Če se jim volja vda, mora dosledno spraviti pamet z njimi v harmonijo, t. j. vzgojiti mora počasi misli in nazore, ki se ujemajo z dejanji. Delovanje, ki je bilo izpočetka nekako nesvestno in neradovoljno, je sedaj svestno in radovoljno, moralno dobro ali slabo.
S posnemljivostjo zelo sorodno je to, kar imenuje Marion "contagion morale", moralno nalezljivost. Na človeka ne vplivajo samo zgledi, ampak kar naravnost tudi misli, čuvstva drugih ljudi, ki jih javijo z besedo. Tudi tukaj je zadnji razlog in zadnji pogoj simpatija, neka naravna sorodnost src in duš. Kar zveni v eni duši, to začne odmevati v drugi duši; kar čuti eno srce, s tem začne sočuvstvovati drugo srce. Tudi v dušah in srcih vlada zakon "resonance". Ta vpliv je dober ali slab, le da je slab vpliv navadno bolj očividen. Zgodovina nam pripoveduje o pravih moralnih epidemijah. Časih se okužijo celi sloji; kakor kalna reka se vali korupcija po človeški družbi.
Rod vplivom simpatije, posnemljivosti, duševne nalezljivosti se počasi tvori to, kar imenujemo javno mnenje, moda.
Javno mnenje je obseg sodb o tem, kaj je dobro, kaj slabo, ki vlada splošno v družbi. Te sodbe so izrečna načela, maksime, ali pa se kažejo le v načinu, kako družba živi. Javno mnenje ni nujno slabo. Lehko je razmeroma dobro, in tedaj drži ozir na javno mnenje tudi slabejše ljudi nekako na površju, da se ne pogreznejo pregloboko. Kajpada vleče tudi neprestano boljše elemente na svoj nivo. Človek bi rad bil v soglasju z drugimi; v tem je moč javnega mnenja. Tudi tukaj torej javi svojo moč zakon harmonije. Človek je osebnost, zato bi rad bil v soglasju sam s seboj; a človek je tudi socialno bitje, zato bi rad bil v soglasju z drugimi. Javno mnenje je v jedru lehko pametno, a svoje moči ne dejstvuje toliko zato, ker je pametno, ampak ravno zato, ker je splošno. Tu tiči velika avktoriteta javnega mnenja.
Javno mnenje dela vsak človek. Vsak ima nekaj vpliva na druge in ta vpliv se širi in dejstvuje kot neki dasi časih sila neznatni činitelj javnega mnenja. A pravi početniki javnega mnenja so močni duhovi, s strastnim srcem, z živo domišljijo. Ti dajejo smer, ti dajejo odločilno vsebino.4
Izreden nositelj javnega mnenja je jezik. Naše besede so delo našega duha in srca, zato tiči v njih vpliv duha in srca. Jezik ima torej v svojih besedah, svojih frazah tudi vpliv morale in zato zopet moralno vpliva na našega duha in na naše srce. Recimo, da kako grdo dejanje imenujemo vedno z evfemistično besedo. Evfemistična beseda počasi pokrije tudi dejanje samo z evfemizmom. Če imenuje družba prešuštnico vedno le evfemistično "galantno ženo", je dosti naravno, da bi prešuštvo samo izgubilo znak sramote, in marsikaka žena bo "galantna", ki ne bi bila nikdar prešuštnica! Če je človek brez sramu le "človek brez predsodkov", bo marsikdo brez predsodkov, ki ne bi hotel, da bi se mu reklo: to je brezsramen človek! Tak e fraze, pravi z veliko moralno resnobo Marion, izvestno že zrcalijo moralno stanje gotovih krogov, a prav tako izvestno je, da to stanje vedno bolj utrjajo in širijo v vedno širše kroge človeške družbe.
Sodbe, ki počasi dobivajo gospostvo v javnem mnenju, se polagoma izpremene v modo. Če so krive sodbe, preide ž njimi prav toliko predsodkov v modo. Moda je socialna navada. Seveda sedaj ne mislimo na vnanjo modo, am pak le na notranjo, duševno, moralno modo. Opomniti pa je, da notranja moda močno vpliva tudi na vnanjo. Zakon, ki se po njem to godi, nam je že znan. Zakon harmonije — kakor smo ga imenovali — terja, da se notranjost sklada z vnanjostjo in vnanjost z notranjščino. Zato se vnanja in notranja moda vzporedno širita. Druga vpliva na drugo.
Preden začne otrok sam misliti, že vzprejema sodbe drugih; najprej pasivno, ne da bi jih umel; potem jih ponavlja; končno uporablja. Ko se zave, da so te sodbe morda nemoralne, bi jih lehko premenil. Toda ložje je živeti, kakor je živel, po krivih načelih kakor premeniti načela in zavoljo njih tudi življenje. Zato kaj rad začne opravičevati svoja načela, svoje predsodke. Razlogi se že dobe. Glavni razlog je pa ravno moda. Tako žive in mislijo vsi, čemu bi jaz drugače? Da, moda je jarem, ki si ga človek ne osvobodi tako lehko! Če tudi ne bi bilo zložneje in prijetneje živeti dalje po predsodkih, že moda sili človeka, da živi tako dalje. Težko je plavati proti reki. Moda ima moč tiranije. Izvečine se človek malone nesvestno vda v suženjstvo mode, menj in menj čuti nje težo, naposled kot suženj tudi sam utrjuje in vzdržuje nje oblast ...
Tiranija časovnega duha, javnega mnenja in mode bi bila naravnost usodna ne le za posameznike, ampak za cele narode, za vso človeško družbo, ko ne bi bila vsadila priroda v dušo še nekega nagona, ki se upira tej tiraniji. Toda v človeku živi nagon odpora, duh opozicije, sila reakcije. Ta činitelj se javi kot antipatija, kot želja po novostih (rerum novarum cupido), kot hrepenenje po neodvisnosti.
Kakor v fizičnem svetu poleg privlačnosti (atraktivne sile) deluje odbojnost (repulzivna sila), tako v duševnem in moralnem svetu poleg simpatije apatija. Vir apatije je različen, kakor je različen vir simpatije. Splošni vir je neka različnost, ki po antipatiji zopet poraja nove nesličnosti. Različnost značajev, čudi, vzgoje, mišljenja in teženja, konflikt strasti in interesov ... vse to je lehko vir antipatije. Veliko ulogo igra seveda tudi samoljubje. Pod vplivom samoljubja celo največja sličnost najrajši vzbudi antipatijo. Človeku je kaj rad apatičen bližnji, v katerem kakor v zrcalu zre svojo lastno dušo in nje slaba svojstva. Tudi zavist je rodovitna mati antipatij.
Antipatija, duh opozicije, duh kritike, želja po neodvisnosti, po originalnosti, so tiste sile, ki preprečujejo, da časovni duh počasi vsega ne obvlada in podvrže. Te sile razburkavajo javno mnenje, da se ljudje zopet zavedo sami sebe in svoje svobode, ter da pomislijo, ali niso morda njih sodbe le predsodki, njih mode le konvencionalne laži. Toda imajo še drugi moralni vpliv in sicer na tiste, v katerih se vzbujajo in po njih tudi na druge. Te sile nagibljejo človeka, da drugače misli, drugače sodi, drugače dela kakor drugi. Če oni tako, ti inako; če oni inako, ti tako. Vodilo in merilo ni resnica, ampak ravno le antipatija, opozicija, kritika! V tem pa tiči moralni pomen teh sil! Sčasoma se ustanovi v človeku neko stanje kriticizma, opozicije. Kakor vsaka sila, tako tudi te vplivajo na sorodne duhove in si jih podvržejo. V nesorodnih duhovih pa rode zopet odpor, ki somerno raste in se množi. Tako nastane v družbi razdor in razkol z vsemi posledicami, ki jih imajo razdori in razkoli.
Vsi ti činitelji, ki delujejo v sodobni družbi, v družini, v državi, v človeštvu sploh, delujejo tudi na bodoče generacije. Vsaka setev je nekaj časa v nekakem latentnem stanju, a potem vzkali in obrodi. Vsaka bolezen se nekaj časa skrivaj pase po organizmu, potem pa se pokaže. Tako tudi ti činitelji delujejo počasi počasi dalje, dostikrat neopaženi, a končno se pojavi njih moč. Vsak rod je potopljen v neki "historični milje" (le milieu historique). Iz njega črpa predsodke, strasti, mržnje ... Ta historični milje pa tvorijo iz večine uprav rečeni činitelji, podedovani od prejšnjih generacij. Tako prošlost moralno vpliva na bodočnost, zamrle generacije na bodoče rodove. Moralna solidarnost veže tudi dobe z dobami, rodove z rodovi ...
To je veliki pojav in veliki zakon moralne solidarnosti. Človek je svoboden in družba je svobodna. Vendar človek raznotero vpliva na družbo, a družba nanj. Človek vpliva na usodo družbe, družba na njegovo usodo. — — —
Le - te so vodilne misli Marionove knjige o moralni solidarnosti. Kako je z moralno solidarnostjo v zvezi socialna odgovornost življenja?
* * *
Človek ni bitje samo zase, človek je socialno bitje. Družba vpliva na človeka, a tudi človek vpliva na družbo. Odtod moralna solidarnost! Človek je solidaren z družbo, nje moralnostjo, nje usodo. Seveda solidaren po svojem vplivu! Čim bolj vpliva na družbo, tem večja je njegova solidarnost. Kdo ne čuti, da tu prehajamo že iz moralne solidarnosti v socialno odgovornost? Ker človek vpliva na družbo, zato je ž njo moralno solidaren. A če je solidaren, je tudi odgovoren! Iz m oralne solidarnosti izvira socialna odgovornost.
Seveda v pojmu moralne solidarnosti, kakor ga je ustanovil Marion, je marsikaj, za kar človek ni odgovoren, ampak so odgovorni drugi, ali pa tudi ti ne. Za podnebje, v katerem se rodimo, za prirodo, ki je krog nas, nismo odgovorni ne mi, ne naši pradedje, vsaj navadno ne. Če izločimo take činitelje; če dalje izločimo vplive družbe na nas: tedaj ostanejo kot sestavine moralne solidarnosti naši vplivi. Za to, kar je od nas, smo odgovorni mi! Za to, kako naša osebnost, naše življenje, naše mišljenje vpliva na druge, za to smo odgovorni mi. Z dejstvovanjem (seveda svobodnim in zavestnim) našega življenja na druge se začenja socialna odgovornost našega življenja! In ta odgovornost ni majhna, kakor ni neznatno dejstvovanje našega življenja na druge!
Nemogoče je vse opaziti in pokazati, kako eno življenje vpliva na življenje drugih ljudi. Mogoče je označiti ta vpliv le tipično. Tipično bi označili socialne vplive človeškega življenja nekako takole. Drugi imajo od vas in vašega življenja ali bit in vzgojo; ali ne biti, toda vzgojo; ali ne biti, ne vzgoje, a zgled; ali vi delujete nanje z besedo; vi delujete nanje s pismom; končno vi delujete nanje posredno po drugih.
Bit in vzgoja! Stariši so odgovorni za svoje otroke. Med stariši in otroki vlada zakon dedičnosti. Zato sega odgovornost starišev daleč nazaj v njih življenje. Dostikrat so bolezni otrok le posledica nerednega življenja starišev. V mladih dneh je ta ali oni nakopaval bolezni, časih celo ostudne bolezni, za otroke poznejših let. On je odgovoren za vso bedo, za vso nesrečo svojih otrok! Ta ali oni je redil strasti v svoji duši, strasti, ki so zapustile globoke sledi v njegovem življenju, strupene kali v njegovi krvi. On je odgovoren, če so otroku te strasti v "krvi"; odgovoren, če se jim otrok vda ter morda bedno konča bedno življenje!
Stariši vplivajo z vso svojo osebnostjo na otroke v njih najnežnejši dobi. Tedaj jim cepijo v dušo kreposti ali strasti, tedaj jih navajavo na navade poznejših let, tedaj določujejo smeri njihovemu življenju. Narodna modrost pozna nebroj rekov, ki izražajo to misel: "Kakršna setev, taka žetev. — Kakor preja, tako platno. — Jabolko ne pade daleč od jablane. — Kakor starci pojo, tako mladi cvrče; kakor starci delajo, tako se mladi uče. — Kakor oče, tako sin. — Kakor mati prede, tako hči tke. — Kakršna mati, taka hči. — Kaka matka, taka Katka"... Vsa ta narodna modrost je tudi živa priča za socialno odgovornost človeškega življenja!
Stariši so odgovorni za telesni in duševni razvoj otrok. Če vplivajo na otrok razvoj stanovanje, hrana, obleka, zrak, gibanje, igre so stariši odgovorni, ako jim po svojih močeh ne dajejo tega ali onega, kakor je prav. Če na otroka silno vpliva pestunja, prva druščina ... , so stariši odgovorni tudi le tu!
Vzgoja! Kakor mogočen činitelj v človeškem življenju, navadno poleg svobodne volje pač najmogočnejši! Vi ste odgovorni za vzgojo, vi učitelji, katehetje, profesorji! Vi sejete nazore v duše, vi dajete tendence srcem. Mnogo življenje je malone vse delo vašega življenja. Vaša osebnost; vaše mišljenje, vaše čuvstvovanje; vaša skrb, vaša nebrižnost; vaša ljubezen, vaše sovraštvo ... to so udarci dleta, s katerim klešete kipe človeških osebnosti. Zadnja večerna molitev marsikaterega človeškega življenja je molitev za vas, naj se človek tega zaveda ali ne! A tudi marsikatera obupna kletev potapljajočega se življenja je kletev na vas! Čigar je šola, tega je mladina; čigar mladina, tega je bodočnost. Vaša je šola, vaša mladina, vaša bodočnost! A vaša je tudi — odgovornost!
Vzgled, beseda, pismo! ... Tu smo vsi, ki delujemo, ta z besedo, oni z zgledom, drugi s pismom. Vsi obrazujemo druge po sebi; vsi sejemo svoje misli v razore človeških src; vsi skušamo udejstvovati v drugih svojo osebnost, svoje mišljenje, svoje teženje. To je naravni nagon, kajpada! Da vplivamo, zato splošno nismo odgovorni. Mi nismo dali zakonov simpatije in apatije, teh velikih činiteljev moralne solidarnosti. Toda kako vplivamo, zato smo pač odgovorni, odgovorni z vsem svojim bitjem in žitjem! Naša osebnost je končno le naše delo — svobodna volja je najgloblji činitelj našega življenja! — zato smo tudi za vpliv svoje osebnosti odgovorni. Odgovorni smo za zgled, ki ga dajemo s svojim življenjem. Čim močneje vpliva naš zgled, tem večja je naša odgovornost. Čim širše sega naš zgled, tem večja je zopet naša odgovornost. Drugo je biti v zgled starcem, ki so njih poteze že davno določene in malo izpremenljive, drugo mladeničem, ki se jim pravkar oblikuje značaj, drugo otrokom, ki jim sega zgled najgloblje v dovzetno dušo in ostaja tam najdelj! Zato je tudi druga in druga odgovornost. Znano je ono "gorje!" ki je je zaklical Kristus pohujšljivcem mladine. A kaj se pravi pohujševati kakor zlo vplivati?
Zelo bi se motil, kdor bi iskal za pohujšanje bogve kakih grehot! — Tak pač ni preučil psihologičnih zakonov, ki se na njih snuje moralna solidarnost! Treba je časih le majhnega vpliva na dovzetno dušo! Časih nesrečen dovtip otruje dušo, časih malomarna beseda, časih prikrito namigavanje in lasciven smeh. Seveda je odgovornost brezsramnega zapeljivca, računajoče kokete vsa druga! Sicer pa to ni edino. Pohujšljivec ni le tisti, ki krade nedolžnost src! Ali mar ni zlo, če zamorite mladeniču vero v duši? Zlo je in strupeni vir vsega zla! Zamoriti vero je zamoriti vest. A brez vesti je človek pač brezvesten! Kajpada se vera ne zamori z eno besedo, toda tu velja rek: vsaka rani, zadnja umori! Vero mori otroku v duši oče, ki hodi namesto k maši na lov. Res da je maša le en obred krščanske religije, in res da le cerkvena zapoved veleva iti vsako nedeljo k maši — toda v duši otrokovi je religija v konkretni obliki katoliške religije in katoliška religija v konkretni obliki Cerkve. Zatorej kdor Cerkev prezira, prezira religijo, in kdor s slabim zgledom mori v duši otrokovi spoštovanje do Cerkve, mori tudi religijo in vero! Vero mori v mladinskem srcu mati, ki zabavlja zoper duhovščino, škofe, papeža. Zakaj zopet: hierarhija predstavlja Cerkev, Cerkev religijo in vero. Vero mori v duši vernega mladeniča tovariš, ki ga pomilovalno zasmehuje radi vere, in mori jo tembolj, čim intimnejšega prijatelja se dela in čim bolj s svojim znanjem ali vsaj z drznim nastopom "imponira". Vero mori dijaku v srcu učitelj, ki z zlobnim podsmehom omenja cerkvenih naukov ali institucij, češ, jaz bi vam že povedal, kako in kaj, a vi bi se "pohujšali", no, ko odrastete, itak zveste! Vero mori v ljudski duši duhovnik, ki drugače uči, drugače živi. Toda kdo bi doznal in dognal vse tiste vplive, sedaj očitne, sedaj potajne, sedaj močne, sedaj neznatne, ki prehajajo po zgledu, po besedi, od naše osebnosti na druge, v njih srca, v njih dušo, v skrivnostno središče njih osebnosti! Kakor od tvarnih predmetov neprestano prehaja valovanje etra na vse strani čutnega sveta, tako se neprenehoma dejstvuje naša osebnost v moralnem vesoljstvu.
Toda beseda je bežna, naša osebnost netrajna. Vpliv netrajne osebnosti in bežne besede ustali pismo. Naše nazore posreduje drugim znanstvo, naša čuvstva umetnost, Knjige, brošure, revije, časniki ... to so so le mediji, ki po njih prehaja naš vpliv na druge; prehaja na druge, do katerih ne moremo, ker nas ločijo od njih kraji, ker nas ločijo od njih časi. S pismom in tiskom se naša osebnost pomnoži. Vrzite med svet tisoč izvodov naše knjige, naša osebnost se je potisočerila; na tisoč krajih govorimo ljudem in jim sugeriramo svoje misli in svoja čuvstva. S pismom in tiskom se naša osebnost ovekoveči. Stoletja lehko minejo, kar je izginil človek s pozorišča sveta, a njegov duh živi v njegovih spisih in še vedno obvladuje srca ljudi!
Kdo ne vidi, da pismo silno potencira socialni vpliv, a tudi socialno odgovornost človeškega življenja?
A sedaj dodajmo še vsemu temu posredni vpliv! Dedičnost, vzgoja, zgled, beseda, pismo ne delujejo le na poedinca, ampak po tem zopet na druge in vsak teh drugih zopet na druge. Vsak, ki nanj vplivamo, je oseba, ki ima isti nagon, da tudi sam vpliva na druge, da se tudi sam udejstvuje v drugih. Če smo mi središče od katerega izhajajo vplivi na druge, je vsak drugi tudi tako središče. V vsakem se naši vplivi osredotočijo; časih oslabe pod vplivom njegove svobodne volje in dovzetnosti, časih se okrepe; a potem izhajajo od njega kot od novega središča. Tako se en vpliv potisočeri in deluje kot tisočera moč. To je tista strašna sila socialnega vpliva, ki ji težko najdemo primere v fizičnem svetu. Kakor se ena strupena kal razcepi in vsak del živi sam zase ter se zopet deli in tako dalje in tako dalje: tako se množi in plodi socialni vpliv. Težko je zatreti kako epidemijo, treba je zamoriti vsako kal: težje je zatreti socialni vpliv, ki je začel delovati! Ljudi ne morete pomoriti, celih družabnih slojev ne morete dati pod karanteno, vse družbe ne morete kontumacirati! Če se na Ruskem v kakem selu pojavi kuga, pravijo, da pridirjajo kozaki, potegnejo vrvi okrog vasi ter ne puste nikogar ne notri, ne vun. Ko se je kuga izdivjala ter vas izumrla, zanete požar ter vse upepele. To je radikalno, a moralne kuge ne morete trebiti tako! Rim ima indeks, da vanj samo zaznamenuje dela, ki so kakor kužna gnezdišča, a kakšen vik in krik žene ves "napredni" svet!
Nedogleden in nepreračunljiv je socialni vpliv človeškega življenja! En Arij je razplodil svoje brezverstvo po vsem tedanjem katoliškem svetu; en Focij je odtrgal milijone in milijone od katoliške cerkve; en Luter je otroval s svojo herezijo vse germanske narode! Kakor smo že dejali, vsak ni Arij, ne Focij, ne Luter, a nekaj tiste sile tiči v vsakem. Vsak vpliva na druge, nekateri na cel narod, nekateri na cele generacije, le da so ti vplivi često neopaženi, potajni, a zato nič manj resnični!
V pariški narodni knjižnici pravijo, da je srce Volterjevo v zlati posodi z napisom: "moje srce je tukaj, moj duh povsod!" To velja vsaj nekoliko o vsakem človeku. Vsak človek živi v drugih, če ne po krvi, pa po zgledih, besedah, pismu, po svojih vplivih. In če se v fizičnem svetu nobena moč ne izgubi, tudi moralni vplivi nekako vedno žive, kot živa energija ali latentno, sami v sebi ali v svojih posledicah. Življenje vsakega človeka, je omenil po pravici tudi Marion, vpliva na vso bodočnost. "Karkoli v celi vrsti generacij provzročimo s svojim vplivom, nič se ne bo izgubilo. Jaz torej delujem za prihodnost, t. j. za bodočo moralnost in srečo svoje družine, svoje domovine, vsega človeštva, kadarkoli se po svoji iniciativi, naj si je tudi omejena, vsaj nekoliko poboljšam; a vselej tudi, kadar padem, sejem seme zmot in blodenj, bede in nesreče v razore bodočnosti!"
Ti vplivi se sumirajo, multiplicirajo, potencirajo in tako tvorijo, če so zli, tisto, kar je imenoval Tacit "corrumpere et corrumpi saeculum vocatur". Corrumpere et corrumpi — vsesplošna intelektualna in moralna korupcija se imenuje saeculum, moderno, napredno, kulturno! Ti sumirani in potencirani socialni vplivi tvorijo velemoč tiska, tisto strašno silo, ki preti uničiti vsako samostojno mišljenje, razdreti vsako trdno in stalno prepričanje, pehniti vso družbo v razbrzdano intelektualno in moralno anarhijo!
Ne bodemo tega posamič dokazovali, saj je dokaz za vse to žalostni proces, ki se vrši pred našimi očmi. Denimo sem le dvoje, troje svedočb! Glede na časnike je pisal sam "Narodov" listkar "Stat nominis umbra": "Časopisi vodijo javno mnenje; imeli bi je le voditi, a žalibog prepogostem časopisi tudi delajo javno mnenje. Vsak neuradni časopis zove se samozavestno nezavisno glasilo naroda, samostalno glasilo narodnega, javnega mnenja. A koliko je v tem ponarejenega, za občinstvo izdelanega v posebnih občinstvu neznanih zakritih kovačnicah! Ona poudarjana nezavisnost je prepogostoma le našopirjena laž. Zaradi strankarskih, pogostem pa zaradi osebnih — sebičnih ozirov tepta časopis pravi blagor naroda ter slepi narodovega duha in ga zapeljuje v pogubne strani ... Prepogostem se širi (po časopisih) neki zlobni duh, neka hudobna moč, ki bi rada narod prevzela ter ga rabila za temačne in sebične namene ... Časnikarji (plačani, zavisni, neprestano lačni) zamolčujejo imenitne stvari ali jih komaj mimogrede omenjajo; nasproti pa vodijo mišljenje čitajočega občinstva v zatuhle kote, razjarijo mu domišljijo in vsilijo mu izmišljene ali neresnične stvari, tako da najbolj naravnega, najbližjega ne opazuje več z naravnimi zdravimi očmi. Občinstvo je nazadnje tako zbegano, da misli, da samo in nezavisno presojuje vsiljeno mu stvar ter še zapazuje ne, kako se je dalo najetim srakoperjem zapeljati in zvoditi. Le nihče naj ne misli, da se tako godi le neizobraženim čitateljem! Koliko pa je med tako zvanimi izobraženci res razumnih, presodnih čitateljev, ki se ne bodejo vsakemu možiceljnu na limanice vsedli...? Slabi časopis, popačeni duh časopisov pokvari polagoma celi vrsti naroda nravno in politično prepričanje ter mu okuži vso razsodnost o razmerah in ljudeh ...!" Dalje je omenjal listkar poročil o sodnih razpravah, o zločinih, o umazanih nenravnih rečeh. "S takimi poročili, je pisal listkar, se kvari le občna nravnost. S takimi poročili se narod ne izobražuje, še manj pa se mu blaži srce. Taka poročila le pačijo, pohujšujejo narod; taka poročila so prava kuga, ki narodu polagoma okuži nravno blago srce ter med njim širi zlobnost ..."
O umetnosti piše Lev Tolstoj: "Umetnost je v naši dobi največ kriva, da je tako izkvarjena najvažnejša stran socialnega življenja, namreč seksualna stran. Nebrzdana pohot je vzrok strašne moralne in telesne bede in silne izgube moči. Nebrzdana pohot je vzrok toliko zločinov in samomorov. Nebrzdana pohot je glavni vir vse človeške nesreče. In vendar kaj vidimo? Vsa umetnost ima malone edini namen opisavati, predstavljati, vzbujati seksualno ljubezen v nje raznih oblikah. Zmislite se le na vse tiste romane, ki jih polna literatura, na tiste slike in kipe, tiste plakate, opere, operete, romance! Moderna umetnost ima v resnici le en predmet: dražiti in širiti poltenost!"
O tisku sploh pa je pisal znani kremonski škof Bonomelli: "Zli vpliv slabega tiska je strašen in neizmeren. Če je dandanašnja družba na robu propasti, če se ji trga iz prsi krik groze in obupa, je tega kriv vsaj tri četrtine strupeni vpliv tiska, ta povodenj knjig in kužnih žurnalov, ki preplavlja Evropo. Kam jo bo vrgla? Kam ravno, nihče ne ve, a vsi katoličani in nekatoličani, liberalci in neliberalci vedo, da jo tira v propast, v skepticizem, v anarhijo, v nihilizem ...! Odkod ta družabna mizerija? Odkod indiferentizem v verskih stvareh? Odkod brezvestne in brezbožne maksime in teorije? Odkod ta kalna reka nemoralnosti, ki kuži množice zlasti po mestih? Odkod prezir vsake religije, vsake avtoritete, prezir celo življenja? Odkod cinizem, ki se roga vsemu, tudi najlepšim, najsvetejšim krepostim? Vir tega je tisk, zlasti žurnalizem! Žurnalisti so že prizadeli Italiji več zla, kakor Huni in Vandali in vsi barbari V. in VI. stoletja ...! A prišel bo dan, ko bodo morali žurnalisti dati odgovor ljudem in Bogu, odgovor morda za devet desetin vsega zla, ki tare ubogo človeško družbo!"
Groza mora prevzeti človeka, če motri in razmišlja, kako prehaja zli vpliv od ene osebnosti na drugo, tretje, četrto... kako od vsake izmed teh zopet kot od novega središča prehaja dalje na vse strani... kako se ti vplivi množe in krepe... kako se polagoma vračajo k prvi osebnosti ter se ji sugerirajo, vsilijo in zopet od nje močnejši na novo prehajajo dalje... kako se njih moč vsebolj potencira... kako zadobi počasi avktoriteto javnega mnenja, splošnega zgleda, mode, časovnega duha, avktoriteto torej, ki se ji človeštvo tako težko in tako redko ustavlja. Tako sega vpliv dalje in dalje, v kraju in času, od generacije do generacije! Človek že davno trohni v črni zemlji, njegovo ime je zabrisano, njegov spomin pozabljen, a njegov vpliv deluje dalje; kot strupena miazma plava po družabnem ozračju, plodi se in množi in otravlja rod za rodom... Tako je človek moralno solidaren s celimi generacijami. A iz moralne solidarnosti poteka socialna odgovornost njegovega življenja. In vendar kaj mu je dalo življenje? kaj tisti pogovori, tisti zgledi, tisti spisi, ki tako zlo vplivajo na druge? Kaj ima za to, če je sam nemoralen teptal tudi drugih moralnost? če je sam brezveren rval tudi drugim vero iz srca? če je sam brez cilja in smotra v življenju tudi drugim odvračal pogled od jasnih ciljev večnosti? Kaj ima zdaj za to, da je s pohujšanjem drugih pasel kratke hipe svoje strasti? da je stregel tiste bedne kratke hipe svoji poželjivosti? da je s svojim skepticizmom uveljavljal svoj egoizem, svojo imenitnost, svojo učenost, svojo modernost? da je z lažmi in klevetami, z zavijanjem in pačenjem resnice, s sovraštvom do krščanstva in cerkve v največjo kvar naroda iz golega strankarstva, iz samega napuha polnil žurnale? Kaj ima za to? Njegovo truplo že davno trohni, njegovo ime je zabrisano, njegov spomin pozabljen — in če še ni? kaj naj je njemu tista abstrakcija, ki se imenuje ime, spomin? — le zlo njegovega življenja še deluje in veča in veča njegovo krivdo, njegovo odgovornost pred človeštvom in pred Bogom!
In če s smrtjo ni vsega konec, kaj potem? Potem mora biti — sodba! Ali sploh more biti s smrtjo vsega konec? To ni mogoče, da bi bila odločena ena usoda trudapolnemu, delavnemu, za Boga in človeštvo žrtvovanemu življenju, pa življenju brez zmisla, brez cilja, zapravljenemu, pogaženemu, Bogu tujemu in človeštvu pogubnemu! Človeštvo, človeška pamet, pravičnost, ljubezen protestira proti temu! Posmrtnost in sodba je postulat srca in pameti!
* * *
Družba je odgovorna za človeka in človek za družbo. Ta solidarnost veže poedinca z družbo, z generacijami, z vsem človeštvom, z vso zgodovino človeštva. Zato je vsa odgovornost človeškega življenja nam nepoznana. Za odgovornost ne zadoščuje le delo, treba je spoznanja, zavesti, svobode! Koliko spoznanja je imel ta ali oni, koliko zavesti, koliko svobode, ko je s svojim življenjem vplival dobro ali zlo na človeštvo, tega mi ne vemo, zato naša sodba nikdar ne more biti brezpogojna! Zato tudi mi nikdar ne moremo popolnoma doumeti človeške zgodovine!
Od tu se odpira perspektiva na veliko dogmo krščanstva o poslednji sodbi. In zares osvetljuje Tomaž Akvinski to dogmo prav s socialnega stališča.
Človek ne živi le individualnega življenja, pravi Tomaž, ampak tudi socialne življenje. S smrtjo se konča tostransko individualno življenje, a ne še socialno. Prvič živi človek še kaj časa v spominu ljudi. Že truplo enega častno pokopljejo, drugi trohni nepokopan kot rop mrčesa in vremena. Spomin tega, ki ni zaslužil, je časih častit, onega pokrit s sramoto. Drugič živi človek dalje v svojih potomcih. Otroci nekako nadaljujejo očetno življenje; vendar so časih otroci dobrih starišev slabi, slabih dobri, in tako življenje starišev potrebuje opravičenja ali obsodbe. Tretjič živi človek dalje v svojih delih; iz del Arija in drugih zvodnikov bo kalilo brezverstvo do konca sveta. Zato mi nikdar ne moremo prav pregledati in presoditi človeške zgodovine. Krščanstvo tedaj uči, da bo prišla za sodbo poedinca, ki bo takoj po smrti, koncem sveta vesoljna sodba. Tedaj bode božja moč v hipu in trenutju razsvetlila vsa srca, vse duše, in človeštvo bo zrlo svojo zgodovino, zgodovino sveta, zgodovino človeštva, zgodovino Cerkve. Zrlo bo vse početke, vse činitelje, vse nagibe človeškega življenja in delovanja; zrlo bo vse misli, vse želje, vse naklepe človeške; vse vplive; vse dejanje in nehanje; vsa dobra dela, vse zločine; vse kreposti in strasti; zrlo bo vse, vse, vse ... Tedaj bode človeštvo umelo svoje zgode in nezgode; umelo bo svojo usodo; umelo bo pota božja. Tedaj bo človeštvo že sojeno; vsak po svoji individualni in socialni odgovornosti ... Tedaj pa bode tudi Bog stal opravičen pred človeštvom ... Poslednja sodba, vesoljna sodba bo obenem velika theodiceja, velika apologija božja, apologija božje pravice in božje ljubezni!
To je velika ideja vesoljne sodbe! Vesoljna sodba je zadnji in najvišji postulat moralne solidarnosti in socialne odgovornosti človeškega življenja!
* * *
Človeško življenje je polno resnobe in odgovornosti. Človek ne živi sam zase in le sam sebi, zato ni odgovoren le zase, am pak tudi za druge. Blagor mu, kdor umira s tolažilno zavestjo, da je ohranil čisto srce ali da je vsaj opral madeže svoje s solzami svojega srca! Blagor mu, kdor umira s tolažilno zavestjo, da mu je bilo življenje kakor večna luč v svetišču Gospodovem, večna luč, ki se použiva v božjo čast, da se je tudi njemu použilo življenje v božjo čast, v službi božji in službi človeštva; ali kdor umira vsaj z zavestjo, da je vsaj izpovedal svoje zmote in blodnje, svoja zla dela in zle vplive, in popravil, kar je mogel — — Sije mu upanje na mračno pot smrti, da mu bode Bog milostljiv tisti veliki dan, ko bo izza pogorišča vesoljstva zasijal večni soj ter prešinil z žarom spoznanja in sodbe vsa srca!
Zakaj "dies irae, dies illa ..."! Pretresljiva je slika, ki jo je narisal Modri o njih, ki niso spoznali resnobe in odgovornosti pozemeljskega življenja. "Tedaj bodo pravični stali z veliko srčnostjo pred njimi, ki so jih stiskali ... A ti bodo zbegani po groznem strahu in se bodo kesali in zdihovali v dušni bridkosti in bodo sami pri sebi rekli: Ti so, ki smo jih nekdaj imeli v zasmeh in v zasramljiv pregovor. Mi neumni smo njih življenje imeli za nespamet in njih konec za nečast! Glej, kako so zdaj šteti med otroke božje in njih delež je med svetniki! Ergo erravimus! Mi tedaj smo izgrešili pot resnice ...! Hodili smo po težavnih potih, utrudili smo se, a za pot Gospodovo nismo vedeli! Kaj nam je pomagala prevzetnost? ali bahanje z imetjem kaj nam je prineslo? Vse to je prešlo kakor senca, in kakor dim; kakor mimo hiteč sel, kakor spomin mimogredočega potnika ... Rodili smo se in smo jenjali biti, in ne moremo pokazati nobene kreposti kot sledi končanega življenja! Ergo erravimus! Blodnja je bilo naše življenje!" — — —
Vi ste skeptiki? Ne moremo vam braniti. Berite torej dalje "knjigo za lehkomiselne ljudi"! A ne bodite tudi zločinci in pustite bednemu narodu vero, ki brez nje življenje ni vredno življenja! Vidimo pa se tedaj, ko pogine človeštvo apokaliptiškim jezdecem pod kopiti in ko pride Gospod v zarji svoji sodit vernike in — nevernike!
1. Marion tiči, kakor se vidi, v Kantovi struji, češ da je metafizika nemogoča, a nič ne de, dejstvo svobode priznava in to je tukaj poglavitno.
2. atavi (lat.) = dedje predniki, prednamci.
3. Tudi v tej stvari je že sv. Tomaž Akvinski razvil jasno in popolno teorijo. Primeri le Summa 1-2 qu. 51.; qu. 75.
4. Zanimivo je, kaj piše o tem Nostitz - Rieneck: (Hist. pol. Bl. 1901. pg. 2. 3. 4.) Vodilne ideje kakega časa so "časovni duh". Ideje so tvorbe uma in le v glavi posameznikov. Tudi "ljudska duša" ni nič drugega kakor enaka psihično-fizična dispozicija posameznih ljudi. Kaka ideja se naenkrat pojavi v več glavah, širi se z besedo, pismom, podobami, premaga reakcijo, ukrepi se v boju z nasprotji; vmeša se v vse pogovore, v književnost; formira ali ovira zakone; vgnezdi se v pouk; postane vladajoče mnenje med principi mladinske vzgoje. Tako se individualno - psihično sumira in postane socialno - psihično. Tako duševno kolektivno silo imenujemo vodilno idejo ali časovni duh. Dasi so pa taki socialno - psihični pojavi le vsota individualno - psihičnega, imajo vendar kot vsota nekaj svojskega. Njih sila se potencira; širijo se po nekakem moraličnem nasilju, po socialno - psihičnem pritisku, katerega se posameznik navadno niti ne zaveda. Če take vodilne ideje nudijo obenem tudi kak socialni dobiček, hipoma prevzamejo množice (Massenüberzeugungen). Časi pa se širijo le kot moda po posnemljivosti tistih, ki bi se radi razločevali od množice; če se močno razširijo, izgube znak novosti in izrednosti in tla so pripravljena za nove ideje. Vodilne ideje se tudi dosledno logično razvijajo, in pokaže se često njih pogubnost, ki je poprej množice niso opazile. Časih jih pristaši pretiravajo in tako pretiravanje vzbudi odpor. Duh opozicije je namreč vedno vsaj v latentnem stanju v človeški družbi. Če se duh opozicije vzbudi, se preobrne veter ljudskega mnenja. Časih pa vodilna ideja zadeva življenjska vprašanja ter je obenem močna kakor orkan. Tedaj vzbudi odpor, ki je prav tako močan, in tedaj navstane uničujoč ciklon, teifun, ki provzroči splošno socialno-psihično bedo (Nothstand.)
Izredno zanimiv članek dr. Ušeničnika iz leta 1902 zaznamuje predvsem diametralno nasprotno pojmovanje t.i. svobode govora, katera je v današnjem času docela pobožanstvena. Če danes poslušamo o pomembnosti "svobode govora" in slišimo o "pomembnosti svobodnega govorjenja in poslušanja", pa nam Ušeničnik pokaže, da mora biti izražanje odgovorno in imeti pred očmi vedno posledice tega svojega izražanja.
Prav tako nam ne more biti vseeno, kaj drugi govorijo in tako ne moremo pristajati na absolutno svobodo govora, kajti vsak posameznik je v moralni solidarnosti odgovoren za svoj družbeni vpliv. Kajti ne moremo pristajati na pojmovanje o neki spontani, naravni regulaciji svobode govora, kjer se škodljivo sliši in izloči, dobro pa sprejme in podkrepi. Tu gre za iluzijo temelječo na nekem evolucionističnem pojmovanju družbe.
