Katoliški tradicionalizem v kontemporarni metapolitiki (20.1.2017)

Na tem mestu naj ponovno objavim del zapisa, ki je nastal 20.1.2017, z naslovom Neoreakcija 1. - vprašanje katolištva, in zadeva t.i. katoliški tradicionalizem. Celoten zapis se nahaja na: https://crnagarda.blogspot.com/2017/01/neoreakcija-1-vprasanje-katolistva.html

Podobna stvar je tradicionalistično katolištvo, ki se tudi javlja in išče svoj prostor v neoreakciji. Vsak katoličan, ki v svoji veri postane zrel in jo zavestno sprejme za del svojega življenja in to stori kot svobodno in premišljeno dejanje, je soočen z velikim katoliškim problemom: modernizmom. Tak katoličan uvidi, da je njegova vera, ki je ne dojema tako kot tista dekleta, ki v oprijetih majčkah in kavbojkah plešejo v ritmu duhovne glasbe po raznih duhovnih vajah, temveč jo dojema v neizprosni realnosti, nekako neizpolnjena spričo pomehkuženosti, ki sije iz nasmejanih redovnic in kul duhovnikov. Tudi domači župnik, opazi tak katoličan, je v svojih besedah tako previden in skuša le ugajati župljanom, ki se vse manj zmenijo za vero svojih očetov. Jezus, ki bi moral biti Zmagovalec, tisti, ki je prinesel boj in v njjem zmagal, postaja v raznih pridigah in mladinskih pogovorih hipijevski ideal. Vse bolj se razna srečanja osredotočajo na človeka in ne na Boga. Bog postaja "nori zaljubljenec", ki je nor od ljubezni do človeka.

Vse to se takšnemu zrelemu katoličanu upre in nujno opazi veliko razliko med to retoriko in retoriko onih časov pred 2. vatikanskim koncilom. To ga more le zaposliti in poda se na pot odkrivanja t.i. "tradicionalnega katolištva", a če si hoče to priznati ali ne, prej ali slej se znajde na križišču. Tradicionalno katolištvo, kakor se danes izraža v nekaterih gibanjih, more povzročiti pri takšnem človeku občutek dvoma. Katoličanova vera, kakorkoli se to na prvi pogled sliši morda čudno, se ne začne pri veri v Kristusa, temveč pri veri v Cerkev. In če zaradi odpadniških skupin, ki so bolj pravoverne od Cerkve same ne najde več vere v Cerkev, bo s tem padlo tudi njegovo katolištvo. Druga pot ga more gnati naravnost v tradicionalistično prakticiranje vere zunaj uradne Cerkve, kjer bo namesto prave katoliške identitet naletel le na permanentno ostro kritiko uradne Cerkve, kar morda sprva ne bo opazil, a ga bo to vse bolj oddaljevalo od Cerkve in znašel se bo pred vprašanjem pokornosti avtoriteti. Kam ga bo pot vodila od tam, je drugo vprašanje. Tretja možnost pa je, da bo sprejel veliko razliko med Cerkvijo pred koncilom oz. pred drugo svetovno vojno in med Cerkvijo po njej, a bo ostal v Cerkvi v lastni odločitvi pokornosti avtoriteti in v veri v Svetega Duha.

S tem ne bo sprejel "zmot", ki jih vidi v Cerkvi, ki se boji lastne preteklosti, temveč bo ostal lojalen Cerkvi v njenem neprekinjenem nasledstvu medtem, ko bo doktrinalno ostajal prepričan, da je na teologih, da prepoznajo "zmote" in se vrnejo, ter nejasnosti, ki izvirajo iz modernizma dorečejo v smislu pravovernosti. A kar je še pomembneje, tak človek bo skušal tudi odgovoriti čemu se je Cerkev podala na pot modernizma in ali je res krivda za dekadenco zahoda na plečih Cerkve v smislu njene višje hierarhije.

In to je pravo vprašanje tradicionalnega katolištva, v čem je vrednost katoliške tradicije? V estetiki in zasanjanem zretju v preteklost, ali pa v realni aktivni vrednosti te tradicije iz katere naj se vije kontinuiteta, ki je sicer prirejena času.

A ravno tega vprašanja tradicionalistični katoličani, ki ne ostanejo zavestno lojalni papežu in kleru pod njim, nočejo niti načenjati, ker jih preveč zaposluje vprašanje o tem, kaj sploh je papež, kdaj je nezmotljiv in ali je Cerkev nekaj istega s papežem. Ta permanentna napetost do cerkvene avtoritete se naposled javlja v praktični obsedenosti s papežem in višjim klerom, pri čemer se veliko časa nameni javnemu smešenju papeža in t.i. novus ordo katoličanov. Takšni tradicionalistični katoličani na koncu več ne ločijo vprašanje doktrine od najbolj banalnih vprašanj, ki se ne tičejo več vere, temveč osebnih preferenc posameznih visokih klerikov. To pa zgolj kaže, kako močno zasidrana je njihova obsedenost s "pokvarjenim Rimom".

Tu pa že lahko začnemo govoriti o okuženosti s katoliškim liberalizmom takšnega katolištva, ki posluša one duhovnike "odpadnih" tradicionalističnih ločin, ki v svojih pridigah tolčejo naravnost po avtoriteti sami. Zato velikokrat katoliški tradicionalizem, kakor ga opazujemo denimo v ZDA, postaja lastno protislovje, ki zaradi modernizma Rimske Cerkve, postaja sam bolj modernističen od nje.

Lojalnost je težka reč, preizkušnja, ki ji ni enake. Ravno iz tega razloga ponavadi najbolj navdušujejo oni svetniki, ki so ostajali lojalni sveti Cerkvi kljub odločitvam posameznih škofov in kljub preganjanju in krivičnem postopanju napram njim s strani ostalih klerikov.

A vendar danes takšni tradicionalni katoličani, ki okuženi z libertarizmom prisegajo na estetiko in ne na pomen, ponavadi kličejo v isti glas z najbolj gorečimi nasprotniki svete Cerkve. Da bi ohranili svoj obraz tako skupaj z novimi nacionalisti in vseh vrst libertarci pljuvajo po papežu in Cerkvi, kakor to ponavadi počnejo tisti pomehkuženi katoliški liberalci, ki po raznih televizijskih oddajah, intrevjujih in blogih radi izpostavljajo napake Cerkve, da bi se prikupili večnim nasprotnikom katolištva.

Nekateri katoličani so prepričani, da gre pri vsem cerkvenem vprašanju, le za vprašanje oblike obreda in če se bi nekako zadeve zasukale v to, da bi se novus-ordo maša odstranila in uvedel nazaj izključno predkoncilski obred, menijo bi bilo konec vseh problemov v Cerkvi in družbi.

V neoreakciji je mogoče te katoličane najti na mestih, kjer se pretirano kritizira sveto Cerkev in papeža, pa tudi kjer se poveličuje neko romantično, a zato toliko bolj neživo, tradicijo katoliške Evrope. To pomeni, da se jemlje te podobe in izreke, ki jih ti katoličani postavljajo predse, kot nekakšno resignacijo nad svetom tu in danes, saj v teh idealih ne znajo videti realne formule, s katero bi se lotili aktualnih vprašanj. To pa pomeni, da se v političnem smislu vse preradi zatekajo pod okrilje raznih akatoliških političnih sistemov, ali z drugimi besedami, svojega katolicizma, paradoksalno, ne znajo dojemati totalno.