Ko mi je pred dnevi nekdo posredoval debato onega filozofa Ernecla z zanesenjaškim "tradicionalistom" Debevcem in me usmeril na popolno nevednost obeh glede domobranske zaprisege, sem postal spet bolj pozoren na "katoliško tradicionalistično sceno" pri nas in videl sem, da je stanje porazno. Človek bi lahko začel zbirati vse neumnosti in idiotizme, ki jih producira ta pojav in s tem bi morda doprinesel k bolj jasni sliki, zakaj je ta pojav tako škodljiv.
Seveda kar se tiče domobranske zaprisege, tokrat tega ne bom komentiral. Veliko sem že pisal o tem problemu in jaz ga imam za tisto britev, ki jasno kaže ali ima nekdo nekaj poznavanja slovenskega domobranstva ali ga nima. Kako človek sploh zastavi in načne vprašanje domobranske zaprisege, namreč jasno razgali njegovo implicitno naziranje, njegovo gledanje in razumevanje. Ernecl in Debevec sta globoko v implicitni afirmatoriki pridobitev revolucije, ampak to ni niti pomembno. Bolj je žalostno to, da se ne moremo in ne moremo znebiti te komunistične parazitske bolezni, ki gnezdi znotraj jezika in mišljenja. Ko je Stanovnik včasih pisal o "totalitarni pohabljenosti", je govoril ravno o temu, kako docela je komunizem pohabil naš tok misli, oblikovanje stavčnih struktur, jezik sam in prioritizacijo stvari. Vsekakor bi bila Stanovnikova "totalitarna pohabljenost" vredna revizije in aplikacije na širše pojave.
Vendar pa je še bolj pomembno, kaj ti katoliški tradicionalisti, branilci prave vere, edini resnični ščitonosci pravijo in počnejo. Kajti na ta način se lažje vidi, za kaj se jim gre. Ponavadi smo zavedeni v to, da skušamo najti in razumeti njihove doktrinalne nazore, obenem pa spregledamo njihove bolj banalne izraze, ki jih kdaj tudi nehote kažejo.
Problem katoliškega tradicionalizma oz. tega kar danes razumemo pod tema dvema besedama je v tem, da so negativna afirmacija katoliškega modernizma. Če modernizma ne bi bilo, tudi tradicionalizma ne bi bilo treba, mi je pred časom nekdo zatrdil. In to je res, kajti tradicionalizem je dihotomičen proti-pol modernizma, ki izhaja iz istih predpostavk v logično nasprotno stališče. A tudi to ni povsem popolna slika. Tradicionalizem je v resnici afirmacija modernizma, je tisto, kar modernizem potrebuje, da bi prvič, se lahko diferenciral in kot drugič, da bi se lahko razvijal in kot tretjič, da bi lahko ponujal binarne rešitve, na način da ustvarja binarno možnost vsakega danega problema. Tradicionalizem tu pohlevno pomaga, ne da bi se zares zavedal svoje vloge in zato problemov, ki so resnični, ne naslavlja ali pa jim ponuja rešitev, ki je danes ni več moč aplicirati, torej zapolnjuje svojo binarno vlogo proti-pola tradicionalizmu.
Modernizem to s pridom izkorišča, saj se prikazuje kot edina mogoča alternativa in obenem po logiki stvari bodisi vsak ugovor modernizmu nevtralizira v tovrsten tradicionalizem, bodisi dobiva v svoje vrste ljudi, ki bi sicer nikoli ne bili modernisti. To je torej kreirana, umetna opozicija, ki se jo spozna predvsem po tem, da gre pri obeh strujah za sprejemanje določenih izhodišč laste retorike. Povedano drugače: modernizem skuša dokazati, da je njegova edina alternativa tisti tradicionalizem, ki ga vidimo danes; ergo, ali boste ostali "modernistični" ali pa boste postali takšni amiševski estetofilni ekscentrično-kontrarni tradicionalisti.
Če danes torej kritiziramo tradicionaliste, so mnogi, ki niso dovolj poučeni, avtomatično prepričani, da zastopamo modernistična načela, bodisi so prepričani, da skušamo ponuditi "tretjo" pot. Koderkoli se pojavi ta izraz "tretja pot" ali "tretja smer", je potrebno biti zelo pozoren. Ta artikulacija je de-facto afirmacija te binarnosti, tega dualizma. Zato je ta "tretjost" ponavadi afirmacija prve ali druge smeri oz. gledanja na težave kot binarno možnost dveh dopolnjujoče se nasprotnih si sil. A resnica je drugačna. Vprašanje katolištva ni vprašanje tradicionalizma in modernizma temveč je samo vprašanje katolištva in nekatolištva v smislu popolnoma totalitarnih, docela izključujočih se nasprotij, ki sta eksistencialno nezdružljivi in torej ne moreta zares sobivati v dualizmu ali dihotomiji.
Zato katolicizem ni in ne more biti ne modernističen, ne tradicionalističen, lahko je le katolicizem ali pa ni. A pri tradicionalistih se kaže, da potrebujejo modernizem, ker so čista negacija in torej svojo eksistenco, svojo bit črpajo iz tega, da so lahko nasprotni modernistom.
Večkrat sem že omenil Taylorja Marshalla, ki je denimo eden od glasnikov tradicionalizma. On je družinski oče, ki je bil posvečen duhovnik protestantske episkopalne cerkve, a se je spreobrnil v katolištvo in vso svojo prepoznavnost zgradil na kritiziranju modernizma znotraj katoliške Cerkve. Njegova kariera, ves njegov intelektualni kapital torej bazira na kritiki Cerkve v katero se je spreobrnil. Postal je avtoriteta za mnoge ekscentrične katoličane oz. ljudi, ki so napol spreobrnjeni v katolištvo. Vendar kaj bi bilo, ko bi Cerkev ne bila "modernistična"? On je parazit prisesan na "krizo v Cerkvi". To denimo je tudi eden zelo zanimivih pojavov na internetu in socialnih omrežjih, ki so gojišča "katoliškega tradcionalizma" med mladimi. Tam velikokrat o katolištvu, Cerkvi, cerkvenih očetih in katoliški estetiki govorijo ljudje, ki so bodisi šele katehumeni, bodisi so na poti, da to postanejo. Eden zelo znanih takšnih ljudi je bil denimo Twitter profil Tradical, ki je bil malodane avtoriteta za katoliška vprašanja in se je tu in tam celo prihuljeno obregnil čez papeža. Sam ni bil katoličan in verjetno še danes ni. Ostaja nekje na poti permanentnega skorajšnjega vstopa v katoliško Cerkev. In tu so seveda še dekleta in ženske, konservativne, tradicionalistične, skromne in čisto nič nečimrne, ki so, ali bi bile rade katoličanke in ne zamudijo nobene prilike, da bi okrog sebe ne zbirale roj simpov, ubogih ljudi, ki bi radi verjeli v te podobe sredi zblaznelega sveta in so hranjeni s slikami teh čisto nič nečimrnih in tako pobožnih deklet in žensk.
In ta trend se potem zanaša na slovensko. Če druge neslovenske trende včasih prinašali študentje, ki so se hodili šolat na tuje univerze, jih zdaj v hipu prinese internet. In naši slovenski posnemovalci jih poberejo in mimikirajo. Sila nemirni duhovi.
Kar jih zares zaznamuje je to, da ne zmorejo zares pravega miselnega intelektualnega preboja, niti kar se tiče družbe in politike, niti kar se tiče vere. Ostajajo venomer nekje znotraj okvirjev, ki jih postavijo drugi, oni pa potem odmevajo te anglosaške "tradicionalistične" sentimente, ki so zaznamovani s tipično ameriško miselnostjo, ki katolištvu ne bi mogla biti bolj nasprotna, namreč: nepokorščino. Tisti duh staroliberalnega revolucionarizma, ki izreka non serviam fraze, kakršne so "don't thread on me" ali "molon labe", žene ta radikalni individualizem, ki je fundamentalno nasproten evropskemu in katoliškemu duhu. A katoliški tradicionalisti, ta preoblečen amerikanizem smatrajo za najčistejše javljanje katoliške zavesti in v shizofreni maniri v prvem hipu govorijo o radikalni svobodi posameznika, v drugem hipu pa citirajo kar kakega Kempčana, ki je popolni antipod vse njihove miselnosti. Zato je v resnici zelo težko sploh presojati in diskutirati te nazore, ki jih zastopajo "katoliški tradicionalisti", saj gre za kontradiktorna naziranja, za sintezo katoliške estetike in protestantske delovne etike in liberalističnega individualizma. Problem te sinteze je, da se je niti ne zavedajo in zato tu ne gre za nek intelektualni pojav, ki bi torej združeval vse te nazore v novo idejo, nov svetovni nazor, marveč gre za nezavedno, shizofreno sintezo, ki kontradiktorno vztraja na danem toku lastnega obstajanja. V tem hipu vztrajajo na protestantski delovni etiki in radikalnemu gospodarskem liberalizmu, v onem hipu se sklicujejo na katoliško tradicijo in cerkvene očete, spet v tretjem hipu zahtevajo popolno osvoboditev od države in osebno oborožitev. Gre za neskladnost nazorov, ki jih logično ni mogoče jemati resno ali rečeno drugače: do včeraj jih ne bi bilo mogoče jemati resno. A ker smo sedaj v dobi informacijske prenasičenosti in nezmožnosti pozornosti, se kontradikcije ne vidijo več tako očitno in človek lahko spaja resnico z lažjo, Boga s hudičem.
Tako se je začetkom leta zgodila zelo posrečena stvar. Med nekim papeževim govorom je nek neznanec začel glasno kričati, preden so ga odvedli iz dvorane. Papež je spregovoril tudi o tem človeku in molil zanj. Vendar katoliški tradicionalisti so v tem videli nekaj več. Bil je angel, ki je prišel iz nebes kričat na papeža.
Resnično. Če je človek tiste dni prebiral objave tradicionalistov po socialnih omrežjih se je lahko veliko smejal. Tradicionalisti so predlagali, da je ta neznanec dober kandidat za osebnost leta, glavni diseminatorji "krize v Cerkvi", namreč vsi ti, ki služijo na račun "zmede v Cerkvi", ki jo obenem sami producirajo, so skušali stopiti v kontakt s tem človekom, da bi naredili intervju z njim.
Nikogar ni zanimalo ali ni morda ta človek nasprotnik katolištva, da je kričal na papeža, namreč instinkt, ki bi ga imeli še do včeraj za nekaj tako zelo ponotranjenega, da si kaj drugega ne bi mogli niti misliti! Ne, njihov instinkt je postal, da je nekdo, ki kriči na papeža, gotovo bolj katoliški od papeža samega, glave Cerkve. Če kriči na papeža, je gotovo pravičen! In tako je nek komentar zelo lepo izrazil vso zblaznelost katolišega tradicionalizma: "Če tega človeka ne bomo našli, je bil najverjetneje angel."
Res, angel, nebeško bitje, je prišel iz nebes kričat na papeža.
In vedno opozarjam na to, da je res nekaj čudnega na tem, da so vsi glavni glasovi katoliškega tradicionalizma drugoverci, ki so se spreobrnili v katoliško vero. Spominjam se izpred let nekega podcasta z voditeljem in njegovim gostom, ki je bil naslovljen nekako kot: problemi katoliške Cerkve. Izvrstno, dva katoličana se bosta pogovarjala o tem kako bi lahko izboljšali naše katoliško občestvo in morda kar Cerkev samo! In po nizanju problemov v Cerkvi in zdihovanju kako so pravoslavci v teh ozirih boljši, prideta do svoje zgodbe vstopa v katoliško Cerkev! Ha! Prvi, Theodor Shoebat, spreobrnjeni musliman, drugi, ne spominjam se več njegovega imena, spreobrnjenec iz ene od protestantskih sekt. Pa da ne govorimo o "vračajočih se katoličanih", kakršen je Voris in kamor se uvršča denimo tudi pri nas Koman, ki pljuva čez slovenske škofe in jih naziva s pedri. Blodne duše, ki bi nas rade učile o katolištvu.
Kje so žene in možje, ki jim ni bilo treba skreniti, da bi zopet našli, ki jim ni treba govoriti o svoji preteklosti, da bi s tem napihovali svojo "junaško" vrnitev in bi se krancljali z najrazličnejšo estetiko? V "novus ordo Cerkvi" so, zvesti Bogu, papežu in Cerkvi. Ne objavljajo slikic in se ne tolčejo po prsih in niti teh tradicionalističnih prenapetežev ne obsojajo, držeč se tiste Kristusove prilike, vedo, da kar je Očetovo, je njihovo.
