Cerkev, svet in božja Previdnost (Iz članka Papež, Bog in mi, 1942)

Iz članka:
Papež, Bog in mi

Dr. Josip Turk, 1942

Pij XII. pravi: »Kadar trpi človeštvo, trpi tudi Cerkev.« Kajti po njegovih besedah Cerkev sicer ni hčerka tega sveta, vendar živi na svetu, iz sveta dobiva svoje otroke in je vedno deležna veselih in žalostnih dogodkov sveta; sredi sveta trpi, se bori in moli, kakor je molila v svojih prvih časih, za vse ljudi, za kralje in oblastnike, »ut quietam et tranquillam vitam agamus« v vsej pobožnosti in poštenosti.

Cerkev trpi s svetom že zaradi svojega usmiljenega sočutja kakor usmiljeni Samarijan. In res, pravi papež, je današnji svet kakor tisti popotnik, ki se je iz Jeruzalema napotil v Jeriho in padel v roke razbojnikom, ki so ga pustili napol mrtvega. Tako je moderni svet zapustil Jeruzalem, mesto molitve, in se napotil v Jeriho, mesto zabav, obrnil hrbet pravim vzorom in se predal varljivi posvetnosti. Zato je padel v roke razbojnikom, ki so napuh, nevera, nasilje in sovraštvo. Ti so ga oropali njegovega bogastva, najvišjih moralnih vrednot: vere v Boga, bratovske ljubezni in miru.

Cerkev trpi, ko vidi to ubogo človeštvo ležati na tleh vse oropano in ranjeno. A ona ga ne more samo sočutno gledati. Hoče mu iz sočutja tudi pomagati; hoče ga ljubeznivo dvigniti in ga spraviti v varno okrevališče. Pa glej! Cerkev mora doživeti še novo bridkost. Ta ranjeni in oropani popotnik ima še toliko moči v sebi, da udarja in bije po usmiljeni roki, ki ga hoče dvigniti. In kar je še najhujše: godrnja in preklinja nad to usmiljeno roko, češ da je ravno ona kriva njegovega trpljenja. Tako se danes slišijo krivični očitki, da je trpljenja današnjega človeštva kriva Cerkev, češ da krščanstvo ni izpolnilo svojega poslanstva. Po pravici vprašuje papež Pij XII.: Od koga in od kod prihaja ta obtožba? Ali mar od apostolov? Ali od mučencev? Ali od misijonarjev, ki so pokristjanili in civilizirali Evropo? Ali od svetnikov, junaških borcev za Kristusa in gorečih glasnikov krščanstva? Ne! Ta obtožba prihaja od ljudi, ki so se uprli resničnemu krščanstvu, si izoblikovali neko svoje krščanstvo, ki se ne upira strastem, poželenju mesa, pohlepu po slepečem zlatu in srebru, in napuhu življenja; potem pa so razglasili, da je krščanstvo odpovedalo.

Najdejo se ljudje, ki hočejo tu med papežem in svetom nekako posredovati; ki hočejo, kakor pravijo, Cerkvi samo dobro in ki ne razumejo, zakaj trpi s svetom vred tudi Cerkev na svojem telesu. Kot neki številni neizvoljeni papeži ali moderni protipapeži zatrjujejo, da je to trpljenje Cerkve kazen za njeno dosedanje napačno ravnanje in da se bo zato morala, seveda po njihovih navodilih, za bodočnost reformirati. Toda izvoljeni in kronani papež oznanja proti njim, da trpi Cerkev s svetom vred tudi sama na svojem telesu zato, ker je svet ni maral poslušati in ker ona kot nedolžna nevesta Kristusova mora prenašati na svojem telesu trpljenje, ki je še potrebno, da se dopolni trpljenje Kristusovo. O da, reforma je potrebna! Toda ne reforma Cerkve, ampak reforma sveta, prav kakor je rekel na petem lateranskem koncilu Egidij Kanizij iz Viterba: »Homines per sacra immutari fas est, non sacra per homines!« Ko bo po sedanjih katastrofah potreben nov red v življenju narodov, more biti za nas novi red le tisti red, ki ga je v svojem zadnjem božičnem nagovoru označil papež. Ta novi red mora biti osnovan na neporušni in nespremenljivi skali moralnega zakona, ki ga je Stvarnik sam razodel in ga je On vklesal v srca ljudi z neizbrisljivimi črkami. »Izpolnjevanje tega moralnega zakona, pravi papež, mora glasno poudarjati in pospeševati javno mnenje vseh narodov in vseh držav s tako glasno besedo in enodušno močjo, da se ne bo nihče drznil dvomiti o njem ali slabiti njegovo obveznost.« 

Če vse to, kar smo omenili pri pogledu na današnji svetovni položaj, trpi Cerkev, trpi seveda predvsem glava Cerkve ali papež. Kako upravičeno lahko tudi v tem pogledu rečemo o papežu: Si sente male.

Vendar papeževe bridkosti le niso obupne. Sam pravi, da se je od Kristusa, od Petra in njegovih naslednikov naučil združevati bridkosti s tolažbami.

Papež, ki ga nosijo na prestolu nad glavami množic in ki torej plava med nebom in zemljo, se s tega prestola ozira kvišku proti nebesom in navzdol po množici, ki jo blagoslavlja z božjim blagoslovom; ta papež si je svest dvojne pomoči: pomoči od zgoraj in pomoči od spodaj, božje pomoči in naše pomoči.

Papež trdno zaupa v božjo Previdnost. Pij XII. se jasno zaveda, da vse dogodke zunaj nas in v nas vodi božja Previdnost: »Bog živi in zapoveduje zunaj nas in v nas.« »Vse, kar se pripeti včeraj, danes in jutri, ni učinek slučaja, srečne ali nesrečne usode, ampak posledica dolge in skrivnostne zveze dogodkov, ki jo ureja ali dopušča Previdnost nebeškega Očeta.«

Če božja Previdnost vodi vse dogodke, se tudi izvolitev papeža izvrši po božji Previdnosti. Papež, ki je izvoljen po predpisih Pija X., si je popolnoma lahko svest vse božje pomoči, ki je potrebuje za svoje poslanstvo. Zato pravi Pij X.: Nam Deus, qui imponit onus, manum etiam ipse supponet, ne ei ferendo sit impar; is enim, qui oneris est auctor, Ipse est administrationis adiutor; et ne sub magnitudine gratiae succumbat infirmus, daubit virtutem, qui contulit dignitatem.

Zato je papež Pij XII. že na dan svojega kronanja govoril o svojem zaupanju v božjo pomoč pri svojem poslanstvu, rekoč: »Non Nostris meritis viribusque subnixi, sed Dei gratia confisi, ad potentissimum sapientissimumque Eius nutum frontem reclinamus Nostram, Atque ad Eum convertentes oculos, qui est ,Pater luminum et Deus totius consolationis‘ ... petrianae navis gubernaculo admovemus manus, ut eam per tot fluctus et procellas ad pacis portum dirigamus.«

Prekrasno je govoril papež Pij XII. kardinalskemu zboru 2. junija 1939 o vodstvu božje Previdnosti tudi pri pogledu na svetovne dogodke: »Usoda in sreča narodov je v rokah Onega, ki vlada od zgoraj, ki je Oče luči in vir vsega dobrega v vsem vesoljstvu. Kakor srečo in usodo narodov, ima v svojih rokah tudi človeška srca, ki jih bo nagnil, kamor jih bo hotel. On more razširiti, omejiti, utrditi in naravnati človeško voljo, ne da bi mu bilo treba spreminjati njeno naravo. V človeškem delu je vse slabotno, kakor je slaboten človek: plašne so njegove misli, negotovi njegovi ukrepi, okorna njegova sredstva, omahljivi njegovi koraki, megleni njegovi cilji. V božjem delu pu je vse močno, kakor je močan On sam. Njegovi sklepi ne poznajo dvomov, njegova moč ima vladanje sveta za zabavo in tako rekoč za šaljiv oddih (la sua potenza si diletta e quasi scherzando si recrea nel governo del mondo); njegovo veselje je sredi človeških otrok, in nič se mu ne more upirati; tudi ovire so v njegovih rokah sredstva za oblikovanje stvari in dogodkov, za vodstvo človeških duhov in volj nasproti vzvišenim namenom njegovega usmiljenja in njegove pravičnosti, dveh zvezd vodnic njegovega vesoljnega gospostva. Nanj se opira vse naše trdno zaupanje.« Tako mogočno se torej glasi papežev Credo. Credo v božjo Previdnost.

Prav tako krasno je govoril 28. aprila 1939 duhovnikom adoratorjem o tem, kako je Kristus pri nas, z nami in med nami kot Bog in kot človek v zakramentu presv. Rešnjega Telesa: »Tisti, ki je rekel: ,Jaz sem, ne bojte se', tisti je, ki hodi po valovih stoletij. Gospodar nad človeškimi vetrovi in viharji. On hodi po razburkanih valovih ob strani Cerkve in pred svojo Cerkvijo ... tovariš v veselju in žalosti, v življenju in smrti.«.

Katoliški tradicionalizem v kontemporarni metapolitiki (20.1.2017)

Na tem mestu naj ponovno objavim del zapisa, ki je nastal 20.1.2017, z naslovom Neoreakcija 1. - vprašanje katolištva, in zadeva t.i. katoliški tradicionalizem. Celoten zapis se nahaja na: https://crnagarda.blogspot.com/2017/01/neoreakcija-1-vprasanje-katolistva.html

Podobna stvar je tradicionalistično katolištvo, ki se tudi javlja in išče svoj prostor v neoreakciji. Vsak katoličan, ki v svoji veri postane zrel in jo zavestno sprejme za del svojega življenja in to stori kot svobodno in premišljeno dejanje, je soočen z velikim katoliškim problemom: modernizmom. Tak katoličan uvidi, da je njegova vera, ki je ne dojema tako kot tista dekleta, ki v oprijetih majčkah in kavbojkah plešejo v ritmu duhovne glasbe po raznih duhovnih vajah, temveč jo dojema v neizprosni realnosti, nekako neizpolnjena spričo pomehkuženosti, ki sije iz nasmejanih redovnic in kul duhovnikov. Tudi domači župnik, opazi tak katoličan, je v svojih besedah tako previden in skuša le ugajati župljanom, ki se vse manj zmenijo za vero svojih očetov. Jezus, ki bi moral biti Zmagovalec, tisti, ki je prinesel boj in v njjem zmagal, postaja v raznih pridigah in mladinskih pogovorih hipijevski ideal. Vse bolj se razna srečanja osredotočajo na človeka in ne na Boga. Bog postaja "nori zaljubljenec", ki je nor od ljubezni do človeka.

Vse to se takšnemu zrelemu katoličanu upre in nujno opazi veliko razliko med to retoriko in retoriko onih časov pred 2. vatikanskim koncilom. To ga more le zaposliti in poda se na pot odkrivanja t.i. "tradicionalnega katolištva", a če si hoče to priznati ali ne, prej ali slej se znajde na križišču. Tradicionalno katolištvo, kakor se danes izraža v nekaterih gibanjih, more povzročiti pri takšnem človeku občutek dvoma. Katoličanova vera, kakorkoli se to na prvi pogled sliši morda čudno, se ne začne pri veri v Kristusa, temveč pri veri v Cerkev. In če zaradi odpadniških skupin, ki so bolj pravoverne od Cerkve same ne najde več vere v Cerkev, bo s tem padlo tudi njegovo katolištvo. Druga pot ga more gnati naravnost v tradicionalistično prakticiranje vere zunaj uradne Cerkve, kjer bo namesto prave katoliške identitet naletel le na permanentno ostro kritiko uradne Cerkve, kar morda sprva ne bo opazil, a ga bo to vse bolj oddaljevalo od Cerkve in znašel se bo pred vprašanjem pokornosti avtoriteti. Kam ga bo pot vodila od tam, je drugo vprašanje. Tretja možnost pa je, da bo sprejel veliko razliko med Cerkvijo pred koncilom oz. pred drugo svetovno vojno in med Cerkvijo po njej, a bo ostal v Cerkvi v lastni odločitvi pokornosti avtoriteti in v veri v Svetega Duha.

S tem ne bo sprejel "zmot", ki jih vidi v Cerkvi, ki se boji lastne preteklosti, temveč bo ostal lojalen Cerkvi v njenem neprekinjenem nasledstvu medtem, ko bo doktrinalno ostajal prepričan, da je na teologih, da prepoznajo "zmote" in se vrnejo, ter nejasnosti, ki izvirajo iz modernizma dorečejo v smislu pravovernosti. A kar je še pomembneje, tak človek bo skušal tudi odgovoriti čemu se je Cerkev podala na pot modernizma in ali je res krivda za dekadenco zahoda na plečih Cerkve v smislu njene višje hierarhije.

In to je pravo vprašanje tradicionalnega katolištva, v čem je vrednost katoliške tradicije? V estetiki in zasanjanem zretju v preteklost, ali pa v realni aktivni vrednosti te tradicije iz katere naj se vije kontinuiteta, ki je sicer prirejena času.

A ravno tega vprašanja tradicionalistični katoličani, ki ne ostanejo zavestno lojalni papežu in kleru pod njim, nočejo niti načenjati, ker jih preveč zaposluje vprašanje o tem, kaj sploh je papež, kdaj je nezmotljiv in ali je Cerkev nekaj istega s papežem. Ta permanentna napetost do cerkvene avtoritete se naposled javlja v praktični obsedenosti s papežem in višjim klerom, pri čemer se veliko časa nameni javnemu smešenju papeža in t.i. novus ordo katoličanov. Takšni tradicionalistični katoličani na koncu več ne ločijo vprašanje doktrine od najbolj banalnih vprašanj, ki se ne tičejo več vere, temveč osebnih preferenc posameznih visokih klerikov. To pa zgolj kaže, kako močno zasidrana je njihova obsedenost s "pokvarjenim Rimom".

Tu pa že lahko začnemo govoriti o okuženosti s katoliškim liberalizmom takšnega katolištva, ki posluša one duhovnike "odpadnih" tradicionalističnih ločin, ki v svojih pridigah tolčejo naravnost po avtoriteti sami. Zato velikokrat katoliški tradicionalizem, kakor ga opazujemo denimo v ZDA, postaja lastno protislovje, ki zaradi modernizma Rimske Cerkve, postaja sam bolj modernističen od nje.

Lojalnost je težka reč, preizkušnja, ki ji ni enake. Ravno iz tega razloga ponavadi najbolj navdušujejo oni svetniki, ki so ostajali lojalni sveti Cerkvi kljub odločitvam posameznih škofov in kljub preganjanju in krivičnem postopanju napram njim s strani ostalih klerikov.

A vendar danes takšni tradicionalni katoličani, ki okuženi z libertarizmom prisegajo na estetiko in ne na pomen, ponavadi kličejo v isti glas z najbolj gorečimi nasprotniki svete Cerkve. Da bi ohranili svoj obraz tako skupaj z novimi nacionalisti in vseh vrst libertarci pljuvajo po papežu in Cerkvi, kakor to ponavadi počnejo tisti pomehkuženi katoliški liberalci, ki po raznih televizijskih oddajah, intrevjujih in blogih radi izpostavljajo napake Cerkve, da bi se prikupili večnim nasprotnikom katolištva.

Nekateri katoličani so prepričani, da gre pri vsem cerkvenem vprašanju, le za vprašanje oblike obreda in če se bi nekako zadeve zasukale v to, da bi se novus-ordo maša odstranila in uvedel nazaj izključno predkoncilski obred, menijo bi bilo konec vseh problemov v Cerkvi in družbi.

V neoreakciji je mogoče te katoličane najti na mestih, kjer se pretirano kritizira sveto Cerkev in papeža, pa tudi kjer se poveličuje neko romantično, a zato toliko bolj neživo, tradicijo katoliške Evrope. To pomeni, da se jemlje te podobe in izreke, ki jih ti katoličani postavljajo predse, kot nekakšno resignacijo nad svetom tu in danes, saj v teh idealih ne znajo videti realne formule, s katero bi se lotili aktualnih vprašanj. To pa pomeni, da se v političnem smislu vse preradi zatekajo pod okrilje raznih akatoliških političnih sistemov, ali z drugimi besedami, svojega katolicizma, paradoksalno, ne znajo dojemati totalno.

Naprej!

 

Zdaj že nekaj let zapovrstjo, vedno na začetku leta zatrdim, da se bo na tem projektu kljub vsemu začelo več objavljati, a ko je leto naokrog je jasno, da se ni. V zadnjem letu se je na teh blogih zares malo objavljalo. In če sedaj ponovno zatrdim, da bo pa letos drugače in se bo objavljalo, to pravim bolj prepričano.

V zadnjem letu je bilo na tem blogu objavljenih le osem zapisov, s tem da niso bil objavljen noben zapis naših katoliških avtorjev izpred vojne. Na glavnem blogu NeoDomobranec pa  je bil objavljen en sam zapis, ki pa je bil docela trivialen in se je ukvarjal s sila nepomembno stvarjo. Ta trend se bo torej v tem letu obrnil in se bo objavljalo več. Tu predvsem v oziru na tolmačenje države, resnice, avtoritete, vere, fašizma in korporativizma, na glavnem blogu pa v oziru na domobranstvo, narod, narodno izdajstvo itd. 

Letos je bil na glavnem blogu objavljen zapis z naslovom Ožilje idej, ki se  ukvarja s problemom dedovanja idej v današnji desnici. Sam zapis sicer bolj sodi na ta blog, saj se ukvarja z vprašanji, ki so bliže temam tu, a sem se vseeno odločil, da ga objavim tam, tako zaradi pomanjkanja vsebine v preteklih mesecih, kot zaradi dejstva, da je bil zapis dokaj obsežen in je zajel kar nekaj vprašanj. Seveda se je na koncu izkazalo, da je bil vseeno premalo obsežen in da ponovno ni dovolj jasno izrazil tistega, kar je imel namen izraziti.

Vedno je težava vsakega razmišljanja, da bi lahko bilo smatrano, kakor da svojo kritiko afirmira nekaj nasprotnega ali pa da se postavlja na neko demilitarizirano sredino, od koder more pljuvati čez ene in druge. Vendar kdor pozna ta projekt ve, da temu ni tako. Zelo izrazito je bila tu vedno izražena kritika tistega demokratarskega, libertarnega razmišljanja, da so "vsi isti" in da je ločevanje na levo in desno umetno ustvarjeno. Vse to je lenobno mišljenje, katerega na tem mestu ne boste nikoli našli. Prav ista kritika pritiče tistemu čudnemu strahu pred "ideologijo", ki ga vedno najdemo v povojnih katoliških razmišljanjih, tudi emigrantskih.  Zato če smo proti Ameriki nismo za Rusijo in če kritiziramo desnico in smo mišljenja, da sta kontemporarna levica in desnica bistveno enaki, nismo prepričanja, da ni ne desnega ne levega, niti da sta to dva lažna koncepta. Ne, kot sem nakazal v omenjenem blogu, se desnica in levica po logiki stvari razvijeta bolj ali manj spontano, a se v njunih izrazih, naziranjih in aktivni negaciji in afirmaciji, pokaže ali sta zares avtentični oz. do kolikšne mere sta avtentični.

Problem premika družbe, vsaj kakor ga jaz vidim, od monarhične in hierarhične v demokratično (v izvornem pomenu te besede), je v tem, da pride tu čas za nenehno afirmacijo idej, za aktivno, zavedno in avtonomno odločanje in aktivno forsiranje ideologije. V tem je tisti premik, ki ga sproži liberalna država in soudeleženost ljudstva v organizaciji družbe. To je končno tisto, kar zares pomeni totalitarizem in brez katerega družbe ne more biti.

Sam smatram vse monarhične in demokratične protitotalitariste za utopične sanjače, ki ne vidijo zahtev časa, ki so se razvile pred njimi.

Zato so danes najbolj pomembne teme: svoboda, objektivnost in relativnost resnice, čas, avtonomija odločanja, država, estetika in smisel življenja. Vseh teh tem se bomo v tem letu torej podrobno dotikali. Potrebno je, da gremo globlje od površinskih izrazov in zasledujemo tisto zahtevo, ki smo jo tik pred vojno in posebej med vojno tolikokrat slišali na naši katoliški strani: jasnost idej in samorefleksija. Ne smemo popuščati samim sebi, vsaki stvari moramo predvideti logične ugovore in zavrnitve ter zares ustvariti čisto sliko lastnega naziranja brez vsake sentimentalnosti in ustavljanja pred nekimi nominalnimi koncepti. Imamo jasno tradicijo, tako katoliško, kot slovensko, tako teološko-bivanjsko kot politično-družbeno in na nas je, da gradimo dalje. To je trenutno namreč vse kar lahko zares storimo. Ne moremo sanjariti o nekih velikih družbenih spremembah, lahko pa zato postanemo zares intelektualno in idejno brezkompromisni.

Življenje je prekratko, da bi ga lahko potratili za uživanje, življenje je prekratko, da bi lahko kompromitirali svoje lastne nazore. Ali kakor je zapisal Adolf Vadnjal:

"Ali ni sedaj, v dobi najtežjega trpljenja, prilika, da si izprašamo vest in se skesamo? Kesanje je glavni pogoj preporoda. Ne iščimo krivcev drugod, ne dolžimo tujcev, temveč se vprašajmo, kaj je bilo v nas samih narobe. Ali nismo morda s široko razprtimi jadri zapluli v materialistične vode, verujoč, da bomo dosegli prijetnejše in udobnejše življenje brez napora in težav? Kaj nam je bilo, da smo pozabili, da načela, ki so veljala tisočletja, veljajo še vedno in bodo veljala, dokler bo kaj življenja, da pa je vse zlo v tem, da se ne ravnamo po njih? Ob tem spoznanju bomo mogli odločno zatreti vse, kar nas pogublja."