In which our fathers bones dwell
Sell what you cannot own
Silence what you do not comprehend
In your pillory we rot
Nekaj sprememb na projektu NeoDomobranec. Prejšnji mesec je bil blokiran videoposnetek "Dvajseti april" na Youtubeu. Razlog blokade in zaklepa v "limited state", je po besedah te platforme spodbujanje sovraštva oz. sovražni govor. Po uporabi gumba za ugovor, naj bi Youtube ročno pregledal vsebino in je določil, da je blokada primerna in da videoposnetek ostane zaklenjen v večini evropskih držav, vključno s Slovenijo. Zanimivo, da je bil videoposnetek, ki nima nobene posebne vsebine blokiran po pičlih 120-ih ogledih, kar je kratkomalo bizarno. Še bolj zanimivo pa je, da je do blokade prišlo šele potem, ko sem videposnetek delil na Twitterju tri dni po objavi. Vnovič se je pokazal razlog, zakaj je nesmiselno uporabljati Twitter ali Facebook in podobna omrežja.
Problem teh omrežij je prepaden. Težko ga je zajeti v enostavno formulo in jo izraziti. A jasno je, da gre za popolnoma kaotično drobljenje vsake svetovno nazorske koherentnosti. Kontradikcija je tam pravilo. Ljudje oz. profili za katerimi stojijo, postajajo tako agregatorji cele vrste kontradiktornih misli in zamisli, v želji po pridobivanju všečkov in deljenj. A to je propad in ne začetek. Aut - aut je nekoč terjal Anton Mahnič. S tem je namreč terjal od intelektualcev in avtorjev svojega časa, da se izjasnijo o svojih nazorov in ne zagovarjajo istočasno diametralno nasprotujočih si stališč. To je bil namreč čas liberalizma, ki se je skozi slovenski narod plazil zaklinjajoč se, da je krščanski, katoliški. A Mahnič je ostrooko videl, da so določena filozofična izhodišča teh diseminatorjev liberalizma, v neskladju s katoliškimi principi, kljub temu, da so trdili, da se držijo katoliške doktrine. Zato je pokazal na te probleme in pribil svoj aut-aut. Ali - ali. Ali si kristjan ali pa nisi. Ne moreš biti kristjan in nekristjan, lahko si le eno ali drugo.
Danes ne bi Mahnič niti mogel več terjati aut - aut. Danes je pravilo, da nimaš nobenega koherentnega svetovnega nazora, se ne izrekaš pozitivno o metafizičnih vprašanjih, a obenem zasedaš neke ideološke pozicije in predvsem da nekoga drugega žigosaš, da sveta ne dojema dovolj jasno. To pravilo se razteza na vse strani. So katoliški duhovniki, ki jih je nekdo poklical, da pišejo kratke kolumne o perečih vprašanjih, a njihova izvajanja so v kričečem nesoglasju s katoliško tradicijo in doktrino. Skrivajo se za zidovi legalizma in na druge kažejo s prstom, sami pa do potankosti izpolnjujejo vse pogoje, ki jih je npr. Mahnič očrtal katoliškemu liberalcu in katoliškemu liberalizmu, po besedah Piju IX. najpogubnejši kugi.
A tudi na nekatoliški oz. t.i. agnostični strani so še hujša protislovja. Tam menijo posamezniki in avtorji, da si morejo kar zlepiti skupaj nek svetovni nazor in ga zagovarjati. Menijo, da jim sploh ni treba odgovarjati na določena življenjska vprašanja in da morajo le to ali ono reč spraviti v red neki uporniški politiki in vse bo spet v pravem lepem redu. To so plitvi nazori individualističnih kolektivistov, ki svoji osebnosti prilagajajo svetovni nazor, namesto, da bi svetovnemu nazoru prilagajali svojo osebnost. Vkolikor se z določeno rečjo ne strinjajo iz svojih ozkih subjektivističnih vzrokov, zavržejo celo filozofijo, cel svetovni nazor, celo religijo in na koncu celo tradicijo. Oni bi radi sterilno, vsakemu individuumu prilagojeno filozofijo, ki bi producirala le še dalje gnili pluralizem, ki vodi v paralizo, stagnacijo in smrt.
To so ljudje, ki jim je njihovo kratko življenje pomembnejše od vsega kar jih presega. Zato so nestanovitni in begajo od enega svetovnega nazora do drugega, na koncu pa ostajajo razočarani in si ustvarjajo neke megalomanske pošasti, da bi jim ne bi bilo treba pogledati v praznino v sebi. Zato so socialna omrežja tako ničeva.
Obenem pa ta omrežja tudi morijo vsako pripravljenost za razmišljanje in razpravo, ki bi mogla obroditi sadove. V suhoparnih debatah se izčrpajo duhovi in namesto študiranja vprašanj se vse zreducira na občutek užaljenosti in potrebe po "imeti prav". Zato je mnogim dovolj, da vzpostavijo tezo in jo branijo na vse mogoče načine, predvsem sebi v škodo. Ta izčrpanost potem brani in jemlje poguma, da bi ti posamezniki, ki tako vehementno operirajo z nekimi obtožbami in vsevednostjo, zgrabili pero ali tipkovnico in nekaj spisali, sprožili debato. Ne. Včasih se kdo opogumi in prevede kakšen suhoparen članek iz angleščine, ali pa povzame kak članek. Spet najredkejši pišejo neke bebave povzetke modernih filozofov, da bi razjezili svoje včerajšnje prijatelje.
In na drugi strani postaja jasno, da bo misel Slovencem diktirala tujina. Ničvredni amerikanisti in neki individualistični skandinavci, pa celo Francozi in Rusi. Še celo naši domači katoliški tradicionalisti prebirajo tuje katoliške avtorje, škofe in duhovnike. Onega Gilberta Chestertona in Fultona Sheena.
Nič ni narobe s tujimi vplivi, to je seveda jasno. A vendar nikoli ni in ne bo dovolj enostavno sprejemati te vplive in meniti, da zadoščajo. Treba je vzidovanja in prilagajanja. A to najbrž na koncu koncev niti ni pomembno.
Skratka, na projektu NeoDomobranec se je manj objavljalo v zadnjem času in ta trend se bo tudi nadaljeval. Objave so postale suhoparne in na trenutke (vključno s to) pretenciozne. Ta projekt očitno daje videz irelevantnosti in ne daje občutka zaupanja, kar je povsem razumljivo.
T.i. Torkovi večeri se ne bodo več producirali in fokus se bo premaknil na prebrane govore in članke, obenem pa se, če bo Bog dal, pripravljata vsaj dva večja projekta za Youtube kanal. Kar se tiče teh blogov nekega cilja ni in bodo objave dalje (še vedno) naključne. Čeprav bodo redkejše, se najverjetneje ne bodo povsem končale vsaj do drugega leta, ko bo deset let obstoja tega projekta.
