Kaj je klerikalizem

Na tem mestu ponovno podajam zelo kratko pripombo k še eni besedi ali enemu pojmu, ki more koga zapeljati v prepričanje, da ima ta beseda fiksno, statično in  popolnoma določljivo razlago oz. pomen. Ta beseda je klerikalizem. Da sploh govorim na tem mestu o tej besedi, je razlog v tem, da jo je nedavno uporabil papež v enem svojih nagovorov in že prej nekajkrat.

Papež tam s to besedo klerikalizem imenuje nek pojav, za katerega pravi, da se ga je treba varovati. Težko natanko opredelim kaj zaznamuje s to besedo, a gre za to, da se ustvari neko klikarstvo in nek neupravičen rešpekt ter preveličan pomen funkcije zaradi funkcije same, znotraj hierarhičnega dela Cerkve, torej znotraj klera. To papež imenuje klerikalizem. A jasno je, da gre tu za njegovo razlago te besede, ali bolje rečeno za njegovo uporabo besede "klerikalizem" za označbo nekega pojava, ki se more pojavljati znotraj klera in potem to poenostavljeno imenuje "klerikalizem".

A to ni pravi pomen te besede in jasno je, da torej ta beseda nima nobenega fiksnega pomena. Sveti Jožefmarija Escriva, ustanovitelj Opus Dei, denimo imenuje za "klerikalizem" tako naziranje, ki bi velelo, da obstajajo "katoliške rešitve" družbenih in političnih vprašanj. In pogosto se torej za klerikalizem smatra politično udejstvovanje bodisi duhovnikov samih, kot denimo v preteklosti našega naroda, bodisi politično udejstvovanje deklariranih katoličanov. Gre za praviloma slabšalno nazivanje katoliškega aktivizma v družbi in svetu.

To neodobravanje katoliškega vstopanja v politiko in družbo, pa izvira iz bistveno pohabljenega gledanja na svet in družbo, ki državo, družbo, vse njene skupine in končno še posameznika samega avtonomizira in torej izdeluje multi-dimenzionalno bivanje osebnosti v družbi. To je protislovno naziranje, ki veli, da človek obstaja v sebi, a zunaj sebe obstaja ločeno v različnih segmentih ali nivojih življenja. Skratka: človek je torej prepričan, da je katoličan in da ima Cerkev prav, a ko gre v politiko išče neke obče rešitve, ki premosorazmerno diskvalificirajo Cerkev, ki ima potemtakem prav le v prvem nivoju in ne tudi v drugem itd. itd. To protislovje je toliko bolj izrazito prav v besedah sv. Jožefmarije Escrivaja, ki po drugi  strani poziva katoličane, da ostajajo katoličani tudi v družbi, a potem to isto stvar imenuje kot nepravilno in kot klerikalizem.

Josip Hohnjec pa je pri nas precej dobro izrazil, kaj pomeni "klerikalizem", ki so ga očitali liberalci katoliškemu taboru. Po njem klerikalizem ni "[n]ič drugega kakor katolicizem, dosledno uveljavljen v javnem življenju."
 
Torej ali je tu klerikalizem kakorkoli podoben tistemu klerikalizmu, o katerem govori papež? Ne.
 
Klerikalizem nima fiksnega pomena, kakor nobena druga beseda nima fiksnega pomena in zato je treba biti ob tem pozoren, da ne bi zaradi poimenovanja ene stvari z nekim imenom, zavrgli drugo stvar, ki je bila poimenovana z istim imenom. Papež govori torej o nekem specifičnem pojavu, ki se nas ne tiče in tu opozarjam na to, da njegove besede ne bi koga zmedle. Kar imenuje on za klerikalizem, zavračam tudi jaz in zavračamo vsi, a kar je veljalo za klerikalizem v naši narodni zgodovini, bodisi slabšalno, bodisi od katoličanov samih sprejeto, za tem še danes stojimo in se imenujmo "klerikalci", "klerikalisti", "črni", "katolicisti", "klerofašisti".

Upor proti Bogu (Jeglič, 1916)

Upor proti Bogu

(Iz škofovskega pisma 3.1.1915)

Anton Bonaventura Jeglič

  
Premišljevali smo nekoliko prevažnih resnic in še bolje spoznali svoje razmerje do Boga. Bog kot naš Stvarnik, Odrešenik in Dobrotnik je naš najvišji Oblastnik, naš neomejeni Gospodar; mi pa smo v vsem mišljenju in življenju popolnoma nanj navezani, popolnoma od Njega odvisni; je pa naša največja sreča v življenju in v smrti, če mi po tem razmerju uravnamo vse svoje živ­ljenje, nesreča pa, ko bi mi Boga, svojega Stvar­nika, Odrešenika in Dobrotnika zavrgli, se osamo­svojili in hoteli brez Njega, ali celo zoper Njega živeti.
 
Sedaj se pa ozrimo po svetu in poglejmo, kako se svet v pogledu na Boga ravna. Ne bomo pogledali na posamezne ljudi, ampak le na očitno življenje narodov in držav. Saj so narodi in države ravno tako od Boga odvisne, kakor posamezni ljudje; saj morajo narodi in države svoje po­stave in vse svoje naprave tako urediti, da se prizna Bog kot najvišji Oblastnik in morejo po­samezni ljudje v narodu in v državi nemoteno vse svoje dolžnosti do Boga izpolnjevati. Ako pa na te pogledamo, moramo reči, da se države in narodi Bogu upirajo, se od Njega obračajo, Njegove naprave razdirajo, Njega samega kar taje. To je sicer grozno, toda resnično, ker države so: 1. Bogu nasprotne v svojih temeljnih zakonih, 2. dopuščajo širiti in celo pospešujejo nauke, nasprotne onim, ki jih je Bog razodel, in 3. dopu­ščajo in celo pospešujejo življenje, ki ga je Bog naravnost prepovedal.

1. Temeljni zakoni držav

Poprej so bile države vsaj po imenu katoli­ške, katoliška vera se je priznala in pospeševala kot edino resnična, druge vere so se obsodile kot krive in so se dopuščale, v kolikor je to radi javnega miru moralo biti. V novejšem času so se v nekaterih državah katoliška vera in kriva vera priznale kot enakopravne, enakoveljavne, da, kriva vera se je po državnih zakonih po­speševala, utrjevala, katoliška pa ovirala, omejevala, tlačila. V najnovejšem času so pa že skoraj vse države ime katoliška zavrgle in se razglasile kot države brez veroizpovedi, namreč kot države, ki se same po sebi nočejo ozirati sploh na no­beno vero, ampak bodo svoje zadeve tako uravnavale, kakor se jim bo brez ozira na Boga naj­bolj pametno zdelo.

Sedaj poprašam, ali ni ta postopek grda nehvaležnost do Boga, da, kar naravnost pre­ziranje vsega, kar je On za našo pravo srečo storil? Le pomislite: Bog sam nas pouči, sam Sin božji pride na svet, da nam prinese resnico in spravo z Bogom, On utemelji svojo Cerkev narodom v rešitev: države se pa kot take na božje delo ne ozirajo, božjih naprav ne podpi­rajo, zmotam podele enakoveljavnost z resnico, jih celo pospešujejo!
 
Nekatere države so še bolj globoko padle. Za temelj so si postavile nauk, da Boga ni, da torej tudi državna oblast ni od Boga, ampak da je ljudstvo vir vse oblasti, da so načelniki držav le ljudski pooblaščenci in da je pravnoveljavno edino to, kar sklene ljudstvo: ljudska volja je vir vseh pravic. Kajne, tukaj je pa Bog kar na­ravnost odstavljen, država se zanj nič ne zmeni. Navadno pa država ne ostane na tem stališču, marveč gre dosledno dalje in začne razdirati vse božje naprave: božjo službo, krščansko šolo, krščanski zakon, samostane in drugo. Take države so že v očitnem odporu proti Bogu, ko so druge le bolj v tihem in mirnem uporu proti Njemu.

Ali ni to nekaj strašnega? Država za državo se je vedno bolj oddaljevala od Boga, se je vedno manj nanj ozirala, je začela dajati zmoti iste ali pa še večje pravice kakor pa večni, razodeti resnici, dokler ni Boga kar odstavila in ga iz svojega življenja naravnost izključila.

2. Zmotni nauki v državi
 
Evropejske in druge države so podelile prostost pouka in tiska. Učiti in tiskati se sme vse, ako le ni naravnost zoper državo. Zato je mogoče, da se v šolah, po knjigah, posebno po časopisih razširjajo najgrše in preškodljive zmote. Vanje se zapeljuje mladina, zapeljuje se ljudstvo, zapeljujejo se visokošolci. Na visokih šolah imajo popolnoma brezverni učenjaki še prednost pred vernimi. Brezverski časopisi so pa najbolj razširjeni.
 
Svobodno se smejo učiti in razširjevati naj­bolj očividne zmote o Cerkvi. Posebno na potu je ljudem oblast papeža, škofov in duhovnikov. Kako se prizadevajo dokazati, da take oblasti s početka niso imeli, ampak so si jo le z zvijačo in goljufijo polagoma dobili. Ko se jim iz zgo­dovine in iz svetega pisma dokaže, da se motijo, grdé svete knjige in jih zametavajo. Naukov o svetih zakramentih, posebno o zakramentu svete pokore, in še bolj o presvetem Rešnjem Telesu, kar slišati ne morejo. Ko jim pa zmanjka do­kazov, začnejo cerkev grditi, začnejo opravljati in zaničevati posebno duhovski stan. Vse grdo­bije, kar jih je na svetu, pripisujejo duhovnikom. Doseči žele, da bi ljudje duhovnike zaničevali in sovražili. Strah nas je pretresal, ko smo v početku vojske opazili, kako satansko sovraštvo do duhovnikov je bruhnilo na dan. Ni postave v evropskih državah, ki bi branila duhovski stan, ki bi branila sveto katoliško Cerkev! In vendar je sveta Cerkev delo samega Sina božjega, ki jo je odkupil s svojo krvjo in jo utemeljil vsem narodom v korist. Kolika strašna grehota torej ta boj, ta gnusni boj zoper sveto Cerkev, zoper duhovski stan! Ali ni ta boj zoper samega Je­zusa, Sina božjega? ali ni ta boj zoper neprecen­ljivo delo odrešenja, zoper delo tako velikansko in imenitno, da je sam Sin božji prišel zanj na svet!
 
Pa kaj, saj je v naših državah tudi svo­bodno pisati, učiti, govoriti in hujskati zoper Jezusa samega. Kdor pobija Cerkev, mora do­sledno priti v nasprotje s samim Gospodom. Na vse načine si prizadevajo dokazati, da On ni Bog, da je le moder, nadarjen človek, ali pa da je goljuf. Njegovo sveto življenje, njegovi prevzvišeni nauki, akoravno ni hodil v šolo, preroko­vanja, čudeži, mučeniki, svetniki, izpreobrnjenje poganov, znanosti, umetnosti in drugi prečudni sadovi Jezusovih naukov in milosti; za vse to se dosti ne zmenijo. Čudeže in prerokovanja kar naravnost taje, češ, da čudež sploh ni mogoč, prerokovanje tudi ne; zato so le pravljice vse povesti o čudežih in prerokovanjih. Pred par leti je neki nemški bogotajec celo trdil, da Jezus nikoli živel ni. In vse te strašne zmote se smejo učiti po šolah, se smejo razširjevati po časopisih. Evropejske države nimajo postav, da bi taka bogokletstva zabranile in onemogočile. O celo v državnih zbornicah se grdi in preklinja naš Go­spod Jezus Kristus! Strašen greh! ki so ga krive države, ki izziva naravnost jezo in pravično kazen božjo.
 
Nazadnje se tudi Bog taji. Kako si priza­devajo, da bi Boga s sveta spravili. Dokazujejo, da ga ni. Ko se jim dokaže, da njihov dokaz prav nič ne velja, ker je zmoten, iščejo drugih dokazov in zopet drugih in zopet drugih. Na vprašanje, odkod človek, odkod rastlinstvo in živalstvo, odkod svet, so razno odgovarjali, vedno drugače, in ker se še noben dokaz ni mogel ob­držati, sedaj mnogi kar pravijo: mi tega ne vemo. Boga pa le nočejo priznati. Iz učenjaških knjig in govorov beseda Bog izginja. Na Francoskem se celo v šolskih knjigah nikoli ne dobi beseda Bog, in se sploh o Bogu ne uči in ne govori. Seveda, ako ni Boga, tudi čudežev ni, tudi Jezus ni Sin božji, tudi Cerkev ni božja ustanova. S temi nauki bi se s sveta spravilo vse, kar je Bog; Bog bi se popolnoma odstavil, takorekoč uničil. Ali ni to najstrašnejši upor proti Bogu, našemu najvišjemu Oblastniku? In evropejske države nimajo postav zoper ta upor, marveč ga dopuščajo, nekatere celo pospešujejo!
 
Saj dopuščajo in pospešujejo celo društva, ki imajo namen izpodkopati ne le katoliško Cerkev, ampak vse krščanstvo, da, sploh vsako vero, vsako prepričanje o Bogu, Stvarniku. Takih društev, bodisi učenjaških, bodisi ljudskih, je po vsej Evropi dovolj. Zadnja leta so se organizirala in združila po Evropi in po vsem svetu z na­menom: uničiti krščanstvo, uničiti vero v oseb­nega Boga, Stvarnika nebes in zemlje. In ni je postave v evropejskih državah, da bi zabranila društva, ki imajo na svoji zastavi zapisano voj­sko, upor, smrtno sovraštvo do Boga, marveč se morejo svobodno shajati in kovati uporne na­klepe zoper samega živega Boga.
 
3. Brezbožno življenje v državah
 
Kdo bi mogel človeško srce in njegovo spa­čenost točno razumeti! Imamo zapovedi božje, ki so za mirno in srečno življenje take potrebne, da bi si jih morali dati sami, ko bi jih Bog ne bil dal; imamo prekoristne zapovedi cerkvene in vemo za dolžnosti svojega stanu; tudi vemo, da nam bo Bog večno srečo dal le v tem slučaju, če vse to natanko izpolnjujemo, da nas bo pa vekomaj kaznoval, ako bi jih v velikih stvareh prelomili. Vse to vemo in vendar je mnogo ver­nih katoličanov bilo in jih je še, ki vedoma in prostovoljno smrtno greše. Kako pa bodo šele grešili oni, ki v Boga ne verujejo, ki torej nimajo nobenega strahu božjega!
 
Zato pač ni čuda, da je toliko greha na svetu. Močno se razširja poželenje oči, z njim lakomnost; še bolj napuh življenja, z njim pre­vzetnost in nepokorščina; najbolj pa se raz­širja poželenje mesa, z njim nezmernost v pi­jači in prav posebno vsakovrstna nečistost in pohotnost.
 
Nezmerno uživanje opojnih pijač, tudi onih, ki imajo mnogo alkohola v sebi, se le preveč razširja; in ž njim toliko bede po družinah, to­liko otrok, slabih po telesu in razumu, toliko živčno bolehavih ljudi! Neizmerno gorje! In skoraj je ni države, ki bi imela potrebnih postav zoper zlorabo alkohola, zoper zlorabo opojnih pijač.
 
Najbolj pa se širi nesramnost in nečistost. Pohotnost je najhujša strast v človeku. Koliko zatajevanja se potrebuje, da se premaga, in ko­liko molitve! Kjer pa ni vere v Boga, tam se pohota ne premaguje, tam se opisuje kot na­ravna potreba, tam se kar pospešuje. In kako se je po celem svetu, posebno po Evropi največ zadnja leta razširjevala in pospeševala! Razširjevale so se knjige, pisane zato, da se poželenje vname in razplamti; razširjevale so se in očitno izlagale ostudne podobe nagih teles in nesram­nih dejanj, da jih je mogel gledati vsakdo, tudi otrok; v kinematografih in glediščih so se prikazovala najbolj pohotna dejanja, ki so mo­rala v gledavcih vzbuditi vso meseno strast; prirejale so se zabave, izleti in sestanki obojega spola tako, da se je morala zanetiti strast in iskati prilike, da se ji ustreže; razširjali so se kroji ženskih oblek, ki so bili skrajno pohujšljivi na ulicah in kaj pa še le doma po hišah, kjer je v nekaterih krogih sramežljivost popol­noma prenehala; izdelovala so se, očitno hva­lila, ponujala in prodajala razna sredstva zoper posledice nečistega greha in za detomor tudi v zakonu. Vsa ta dejanja so prav posebno gnusna v očeh najsvetejšega Boga in nekako najbolj izzivajo pravično jezo božjo. Mesenost pa tudi najbolj zbega um, da ne more gledati večnih resnic in jih rad zataji. Zato ni čuda, da se z nečistostjo tudi nevera, brezverstvo hitro širi. In ker se je zadnjih pet do deset let vsako­vrstna nečistost z vsemi mogočimi sredstvi hitro hitro širila, se je ravno tako hitro širil popoln odpad od krščanstva, odpad od Boga. Sodnji dan bo odkril, da brezverstva ni vzrok znanost, ampak mesenost. In ta upor proti Bogu je bil in je očiten. Nikjer ni državne postave, ki bi zabra­nila ali vsaj omejevala nesramnost, ki je kakor smradljiva reka okužila celo Evropo, celi svet. Države so vse to gledale, so tiho dopuščale, do­puščale celo izdelovanje, glaševanje in razpe­čavanje raznih sredstev zoper začetek otrok. To je vnebovpijoči greh nekako vseh držav.

Ali boste razumeli sedaj, ako trdim: očitno, javno življenje po državah nosi na sebi znak vsestranskega, strastnega odpora in upora proti Bogu, proti vsemu, kar pride od Boga?