Takoj, ko smo se izvili iz epidemije, ki so jo ena za drugo razglašale vse svetovne države, smo postali priča vojne. Rusija je napadla Ukrajino in strah pred rehabilitacijo in normalizacijo t.i. evropske vojskovalnosti je vodil v zelo eksplicitno podporo Ukrajine. V Ukrajini se borita Rusija in zahod oz. Amerika, tako poslušamo že dolge mesece. Morda res. Res v smislu, da zahod ne ve čemu ne bi pomagal pri šibitvi samo-vase zagledane ruske zaletavosti. Če kaj, potem moramo priznati, da smo Evropejci izrazito bojeviti in vojskovalni ljudje. Koliko vojn in spopadov beležimo v svoji zgodovini in NATO ter Evroska unija, če nič drugega sta prinesla relativno stabilen mir, a kdo more garantirati, da se naša vojskovalna nrav ne more zopet oglasiti. Zato zelo previdno na zahodu počnejo kar počnejo. Včasih se posmehujemo Nemcem in njihovemu ničvrednemu samozatajevanju, strahu pred fantomskim neonacizmom, drakonskim zakonom proti zanikanju holokavsta, a lahko tudi obenem razumemo. Kajti Nemec se boji, da se v njem vzbudi spet ponovno tisto, kar se trudi zatajiti. Ali je to prav ali ne, je drugo vprašanje, vendar je razumljivo. Razumljivo torej, zakaj je v tem primeru vojna v Ukrajini bolj problematična od neke vojne na bližnjem vzhodu.
Kajti to čemur na tem mestu naklanjamo veliko pozornosti je vprašanje svobode, resnice in narative povezane s tem pojavom: tako epidemije kot sedaj vojne. V vsakem primeru in v vsaki novi krizi, ki se porodi pred nami, se pokaže kako velike težave imamo z resnico v smislu tistega družbenega veziva, ki je dololočeno in ki usmerja državo kot narod v skupno doživljanje sebe, sveta in svoje usode. Liberalna država enostavno ni sposobna najti odgovora na hiper-informacijsko dobo v kateri se nahajamo in tako jo najedajo razne sile znotraj nje same. Na to se opozarja že dolga leta. Toleriranje organizirane drugačnosti, sistematičnega getoizma vodi v partikularizacijo družbe, v neobvladljive socialne tvorbe, ki lahko slednjič pomenijo popolno predrugačenje take države. To obstaja sicer še vedno v teoriji, v praksi pa se kaže, a še ni zares izvedeno do konca in zato so mnogi tako radi pahnjeni v dvom ali gre pri liberalni državi v njenem nespretnem soočanju z identiteto: na eni strani hiper-identiteto določene populacije in na drugi strani za negacijo vsake smiselne identitete; sploh zares za fundamentalen problem, ali pa gre bolj kot ne za apokaliptično prerokovanje.
Če pogledamo v države, ki imajo s tem največ težav, tudi sami mnogokrat ne moremo vedeti kako zelo je izjema predstavljana kot pravilo in kolikšen je razkorak med metropolami in morebiti še zdravim zaledjem. Vse prevečkrat se kaže, da so mnoge države že izgubljene in upamo lahko le, da smo preveč črnogledi in da nacionalna država kot taka še zmerom more obstati. Vendar se moramo zavedati, da nacionalna država konec koncev ni brez alternative in da je tudi sama produkt časa in obdobja.
Vendar kar nas bolj kot narativa v teh dveh primerih epidemije in vojne tokrat zanima je nekaj drugega, je vprašanje namreč nečesa čemur človek težko nadane ime. Namreč strah pred vojno, pred epidemijo ali fantomskim skorajšnjim zasužnenjem, ki se je razodelo ne le na levi strani, marveč na desni, celo na tisti desni, ki naj bi predstavljala skrajno, radikalno desnico, s posebno, lastno perspektivo, je pokazalo bistven problem zahodne družbe in človeka.
Kajti kaj je bistvo človeka, kaj je smisel človeka, človeškega življenja? Katoliška tradicija nam odgovarja, da je smisel človeka ponižno premagovanje tuzemskih težav in skrb za posvečevanje lastnega bistvovanja, najsi bo v delu ali odnosih do drugih ljudi. Kakšen strah pred prihodnostjo in kakšna otožnost po preteklosti. Človek živi v času in je hote ali nehote najbolje opremljen za čas v katerem se nahaja, zato je vsako izstopanje iz svojega časovnega okvirja v neke sentimentalistične fantazije o prihodnjih ali preteklih časih, v resnici neavtentičnost in negacija lastnega bivanja, ki se živi v trenutku, v sedanjosti. Posvečevati moremo namreč v danem trenutku le trenutek v katerem se nahajamo. Preteklost je minila in prihodnost je neizpolnjena obljuba. Zato človek korenini v trenutku in v prostoru.
Zato je naš tradicionalen pogled v resnici zdravo-individualističen je usmerjen v zgoraj in v znotraj. Človek sprejema svojo usodo fundamentalno kot božjo voljo in skuša vdano prenašati težave, povezane s to določenostjo.
Kako smešno torej, da poslušamo kdaj od onih, ki naj bi predstavljali tradicijo o zasužnjevanju in svobodi, v oziru na državo, na skupnost, ali morda celo na ves svetovni red. Zahtevali bi od njih dokazila, da so njihova prizadevanja upravičena, ali pa niso zgolj okužba s tistim, čemur se reče: libertarizem. Ljubezen do neomejene svobode, kot uravnavateljice dobrega in pravičnega, ki je absolutno nekatoliška in konec koncev ne-desna, se nam danes prodaja kot neka zdrava dobrina na desnem, celo desno-alternativnem polu.
"Kadar se ti slabo godi in si v stiski, tedaj je čas za zasluženje."
"Če praviš, da ne moreš veliko trpeti, kako boš nekoč prenesel ogenj v vicah?"
-Tomaž Kempčan
A vprašanje je, če so ti posamezniki in skupine kdaj brali, poslušali in razumeli pristno katoliško bistvovanje, kakor se je izrazilo v naših prednikih in zgledih. Ali so kdaj razumeli, kako ničev je ponos in kako zmagovita je ponižnost. Od kje neki se je svoboda in nebrzdana skrb za čimvečje blagostanje posameznika, preprodala kot tradicionalistična ali celo katoliška vrednota?
Kdaj smo vsi mi pahnjeni v to skrb, v ta strah. Bivajoči v svojih kratkih življenjih, ki pomenijo en sam utrip stvarstva, se obremenjujemo s sto in eno rečjo na etničnem, etičnem, političnem in družbenem področju, namesto da bi pogosteje svoj pogled ponižno uprli v svoje delo, svoje življenje in bojevali ta svoj boj do konca. Kakšna ponižna vdanost, kakšno samozatajevanje žari iz zgledov naših prednikov, svetnikov, devic in cerkvenih očetov, nas pa naj bi skrbelo ali so se ledeniki že stalili in ali je v Britaniji ostal še kak belec.
To so grozljive stvari, jasno nihče ne more ostati ob tem ravnodušen, a vsaj v postnem času kdaj pomislimo kako hitro je konec človekovega življenja in kako večnost nima konca. To ne pomeni zahteve po pasivnosti, zatekanju v zaščitena območja zunaj vrveža sveta, to kdor ta projekt spremlja razume. Mi smo prvi, ki pravimo: političnost, revolucionarna in radikalna preosnova lastnega življenja v orodje (re)akcije. Pomeni le pravilno prioritiziranje, pravilno hierarhijo stvari.
Borba! Nenehna borba! A razumevanje ničevosti in končnosti. Umrl bom in bom sojen ne glede na to ali se bodo stalili vsi ledeniki in ne glede na to ali bo v Britaniji ostal še kak belec.
Ponižnost in vdanost, vsakodnevno ponižno sprejemanje vsakovrstnih križev. To je borba in v tem je zmaga ne pa v kritiziranju škofov in papeža, ne pa v spotikanju nad slabimi duhovniki. Nobena napaka drugega ne relativizira tvoje napake in vsak bo le zase odgovor dajal.
Kakšna svoboda neki, kakšno zasužnenje, ko pa si suženj svojega mesa ali svojega ega. Nobena svetovna vlada, noben svetovni gospodarski forum te ne bo mogel zasužnjiti bolj, kot zasužnuješ samega sebe. Če pa se iztrgaš lastni sužnosti, te tudi nič druega ne bo moglo zasužnjiti, saj boš zmogel vrednotiti vsako težavo in vsako preizkušnjo v pravilnem in treznem gledanju. Kajti vse mine.
"Popolna zmaga je namreč zmagoslavje nad samim seboj."
"Sin marljivo skrbi za to, da boš povsod in pri vsakem dejanju ali zunanjem opravku notranje svoboden in sam svoj gospod in bodo vse stvari podrejene tebi, ne pa ti njim: kot gospodar in krmar svojih dejanj, ne kot suženj in najemnik, ampak osvobojen in pravi Hebrejec, ki prehaja v delež in svobodo Božjih otrok (prim. Rim 8,21): ti stojijo nad zdajšnjim in se zazirajo v večno; minljive reči gledajo z levim očesom, z desnim pa večne; časne reči jih ne priklepajo nase, temveč imajo oni na povodcu nje, da jim lepo služijo, kakor je uredil Bog in določil najvišji Stvarnik, ki v svojem stvarstvu ni pustil nič neurejenega."
-Tomaž Kempčan
