Postno razmišljanje 2020

Smo ravno v času, ko je svet zajela t.i. epidemija in pokazalo se je, kako odreagira materialističen in individualističen človek na takšne razmere. Na razmere, ki so relativno blage, a vendar današnjemu človeku to predstavlja grozno breme. Prvič, ker se ne zna umiriti in utihniti, marveč skuša iz vsake banalnosti napraviti cirkus, ter želi biti v nenehnem ekscentričnem gibanju, ki je tako zelo značilno za njegovo osebnost in njegovo doživljanje sveta okrog njega. In drugič, se ga polašča nek iracionalen strah, neka čudna anksioznost, kajti svojemu tuzemskemu, tako zelo kratkemu življenju, daje titansko pomembnost, ki v megalomanskem egoizmu meni, da je on sam center vsega vesoljstva in naj se mu vendar vse pokori. Jasno torej je, da takšne krize venomer le razgalijo gnilobo, ki se je poprej nabirala nevideno.

A to ni mesto za razmislek o tem tako banalnemu družbenemu pojavu, marveč nas zanima širša slika nekoreninjenja današnjega človeka v narodni tradiciji. Njegova odtujenost od svojih prednikov in iskanje neke umetne in neavtentične narodove tradicije.

Zakaj? To je pač postno razmišljanje in v prejšnjih postnih razmišljanjih na tem mestu smo pogledali bolj na posameznika, kaj ima to opraviti s postom? Post je zares milosten čas. Post je namreč čas izstopa iz tistega udobja, ki si ga človek hote ali nehote napravi, da bi živel čim lažje, čim prijetnejše življenje. Ob postu se spomnimo, da življenje od nas terja tudi žrtve, da terja od nas, da postanemo boljši, da se poboljšamo tam, kjer smo se poslabšali morda čisto nehote, zgolj zato, ker smo želeli živeti čim udobnejše življenje. In del tega je tudi ta stičnost posameznika z narodom.

Zanimivo je opaziti, da smo imeli Slovenci že veliko raznoraznih nacionalističnih pobud formalnih in neformalnih. Obstajajo skupine in nepovezani posamezniki, ki se zavzemajo za "narod", "narodnost", obstoj naroda, narodni ponos, domoljubje, itd. Vendar kar ob tem najbolj čudi, je to, da vse te pobude in dejanja nikdar eksplicitno ne vključujejo katoliške vere. Kaj ni to čudno? Kaj ni to zares čudno?

Toliko stoletij je bil naš narod katoliški, docela katoliški, toliko spomenikov, toliko kulture je fundamentalno katoliške in vendar ne boste našli nacionalističnega ali domoljubnega gibanja ali pobude, ki bi bil eksplicitno katoliški.

Saj boste velikokrat slišali, da ti posamezniki in te skupine govorijo o tradiciji, morda celo o veri, morda celo o kakšnih katoliških osebnostih, a nikoli ne boste slišali od njih: mi smo katoličani, naša vera je katoliška, narod je katoliški. To je vendar zgodovinsko dejstvo! A od njih tega ne boste slišali. Najbolj preverljivo zgodovinsko dejstvo je, da smo Slovenci vedno bili katoličani, da smo bili celo precej bolj katoliški od primerljivih katoliških držav. A danes ga ni nacionalista, domoljuba, ki bi vam jasno povedal, da smo katoličani, ali pa nismo pravi Slovenci.

Še celo stari nacionalisti, tisti eksplicitni liberalci devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki so bili kulturni boj zoper "klerikalce" in so naposled pripravili godna tla za komunistično revolucijo, so se vsaj nominalno imeli za "katoličane". Njihovo mišljenje je bilo: katoličani smo, ker smo Slovenci. Tako naziranje je sicer naletelo na odpor pri "klerikalcih", torej proti-liberalcih, ki so v tem videli absolutizacijo naroda nad vero, a danes lahko priznamo, da je naziranje "katoličani smo, ker smo Slovenci", objektivno veljavno tudi iz naše katoliške prizme, četudi je bil ta sentiment pri starih liberalcih najverjetneje hinavski in bi odkrito proti-katoliško stališče pomenilo v tistih časih zanje pogubo.

A danes ne boste od teh nacionalistov, ki so nominalno anti-liberalni, celo proti-demokratski nikoli slišali, da so katoliški in da ni moč biti Slovenec, ne da bi bil katoličan. Oni danes verujejo v neko nedoločljivo, nedefinirano "tradicijo". Kako prazna je postala ta beseda: "tradicija". Bolj kot grebete vanjo, bolj prazna je. Kaj je ta tradicija? Povejte nam! Končno enkrat povejte, kaj je tradicija slovenskega naroda! Zakaj si tega ne upajo?

Enostavno zato, ker je ves ta nacionalistični tabor, vse to slovensko domoljubje, narodoljubje, državoljubje, okuženo z liberalizmom. Oni verujejo v individualizem, pluralizem. Oni verujejo, da naj se posameznik sam odloči, kaj bo veroval, kaj bo njegova morala, kako gleda na bistvena družbena in socialna vprašanja. A to ni nič drugega kot najpristnejši liberalni demokratizem. To je konec koncev bistvo liberalizma.

Zato logično ne sprejemajo zgodovinskega dejstva, da je naš narod katoliški in da vzeti našemu človeku katolicizem, pomeni odvzeti mu tri četrtine njegove identitete. Kajti morda se sliši današnjemu nacionalistu to bizarno, vendar problem katolicizma, problem vere je v tem, da služi kot korenina iz katere poganja narodova kultura. Morala, navade, medčloveške relacije, dojemanje bivanjskega prostora... vse to bazira na veri, ki jo je naš človek tako zelo ponotranjil, da je tudi jezik denimo samo odraz te ponotranjenosti. Kajti vsak jezik implicitno razgalja narodno duševnost, predvsem še pred nacionalnimi državami, ki so potem uniformirale jezik, ga naredile delno umetnega, neavtentičnega. Posebej Slovenci občutimo določeno nestičnost našega jezika z našim izražanjem, kar je sicer spet tema za precej bolj poglobljene raziskave. A vendar velja, da kot rečeno, jezik odraža narodno duševnost, zato določeni jeziki ne vsebujejo določenih pojmov, ki jih vsebujejo drugi, zato dajejo nekateri jeziki več pozornosti pojmom in idejam, ki jih drugi popolnoma zanemarjajo. Vse to kaže na narodovo dojemanje sveta, ki pa je zopet izredno pogojeno z vero kot osnovnim gradnikom morale in dojemanja samega sebe, kot tudi z geografsko specifičnim prostorom, torej domovino.

Vera pač ni nekaj nepomembnega, niti ni vprašanje tega, ali verujemo, da je nad nami Bog in kakšne so njegove lastnosti in kaj verujemo, da se zgodi s človekom po smrti. Vera določa človeka tu in zdaj, njegovo vrednostno in vrednotno gledanje na vsako stvar, pogojuje njegove odločitve in določa, kako bo reagiral na silnice zunaj njega. Zato to ni nekaj zunanjega, marveč nekaj zelo intimno notranjega, a paradoksalno: obenem pa tudi ni nekaj zares individualnega ali individualističnega, marveč je docela zlito s kolektivom, z narodom. Je skupek idej, ki prežema narod, ga usmerja v skupni cilj, ga dela enotnega in kar je najpomembneje, daje mu občutek univerzalne vsprežemajočnosti. Poenotena duhovnost, poenoteno obredje daje ljudem občutek skupnosti in dela narod, še preden se ta narod samoozavesti v času vznika nacionalnih držav.

Vendar zakaj torej nacionalisti, domoljubi, vsakovrstni teoretiki in praktiki, ki naj bi stali v prvih vrstah pristnega, avtentičnega dojemanja naroda, te vere ne dojemajo tako? Zakaj menijo, da je vera zgolj vprašanje posameznikovega osebnega doživljanja sveta? Kajti to je zares bistvo problema. In odgovor je zopet: zato, ker so docela liberalni. Lahko še toliko in tolikokrat zatrdijo, da so zoper liberalizem, so v resnici vendar bistveno liberalni.

Vprašajmo se vendar, zakaj neki bi bila pa ravno vera nekaj posamezniku osebnega in ne bi bila vera nekaj, kar je narodu skupnega? Zakaj ravno vera? Enostavno zato, ker je to degradacijo vere na območje privatnega in zasebnega izvedel liberalizem, s tem ko je osvobajal "posameznika" nasproti narodu in državi. S tem je moral nujno karseda atomizirati posameznike, torej moral jih je razdrobiti, narediti za nepovezane člene, torej za tisto, čemur rečemo: individualizem. Individualistična družba je tista družba, ki postavlja interese posameznika pred interese skupnosti. S tem naredi preobrat v dojemanju sveta in na dolgi rok izpodnese vse zdrave in objektivne norme v narodu, saj te prej ali slej pridejo v navzkrižje z interesi in "pravicami" posameznika. To je vendarle jedro liberalizma in postopnega zatona zahodne družbe v smislu moralne celovitosti.

In kje je tu povezava z nacionalisti. Vidna je! Nacionalisti se bojijo ali nočejo izpostavljati vere oz. jo degradirajo na območje zasebnega iz dveh razlogov: prvič, sami so neverni, ali drugič, bojijo se, da bodo z izpostavljanjem vere odvrnili od svojih zamisli neverne in drugoverne. Vendar s tem so že zgrešili bistvo nacionalizma! S tem so vendar negirali svoj nacionalizem!

Danes mnogi niti ne razumejo, kaj nacionalizem pomeni, kaj šele, da bi razumeli kaj pomeni narod. Narod ni pluralno okolje skupnosti individuumov, ki jih druži nek skupni interes: bodisi interes gospodarstva ali interes varnosti. To je pojem države. Država skrbi za varnost in gospodarski razvoj. A narod ni država^*. ker če bi bil narod država, potem nacionalizem sploh ne bi bil potreben! A mi vemo, da narod ni država, ker nas zanima ohranitev naše narodne specifike, nas na koncu dneva ne zanima ali bomo med najuspešnejšimi gospodarstvi sveta in ali bodo naši športniki zmagovali na internacionalnih tekmovanjih. Nas zanima ali bomo na koncu dneva še vedno ostali Slovenci. Ali bomo slovenski, ali bo naša domovina slovenska in samo slovenska ter samo za Slovence. To pa je presežno vprašanje in država se mora pokoravati temu osnovnemu, prvemu in zadnjemu interesu.

A danes kot rečeno mnogi tega ne razumejo in menijo, da je narod skupnost nekih ljudi, ki živijo v tem trenutku. Pomislimo skupaj: narod zanje predstavljajo vsi tisti, ki živijo zdajle, ta trenutek, ko jaz tole pišem in ti tole bereš. Zanje narod ni nič drugega.  Samo ta skupina ljudi, ki v tem trenutku živi na našem ozemlju. A mi smo zoper tako naziranje! Narod so ljudje, ki so že bili in ki še pridejo, narod so tisti ljudje, ki čutijo isto z onimi, ki so bili. Nobeden od nas si nima nobene pravice lastiti trditev, da se mora narod pokoravati njemu! Mi ne moremo zoper naše prednike! Vsi mi, ki živimo danes, ta trenutek, smo samo eden od členov zgodovinske verige naroda. Mi smo docela podvrženi narodu.

A vrnimo se korak nazaj, rekli smo, da je degradacija vere na zasebnost prvina liberalizma in da je to povezano z nacionalisti. Res je. Kajti oni torej izhajajo iz mišljenja, da je narod skupnost pluralnih osebnosti, ki živijo v tem trenutku in se sami odločajo, kaj bodo verovali in ali bodo sploh verovali. Vendar to je liberalizem par excellence! Biti nacionalist ravno pomeni biti zoper tako gnilo individualistično naziranje, da se naj posameznik sam odloča, kako bo živel, kaj bo veroval in kaj je prav in narobe. To je namreč postavljanje individuuma, posameznika pred narod. V čem se torej nacionalizem razlikuje od liberalizma?

Obrat proč od liberalizma v radikalno dojemanje naroda in njegove usode je ravno v tem, da postavljamo interese naroda pred interese posameznika. To pomeni, da narod jasno in natančno določimo, tako da ne puščamo prostora za individualistične mahinacije, ki prihajajo od zunaj in znotraj ter se tem dejstvom podvržemo. To je najbolj osnovna definicija nacionalizma. Narod pred posameznikom! Vendar tu je zopet nevarnost, da pri nacionalizmu zamenjamo narod z državo in tu nastane tudi največ zmede. A eno je treba vedeti: države se menjajo, narod ostaja!

In če je narod katoliški in je dokazljivo katoliški, zakaj neki se torej bojijo ti nominalni nacionalisti besede katolicizem? Zato, ker so okuženi z liberalizmom, zato ker nimajo pravilno razčiščenih pojmov. Oni ostajajo na sami površini naroda, na najbolj banalnih lastnosti naroda in zato ničemur ne služijo. So hiša zidana na pesek.

Problem je individualizem. In tu smo zdaj pri postu! Problem je v tem, da je posamezniku težko izstopiti iz svojega individualističnega udobja in se pokoriti zahtevam, ki od njega nekaj terjajo. Ki od njega morda terjajo tudi, kaj neudobnega. Zato mnogi danes govorijo o narodu in obstoju naroda, a nočejo toliko napora, da bi šli raziskovat, kako so živeli njihovi pradedje, kaj so verovali, kako so dojemali dobro in slabo. Mrzko je mnogim, da bi se bili uklonili in častili Boga svojih pradedov, da bi odhajali ob nedeljah v cerkev in tam molili med starodavnimi zidovi, ki so jih postavili njihovi pradedje. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, kaj je prav in kaj narobe. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, da so določene reči  nemoralne in jih naj ne počenjajo. Oni bi radi instant nacionalizem, tisti stokrat in tisočkrat prežvečeni nacionalizem, ki meni, da vse težave prihajajo od zunaj, da jih vodijo neke senčne figure in da nas ogrožajo neke sile.

Vendar, vse to so samo simptomi bolezni. Bolezen pa je notranja. Bolezen je znotraj naroda, znotraj nas samih, znotraj vsakega posameznika. Bolezen udobja, bolezen postavljanja lastnih interesov pred interese naroda. Bolezen antropocentrističnega individualističnega udobja.

Zato je post, ki je čas posameznikovega izstopa iz tiste lupine udobja, ki jo nehote zgradi okrog sebe, tudi čas za prevprašanje našega odnosa do naroda. Ko to rečem, seveda ne morem, da me ne bi sililo na smeh. Kaj takega je pač nemogoče. Nobene refleksije ne bo, še vedno bomo imeli one zblaznele liberalce na eni strani in kratkovidne konservativce in nacionaliste na drugi. Drug drugemu bodo še naprej v potuho, ker drug drugega potrebujejo. Še naprej se bodo klali med seboj ob vprašanju, ali je pametno imeti na obrazu masko spričo kitajskega virusa, ali ne. In potem boste imeli one najbolj neinteligentne, ki bodo trdili, da ni ne levica in ne desnica dobra in da je levica in desnica le način za razdvajanje naroda. Pri tem vam seveda ne bodo zaupali, kaj neki ta narod je. Kaj ga druži, kaj so tiste ideje, tista morala, ki ga druži. Oh, narod, beseda tako prežvečena in vnemar izgovarjana.

Letos bodo ob velikem tednu naše cerkve menda brez ljudstva. Zaradi kitajskega virusa bodo duhovniki maševali v praznih cerkvah, ki so jih gradili naši pradedje. Mi pa bomo posedali doma, hodili na sprehode in grebli po vrtovih. Morda bo ta slika v komu vzbudila željo, da najde spet stik s svojim narodom in se po koncu tega kitajskega virusa vrne v eno teh cerkva, ki so jih zgradili njegovi predniki in začuti, da je njegovo življenje prekratko, da bi svoje interese postavljal pred interese naroda.

Kraljuj križani Kristus, ki si umrl tudi za naš narod in vstal v poveličanje mnogih naših prednikov!
 
 
 
 
   

---

^{*Tu govorim o klasični državi in ne o korporativistični Državi, ki ustvarja narod in je narod. Bralcu hočem prihraniti potencialno zmedo, če bi sedaj skušal vnesti še ta razloček. O korporativistični oz. fašistični Državi, tako ali tako ni nobenega sledu, tako da je torej jasno, da se pogovarjamo o navadni državi, ki je relativna in ne-istovetna z narodom.}