Na tem mestu naj objavim tri nedokončane bloge, ki lahko služijo za kak premislek. Napisani in nedokončani so ostali iz let 2017 in 2018.
30.1.2018
Narod
Vsake toliko moramo premisliti pojma narod in narodnost, da bi ju mogli pravilno razumeti in ju pravilno uskladiti s svojimi svetovnimi nazori. Vse prevečkrat se zdi, da tudi danes, ko je sicer narodnost nekaj, kar se je dodobra preobličilo in izgubilo tisto moč, ki jo je nekdaj imelo, postaja prikladno orodje pod katerim razumemo vse in nič. To je velika nevarnost, ki nas je že prevečkrat drago stala.
Ne smemo namreč pozabiti, da je bila narodnost že dvakrat v naši zgodovini zlorabljena v dosego ciljev, ki so narodu škodovali in ga privedli do te točke v kateri se nahajamo danes. In sedaj spet zremo med t.i. domoljube, nacionaliste, levičarske panslaviste in druge skupine, ki imajo na svojih ustih besedo narodnost, in se sprašujemo kaj vendar oni pod to besedo sploh razumejo.
Po drugi strani pa je narodnost ravno danes tako ogrožena, da ji grozi, da se v nekaj desetletjih razblini. Zato moramo zavzeti pravilno stališče do naroda in narodnost.
Liberalci so v devetnajstem stoletju prvi začeli zlorabljati parolo narodnosti, da so z njo zasejali seme razdora v slovenski narod, ki ni nikdar ločeval med svojim verskim in svojim narodnim prepričanjem. Slovenec pomeni biti katoličan je, če gledamo zgodovinsko, nepremično pravilo, ki so ga začeli najedati šele liberalci s svojim napovedovanjem bližnje narodove smrti. Oni so začeli obtoževati katoličane, da vero postavljajo pred narodnost in so s tem skušali narod odtujiti katoliško bistvo, ki ga je sploh delalo za narod. Ta veliki razkol, ki so ga iznašli in vzdrževali liberalci se je končno zaključil v komunistični revoluciji, ko so internacionalistični komunisti s pomočjo liberalnih parol devetnajstega stoletja in angleških prevarantskih obljub malim narodom, de-facto umorili narodovo bistvo in narod pahnili ven iz njegove naravno začrtane poti razvoja.
Tu krivda leži tudi na nacionalizmu, ki je izšel iz velike pomladi narodov v devetnajstem stoletju in naroda ni razumel po krščansko, temveč po panteističnem pojmovanju nemškega idealizma. Klasični nacionalizem, ki je torej izum liberalizma in njegove liberalne države, pojmuje narod kot neko neodvisno silo, ki skozi svoj razvoj ozavešča svoje božansko bitje. Logično je, da smo kot katoličani torej takemu pojmovanju nasprotni, čeprav pa se zavedamo, da velja tudi tu precej zmede.
Namreč tudi slovenski katoličani so zaradi omenjene pomladi narodov 1848 in zaradi liberalnega obtoževanja katoličanov, da vero postavljajo pred narodnost šli pot na kateri so narodnost naravnost pobožanstvenili.
Če bi danes vzeli tekste, ki so jih nekateri posamezni katoličani producirali v devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju in jih zavajujoče pripisali nekim modernim nacionalistom, bi ne bilo katoliškega razumnika ali duhovnika, ki jih ne bi obsodil kot pogansko čaščenje naroda. A vendar so te tekste pisali prav katoliški duhovniki. Tu torej vidimo dvoreznost današnjega obsojanja nacionalizma in etatizma, ki je v resnici nepravilno in pristransko. To je torej precej dober dokaz, da je moderno pojmovanje naroda, ki je v resnici liberalno, za katoličana precej velik problem, do katerega ne ve kako bi se opredelil in ponavadi zaide bodisi v en ali drug ekstrem. Bodisi v čaščenje naroda (kar je danes redkejše), bodisi v popolno odklanjanje nacionalizma v korist nekega demokratičnega domoljubja brez okusa (kar je danes pogostejše).
Koncept naroda je nujno zvezan tudi z modernim pojmovanjem države, torej liberalnim. In zato o narodu ne moremo govoriti kot o neki nepogojeni prvini, ki jo je mogoče uzreti v zgodovini. Narodi so naravni, a njihovo ozaveščenje v devetnajstem stoletju in prej, je izrazito človeško delo. Zato narod ni avtomatično neka danost, ki jo dobimo, ko povežemo vse ljudi, ki govorijo isti jezik. Jezik je zopet zelo pogojen z moderno t.j. liberalno državo.
To pa ne pomeni, da zavračamo že samo pojmovanje naroda, jezika in liberalne države. Ne. Vse to je utemeljeno na nekaterih naravnih dejstvih in za vse to je napočil čas, kar pomeni, da iz te točke pač ni več poti nazaj in le neka utopična miselnost bi velela, da je mogoče vrnitev v čase pred nacionalnimi državami. A to dejstvo torej pomeni, da je na nas, da prilagodimo te koncepte našemu katoliškemu oz. naravnemu narodnemu pojmovanju posameznika, družbe in sveta.
Tako torej denimo jezik, ki kljub temu, da ni neka fiksna človekova danost in se neprestano spreminja iz starih oblik v nove, vse bolj različne, dejansko pod sabo ohranja resnico, da je Bog ustvaril različne jezike. Jezikoslovci celo pravijo, da obstaja neka korenika jezika, ki jezik določa. A vseeno se tu poraja zopet kup vprašanj ob različnih narečjih in sorodnih jezikih, kaj kam vendar sodi? Jezik pač ni avtomatično določilo nekega naroda, temveč v resnici moderni narod določa jezik in ne obratno. Zato kdaj v precejšnji skepsi beremo in poslušamo hvalnice materinščini.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
2018
THOT in burka
Zakaj so to storili je namreč jasno. Gre za dvoplastno naziranje povprečnega demokratarja. Prvič, problem samoidentitete. Evropejske družbene skupine, ki so v islamu instinktivno zagledale zaton Evrope, niso prišle do globljega uvida, kaj so, temveč zgolj kaj niso. Težišče njihovega naziranja se je tako preselilo v islam sam in ni obstajalo v sebi. Postali so tipični anti, brez alternativnega sistematičnega svetovnega naziranja, kar je značilno za demokratski materialistični splošni indiferentizem. Tu gre za prepričanje, da je izhodiščno (default) stanje človekovega ali individuumovega bivanja in naziranja, neka nezaznamovanost, neideološkost. Vsaka ideologija, torej vsako poistovetenje in vsako nad-osebno, nad-individualistično naziranje, pa pomeni izkvarjenje človekovega čistega bistva. Ker pa je človeku indiferentnost nekaj povsem tujega, je tudi njihove neideološkost neke vrste ideologija. A vendar je ta ideologija nekoherentna, nestabilna in je mogoča le v stanju neogroženosti in preskrbljenosti. Vkolikor pride do nekega ogrožanja, se logično sproži določena reakcija, a ta reakcija ima svojo bit le v "anti", v nasprotovanju. Zato pravimo, da je težišče nasprotovanja islamu v islamu samemu. In če islam počne tako in tako, nanovo rojeno nasprotje zahteva ravno nasprotno.
Drugi problem pa leži v strahu pred hinavščino, ki zopet bazira na tisti ideološki neideološkosti, ki veruje v čistost golega individualizma. Po tem pojmovanju, ki torej odslavlja vsako ideologijo, kot izkvarjenje čistosti individuuma, se išče neko objektivno aplikabilnost, nanašalnost vsake "objektivnosti" v oziru na individuuma. Tu pride do strahu pred hinavščino. Ta miselnost torej terja neko čisto objektivnost, ki rezultira v naslednji formuli: če se strinjamo, da islam omejuje ženske z vsiljevanjem naglavnih pokrival, potem je logično, da ženskam dovolimo popolno svobodo v oblačenju; vkolikor zahtevamo tudi sami kakršnokoli omejevanje oblačenja, nismo nič boljši od islama. In mnogi se s to formulo strinjajo v strahu, da bi jih imeli za hinavce, vkolikor bi zahtevali od žensk, da v javnosti denimo ne razgaljajo trebuhov, stegen in ramen.
Ta strah pred hinavščino, združen s svojo ideološko neideološkostjo potem rezultira v konservativcih, ki podpirajo homoseksualce, nedostojno žensko oblačenje itd. To svojo ujetost bi presegli šele tedaj, ko bi imeli izdelan svoj lasten svetovni nazor, po katerem bi bilo sistematično urejeno vsako vprašanje, obenem pa bi bilo težišče njihovega gledanja na stvari, v tem svetovnem nazoru, torej v njih samih, ne pa v tistem, čemur nasprotujejo.
Svetovni nazor, ideologija, politična usmerjenost pomeni sistematično urejeno gledanje v svet, ki vključuje predvsem željo po preobražanju tega sveta, da bi bil karseda v skladu s tem gledanjem. Tu gre za aktivno vpetost v svet, ki jo zaznamuje predvsem tisto, kar osebo, individuuma presega. Tu gre za individuumovo odgovornost do nekih nad-individualnih sil. Do Boga, tradicije, naroda, Države, človeštva, okolja ...
A povprečnemu demokratarju, ki verjame v krilatico "volilci imajo vedno prav", ki verjame v voljo števila, more biti vse to le tuje in neskladno z njegovo vero, njegovo ideologijo neideološkosti. On išče v trenutni volji ljudi, ki nemirno valovi in se spreminja, skozi medijske kanale in hujskaške aparate, utemeljitev svojega nestrinjanja s tistim, kar vidi kot ogrožanje. Zato pa je obsojen, da prej ali slej tej grožnji podleže. Ni mogoče nasprotovati burki iz razloga, ker se ženska mladina pač rada oblači v "vroče hlačke" in ji moramo to zagarantirati. Mogoče ji je nasprotovati le iz neke realne utemeljitve v neki vrednostni biti, ne pa iz trenutnega razpoloženja.
Tesno povezano z vprašanjem burke je bilo namreč tudi zloglasno spolno nadlegovanje nemških žensk na silvestrovo 2015 in določena spolna nadlegovanja deklet in žensk v naslednjem letu, dveh. Po teh dogodkih smo slišali pozive k zaščiti evropskih žensk. Fantje in možje naj bi branili ženske in dekleta, kakor vitezi. Problem, ki so ga ti pozivi spregledali, pa je zgolj v tem, da se pri ženskah in dekletih ponavadi brani čast, če pa časti ni, človek nima kaj braniti. In tu je začel vse jasneje zijati v nas problem nove evropske ženske.
Na internetu se je zanimivo razvila kratica THOT (thot), ki je okrajšava za That Hoe Over There, kar bi lahko prevedli kot tista lajdra tamle. A kar je v zvezi s tem pojavom zanimivo je to, da so koncept posvojili tudi ezoterični desničarji Twitterja in v njihovih očeh je thot postalo nekaj, kar predstavlja, rekli bi, eksistenčno grožnjo. To ni bilo nikakršno viktorijansko ali puritanistično vihanje nosov nad nedostojno oblečenimi smrkljami, temveč je seglo v najgloblje dojemanje sveta s strani teh trolov, ki stojijo za svojimi posrečenimi avatarji. Pojavili so se "memi" v katerih so njihovi avtorji v šali terjali smrt sleherne thotinje in kdor je z distance opazoval ta iskreni pogrom, je moral videti v njem pomen, ki se je zdel morda skrit, ali kakor je danes popularno reči "nezaveden" ali "podzavesten".
Thot, ki predstavlja v resnici predvsem tista dekleta in ženska, ki z močjo svojo ženstvenosti vstopijo v okolje moških, predvsem tistih, ki so tako ali drugače socialno omejeni in postanejo njih totem, ki ga človek ne sme pogledati, da ne bi utrpel neke škode, pa dejansko predstavlja evropsko žensko samo, vkolikor je ta ženska tisto bitje, ki ne pozna več sramu in dostojnosti, temveč zavedno postaja le podoba patološkega privabljanja pohote. Thot tako pomeni žensko samo in pogrom nad thotinjami razkriva pogrom, ki ga v evropski družbi ženska vse bolj sproža.
Vendar iz kje izvira ta nezadovoljnost, ta občutek eksistenicalne ogroženosti ob pogledu na žensko?
Kadar govorimo o emancipaciji ženske, ne smemo pozabiti, da je ta emancipacija nekaj, kar je kreirano od moškega za žensko in ne izvira iz ženske same. "Osvobojena ženska" danes namreč ne pomeni nič drugega, kot žensko, ki je svobodna v svoji seksualnosti. A seksualnost, predvsem vidik privlačnosti, pač leži še vedno v moškem, ki diktira ženski njeno izražanje seksualnosti. To ne pomeni, kakor je bilo vedno popularno misliti, da moški žensko seksualnost omejuje, nasprotno, vsa ženska seksualnost je kreirana s strani moškega in usmerjena v moškega, kar je do neke stopnje vendarle logično. Zato tudi razna postsufražetska gibanja, ki so "osvobajala" žensko v njeni seksualnosti, povečini niso ponudila novega dojemanja te ženske seksualnosti, temveč so zgolj normalizirale tisto, kar je poprej bivalo le v fantazijah moške erotične literature in pornografske "umetnosti". Svobodna ženska bi bila torej šele tista ženska, ki bi se osvobodila primeža diktirane moške poželjivosti in takšna ženska je torej tista, ki s svojo seksualnostjo razpolaga na način, da ni njena ujetnica, temveč njena gospodarica. Da gospoduje nad njo in ni z njo pogojena. Povedano drugače: seksualnost postane karseda zreduciran del njenega bistva, podvržen primarnim "značilnostim" njene specifike, ki je ženstvenost v svoji različnosti, kot tudi materinstvo, ki je v resnici najpomembnejša funkcija človeštva samega. Materinstvo je vendarle nekaj presežnega. Nekaj kraljevskega, če si sposodimo primerjavo iz nižjega, živalskega, kjer je v roju kraljica ta, ki rojeva. A v človeštvu, je materinstvo poleg tega še razvito dalje v vzgojo in mati je vendarle po logiki stvari skoraj praviloma gospodarica družine in vsaka družina je logično praviloma matriarhat.
A če na vse to pozabimo in kreiramo "svobodno žensko", ki postaja objekt naslade, postaja nekaj pri čemer najprej vidimo njen, skorajda bi rekli neživljenski vidik, šele potem njen življenjski vidik, potem se začnejo stvari v družbi majati. Res velja, da je po naravnem vzgibu moški "vizualno bitje", ki vidi zunanjost in se ne napreza, da bi videl v karakter ženske, pa vendar to še zdaleč ne more opravičiti koncepta moderne seksualizirane ženske, o kakršni smo govorili zgoraj. Tu gre za vprašanje lepote ženske, ki jo končno ni mogoče ločevati od ženske same, kar pa nikakor ne velja za meseni vidik ženske.
Meseni vidik pač v družbi tako prevlada, da postane sleherna ženska in sleherno dekle hiper-seksualizirano v smislu njenega oblačenja in v določenem deležu, tudi njenega obnašanja. To velja predvsem za žensko modo, ki postaja vse bolj in bolj obscena, saj se razkazuje tudi seksualno najprivlačnejše dele telesa, ki naj bi sicer morali ostati pridržani ženski sami, da bi z njimi razpolagala smotrno in svobodno v smislu pravice, da jih odreče večini moških.
Kajti dokler se ženska lepota ločuje od njene mesene privlačnosti in ženska z zadnjo smotrno razpolaga, obstaja v družbi red, ki ohranja stvari uravnotežene. Ženska sicer lahko privlači in logično je, da privlači, s svojo ženstvenostjo, svojo krhkostjo, lepoto, ljubkostjo, a njena seksualna privlačnost, ki je bolj nizka in zato močnejša, je pridržana le enemu samemu moškemu.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Avgust, september 2017
Refleksija zadržadnja do Alt-Right gibanja
Kdo bi vedel. Vemo pa lahko zagotovo, da tega patetični demokratarji z desne in leve tako ne razlagajo. Oni vidijo v anti-fašistih čisto prave fašiste. Takole pravijo: črne obleke, zatiranje govora, zatiranje svobode, politično nasilje, nasilje na ulicah... fašizem!
Res imenitna so takšna izvajanja, še posebej, ker se ti, ki jih izvajajo menda imajo za nekoliko izobražene. A vendar jim ta izobrazba ne zadošča, da bi razumeli, da anti-fašizem ni fašizem, pač pa čistokrvno komunistično in predkomunistično naziranje in delovanje. Še preden je Benito Mussolini začel z organizacijo črnih srajc, so dolga desetletja po Evropi razsajala anarhistična, socialistična, komunistična gibanja, ki so imela prav te taktike, ki jih uporabljajo danes anti-fašisti. Tudi sam anti-fašizem je direktno nasledstvo anti-fašistične oz. ljudske fronte, ki je vzniknila malo pred drugo svetovno vojno in začela svoj boj proti fašizmu. Atentati, požigi, razgrajanja. Fašizem na drugi strani pa je vzniknil sredi onih razmer, v času, ko so bila komunistična in socialistična gibanja dobro organizirana in iz peščice črnih srajc je nastalo ogromno ljudsko gibanje, ki je z golo silo, slično oni komunistični, praktično uničila vpliv levičarjev po mestih. Fašizem, ki sicer predstavlja čisto politično silo, si vendar ne more lastiti iznajdbe množičnega političnega nasilja.
Antifašisti so novi fašisti, vseeno tulijo. K sreči je pri tovrstnih ljudeh razpon pozornosti dokaj ozek in kmalu na takšno temo pozabijo ter se lotijo druge, ponavadi še bolj bebave od prve. A vendar je morala krepitev levičarskega nasilja pozorno zanimati marsikoga, ki se naravno diferencira od konservativno-liberalistične politike. Levičarsko nasilje lahko pomeni revitalizacijo desnice v avtentičnem smislu. (To razmišljanje sem začel pisati zvečer dne 12. avgusta, ob ogledu zborovanja "belih nacionalistov" v Ameriki. To je bil prvi zares altrajterski shod, kljub temu, da se je altrajterjem pridružilo tudi mnogo starih skrajno desničarskih združenj in zato je bilo potrebno nekoliko refleksije ob pogledu na altrajt sam. A pisanja nisem dokončal, drugi dan pa sem izvedel za incident, ki se je končal s smrtno žrtvijo. Ta dogodek toliko bolj terja resne refleksije zadržanja do tega gibanja, ki je skušalo preseči okvirje interneta.)
Iz levičarskega nasilja tudi danes vstaja desnica. Ko govorimo o levičarskem nasilju ne smemo nikoli to tolmačiti hinavsko, kakor radi počnejo oni, ki si redno nabirajo lajke in fejve. Ko se desnica odziva na levičarsko nasilje to ne pomeni zmagovite žrtve, ki je udarila nazaj, temveč logično naravo politične dinamike. Mnogi radi vihajo nosove nad demokracijo in jo celo zavračajo, obenem pa ne morejo sprejeti logičnega uvida, da sta prava desnica in prava levica dva izključujoča se pojma in da prava levica ne more tolerirati prave desnice ter obratno. To je končno vendarle načelno pravo pojmovanje politike. Seveda postane zapleteno, ko uporabljamo izraz "prava desnica". Kaj pa je prava desnica? To je vprašanje brez odgovora.
A velja le ponoviti, da je politično nasilje vendarle nekaj naravnega in pri političnem gibanju nekaj pozitivnega (v smislu pozitivnost = teženje k nečemu konkretnemu, kreiranje doktrine; negativnost = zavračanje, nasprotovanje). Levičarsko razgrajanje je nekaj logičnega za politično revolucionarno gibanje. In vsako gibanje je v sebi revolucionarno, tudi če gre za neko kontra-revolucijo, ta prej ali slej postane revolucionarna. To se sliši sicer nekoliko relativistično, a v resnici ni.
Kakor koli že, po tistem, ko se je spet pokazala levičarska nasilna stran, se je okrepila, revitalizirala tudi desnica. Sprva smo sicer v Ameriki gledali neke s fitnesom obsedene manijake, ki so oviti v ameriške zastave napadali antifašiste. Ti isti konstitucionalistični nacionalisti, so kaj kmalu potem napadli tudi sam altrajt. Zvesti kodeksu ameriškega konservativizma, niso mogli razumeti altrajterjev in njihovih "memov". Šele čez čas je altrajt sam nastopil, sedaj tudi sam, kot zametek realno-političnega gibanja in tokrat brez raznih konstitucionalistov. A vsa stvar je bila nekoliko ponesrečena.
Neumno bi bilo na tme mestu obnavljati kaj se je zgodilo, prav tako bi bilo neumno vso stvar zreducirati na trenutek, ko je moški do smrti povozil žensko. Ta dogodek se je zgodil že po samem nastopu "združenih nacionalistov" in ni bil plod razgrajanja teh nacionalistov, kakor so trdili in še trdijo mediji, temveč plod razgrajanja njihovih nasprotnikov, a to je bilo že vse slišano in ni primerno, da se preveč ponavljamo. Vsekakor se je altrajt še močneje srečal s silo političnega nasilja in čas je, da se odloči, kako bo nanjo reagiral.
Medtem, ko nekateri ne vidijo razloga za spreminjanje svojega načina nastopanja, kar gotovo pomeni pozitivno revitalizacijo in vodi v trše javne nastope, pa drugi pozivajo k drugačnim metodam.
