Cerkev, svet in božja Previdnost (Iz članka Papež, Bog in mi, 1942)

Iz članka:
Papež, Bog in mi

Dr. Josip Turk, 1942

Pij XII. pravi: »Kadar trpi človeštvo, trpi tudi Cerkev.« Kajti po njegovih besedah Cerkev sicer ni hčerka tega sveta, vendar živi na svetu, iz sveta dobiva svoje otroke in je vedno deležna veselih in žalostnih dogodkov sveta; sredi sveta trpi, se bori in moli, kakor je molila v svojih prvih časih, za vse ljudi, za kralje in oblastnike, »ut quietam et tranquillam vitam agamus« v vsej pobožnosti in poštenosti.

Cerkev trpi s svetom že zaradi svojega usmiljenega sočutja kakor usmiljeni Samarijan. In res, pravi papež, je današnji svet kakor tisti popotnik, ki se je iz Jeruzalema napotil v Jeriho in padel v roke razbojnikom, ki so ga pustili napol mrtvega. Tako je moderni svet zapustil Jeruzalem, mesto molitve, in se napotil v Jeriho, mesto zabav, obrnil hrbet pravim vzorom in se predal varljivi posvetnosti. Zato je padel v roke razbojnikom, ki so napuh, nevera, nasilje in sovraštvo. Ti so ga oropali njegovega bogastva, najvišjih moralnih vrednot: vere v Boga, bratovske ljubezni in miru.

Cerkev trpi, ko vidi to ubogo človeštvo ležati na tleh vse oropano in ranjeno. A ona ga ne more samo sočutno gledati. Hoče mu iz sočutja tudi pomagati; hoče ga ljubeznivo dvigniti in ga spraviti v varno okrevališče. Pa glej! Cerkev mora doživeti še novo bridkost. Ta ranjeni in oropani popotnik ima še toliko moči v sebi, da udarja in bije po usmiljeni roki, ki ga hoče dvigniti. In kar je še najhujše: godrnja in preklinja nad to usmiljeno roko, češ da je ravno ona kriva njegovega trpljenja. Tako se danes slišijo krivični očitki, da je trpljenja današnjega človeštva kriva Cerkev, češ da krščanstvo ni izpolnilo svojega poslanstva. Po pravici vprašuje papež Pij XII.: Od koga in od kod prihaja ta obtožba? Ali mar od apostolov? Ali od mučencev? Ali od misijonarjev, ki so pokristjanili in civilizirali Evropo? Ali od svetnikov, junaških borcev za Kristusa in gorečih glasnikov krščanstva? Ne! Ta obtožba prihaja od ljudi, ki so se uprli resničnemu krščanstvu, si izoblikovali neko svoje krščanstvo, ki se ne upira strastem, poželenju mesa, pohlepu po slepečem zlatu in srebru, in napuhu življenja; potem pa so razglasili, da je krščanstvo odpovedalo.

Najdejo se ljudje, ki hočejo tu med papežem in svetom nekako posredovati; ki hočejo, kakor pravijo, Cerkvi samo dobro in ki ne razumejo, zakaj trpi s svetom vred tudi Cerkev na svojem telesu. Kot neki številni neizvoljeni papeži ali moderni protipapeži zatrjujejo, da je to trpljenje Cerkve kazen za njeno dosedanje napačno ravnanje in da se bo zato morala, seveda po njihovih navodilih, za bodočnost reformirati. Toda izvoljeni in kronani papež oznanja proti njim, da trpi Cerkev s svetom vred tudi sama na svojem telesu zato, ker je svet ni maral poslušati in ker ona kot nedolžna nevesta Kristusova mora prenašati na svojem telesu trpljenje, ki je še potrebno, da se dopolni trpljenje Kristusovo. O da, reforma je potrebna! Toda ne reforma Cerkve, ampak reforma sveta, prav kakor je rekel na petem lateranskem koncilu Egidij Kanizij iz Viterba: »Homines per sacra immutari fas est, non sacra per homines!« Ko bo po sedanjih katastrofah potreben nov red v življenju narodov, more biti za nas novi red le tisti red, ki ga je v svojem zadnjem božičnem nagovoru označil papež. Ta novi red mora biti osnovan na neporušni in nespremenljivi skali moralnega zakona, ki ga je Stvarnik sam razodel in ga je On vklesal v srca ljudi z neizbrisljivimi črkami. »Izpolnjevanje tega moralnega zakona, pravi papež, mora glasno poudarjati in pospeševati javno mnenje vseh narodov in vseh držav s tako glasno besedo in enodušno močjo, da se ne bo nihče drznil dvomiti o njem ali slabiti njegovo obveznost.« 

Če vse to, kar smo omenili pri pogledu na današnji svetovni položaj, trpi Cerkev, trpi seveda predvsem glava Cerkve ali papež. Kako upravičeno lahko tudi v tem pogledu rečemo o papežu: Si sente male.

Vendar papeževe bridkosti le niso obupne. Sam pravi, da se je od Kristusa, od Petra in njegovih naslednikov naučil združevati bridkosti s tolažbami.

Papež, ki ga nosijo na prestolu nad glavami množic in ki torej plava med nebom in zemljo, se s tega prestola ozira kvišku proti nebesom in navzdol po množici, ki jo blagoslavlja z božjim blagoslovom; ta papež si je svest dvojne pomoči: pomoči od zgoraj in pomoči od spodaj, božje pomoči in naše pomoči.

Papež trdno zaupa v božjo Previdnost. Pij XII. se jasno zaveda, da vse dogodke zunaj nas in v nas vodi božja Previdnost: »Bog živi in zapoveduje zunaj nas in v nas.« »Vse, kar se pripeti včeraj, danes in jutri, ni učinek slučaja, srečne ali nesrečne usode, ampak posledica dolge in skrivnostne zveze dogodkov, ki jo ureja ali dopušča Previdnost nebeškega Očeta.«

Če božja Previdnost vodi vse dogodke, se tudi izvolitev papeža izvrši po božji Previdnosti. Papež, ki je izvoljen po predpisih Pija X., si je popolnoma lahko svest vse božje pomoči, ki je potrebuje za svoje poslanstvo. Zato pravi Pij X.: Nam Deus, qui imponit onus, manum etiam ipse supponet, ne ei ferendo sit impar; is enim, qui oneris est auctor, Ipse est administrationis adiutor; et ne sub magnitudine gratiae succumbat infirmus, daubit virtutem, qui contulit dignitatem.

Zato je papež Pij XII. že na dan svojega kronanja govoril o svojem zaupanju v božjo pomoč pri svojem poslanstvu, rekoč: »Non Nostris meritis viribusque subnixi, sed Dei gratia confisi, ad potentissimum sapientissimumque Eius nutum frontem reclinamus Nostram, Atque ad Eum convertentes oculos, qui est ,Pater luminum et Deus totius consolationis‘ ... petrianae navis gubernaculo admovemus manus, ut eam per tot fluctus et procellas ad pacis portum dirigamus.«

Prekrasno je govoril papež Pij XII. kardinalskemu zboru 2. junija 1939 o vodstvu božje Previdnosti tudi pri pogledu na svetovne dogodke: »Usoda in sreča narodov je v rokah Onega, ki vlada od zgoraj, ki je Oče luči in vir vsega dobrega v vsem vesoljstvu. Kakor srečo in usodo narodov, ima v svojih rokah tudi človeška srca, ki jih bo nagnil, kamor jih bo hotel. On more razširiti, omejiti, utrditi in naravnati človeško voljo, ne da bi mu bilo treba spreminjati njeno naravo. V človeškem delu je vse slabotno, kakor je slaboten človek: plašne so njegove misli, negotovi njegovi ukrepi, okorna njegova sredstva, omahljivi njegovi koraki, megleni njegovi cilji. V božjem delu pu je vse močno, kakor je močan On sam. Njegovi sklepi ne poznajo dvomov, njegova moč ima vladanje sveta za zabavo in tako rekoč za šaljiv oddih (la sua potenza si diletta e quasi scherzando si recrea nel governo del mondo); njegovo veselje je sredi človeških otrok, in nič se mu ne more upirati; tudi ovire so v njegovih rokah sredstva za oblikovanje stvari in dogodkov, za vodstvo človeških duhov in volj nasproti vzvišenim namenom njegovega usmiljenja in njegove pravičnosti, dveh zvezd vodnic njegovega vesoljnega gospostva. Nanj se opira vse naše trdno zaupanje.« Tako mogočno se torej glasi papežev Credo. Credo v božjo Previdnost.

Prav tako krasno je govoril 28. aprila 1939 duhovnikom adoratorjem o tem, kako je Kristus pri nas, z nami in med nami kot Bog in kot človek v zakramentu presv. Rešnjega Telesa: »Tisti, ki je rekel: ,Jaz sem, ne bojte se', tisti je, ki hodi po valovih stoletij. Gospodar nad človeškimi vetrovi in viharji. On hodi po razburkanih valovih ob strani Cerkve in pred svojo Cerkvijo ... tovariš v veselju in žalosti, v življenju in smrti.«.