Presegati liberalizem

Če se strinjamo, da danes v političnem smislu poznamo dve prevladujoči opciji, ki sta desna - konservativna in leva - liberalna, iz tega izvajamo torej, da je vsa politika v relaciji levo-desno in da lahko praktično vsak politični nazor uvrstimo nekam na premico s središčem iz katerega v levo ali minus postopoma dobivamo vse bolj liberalne oz. levičarske nazore in v desno ali plus pa vse bolj konservativne oz. desničarske nazore. Neustreznost takšne politične razdelitve je kmalu očitna, zato nekateri ob tej vodoravni premici uvajajo še navpično, ki pa se nanaša na avtoritarnost odnosno na politični nazor. Problem tega sistema je v tem, da levo-desno relacijo napak razume zgolj, kot vprašanje ekonomije. Očitno namreč je, da upodobitev politične usmerjenosti, ki bi uporabljala takšen prikaz, predpostavlja nekakšne liberalne fundamente iz katerih naj bi vsaka politika izhajala.
    
Zato tudi, če pogledamo danes, ko t.i. desnica vstaja iz spanja in se izraža v razgibanih in pestrih gibanjih, ki iščejo svoje idole v zgodovini, a se politike lotevajo na nove in unikatne načine, vidimo, da je tudi desnica pogojena z liberalizmom. Seveda to ni nič novega. Konservativizem povojnega kova, je bil že od nekdaj klasično-liberalen na družbenem področju in neo-liberalen na gospodarskem področju. Vendar pa postane zanimivo, ko uvidimo, da so tudi nove oblike desnice, ki odklanjajo oznako konservativizma in celo opozarjajo na paradoks, da konservativizem sprejme čez deset let tisto, kar je pred desetimi leti sprejel liberalizem, v resnici popolnoma liberalne. Takšne so celo najskrajnejše struje desnice, ki jih mnogi umevajo za najradikalnejše izvedbe te desnice, karkoli naj bi desnica sploh bila.

Namreč že sam paradoks konservativizma, ki je liberalizem z zamudo, kakor ga umevajo ti novi desničarji, ki odrekajo imenovati se konservativci, je napačno pojmovan. Konservativizem ni "neuspešen", ko se zgodi, da po določenem času sprejme ideale, ki jih je poprej zavračal. Ne. To je osnovna funkcija konservativizma. Konservativizem, kakor ga vidimo v povojni politiki v Evropi in poprej še v Ameriki, je t.i. desni pol revolucionarnega liberalizma iz osemnajstega in devetnajstega stoletja. Torej je proti-pol levemu polu, ki pa ga danes imenujemo enostavno liberalizem in je v resnici progresivizem.
  
Tendenca liberalizma, v klasičnem smislu, je v tem, da počasi napreduje oz. se razvija iz svojih osnovnih dogmatičnih fundamentov. Pri tem razvoju (progresu) pa nastaja napetost med levim in desnim polom liberalizma samega, ki po tej logiki zaviranja in pospeševanja ujame neko enakomernost, ki ohranja liberalizem že toliko časa v pogonu. Uspeh liberalizma je namreč v tem, da je prilagodljiv svetovni nazor, ki ponuja dve, med seboj dopolnjujoči se različici. Radikalno različico v obliki permanentnega razvoja (progresa) in svojo na videz statično različico v obliki t.i. konservativizma.
     
Če vzamemo liberalizem - odnosno levi pol klasičnega liberalizma, v kateremkoli trenutku zgodovine, bo pomenil nekaj popolnoma drugega, kot pa v drugem trenutku. Isto velja za konservativizem, torej desni pol klasičnega liberalizma, ki v nekem trenutku zgodovine konservira neke popolnoma druge vrednote, kot v drugem trenutku oz. razume same vrednote na zelo različen način. Zato je očitno, da sta tako liberalizem (levi pol klasičnega liberalizma), kot konservativizem (desni pol klasičnega liberalizma), dva razvijajoča se politična koncepta, ki bazirata na istih izhodiščih, a z različnimi hitrosti napredujeta v permanentnem razvoju (progresu).
   
napak bi bilo misliti, da je konservativizem nedelujoč politični sistem, ki predaja bitko za bitko liberalizmu. Ne. Konservativizem je v izhodišču progresiven. Namreč, če zgodovinsko premico obrnemo in iz zgodovinske točke leta 2016 pogledamo proti izhodišču, opazimo prezrcaljeno sliko, pri kateri je konservativizem v vodstvu, liberalizem (levi pol), pa počasi drsi za njim. To nam pokaže, da sta oba politična sistema, ki naj bi predstavljala osnovno razdelitev svetovnega nazora praktično vse zahodne civilizacije, v resnici dva pola istega političnega pola.

Zato torej predpostavka, da konservativizem "ne deluje" sicer drži, a ne iz razlogov, kakršne ponavadi slikajo raznorazni novi desničarji, ki konservativizem napadajo.Konservativizem namreč ne deluje, vkolikor od njega pričakujemo nekaj, kar sploh ni, in sicer retrogradno politično doktrino, ki bi bila nasprotna tako liberalističnim odvodom, kot klasičnemu liberalizmu samemu. Konservativizem pa to ni. Konservativizem deluje znotraj liberalizma, kot njegov sestavni del.

A podobno kot konservativizem, so tudi nove struje, ki vstajajo na "desnici", neke vrste ujetniki liberalizma, ki se mu ne bodo nikdar mogli iztrgati iz primeža. Kajti vkolikor danes vzamemo katero koli gibanje ali kateri koli miselni tok na novo-oblikujoči se desnici, predvsem v smislu t.i. nove desnice (Nouvelle Droite) ali alternativne desnice (alt-right), kot tudi pri raznih identitarijanističnih in proti-islamističnih gibanjih, bomo v njem našli očitne fundamente liberalizma. Celo pri najbolj očitnih nasprotnikih liberalizma, je liberalizem prevladujoč miselni sistem. Novi nacionalizem vstaja zopet v znamenju liberalizma, pa četudi ga neprestano označujejo za skrajno-desnega, kar bi moglo pomeniti proti-liberalnega.
     
Namreč vprašanje liberalizma je vprašanje svobode. In kdor bi hotel zares premagati liberalizem ali se soočiti z zmotami in protislovji, ki iz liberalizma izhajajo, bi moral zakopati do pojmovanja svobode same.
  
Danes je mogoče govoriti o svobodi le v smislu, koliko bolj svobode moremo še zahtevati ali ponuditi. Pojmovati svobodo negativno ali izhajati iz izhodišča omejevanja svobode, je praktično nemogoče. A kdor bi želel preseči liberalizem bi moral udariti prav po bogu, ki ga liberalizem imenuje svoboda, da bi se sploh osvobodil spon liberalizma samega.
 
Vsak politični tok, ki se danes pojavlja na levi ali desni ponuja svobodo, kot tisti artikel, ki ga more le on ponuditi ljudstvu, da pride v njega tempelj in posluša njega besed. Če hočejo levičarji svobodo za deviantno obnašanje, pa hočejo desničarji gospodarsko svobodo in manj države. Libertarizem, ki zahteva popolno svobodo posameznika od države je v resnici karikatura liberalizma, ki je človeka osvobodil vsake absolutne morale, še prej pa vsake absolutne resnice.

Svoboda je postala izžeta, prežvečena mantra, ki liberalizem sploh dela permanentno progresivnega, revolucionarnega. Zato tudi danes, ko gledamo nova gibanja na desnici, ta prihajajo z velikim praporjem svobode, ki ga ponujajo vsem, ki jim želi prisluhniti. Vsa ta gibanja, ki skušajo postati avantgarda nove rasno-zavedne civilizacije, iščejo človeka, ki bo vzdignjen nad množico in osvobojen vseh zanj patetičnih moralnih in družbvenih zakonov. Njegova svoboda bo svoboda, ki mu je ne bo podeljevala država, temveč jo bo utemeljeval sam v sebi, v svoji volji.

Te ničejanske blodnje, ki naj bi predstavljale nasprotje liberalizmu, so v resnici nekaj identičnega. Liberalci sicer verjamejo v svobodo, ki naj bi bila posamezniku podeljena iz ljudstva, kot neke naturalistične kreature, ki evolvira v vedno višjo popolnost. Liberalci verjamejo v število, ki voli in odloča in v državo, ki po papirju podeljuje svobodo posameznikom. Ničejanski desničarji verjamejo pa v junaka - človeka, ki naj bi svobodo našel v samem sebi in ki zgolj sam privoli v konsenz z družbo in državo, ki ga utesnjujeta.
  
Svoboda za oba, bi naj bila nekaj absolutnega. Nekaj, kar naj bi človeku pripadalo samo po sebi, ker je bodisi razumno bitje, bodisi žival in ga zatorej ne veže nič drugega, kot sobivanje z okolico. Tudi država, ki deli svobodo, te svobode od nikoder ne dobiva, niti je ne utemeljuje. Je le varuhinja te svobode, ki je absolutna in človeku pripada. Človek je po naravi svoboden, ne veže ga nič drugega, kot le njegov razum, prek katerega more stopiti v konsenz z okolico, da se odpove delu svobode v korist sobivanja z okolico.

Da je človek nesvoboden, torej da ne more storiti nečesa, ker mu to ne dovoljuje država, ne pomeni, da absolutno gledano, dejanja samega ne bi smel storiti, temveč le, da je zgolj odnosno (relativno) gledano nesvoboden, ker mu je dejanje onemogočeno. Svoboda naj bi bila torej ključni del človeka. Ne le v smislu, da ga svobodna volja dela popolnoma drugačnega od živali, temveč da je človek svoboden tako v svoji volji kot v svojih najnižjih vzgonih. Biti svoboden je pač tisti ideal, okrog katerega se danes vrti vsa politika in okrog katerega se oblikujejo sploh razne civilne pobude in raznorazna gibanja.

A dokler svoboda ostaja ta posvečena dogma, ki ji nihče sploh noče nasprotovati, dokler ostaja bog, malik, ki si ga ne drzne nihče potisniti s piedestala, da se razbije v prah, toliko časa more in mora liberalizem zgolj in samo vladati.

Če si vzmamemo za primer le današnjo novo desnico, kakor se izraža denimo v Gregu Johnsonu ali novi nacionalizem, ki ga predstavlja Le Penova., potem jasno vidimo, da eni in drugi terjajo svobodo, ki je svoboda liberalne demokracije, svoboda sekularne postmodernistične družbe, kjer desnica brani razvrat.
 
A kdor si želi zares preseči liberalizem mora nastopiti zoper svobodo samo. Nočemo svobode, hočemo avtoriteto! To je klic, ki more sesuti liberalizem s tisto močjo, kot je liberalizem nekdaj sesul stari monarhični red. To je zahteva po avtoriteti, ki človeka ne zavezuje na nekih zunanjih vidikih in segmentih, temveč ga zavezuje v njegovi notranjosti sami. To je rojstvo tiste svobode, ki človeka povzdigne od živali na osebnost, ki je vredna imenovati se člen družine, države, naroda in Cerkve.
  
Svoboda namreč ni absolutna in ne izvira iz človeka samega, temveč izvira od Boga, ki mu jo podeljuje z zelo specifičnim namenom. Svoboda tako ni namen, temveč sredstvo, s pomočjo katerega more človek zaslužiti si po svoji veri in po svojih delih zveličanje.
   
Tudi kristjani poznamo svobodo. A ta svoboda, kot rečeno izvira od Boga samega in je torej tej svobodi Bog večni porok. To ne pomeni torej le, da država ali sočlovek nimata pravice osebi posegati v to, od Boga garantirano, svobodo, temveč da je ta svoboda popolnoma odvisna od Boga in ima smisel le toliko časa, dokler je na Boga naravnana.

Svoboda namreč po tej logiki ni pravica, temveč dolžnost. Je svojevrstno breme, ki ga more človek prav izkoristiti, da bi se mogel vrniti k Bogu. Človekova svoboda je podobna otroku, ki v trenutku očetove nepazljivosti, hodi po ograji nad prepadom. Otrok je svoboden, da hodi tudi tam, kjer mu oče sicer ne bi pustil, a ta svoboda kaj kmalu postane breme, ko otrok korak za korakom pazi, da se ne bi zamajal in padel v prepad.
  
Iz tega nazora se rodi drugi, ki pravi, da je tudi človekovo življenje samo vzvišena dolžnost. Tako je človek povzdignjen od živali na vzvišeno mesto, kot osebnost, od katere se nekaj pričakuje v duhovnem in moralnem smislu. Ta dolžnost je naravnana na Boga, na družino, na narod in končno na državo. Človek, ki je sicer še vedno svoboden, liberalno gledano, da lahko stori, karkoli si poželi, je vendar vezan v samem sebi z občutkom dolžnosti, poslanstva.
  
Človek naposled razume, da je del družine, del naroda, del države in od Boga ustvarjen s svobodnim božjim dejanjem, ki ni mehanično, temveč zavestno, svobodno, nepogojeno. To pojmovanje mora človeka osvoboditi njegovih nižjih vzgonov in njegovih egoističnih namer, da postane svoboden v svoji dolžnosti, ki je v tem, da postaja boljši človek, da postaja človek vreden imenovati se del družine, del naroda, ki je veriga nepretrganih rodov, del države in da postaja vreden imenovati se božji otrok.

Zato je človekovo življenje dolžnost, borba, boj. Ta nazor torej stoji v popolnem nasprotju z liberalističnim pojmovanjem človeka, kot individuuma, ki je v sebi popolnoma neodvisen in svoboden. Če po liberalizmu človek dela in stori tisto, kar preračunano koristi le njemu samemu, pa po tem naziranju človek dela, ker razume svoje življenje kot dolžnost in kot poslanstvo, preobražati sebe v boljšega človeka, v eventuelnega svetnika. V človeka, ki bo koristil družini, državi, narodu.

Ta nazor torej zavrača vsako pojmovanje človekove svobode, ki naj bi bila popolnoma neodvisna od države, saj je državi oblast dana od Boga samega, da usmerja državljane in jim olajša njihovo napredovanje do večnega cilja. Nikakor pa ni človek odvezan od Boga, saj je človeku bit podeljena in z njo tudi svoboda, prav od Boga samega.
   
Skupaj z liberalizmom je tako zavrnjen tudi vsak drug nazor, ki bi skušal izhajati iz svobode posameznika, kot iz sebe svobodnega ustvarjalca, ki ga more voditi le njegova lastna volja in ki je človek nad ljudmi, nad-človek. Človekova vrednost izvira le iz njegovega izpolnjevanja dolžnosti, ki je življenje samo, ki je preobražanje svoje osebe v orodje, ne pa v individuumu, nihilističnemu in vzdignjenemu nad družino, nad narod, nad državo.

Od tod je torej krščanstvo tisti graditelj Naroda in Države, brez katerega vse zapade v nihilizem, melanholijo in pesimizem. Krščanstvo je živa sinteza aktivnega in kontemplativnega človeka, ki ne živi zato, da živi, temveč zato, da v letih, ki so mu odmerjena, prisluži dovolj "zakladov v nebesih". Zato je krščanski človek osebnost, ki gradi sebe in družino, narod in državo, nesebično, ker on sam je samo popotnik, romar, človek vzvišen nad udobno življenje in sebično zapiranje v krog svoje osebe. Prah si in v prah se povrneš, je klic, ki ni plod resignacije, melanholije, temveč klic pripravljenosti, borbe, dela. Kajti le tu na zemlji si more kristjan zaslužiti nebes, zato predstavlja krščanski človek popolno osebo, ki se v videnju smrti ne zapira pred preobražanjem sveta, temveč to počne s toliko večjim zanosom.

Iz tega pojmovanja izvira tudi Država, kot najvišji izraz človekovega dela, izraz naroda samega, ki brani narodovo specifiko na kulturnem, verskem in socialnem področju, ter vzgaja in vodi državljane, da postajajo tudi sami osebe vredne poslanstva, ki jim je dodeljeno z življenjem samim, z bitjo, ki jim je podeljena od Boga samega. Zato mora država posegati v življenje državljanov z zanosom, da jim pomaga z vzgojo in osmišljanjem njihovega življenja. Država mora pokazati koristnost državljanov samih in jim pokloniti mesto, ki je vredno človeka, da pripomore k njegovi dolžnosti, ki je da postane boljši človek. Od tu vrednost države, ki ni le aparat ali nočni čuvaj, temveč je izraz naroda samega in ima oblast podeljeno od Boga samega.

Človekova svoboda torej ne izvira iz njega smaega, temveč izvira od Boga. Človekova svoboda pa ni namen, kakor uči liberalistični individualizem, temveč je sredstvo, s katero človek uresničuje svojo dolžnost, ki jo ima napram družini, narodu, državi in Bogu. Svoboda ni namen, temveč sredstvo.