Kaj je klerikalizem

Na tem mestu ponovno podajam zelo kratko pripombo k še eni besedi ali enemu pojmu, ki more koga zapeljati v prepričanje, da ima ta beseda fiksno, statično in  popolnoma določljivo razlago oz. pomen. Ta beseda je klerikalizem. Da sploh govorim na tem mestu o tej besedi, je razlog v tem, da jo je nedavno uporabil papež v enem svojih nagovorov in že prej nekajkrat.

Papež tam s to besedo klerikalizem imenuje nek pojav, za katerega pravi, da se ga je treba varovati. Težko natanko opredelim kaj zaznamuje s to besedo, a gre za to, da se ustvari neko klikarstvo in nek neupravičen rešpekt ter preveličan pomen funkcije zaradi funkcije same, znotraj hierarhičnega dela Cerkve, torej znotraj klera. To papež imenuje klerikalizem. A jasno je, da gre tu za njegovo razlago te besede, ali bolje rečeno za njegovo uporabo besede "klerikalizem" za označbo nekega pojava, ki se more pojavljati znotraj klera in potem to poenostavljeno imenuje "klerikalizem".

A to ni pravi pomen te besede in jasno je, da torej ta beseda nima nobenega fiksnega pomena. Sveti Jožefmarija Escriva, ustanovitelj Opus Dei, denimo imenuje za "klerikalizem" tako naziranje, ki bi velelo, da obstajajo "katoliške rešitve" družbenih in političnih vprašanj. In pogosto se torej za klerikalizem smatra politično udejstvovanje bodisi duhovnikov samih, kot denimo v preteklosti našega naroda, bodisi politično udejstvovanje deklariranih katoličanov. Gre za praviloma slabšalno nazivanje katoliškega aktivizma v družbi in svetu.

To neodobravanje katoliškega vstopanja v politiko in družbo, pa izvira iz bistveno pohabljenega gledanja na svet in družbo, ki državo, družbo, vse njene skupine in končno še posameznika samega avtonomizira in torej izdeluje multi-dimenzionalno bivanje osebnosti v družbi. To je protislovno naziranje, ki veli, da človek obstaja v sebi, a zunaj sebe obstaja ločeno v različnih segmentih ali nivojih življenja. Skratka: človek je torej prepričan, da je katoličan in da ima Cerkev prav, a ko gre v politiko išče neke obče rešitve, ki premosorazmerno diskvalificirajo Cerkev, ki ima potemtakem prav le v prvem nivoju in ne tudi v drugem itd. itd. To protislovje je toliko bolj izrazito prav v besedah sv. Jožefmarije Escrivaja, ki po drugi  strani poziva katoličane, da ostajajo katoličani tudi v družbi, a potem to isto stvar imenuje kot nepravilno in kot klerikalizem.

Josip Hohnjec pa je pri nas precej dobro izrazil, kaj pomeni "klerikalizem", ki so ga očitali liberalci katoliškemu taboru. Po njem klerikalizem ni "[n]ič drugega kakor katolicizem, dosledno uveljavljen v javnem življenju."
 
Torej ali je tu klerikalizem kakorkoli podoben tistemu klerikalizmu, o katerem govori papež? Ne.
 
Klerikalizem nima fiksnega pomena, kakor nobena druga beseda nima fiksnega pomena in zato je treba biti ob tem pozoren, da ne bi zaradi poimenovanja ene stvari z nekim imenom, zavrgli drugo stvar, ki je bila poimenovana z istim imenom. Papež govori torej o nekem specifičnem pojavu, ki se nas ne tiče in tu opozarjam na to, da njegove besede ne bi koga zmedle. Kar imenuje on za klerikalizem, zavračam tudi jaz in zavračamo vsi, a kar je veljalo za klerikalizem v naši narodni zgodovini, bodisi slabšalno, bodisi od katoličanov samih sprejeto, za tem še danes stojimo in se imenujmo "klerikalci", "klerikalisti", "črni", "katolicisti", "klerofašisti".