Članek dr. Ignacija Lenčka: Rasa in morala, iz leta 1940, nam more služiti kot pripomoček v slovenskem jeziku ob soočanju z vprašanjem rase, posebej pa tudi ob soočanju z oživljeno psvedointelektualistično teorijo "znanstevnih rasistov", ki ima za svojo glavno točko pisanja in razpravljanja prav odklonilen odnos do krščanstva, ki naj bi bilo vzrok t.i. rasnega nazadovanja evropskih narodov.

Ker smo katoliška reakcija in ker vidimo, da rasizem ali nacionalizem, sam na sebi ne more utemeljevati smisla človeka, ker je tako naziranje preživalsko in v resnici degradira človeka, iz njega pa izhaja tudi moralni in paradokslano tudi rasno-nacionalni relativizem, se bomo torej morali soočati tudi z vprašanjem rase in etnične specifičnosti, a pred tem si preberimo članek dr. Lenčka.

Rasa in morala

Dr. Ignacij Lenček

Že pred nekaj leti se je v poljudno-znanstveni literaturi, kakor tudi v kulturno-političnem tisku kar udomačil izraz: rasa. Tudi znanstveno raziskovanje ras in z njimi zvezanih problemov se je močno poživilo, vendar pa še ni v vsem doseglo dokončnih rezultatov. Medtem ko so antropologija in sorodne vede že precej napredovale, so se na polju rasne psihologije vprašanja šele prav pojavila in čakajo rešitve. Ko bodo vsaj v glavnem tudi ti problemi rešeni, bo mogoče dokončno določiti razmerje rasnih posebnosti do različnih kulturnih pojavov, do religije in morale.

Vprašanje o vplivu rase na moralo pa je že danes pereče. Že sedaj je mogoče načelno in vnaprej ugotoviti, kakšen ta vpliv nikakor ne more biti, pa tudi preko katere meje ne more segati. Taka ugotovitev je tem potrebnejša, ker je videti, da gredo poskusi, določiti razmerje rase do morale, ravno tu v napačno smer. Pojavile so se zahteve po svojski rasni filozofiji, pa tudi po svojski življenjski modrosti, odgovarjajoči posebnim lastnostim in zahtevam rase. Ker se za posebno rasno etično pojmovanje in nravno usmerjenost zavzemajo že mnogi, zahtevajo tudi temu nauku primerno vzgojo mladine in naroda. Tako utegne imeti zmotno pojmovanje v tem vprašanju usodne posledice, ker bi popolnoma prevrglo nravno mišljenje v ljudeh. Povrh tega je še papež Pij XI. po rimski kongregaciji za semenišča in bogoslovna učilišča naročil, naj se preučujejo in zavračajo zmotne »dogme« nove rasne filozofije, med k aterimi so v omenjenem odloku naštete tri, ki govore o našem vprašanju: »2. Treba je z vsemi sredstvi ohranjati moč rase in krvi. Vse, kar vodi k temu cilju, je že samo po sebi nravno dobro in dovoljeno. 3. Iz krvi, ki je sedež rasne svojskosti, potekajo, kakor iz svojega glavnega počela, vse umske in nravne lastnosti človeka. 6. Prvo počelo in najvišje načelo vsega pravnega reda je rasni nagon.«

Seveda se ta kratka načelna razprava ne more ozirati na vsa najrazličnejša sporna vprašanja o rasi in rasah, o njih postanku, razvoju in današnjem stanju, še manj seveda na različna mnenja o značilnih posebnostih in o notranji vrednosti posameznih ras. Tudi ne gre za to, ali je to novo poudarjanje rase in njenega pomena za kulturno in duhovno življenje pravilno in upravičeno, ali ne. Podobno ne spada v okvir te razprave sodba o raznih, na osnovi rase zgrajenih svetovnih nazorih, pod moralnim vidikom; podoba pa je, da so nekatere zahteve posameznih rasnih filozofov v nasprotju s pravimi etičnimi načeli in v škodo resničnim nravnim vrednotam. Samo po sebi zanimivo vprašanje, kakšna je dejansko moralna ravèn posameznih ras, je prav tako izven območja našega razpravljanja.

Gre nam le za dvoje: najprej za vprašanje, kako vpliva rasa na moralna načela, in nato, kako vpliva na moralna dejanja. Rasa nam pa pri tem ne pomeni toliko določeno skupino ljudi, ampak bolj ves skupek, povezek, onih svojskih duševnih in telesnih lastnosti, ki se podedujejo od rodu do rodu in kot notranja stalna dediščina dajejo skupini posameznikov značilne poteze ene rase. Prvi problem moremo torej takole zastaviti: ali so svojske posebnosti ene rase osnova, podlaga, za posebna, le tej rasi primerna etična načela, z drugo besedo: ali ima vsaka rasa svojo etiko, svojo moralo? Drugo vprašanje: ali je človek te določene rase kot subjekt nravnih dejanj drugačen od človeka druge rase, tako da moramo pri presojanju njegovih zavestnih dejanj upoštevati tudi te svojskosti njegove rase; ali se morejo tudi v nravnem življenju rase javljati njene značilne lastnosti in posebnosti.

Rasa in moralna načela

 I. Pri določevanju razmerja rase do morale moramo upoštevati naravna in nadnaravna etična načela, naravno etiko in krščansko moralo.

1. Če etiko kot normativno vedo motrimo s stališča ekstremne rasne filozofije, moramo v njenem smislu logično sklepati, da ne morejo veljati za vse ljudi isti in enaki nravni zakoni. Zato absolutne, za vse ljudi obvezne etike ni, tudi ne obstoji za vse človeštvo enoten naravni zakon. Razumljive so take in podobne trditve z vidika rasnega materializma: umske in nravne lastnosti človeka izhajajo iz krvi; kri pa je sedež rasne svojskosti, zato nosijo nravni zakoni, ki izhajajo iz človeka samega, v svoji vsebini rasni značaj. Prav tako je tako naziranje umljivo s stališča etičnega pozitivizma in evolucionizma, ki ne priznavata stalnega, v človeški naravi utemeljenega nravnega reda. Če so etični zakoni le produkt pozitivnih faktorjev, razvoja v navadah in pojmovanju življenja, potem je povsem jasno, da se ti zakoni spreminjajo s časom in človeštvom. Ker pa igrajo po mnenju rasne filozofije v vsem, tako v telesnem, kakor tudi v kulturnem in duhovnem življenju, rasne razlike in posebnosti tako veliko, naravnost odločilno vlogo, se je etično mišljenje in hotenje moralo usmeriti po teh svojstvenih lastnostih rase in tako povzročiti razvoj posebnega tipičnega etičnega reda in zakona.

Še bolj umljivo pa je tako mišljenje s stališča nekega modernoprotestantskega in modernističnega subjektivizma. Človek je sam stvaritelj svoje vere, svojega Boga in svoje nravnosti. V njegovi notranjosti se poraja in razvija vse to in vse je le produkt njegovih osebnih sil, katerih vir je spet le v biološki plati, v krvi. Klasično je izrazil filozof nemškega rasizma to načelo: »Pravijo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Nasprotno! Človek si ustvarja Boga po svojem bistvu.« Njegovo versko doživljanje in čustvovanje si ga nujno predstavlja v smislu svojega rasnega značaja. Zato velja dosledno načelo: »Kakršen človek, taka njegova vera,« taka so tudi njegova moralna načela. »Tako si človek z lastnimi močmi oblikuje svojo notranjost in to svoje delo proicira na ven kot religijo, moralo, umetnost . . . filozofijo.« Zato so nravne ideje in nravni zakoni v svojem bistvu odvisni od tistega elementa, ki je vir človekovih notranjih sil, od krvi in rase.

Pa tudi če bi zagovorniki rasnega svetovnega nazora priznavali pravi pojem naravnega zakona, bi morali prav tako iz svojih predpostavk zahtevati za posamezne rase posebna njim ustrezajoča etična načela. Naravni zakon obsega skupek vseh osnovnih zahtev in dolžnosti, ki izhajajo iz človeškega bistva, iz njegove narave, ki je in ker je specifično taka. Po tej specifični naravi, ki je razumna, socialna, je človek v določenem razmerju do drugih bitij: do Boga, do so-človeka, do družbe — in na teh odnosih so osnovana njegove nravne dolžnosti. Zato ima specifično ena narava, prav, ker je ena in ista, isti naravni zakon.

Razni rasni teoretiki pa si ravno prizadevajo pokazati, da obstoji med nekaterimi rasami globoka razlika, celo specifična. »Človeške rase se po svojem naravnem in nespremenljivem značaju tako razlikujejo, da je najnižja človeška rasa od najvišje bolj oddaljena kakor od najvišje živalske vrste.« Tako more biti med človekom ene in človekom druge rase večja in globlja razlika, kakor med človekom in živaljo. Če se označujejo nekateri narodi še kot pol-opice, ki so že po naravi nezmožni vsake kulture in vsake vzgoje — izjeme so le dresura, kakor se more tudi pes zdresirati do neverjetne spretnosti — , je razumljivo, da nastane med tako in med visoko kulturno raso globok prepad. Pol-živali, ki divje in nagonsko životarijo nekje v pragozdovih Afrike, ne morejo vendar imeti istih nravnih dolžnosti in pravic, kakor plemeniti nositelji kulture in civilizacije. V splošnem razvoju iz živali so te rase pač zaostale na neki specifično nižji stopnji človeštva in so zato po svoji naravi bistveno nižje. Njih naravni zakon se torej bistveno razlikuje od naravnega zakona visoko razvite rase, ki mora tako živeti po posebnih višjih rasnih etičnih načelih.

Seveda razlike med posameznimi rasami niso vedno tako ostre in globoke, da bi na ta način utemeljevale posebno etiko. Razlike morejo biti manj izrazite, a so zaradi dalekosežnega pomena, ki ga imajo rasne posebnosti za vse, tudi duhovno življenje, skoraj specifične važnosti. Ni prvenstvenega pomena, da je to bitje človek, pomembnejše, usodnejše in odločilnejše v življenju je, da je to bitje človek te in te rase.

Iz vsega je razvidno, da je tako naziranje o rasni etiki zgrajeno povsem na napačnih postavkah. Rasni materializem, kakor tudi pozitivizem in evolucionizem je treba tudi v tej obliki odkloniti. S tem pa tudi padejo filozofski temelji nove etike. Nravni zakon je objektivno za vse človeštvo isti, ker ima vse človeštvo isto naravo, ustvarjeno od istega Boga in zato iste bistvene objektivne odnose in isto razmerje do vsega, kar ga obdaja. Rasne razlike ne zadenejo človekovega notranjega bistva, zato pa tudi ne zadenejo osnovnih nravnih načel, ki iz tega bistva izhajajo. Naj bo vprašanje o postanku človeškega telesa rešeno tako ali tako, specifično svojo naravo ima človek od duše, ki je forma corporis, ta pa je pri vseh po svojem bistvu in osnovnih duhovnih zmožnostih ista. Osnovni nravni zakoni niso utemeljeni v rasi in krvi, ampak v duhovnosti, končno v božjem Duhu samem. Omeniti je še, da izhaja vse človeštvo od istih prastaršev in si je tako v naravi sorodno. Antropologija do danes ni našla razlogov, da človeštvo ne izhaja iz ene same prve človeške dvojice.

Dejstvo, da morda celi rodovi ne izpolnjujejo ene ali druge zapovedi nravnega zakona, ne govori proti obveznosti zakona samega. Sklepati bi morda mogli le to, da je tej rasi značilno nagnjenje ali razpoloženje proti tej zapovedi. Res je tudi opaziti, vsaj na prvi pogled, kakor da bi nekateri, posebno primitivni narodi, naravnega zakona ne poznali. Tako n. pr. so smatrali divjaki za dovoljeno, moriti betežne starce in otroke, sv. Tomaž pa sporoča, da so stari Germani imeli ropanje za nravno neoporečno. A objektivna veljavnost zakona je eno, poznanje zakona je drugo. Človeški um sicer nujno in pravilno dojame prva in najsplošnejša načela nravnega reda, glede drugih pa, ki jih more  spoznati le po razmišljanju in sklepanju, je lahko v zmoti. Vzroki zmote utegnejo biti mnogovrstni: duševna topost in umska zaostalost, da ne sklepa, ali da sklepa napačno; tudi stara tradicija celih rodov in stare razvade, pa še izkvarjene nravi in strasti slepe razum, da ne spregleda. Ta ali oni vzrok more imeti celo rasni značaj. Sicer pa so nova etnografska odkritja glede nravnih zablod celih ras in narodov popravila prejšnje pretirane nazore in ugotovila celo čudovito soglasje v osnovnih zahtevah nravnosti.

Tudi nas slednjič ne sme varati videz. Ni že načelo drugo, če je druga praktična uporaba načela. Uporaba se more spreminjati po krajevnih in časovnih razmerah, po stopnji kulture in gospodarstva, pa tudi po rasnih posebnostih. Tako n. pr. je bilo pred stoletji jemati obresti na splošno krivično, danes ni več. Spremenilo se ni nravno načelo, spremenile so se razmere in načela ni bilo mogoče v tem primeru več uporabljati. Gotovo je uporaba nravnih načel n. pr. glede javnega življenja drugačna pri visoko kulturnih, drugačna pri primitivnih narodih. Zato so tudi določitve naravnega zakona po pozitivnem državnem zakonu različne.

Te zahteve po posebni etiki vodijo nujno v nravni relativizem, nato pa logično v nravni nihilizem.

2. Do podobnega zaključka pridemo, če motrimo etiko kot nauk o vrednotah: o najvišji vrednoti, ki je končni smoter človekov, o vrednotah-sredstvih, o nravni vrednoti sploh: o dobrem in slabem. Absolutna etika v smislu za vse ljudi veljavnega sistema vrednot se zdi danes mnogim utopija. Tudi lestvica vrednot mora biti — tako pravijo — zgrajena po rasnem principu: vsaka rasa ima svoje vrednote, ki so utemeljene v njenem značaju in v njeni krvi; te mora v življenju ostvariti s svojimi tipičnimi sposobnostmi in nagnenji. Le te vrednote ga odrešijo in osrečijo.

Tudi v tem naziranju moramo ločiti resnico od zmote. Brez dvoma je velika zmota nauk pretiranega, skrajnega rasizma, ki je zašel v neko novo poganstvo. Postavil je človeku za končen smoter in najvišjo vrednoto: čisto raso in čisto kri, kot vir moči, napredka in sreče naroda. Določil mu je dosledno največjo in najsvetejšo življenjsko nalogo in najvišjo nravno dolžnost: »ohranitev rase, ki jo določuje od Boga nam dana kri«. [Adolf Hitler, 1937; op. N.D.] Dobro in dovoljeno je torej vse, kar tej nalogi in temu smotru služi, slabo, kar ga ovira. Vse vrednote se merijo le po tem, kako služijo prvi vrednoti: rasi in krvi.

Lahko je uvideti, kam vodi tako politeistično poboženje rase. So rase različne po svoji čudi, po svojem življenju: a človek je vedno najprej človek in kot tak ima svoj končni smoter, ki ne more biti drug kakor Bog. Ta je vsem ljudem vseh ras skupna najvišja vrednota in najvišja sreča. Skupna je zato tudi vsem prva življenjska naloga: doseči ta končni smoter. Od tu moremo tudi ločiti pravo dobro od slabega. Seveda je tudi v okviru te etike mesto za rasne in narodne posebnosti. Poti do skupnega cilja so tudi v njenem območju raznovrstne in pestre. Med mnogimi nravnimi dobrinami more svobodno izbirati one, ki so ji bolj primerni. Rasa ne določuje, kaj je nravno dobro, ampak le katero dobro (n. pr. katere kreposti) bolj ustreza njenim nagnjenjem.

II. S svojega rasnega stališča mnogi tudi odklanjajo krščanstvo in njegove nravne zahteve. Seveda ga presojajo iz popolnoma naravnega vidika, kot religijo poleg religije, ki je kakor druge, plod človekovega duha in čustvovanja. V krščanstvu jim ne gre za teoretične dogme, ampak za nravni nauk, ki naj človeka vodi, dviga in poplemenituje. Seveda se more in mora vršiti to le po načelih, ki jih že poznamo: vsak nravni nauk mora vzgajati človeka v smislu njegovih rasnih posebnosti, njegovega značaja, talenta, nagnjenj itd., v smislu posebnih nalog rase ali naroda, in ga za te naloge pripraviti, usposobiti. Jasno je, da je s stališča rasizma najbolj želeti nacionalnih religij; zato vidimo številne poskuse, ali ustvariti novo religijo, ali pa obnoviti staro poganstvo, n. pr. germansko s starimi germanskimi bogovi. Iz istega razloga je treba odkloniti vse nauke in sisteme, ki so proti rasnim vrednotam, ohraniti pa se morejo za silo le oni, ki vsaj ne nasprotujejo značilnejšim svojskim potezam in nalogam rase. Kriterij, po katerem se religija sprejme ali ne sprejme, ni njena objektivna resničnost in pravilnost, ampak njeno razmerje do rase. Rasa postane tako sodilo religije, tudi krščanstva, kar je načelno proti njegovi absolutni naravi. Nemški rasni filozof se sicer zadovoljuje z nekim pozitivnim krščanstvom; to pa po njegovi lastni izjavi ni ne rimsko ne protestantsko. Obojno je za germansko raso negativno krščanstvo, ki ovira organski razvoj nordijskih sil v narodih.

Predvsem obsojajo nekateri stari zakon kot sad judovskega duha. Ker je po njihovem mnenju judovska rasa najslabša in najskvarjenejša, je tudi osnovni značaj stare zaveze vseskozi pokvarjen, nenraven in pohujšljiv. Zato je treba Zgodbe stare zaveze enkrat za vselej kot učno knjigo zavreči. Tako pojmovanje je seveda v ostrem nasprotju z nadnaravnim božjim značajem stare zaveze. Res je bila namenjena Judom in je zaradi svojega pripravljalnega značaja ob Kristusovi postavi prenehala, vendar pa ima prav moralni del, za katerega v prvi vrsti gre, še naprej svojo veljavo. To pa ne le, ker ga je Kristus v veljavi potrdi, ampak tudi, ker so nravne zapovedi Stare zaveze le pozitivno promulgirana načela večno in za vse veljavnega naravnega zakona. Umljivo pa je, da je v knjigah stare zaveze zapisanega veliko, kar je imelo pomen le za one čase in one razmere. Nenravne zablode, ki jih opisujejo, pa niso zapisane v posnemanje ali pouk, ampak v svarilo; sv. pismo jih nikjer ne odobrava.

Z iste strani se je pojavila tudi zahteva, naj se evangeliji očistijo judovskih primesi; treba bo pomesti iz njih vse, kar ni nordijskega duha. Tudi osebnost Jezusa Kristusa je treba pravilneje umeti ter rešiti njegovo pravo podobo iz kopice azijatske, afriške in judovske navlake. Na tej osebnosti so spet le nekatere poteze, ki ustrezajo germanskemu značaju: ne Kristusova mukepolna smrt, ampak njegovo življenje ima zanj pomen; Kristus je germanskemu človeku ideal ne kot Križani, ampak kot silen pridigar, ki je vse potegnil za seboj, kateremu so vsi sledili, kot mož, ki je v jezi pognal prodajalce iz templja, ne pa kot krotko daritveno jagnje. Krščanstvo je nekaterim religija »za vroče podnebje, za ljudi brez volje in dejavnosti...« Nordijski človek hoče druge etične usmerjenosti: ne mara tolažbe z obljubo drugega boljšega sveta, njegov ponos obstoji v tem, da vse prenese, da premaga ovire, da raste v delu in napredku, v razvoju naroda do gospodstva nad drugimi. »V evangeliju ni niti besede o moških krepostih starih Germanov, niti sledi ni prave plemenitosti.« Zato potrebuje to ljudstvo povsem drugih zapovedi, kakor pa jih je Kristus dal svojim rojakom .

Kot oznanjevalka Kristusovih naukov je tudi Cerkev nordijski rasi tuja in škodljiva; vedno je ovirala pravi razvoj nemškega naroda in njegove nacionalne kulture. Njen nauk o enakosti vseh ljudi je nesmisel. S tem, da je vsem, črnim, rumenim in belim, vsilila iste dogme in iste zapovedi, je evropske rase zastrupila. Zahteva, naj bo končno le ena čreda in en pastir, je bojna napoved germanskemu duhu. Predvsem so torej prav univerzalnost, nadnarodnost in splošna veljavnost njenih zapovedi kamni spotike rasnemu svetovnemu nazoru.

Zmotnost teh nazorov je takoj razvidna. Nadnaravni značaj krščanstva je povsem prezrt: to je temeljna napaka vsega razmotrivanja. Bog je, sam od sebe, človeka, človeško naravo, dvignil v nadnaravni svet in jo prerodil za novo življenje. To prerojenje ni ne iz krvi in ne iz mesa, ampak le iz Boga. Potrebno pa je vsaki rasi, brez izjeme: »Resnično, resnično, povem ti: ako se kdo iznova ne rodi, ne more videti božjega kraljestva.«  Proti biološko-naturalističnemu partikularizmu je poudarjen univerzalizem otrok božjih: »Vi ste vsi po veri otroci božji, po Jezusu Kristusu. Ni več Juda, tudi ne Grka... Kajti vsi ste eno v Jezusu Kristusu.«

Vsemu človeštvu je tako tudi namenjen Kristusov nauk in njegov evangelij. »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode«, vse rase, »in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« Njegove nadnaravne zapovedi vežejo vse človeštvo, zato je napačno, da bi za del človeštva ne bile primerne. Način izpolnjevanja je seveda lahko drugačen in drugačen. V popolnoma zadostni meri se tu razvije rasna posebnost. Bogastvo krščanskih kreposti je tako veliko, da si more vsak svojemu značaju primerno izbrati pot svojega nravnega razvoja in rasti do popolnega krščanskega človeka. Saj se ta pestrost tako lepo kaže v svetnikih različnih narodnosti, ki so tudi kot popolni kristjani ohranili in celo razvili pozitivne lastnosti svoje rase. Kajti milost, ki deluje, narave ne uniči, ampak povzame naravo, kakršna je, in jo dvigne v nadnaravni red. Tja dvigne in oplemeniti tudi posebne nravne vrline, ki so svojske tej narodnosti, in jih obogati z nadnaravnimi krepostmi iste vrste; poseben značaj naroda ostane ohranjen, seveda v svojih vrlinah, ne pa v napakah. Tako nadnarava ne škoduje naravi, ampak jo spopolnjuje.

Tudi bogata osebnost Boga-človeka more biti nravni ideal vsakemu posamezniku: vsakdo more svoji čudi, svojim naravnim sposobnostim in razpoloženjem primerno črpati iz tega bogastva, ki ga v svoji omejenosti človek ne more izčrpati. Iz njegove polnosti smo vsi prejeli, vsak po svoji naravi. Bistvene poteze njegove nravne veličine so pa seveda vsem potrebne in primerne.

Prav tako upošteva Cerkev — in to dokazuje tudi zgodovina — posebnosti narodov v veliki meri. Povsod se prilagodi razmeram in potrebam (misijoni), seveda v mejah, ki ne zadenejo njenih  bistvenih nalog. Razumljivo je, da ne more odobravati zmot in zablod, čeprav so v narodu že dolgo ukoreninjene, čeprav so že narodovo »bogastvo«. Ne more dovoljevati, da bi se elementarna nagnjenja in nagoni rase razvijali nebrzdano in prosto v kakršni koli smeri, tudi slabi, ampak jih hoče voditi v dobri smeri in v korist naroda. Bistvena struktura človeka in posledice izvirnega greha ne dopuščajo, da bi se temne sile v človeku razvijale brez vodstva, in se razbohotile v škodo človeka samega.

Rasa in moralna dejanja

Moralna načela, ki so norme in vodila naravnega in nadnaravnega božjega zakona, so torej ista za vse ljudi in za vse človeške rase. Morala je v tem pomenu absolutna in nespremenljiva. Vendar pa je tudi v poudarjanju rasne morale zrno resnice. Isti nravni zakon veže sicer vse ljudi, a vsi ne odgovarjajo enako na njegove zahteve. Razlika ne more biti v objektivnem svetu načel, more pa biti v subjektivnem svetu človeka. Seveda spet ne v njegovem bistvu, ker je človekovo bistvo v vseh posameznikih isto: vsi so duhovna bitja, s svobodno voljo, z naravnim razumevanjem za bistvene nravne vrednote in nravno življenje. Pač pa zasledimo veliko pestrost v načinu, kako človek naravni zakon pojmuje, kako ga sprejme, kako ga spolnjuje ali ne spolnjuje, pestrost v stopnji konkretne moralnosti, v potih, po katerih, tudi v okviru nravnega zakona, hodi proti cilju. V tem smislu moremo govoriti o relativni morali, ali bolje moralnosti. Ta konkretna moralnost, ta odgovor človeka na nravni imperativ, je odvisen končno od človekove svobodne volje; le v območju njenega delovanja moremo o nravnosti govoriti. Vendar pa so odločitve svobodne volje odvisne od prav raznovrstnih in različnih činiteljev, ki voljo določujejo. Niso to le objektivni motivi, ki se jih človek zaveda in jih hladno  razumsko presodi, ampak so tudi sile v človeku, ki z elementarno močjo vabijo in nagibajo voljo, da se v njihovem smislu odloči. Moderna psihologija je odkrila in še o dkriva na tem polju nova zanimiva dejstva; ta spoznanja so zelo važna za moralno presojo človeških dejanj in za pastoralno ravnanje. Nekateri teh vplivov, ki se nam ob analizi človeške odločitve pokažejo, so le prehodni (trenutno razpoloženje, strah, notranje in zunanje okoliščine), drugi se pri tem posamezniku stalno ali vsaj neko dobo ponavljajo.

To so najprej vplivi od zunaj, ki so v človeku ostali in dajejo njegovi duševnosti poseben značaj. Okolje, v katerem živi (podnebje, družba, masa), vzgoja, ki jo je prejel, poklic, v katerem se udejstvuje, vplivajo bodisi neposredno (mišljenje, značaj) ali posredno, po telesnosti (n. pr. nervoznost), na človekovo duševnost, na njegove nravne odločitve in tako na njegovo moralnost. Način življenja (n. pr. alkohol, spolno izživljanje) in razna močna doživetja, ki so se na videz premagana skrila v podzavest, da od tam še vplivajo na človekovo razpoloženje in na njegove odločitve, večkrat vsaj deloma razkrijejo skrivnost njegovega hotenja in ravnanja.

So pa še druge posebnosti v človeku samem, ki utemeljujejo razliko v njegovi duševnosti in zahtevajo tako različno presojo. Govorimo n. pr, o moški in drugačni ženski duševnosti, ne sicer na podlagi drugačne duše, ampak zaradi biološke razlike spolov. Zaradi različne naloge, ki jo imata mož in žena po naravi, jima je dana različna telesna in čustvena konstitucija, ta pa vpliva tudi na najvišjo plast človeške duševnosti, tako da razum in volja drugače reagirata pri enem kakor pri drugem. Podobno je pri človeku upoštevati starostno dobo. Biološki razvoj in prehod iz otroške v mladeniško dobo posežeta, kakor znano, globoko tudi v človeško psihično plast. Upoštevati je treba v isti dobi n. pr. močan odpor proti avtoriteti, splošno nemirno iskanje in hrepenenje po razumevanju, in druge stiske tega razdobja. Podobno ima svoje psihične posebnosti zrela doba, posebno pa še doba staranja, nekakega telesnega nazadovanja in odmiranja, ki se javlja tudi v duševnosti.

Posebno pa se je zadnje čase obrnila pozornost na one značilne poteze posameznika, ki jih je prinesel na svet s seboj, kot prvo in zelo važno dediščino svojih staršev. Dedno bogastvo ali dedna obremenjenost sta za človeka kakor zaklad ali prokletstvo. Otroci so pogosto podobni staršem po licu in postavi, po značaju in talentu, po močni ali slabi volji, po raznih razpoloženjih in nagnjenjih, pogosto po napakah, boleznih in dušnih ter telesnih abnormnostih. Moderna evgenika se je zanimala predvsem za slabe in škodljive dedne lastnosti in raziskovala moč njihovega vpliva na potomstvo. Za nas je važno načelno dejstvo, da podedovana nagnjenja v znatni meri sooblikujejo človekovo duševnost in tako vplivajo na njegove svobodne odločitve in na njegovo moralno življenje.

Med podedovanimi lastnostmi pa so nekatere, ki se podedujejo od staršev, ne v kolikor so ravno ti posamezniki, ampak v kolikor pripadajo temu narodu ali tej rasi. So posebnosti, ki se prenašajo od rodu do rodu in so tako temu rodu, narodu, svojske. Te tipične lastnosti se v določeni meri pojavijo pri vseh pripadnikih ene rase in samo pri njih, tako da postanejo njeni značilni znaki, po katerih se more rasa ugotoviti. Te tako podedovane značilnosti so najprej telesne. O njih moremo danes govoriti že s precejšno jasnostjo in gotovostjo. Tako navajajo n. pr. za nordijsko raso tele značilne znake: visoka in vitka postava, z dolgimi udi in sorazmerno kratkim trupom; višina pri moškem je približno 173 cm. Lobanja je ozka in podolgovata. Obraz ima podolgovato in ozko ovalno obliko, oči leže globoko pod čelom. Ustnice so ozke in stisnjene, barva kože je rožnatobela. Koža je zelo občutljiva za sončno svetlobo, na soncu ne počrni, ampak pordeči in se vname. Mehki lasje so svetle barve, oči so svetle ali svetlomodre itd. Poleg takih telesnih značilnosti obstoje gotovo tudi duševne, ki se javljajo na več načinov v nravnem, kulturnem, socialnem in verskem življenju naroda ali rase . Vendar pa je svojska duševnost posameznih ras še prav malo raziskana. Morda je temu vzrok še relativna mladost rasnih ved, gotovo pa tudi težava vprašanja samega. Potrebne so, kadar gre za duševnost, druge znanstvene metode, po katerih bo mogoče ugotoviti vsebino in načela duhovnega dedovanja, njegovo zakonitost, stabilnost in vplivnost. Rasno psihologijo čaka tu še veliko podrobnega dela. Nekateri so že poskusili podati svojstva duševnega bogastva posameznih ras, a ne z uspehom. Bili so ali neobjektivni v presojanju, ali pa so za dedne lastnosti proglasili one, ki so le izraz klimatičnih ali gospodarskih razmer. Etnolog Schmidt je celo vrsto takih poskusov zavrnil. Ne da bi se spuščali v podrobnosti moremo reči, da se ta dediščina javlja v posebnih potezah narodovega značaja, v stopnjah nadarjenosti, v smislu za posamezne poklice (tehnika, vojaštvo), za znanost in umetnost, v nagnjenih k posebnim krepostim in v zavzemanju za posebne vrednote (čast), obenem pa tudi v razpoloženju za določene napake (Nationallaster, n. pr. pijančevanje, lahkomiselnost), v značilnem čustvovanju, v afektih in v podobnem.

Kako naj to podedovanje duševnosti razumemo in razložimo? Ali je sploh mogoče?

Najprej moramo odkloniti razlago, ki bi bila najbolj preprosta: kakor prejme človek telo od staršev, tako tudi dušo. Tako se duševne osebitosti podedujejo z dušo vred od rodu do rodu. Ta razlaga je nemogoča, ker je duša vsaka posebej in neposredno od Boga ustvarjena. Generacionizem in traducionizem je Cerkev obsodila: duša se ne rodi, kakor telo, tudi ne izhaja na kateri koli način od duše staršev. Zanimivo je, da se je k temu pojmovanju nagibal tudi sv. Avguštin prav zaradi dedovanja. Menil je, da je z dogmo o podedovanem grehu nezdružljiv nauk o neposredno ustvarjeni duši, čeprav mu je ta bolj ugajal, dočim v nauku generacionizma od te strani ni bilo težave: z dušo, ki jo otrok dobi po starših, podeduje tudi Adamov greh. Vsako mehanično podedovanje duševnih značilnosti je torej izključeno. O duši rase in o rasi duše v tem smislu ne moremo govoriti.

Razlaga mora biti torej drugod: podedovana telesnost vpliva na dušo in ji posreduje rasne ali narodne osebitosti. Toda kako?

Tipične posebnosti se nam javljajo v delovanju in udejstvovanju človekove duše. Duša pa je podstatni dej telesa: duša telo oblikuje, daje mu specifično naravo in je z njim združena neposredno in notranje v eno bitje, v en subjekt delovanja. Delovanje človekovo sicer ne izhaja neposredno iz duše, ampak iz njenih zmožnosti. Te pa so različne vrste: so zmožnosti vegetativnega (rast, množitev), sensitivnega (čutno zaznavanje, teženje, strasti) in duhovnega življenja, vendar koreninijo vse v eni in isti duši. Ena duhovna duša je počelo vsega tega življenja. Zato delovanje ene zmožnosti ni kakor osamljeno in brez zveze z ostalimi plastmi duše. Vse rastno življenje s svojim presnavljanjem in neprestanim spreminjanjem vpliva zaradi enotnosti duše tudi na duševnost. Čustva se spet izražajo v vegetativnem življenju: v utripu srca, v načinu dihanja... »Če človek mnogo misli, se utrudi... Veselje in žalost v plivata na umsko in vegetativno življenje.« Tako moremo umeti vpliv telesnosti na duhovnost, vpliv torej tudi podedovane telesnosti na odločitev volje.

Človeško življenje je tudi tako urejeno, da višja stopnja predpostavlja nižjo in se je v svojem delovanju tako ali tako poslužuje. Razumsko mišljenje in volja se opirata na čutno spoznanje in stremljenje. Um dobiva po abstrakciji pojme iz čutnih predstav. Pravilno in normalno delovanje čutov je pogoj nemotenega udejstvovanja duha. Udejstvovanje čutov pa je spet odvisno od zdravja in pravilnega ustroja ter delovanja organov, predvsem čutil, živčevja, možganov. Po tej poti se tudi v človekovi duševnosti najvišje stopnje odraža tipičen ustroj njegove telesnosti.

Dalje je človeška duševnost po najnovejših izsledkih v precejšnji meri sooblikovana po krvno-kemičnem dogajanju v človeškem telesu. Indokrine žleze izločajo in pošiljajo v kri razne sokove, ki pospešujejo (hormoni) ali zavirajo (haloni) presnavljanje celic v živčevju in vplivajo na energijo in tempo čutnega zaznavanja, doživljanja ter na temperament. Klug omenja, da disharmonija v človekovi duševnosti pogosto ni nič drugega, kakor dishormonija. Po tem biološkem procesu povzročene sile morejo močno vplivati na voljo in njene odločitve. Tako nosi konkretna nravnost znake tudi podedovane telesnosti.

Sv. Tomaž je vpliv telesnosti na duševnost dobro poznal in moderna znanost je, kakor že večkrat, njegova načela potrdila. Učil je, da ima človek že po rojstvu (ex nativitate), po naravi (ex natura), zaradi posebnega telesnega ustroja (ex corporis dispositione) posebna nagnjenja, ki po čutih vplivajo na dušo: na razum in spoznanje, pa tudi na voljo in na njene odločitve. Voljo pa tako nagnjenje ne sili in ji ne jemlje svobode. Na isti način razlaga tudi posebno naravno razpoloženje za znanost, za hrabrost, zmernost, usmiljenje in za druge kreposti.

V delovanju je torej duša na več načinov odvisna od telesa, zato kaže duševnost sama značilnosti podedovane telesnosti. Ostane še zanimivo vprašanje: ali poseduje duša, neodvisno od svojega sodelovanja s telesom, že sama te ali one, recimo, rasne posebnosti in osebitosti na sebi, ali ne. Ker vemo, da je duša naravnost od Boga ustvarjena, se vprašanje glasi: ali ustvari Bog vsako individualno dušo z nekimi posebnimi lastnostmi, enakimi, kakor so jih imeli starši, ali kakor so značilne za oni narod ali raso, kateri pripada telesnost, za katero je ustvarjena. Z drugo besedo: ali se Bog pri stvarjenju duše ozira na telo, katero naj ta duša oblikuje, ali ne?

Schlund pravilno poudarja, da bi Bog mogel tako ravnati, da pa nimamo nobenega dokaza, da Bog res tako ravna in zato o tem ničesr ne vemo.

Res, da pozitivnega teološkega odgovora na to vprašanje ne poznamo, pač pa je A. Ušeničnik z veliko bistroumnostjo pokazal na nauk sv. Tomaža, na podlagi katerega bi mogli na stavljeno vprašanje pozitivno odgovoriti.

Značilno za Tomaževo mnenje je odgovor na vprašanje, ali so vsi ljudje enako razumni, ali ne. V odgovoru poudarja, da eden bolj razume isto stvar kot drugi in to iz dveh razlogov: najprej, ker so nižje zmožnosti, katerih se um poslužuje, bolj razvite; ta razlog, ki končno izvira iz telesnosti, smo že zgoraj zasledili. Drugi pa je povsem nov: »Manifestum est enim, quod quanto corpus est melius dispositum, tanto meliorem sortitur animam... , cum etiam in hominibus quidam habeant corpus melius dispositum, sortiuntur animam maioris virtutis in intelligendo...« Tu je jasno povedano, da je duša sama že ob združitvi s telesom takšna, da odgovarja prav sposobnostim tega telesa. Bog torej ustvari dušo s takimi značilnimi zmožnostmi, ki pristojajo značilnostim telesa, torej z ozirom na telo.

Podobno razlaga sv. Tomaž duhovno sorodnost otrok in staršev, čeprav otroci ne podedujejo duše od njih. Podobni so jim duševno, najprej ker duše otrok delujejo po telesu, ki ima podoben ustroj kot telo staršev, nato pa so jim podobni tudi po duši sami: od staršev dobljeno telo zahteva sebi primerno dušo, zato pa je duša otroka podobna duši staršev.

V obeh primerih se sklicuje sv. Tomaž na dve svoji načeli: anima est forma corporis, ter: formae multiplicantur et diversificantur per materiam. Materialni del, to je del, ki ga dej oblikuje, je pri človeku telo. Torej telo nekako določuje individualnost duše. Seveda ne kot vzrok, ampak le kot neka pripravljenost in usposobljenost (secundum ultimam dispositionem); vrši se »secundum corpus«. Seveda je treba ta izraz forma pravilno umeti. Ni forma v tem smislu le nekaj specifično določenega, le vsem skupno in pri vseh enako splošno počelo, brez individualne vsebine, kakor na podlagi nekaterih mest pri sv. Tomažu sodi n. pr. Schmidt in zato ta nauk o duši kot deju telesa v celoti odklanja. Duša sama je ustvarjena z bogato individualno vsebino, ki pa se določuje po individualni, pa tudi rasni posebnosti telesa.

Po tem naziranju sv. Tomaža je razlaga rasno-dednih duševnih in tako tudi nravnih posebnosti zadovoljiva in globoka; umeti jih je iz telesa in duše. Razumljivo je tudi, kar potrjuje moderna veda, da si moremo misliti določeno dušo le združeno z določenim telesom, dušo z značilnostmi ene rase le s telesom iste rase. Dalje moremo na podlagi te razlage v nekem smislu govoriti o duši ene in druge rase, t. j. o duši, ki je ustvarjena z značilnimi potezami enega naroda.

Iz vsega je razvidno, da se vkljub istim moralnim načelom more bogato razviti in uveljaviti na več načinov v nravnem življenju svojska značilnost in osebitost naroda; umeti pa jo je mogoče, — ne da bi zašli v materializem krvi in rase, — iz povezanosti in naravne naravnanosti telesa in duše. Po tej razlagi je rešena tudi svoboda duhovne volje; rasne posebnosti jo morejo nagibati, vabiti, ovirati, ne pa siliti.

Korenina propadanja

Hote ali nehote vedno znova opažamo velik prepad razlik med nami, ki se imamo za reakcionarje in tradicionaliste in onimi, ki se imajo za katoliške tradicionaliste. Čeprav sprva marsikdo meni, da med politično katoliško reakcijo in "katoliškimi tradicionalisti", ne bi smelo biti praktično nobenih razlik, pa vseeno vedno znova presenečeni ugotavljamo, da so te razlike še kako prisotne.

Najprej pa moramo sploh vprašati, kaj vendar so "katoliški tradicionalisti" in zakaj o njih na tem mestu govorimo kot o skupini, ločeni od "splošne" katoliške reakcije. O njih ločeno govorimo zato, ker "katoliški tradicionalisti", kakor to besedno zvzeo razumemo danes, niso sami po sebi tudi politična katoliška reakcija, kaj šele revolucionarna reakcija, katero zaenkrat na tem spletnem mestu še previdno gledamo skozi meglo v daljavi. "Katoliški tradicionalisti" so na videz odlični in jih smemo brez pomisleka podpirati v njihovih zadevah in enačiti njihove nazore z našimi. Vendar pa vseeno opažamo dve bistveni stvari pri njih, ki nas naposled nujno ločujeta od njih.

Kar danes razumemo kot "katoliški tradicionalizem" je raznolika struja katoličanov, ki se je mogla izoblikovati šele po drugem vatikanskem koncilu, ko je ostala zvesta oz. se je vrnila k "staremu obredu", torej h katoliškemu bogoslužju izpred koncila. O njih sem nekoliko že pisal v blogu: "Čas, ki ga ne ustvarjamo. Refleksija ob nekem paradoksu". Bistveno kar zaznamuje "tradicionalnega katoličana" je nasprotovanje novus ordo maši, potem pa se zanj problematika že ustavi. S to prvo stvarjo pa je povezana druga, ki je v tem, da z razliko od nas, takšen katoličan ne terja politične reakcije, temveč se je pripravljen prilagoditi demokraciji. Tu pa pride do paradoksov.

Tradicionalni katoličan, kakor ga pojmujemo po tej razširjeni definiciji, smatra, da je ves problem brezbožnega sveta v višjem kleru, ki sta ga okužila liberalizem in modernizem, zato njegov boj pritiče le novus ordo katoličanom in liberalnim škofom. Tradicionalni katoličan, kot ga tu razumemo, smatra, da more ohranjati svoje katoličanstvo le v okviru družine, zato pretirano poveličuje družino in napada državo, kot tako brez razločkov. Njegov pasiven boj zoper državo, je zato bistveno moderen, ker sploh noče ali pa premalo poudarja, da je država sama po sebi dobra, nujna in da je njeno oblastništvo upravičeno, vkolikor vodi človeka k pravemu smotru t.j. Bogu. Država ni nujno v nasprotju z družino, niti država s svojim poseganjem v družino ni v nasprotju s katoliškim principom, vkolikor njeno poseganje v družino vodi dejanski katoliški smoter. Mi celo trdimo, da niti totalna država, ni v nasprotju s katoliškim principom, a o tem na drugem mestu.

To njegovo pojmovanje problema, kot nekaj nujno notranje-cerkvenega, na eni strani in njegovo zavračanje države na drugi strani, vodi nujno v nekaj, kar je nek lasten moderen sistem katolištva, ki ni le pahnjeno v "katakombe" moderne liberalne države, temveč se smatra kot lasten svetovni nazor, kot lasten sistem. Povedano drugače: pasiven upor liberalni državi in aktiven upor "modernizmu" Cerkve, je zanje nekaj permanentnega, nekaj kar naj bi izkazovalo resnično naravo katoličana. Tu pridemo do tiste točke, ko vidimo, da je "tradicionalnemu katoličanu" dovolj, da ima možnost "sodelovati" (bolje rečeno - prisostvovati, da ne bo v besedi "sodelovanje" kakšne modernistične konotacije), pri "staremu obredu", in za nič drugega se več ne zmeni. "Bori" se le proti "modernistični" Cerkvi in negotovo brska po zgodovini katoliške Evrope.

Narobe bi bil razumljen, če bi kdo menil, da govorim zoper gorečo ljubezen "tradicionalnega katoličana" do "starega obreda", ki da je duša in bistvo katolištva. Nasprotno! Vendar pa moramo nujno prezirati "moderno" "tradicionalno katoliško"  nasprotovanje državi oz. zavračanje odgovornosti za državo. Prezirati moramo njegovo prikazovanje države, kot nekaj nasprotnega družini, kot nekaj kar je inherentno v konfliktu z družino in vero. To njegovo naziranje je namreč identično naziranju katoliškega liberalca, ki svoje katolištvo postavlja kot nekaj ločenega od države in meni, da se mora uveljavljati v državi kot državljan, na katoliških načelih, in ne kot katoličan. Ta odpor do države namreč rezultira v odpovedi državi in šele tedaj se paradoks dopolni, saj potem takem sami državo razumejo kot nujno liberalno in dajejo popolno legitimiteto liberalni demokraciji.

Zakaj prihaja do tega paradoksa ne vemo. Morda izvira iz ameriškega "tradicionalnega katolištva", ki je vase dobil strup libertarizma in odklanjanja države kot regulativne sile. Vendar pa je jasno, da ta paradoks kaže na to, da je "tradicionalno katolištvo" samo po sebi nekaj modernističnega, saj jemlje v zakup le liberalno demokracijo in nanjo odgovarja s pasivnim uporom, pri čemer se, kot rečeno ne razlikuje od liberalnega katolištva. Seveda boste med "tradicionalnimi katoličani" našli tudi premnogo takšnih, ki bodo trdili, da so "monarhisti" oz. "neomonarhisti", morda pa tega ne bodo niti trdili, temveč se bodo delali, da je samoumevno, da je monarhija edina možnost. Vendar je to njihovo (ne)opredeljevanje za monarhijo le posebej priročna "krinka" za pasivnost. Monarhija v njihovih glavah ne pomeni, nekaj dejanskega, nekaj k čemur bi se oni radi vrnili, temveč je monarhija zanje neke vrste "ideal", ki ga ne moremo doseči, a moramo vedno upirati oči vanj.  Monarhija je zanje le orodje za načelno diferenciacijo z liberalno demokracijo, do katere so "pasivno uporni", kot smo rekli, vendar pa jim ne predstavlja nekega cilja. Predstavlja jim le nek "raj", iz katerega so bili vrženi, ne po lastni volji, ali volji nekega nedoločnega monarha, temveč so jih od tam izgnali njih nasprotniki.

Torej so "tradicionalni katoličani" v tem oziru na las podobni konservativnim "liberalnim katoličanom", ki nas danes prepričujejo, da so katoliški bolj kot vsi katoličani, ki so živeli osemnajst ali devetnajst stoletij pred njimi. Podobni so jim v tem, da v principu govorijo o "superiornosti" monarha in monarhizma, v praksi pa popolnoma pristajajo na liberalno demokracijo. In eni in drugi imajo veliko za povedati o verskih rečeh in pišejo dolge traktate o "aktivnemu katoličanstvu", v katerih ne povejo praktično ničesar. Naredili pa bi veliko krivico, če ne bi priznali, da je pa ravno v "tradicionalnem katolištvu" tudi mnogo odličnih mož, ki se aktivno zavzemajo za katoliško državo, pa najsi bo to monarhija ali korporativistična (republika) država. To nam kaže, da tradicionalistično katolišvo ni, v samem bistvu tega pojma, ena od oblik katolištva, temveč je tradicionalistično katolištvo katolištvo kot tako. A moderno "tradicioanlno katolištvo", kot sem ga nakazal zgoraj, pa v veliki meri odstopa od tega, da bi mu smeli reči, da je ono samo, katolištvo kot takšno.

Bistvena razlika pa ostaja med nami in njimi v tem, da različno gledamo na "krizo krščanskega sveta". Kje je korenina propadanja? Medtem, ko oni trdijo, da kriza izvira iz drugega vatikanskega koncila, iz slabih škofov in slabega nižjega klera, mi trdimo, da izvira iz katoliške nepolitičnosti. Ta problem je globok, zato bom tu ostal v tem zapisu le na površju. Namreč, če "tradicionalni katoličani" vidijo drugi vatikanski koncil kot vzrok, ga mi vidimo kot posledico. Gotovo bodo tudi oni sami priznali, da je drugi vatikanski koncil posledica tega in onega, vendar mi trdimo nekoliko drugače.

Mi trdimo, da je katoliška cerkev podala nekakšno (začasno) resignacijo in se "predala" modernemu svetu iz razloga, da je zatajilo katoliško ljudstvo, ko ni znalo formirati katoliških držav. Zakaj se je to zgodilo, je drugo vprašanje, rekel sem že, da je problem tu globlji, kot se zdi na prvi pogled. Ker so države postale liberalne in brezbožne, je imela Cerkev vse manj in manj vpliva, njena vloga je bila degradirana zaradi katoličanov, ki so postavljali vse drugo pred vero in se šli nekega humanizma, nacionalizma, demokratizma, dokler ni bila Cerkev le še glas vpijočega v puščavi. Kriza se je začela v katoliški politiki, ki je bila prešibka, ali pa je sploh ni bilo. Kriza se ni začela v Cerkvi. Cerkev ni imela več zaledja, čreda se je razkropila.

Zato ne moremo pristajati na dolge obsodbe tradicionalnih katoličanov o cerkvenem modernizmu. Te so še kako upravičene, a ne vidijo cele slike. Vedno se ob takih premislekih spomnim na Haeckerjeve besede:

"Ni namreč dobro zahtevati, da bi nekatoličani, v rokah katerih je danes neprimerljivo večja politična svetna moč, prej kakor katoličani sami, prisluhnili zahtevam Cerkve."
Theodor Haecker, 1927

Slepota je meniti, da se bodo liberalne demokracije kar same čudežno navzele katoliškega nauka in se obračale k Bogu iz nekih naravnih uvidov. Le katoliška politika more uveljaviti "zahteve Cerkve", kakor to imenuje Haecker.

"Tradicionalni katoličan" pa je že v početku podal svojo resignacijo in se veliko pritožuje nad modernim svetom, še več se pritožuje nad "zmodernizirano" Cerkvijo, a zavrača praktično vsako pobudo po katoliški državi. Zna veliko govoriti o slabosti te in one oblasti, te in one družbene ureditve, a alternative ne pokaže nobene. Zdi se kakor, da bi njegov namen bil le permanentno pritoževanje in iskanje napak in hib v vsakem političnem sistemu. Obenem pa hote ali nehote ostaja zvest liberalni formulaciji veroizpovedi, kot nečesa zasebnega, notranje-družinskega.

Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 2. del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

II.

Resnica in laž.

  
Človek je razumno bitje; razumu predmet je pa resnica, zatorej je pravemu naravnemu razvoju in napredku v človeštvu prvi in neobhoden pogoj spoznanje resnice.

Besedo „resnica“ vzamemo pred vsem v metafizičnem pomenu, po katerem je res, kar je — verum et ens convertuntur.

Kot razumnemu bitju je torej človeku poklic in naloga hrepeneti po spoznanji sostva (des Seins) ali objektivnosti; in prav soglasje spoznajočega razuma z objektivnostjo reči se zove resnica v ožem ali pravem zmislu.

Mej resnico v prvem in drugem pomenu, recimo, mej sostvom in pravim spoznanjem se nahaja bistven odnošaj. Početnik vsega sostva v vesoljstvu je en in isti Bog ; bodi torej sostvo še toliko različno, ima vender en skupen vir, eno najvišo enoto. A Bog je vse končno sostvo določil in vstvaril po idejah, katere so, ker je sam večen in nespremenljiv, z enovitim bitjem njegovim eno in isto. Te ideje se odsevajo iz vesoljnega stvarstva . Iste ideje določujejo bistvo (das Wesen) stvari, katero je, kaker ideje, večno, nespremenljivo, nujno. In to bistvo je prav za prav edini predmet duševnega spoznanja vstvarstvu , ker, kaker uči sv. Tomaž, de contingentibus non datur scientia : slučajnost in materijalnost sama na sebi se ne da vednostno spoznati. S tem torej, da človek svoje predstave ali misli vpriličuje objektivnosti stvari, se vedno bolj in bolj soglaša z idejami, z razumom Božjim. Kaker so pa ideje pri Bogu v najviši enoti in od bistva njegovega absolutno neločljive, tako mora biti tudi v njih odsvitu v vesoljnem stvarstvu popolno soglasje in vkljubu vsej različnosti vender enota. To soglasje se pa človeku tem bolj vjednoviti, čim bolj se duh iz raznoterosti stvari bliža njih skupnemu izviru , Bogu, dokler ne obstane v njem kot v najviši enoti.
  
Od tod oni stari častitljivi stavek: resnica je ena : objektivno ena, ker vse, kar biva (was ist), biva le po enem in istem početniku, Bogu ; a drugič tudi subjektivno ena, namreč glede spoznajočega razuma, ker le eno je soglasje razuma z idejami Božjimi določujočimi vse bistvo. Seveda enota resnice v prvem pomenu pogaja (bedingt) enoto resnice v drugem . Kar pa daje temu stavku neovrgljivo veljavnost, je pravzaprav bivanje nadsvetnega, večnega, osebnega Boga. Kdor tega taji ter božanstvo, kaker panteisti, poistoveti z vesmirom (Weltall), mora tudi trditi, da je resnica mnogotera ; kajti v panteizmu je večno ob enem premenljivo, slučajno ob enem nujno, končno — neskončno, sostvo ob enem nesostvo ; sploh absolutna resnica je vse, kar se trenotno zgodi.
 
Nasprotje resnici je laž. Laž je le na resnici, toda nekaj čisto negativnega, namreč tajenje resnice ; zatorej nasprotuje resnici po vsem svojem bitji.
 
Vprašanje o resnici je za razumno bitje, kakeršno je tudi človek, najviše važnosti. Resnica namreč ne zadeva le razuma, ampak posredno tudi voljo ; ničesa ne more namreč volja poželeti, česar ni razum prej spoznal. V volji je pa počete k vsakem u človeškemu dejanju , tedaj vsemu n ravstvenemu življenju. S hotenjem in delovanjem pa se človek kot končno bitje bliža svojemu neskončnemu smotru . Zatorej pa mu bo le tedaj mogoče dospeti do edino pravega konca, do Boga, ako je spoznanje resnično ; ako je lažnjivo, bo tudi volja zgrešila svojo pot. Prvi početek časnemu in večnemu poginu narodov je izneverjenje resnici, kaker je sprejetev resnice početek njihovega vstajenja in blagra.

Zatorej bi pa moralo spoznanje resnice povsod in vselej človeku biti prva in najsvetejša skrb. Za resnico bi moral vse drugo žrtvovati, nje same pa ne smel bi izdati za vse drugo.

Nasproti resnici nevtralno ali nemarno se vesti, je za človeka, kot razumno bitje, ne le nedostojno, ampak vže z naravnega stališča pregrešno. Največa nezmisel pa ter nad vse pogubno mora biti kakeršnakoli spojba spoznane resnice z lažjo. Resnica in laž si nasprotujeti vže po pojmu, kaker zdravje in bolezen ; mej njiju ni na vse večne čase nobene sprave, kaker ne mej lučjo in temo, mej Bogom in hudičem.

III.

Jezus Kristus in resnica

„ Jaz sem v to prišel na svet, da spričujem o resnici" — tako je Jezus Kristus odgovoril Pilatu na vprašanje, ali je res kralj. Že zdavno je bila resnica svoje lice skrila poganskemu človeštvu ; po grehu je razum otemnel, i po tisočletnih razvadah je grešnost postala tako rekoč naravna; tako je , kaker uči sv. Pavel, pogansko človeštvo zadržavalo resnico v krivici, v grehu. Res sicer, da se je duh tudi mej pogani tu pa tam predramil ter hotel se otresti duševne sužnosti ; vsplamtela je v mnogih filozofih luč višega spoznanja, toda duh je slednjič pod bremenom čutnosti opešal, obupal : vrgel se je v naročje brezmarnemu skepticizmu , ki se nam tako cinično, a vender nad vse klasično oglaša iz ust Pilatovih: Kaj je resnica ? !

Jezus Kristus je odgovoril za vse veke. Kot pravi Bog je početnik vsega sostva, torej vse resnice, resnica sama ; v njem je večna resnica človeštvu razodela svoje lice. Kristijanstvo in vprašanje o resnici ste od one dobe, ko je Jezus Kristus na zemlji bival, tako spleteni, eno od drugega odvisni, da se nikdo, ki hoče kakerkoli človeštvu vstvariti nov spoznavni zistem , bodisi kot filozof, ali pa kot vstanovitelj nove vere, ne drzne Kristusa prezirati, marveč smatra za potrebno kakerkoli vstopiti se nasproti kristijanstvu . Kaker je beseda vsemogočnega Stvarnika v začetku prvotni kaos prošinila in določivno red vpeljala v neizmerno vesoljstvo prvin, tako je tudi beseda Kristusova prošinila duhovno kraljestvo človeških nazorov in izpovedanj, ter z nepremagljivo močjo duhove prisilila za-nj ali proti njemu se izpovedati. Ta je prav za prav pomen onih skrivnostnih besed, katere je o Detetu Božjem v proroškem duhu izrekel stari Simeon: „Glej, ta je postavljen v znamenje, kateremu se bo vgovarjalo, da se misli razodenejo iz mnogih src.“ Menim pa, da vže to duhovno gospodstvo in vplivnost kristijanstva , katerej se ne more odtegniti noben mislitelj, da, rekel bi, noben človeški nazor, priča vže dovolj, da biva v njem viši, nadčloveški početek in moč, da se nam v njem javlja modrost Božja, absolutna resnica.

Kdor pa ni še prepričan o absolutnosti Kristusove vere, naj prevdari še naslednje razloge. Ni treba , da govorimo kot kristijani, ampak s čisto naravnega stališča.

Prvič krije Kristusov nauk v sebi početek in pogoje neskončnega napredka . Skušnja in zgodovina pričati dovolj, da čim bolj se da narod prošiniti od evangeljskega duha, tem bolj napreduje , a bodi napredek še tako velik, se vender da na podlagi krščanskih principov vedno še spopolniti, ker krščanstvo še toliko napredujočemu razkriva vedno višo popolnost : iz njega teče človeštvu nevsahljiv vir življenja in napredka. Odpad od krščanstva vede dosledno v intelektualno smrt in v kulturni propad , kaker je priznal Leopold I., kralj belgijski, akoravno sam prostozidar: „ Kaker brž iztiramo človeštvo se stez krščanstva, mora se spet pogrezniti v barbarstvo." In ako se slednje navadno takoj ne pojavi, se imajo odpadli narodi za to zahvaliti srečni nedoslednosti mej teorijo in življenjem : ona je nekrščanska, to ostane večinoma krščansko. Ta nevsahljivost krščanstva tedaj ne kaže li dovolj, da ima poslednje početek v tistem Bogu, ki je nevmrljivi vir življenja?

In, — da dalje izpeljem , česar sem se ravnokar dotaknil — ona najviša teoretičnost krščanskih resnic združena z nakonkretnišo praktičnostjo, vkoliker se namreč ne nahaja v krščanstvu ideja, niti celo skrivnost, ki bi se ne dala na življenje vporabiti, ni li, pravim , vže sama ta lasnost Kristusove vere nekak dokaz, da je krščanstvo tvorba tistega Boga, v katerem je v absolutni ednovitosti spojeno najviše idealstvo z najkonkretnišim realstvom? Premotrimo vse ddruge vere pod solncem, koliko sanjarskega najdemo v njih, koliko naukov, ki nimajo v življenji nobene vporabnosti!
 
Toda ne le, da krščanstvo o samem sebi dovolj jasno spričuje, marveč ono ima skoro toliko prič svoji  resničnosti, koliker je pod solncem ver in filozofij.

Vse vere se dajo razdeliti v dva veča razreda: poganske in nepoganske.

Poganstvo je bilo vže o prvem času vshajajočega krščanstva tako osramočeno, da se ni nijeden mislitelj našel, ki bi si bil resno upal stare bogove braniti. Pač je poganstvo za nekoliko časa zdrževalo boj proti krščanstvu, toda le s tem , da je dalo stari mitologijo poetiško obliko alegorije, katera pa vže sama po sebi razdene pravo bistvo poganstva. Najsijajniše spričevalo pa dobiva krščanstvo od poganstva od tod, da noben tistih poganskih narodov, ki so sprejeli krščanstvo, se ne vrne več v poganstvo. Po Jezusu Kristusu je poganstvo enkrat za vselej premagano stališče.

Mej nepoganskimi narodi so deloma krščanski, deloma nekrščanski. Kristijani vsi hočejo izpovedati Kristusovo vero. A prav ta prikazen je čudovita: akoravno si namreč razne kristijanske cerkve v nazorih očividno nasprotujejo, vender vsaka trdi, da je le ona edino prava, edino Kristusova; njeni početniki nikaker nočejo veljati kot vstanovitelji nove vere, marveč se trudijo svoj odpad od vladajoče cerkve opravičiti z dokazom, da se je ta izneverila prvotenmeu nauku Kristusovemu, češ, da hočejo tega spet vvesti v prvotni čistosti. Tako so govorili vže v drugem in tretjem stoletji razni razkolniki, sklicevaje se proti katoliškim kristijanom na skrivna sporočila, katera so baje sprejeli ustno od aposteljev in Kristusa samega; tako so hoteli sektovci 13. stoletja „popačeno" crkveno življenje očistiti ter je preosnoviti po duhu apostolov in Gospodovem . Tudi Luter ni nameraval nove vere, novega krščanstva, ampak hotel je le znova vvesti „čist“ evangelij Kristusov itd.

Še več. Ne le pri tako zvanih kristijanih, ampak isto zapazimo tudi pri narodih in filozofih, ki ne stoje na krščanskem stališči, čudno, da vsi iščejo svoje nazore s krščanstvom spriličiti, češ, kar uče oni, je pravzaprav nauk Kristusov. Komaj so začeli apostelji evangelij oznanjevati, ko so vže Gnostiki, katerih zistemi so večinoma kal pognali iz starega poganstva in židovstva, v krščanskih resnicah o Besedi, o včlovečenji, o zatajevanji in mrtvičenji mesene poželjivosti itd. hoteli najti najvišo potrditev svojim panteistično - emanacijskim sanjarijam. Razne iz maniheizma izvirajoče sekte, dasi po početku in bistvu poganske, so se vender znale pozneje s krščanstvom zunanje tako poenačiti, da jim je bilo mogoče pod to krinko narode dolgo slepiti.

Največi filozofi iščejo najviše sankcije svojini zistemom v evangeliji. Nravstvena avtonomija človekova, v kateri vršiči vsa praktičnost Kantove filozofije, je po razlaganji tega filozofa potrjena v  evangeljskem nauku o včlovečenji Sinu Božjega; isto tako meni Kant, da je še le on zadel pravi pomen Kristusovega nauka povdarja je izključljivo moralen moment evangeljske vsebine. Renan, dasiravno tajivec Kristusovega božanstva, vender noče biti nad Kristusom ali celo njemu nasproten, ampak se baha, da on še le je našel pravo jedro njegovega nauka. Celo Schopenhauer resno trdi, da se je še le njemu posrečilo razkriti pravi pomen Kristusovega evangelija in tako svoj panteističen pesimizem krsti za — krščanstvo. Slednjič seveda pride še naš Stritar: dasi je njegovo antikristijanstvo jasniše od belega dne, hoče vender tudi on po vsej sili biti zvest učenec Kristusov, veren kristijan!
 
Ako se tedaj mislitelji vseh vekov Kristusu vklanjajo, ako iščejo v njegovem evangeliji najvišega potrdila svoji modrosti, pozdravljamo mi v tej prikazni priznanje onega nauka, ki nam je kot vernim kristijanom nad vse izvesten: da je namreč resnica v Kristusu; in ta prikazen nam je v tolažbo in ponos. Da, Kristusa proslavljajo klanjajoča se stoletja z besedami, katere je nedosežna vzvišenost njegovega nauka izvila celo blasfemnim prsom Renanovim, z besedami, s katerimi končuje ta svoje delo : „Počivaj zdaj v svoji slavi, blagi začetnik. Ne boj se, da boš kedaj videl, da bi se rušila zgradba tvojega truda .... Vzvišen nad nevarnosti vse minljivosti boš z višine božjega miru gledal, priča brezkončnih nasledkov svojega dela.... Ti boš vogelni kamen človeštva, tako da se mora svet porušiti v svojih temeljih, ako mu odvzamejo tvoje ime....  Posedi svoje kraljestvo, kamer ti bodo sledila po kraljevem poti, ki si ga pokazal, obožajoča te stoletja!“

IV.

Katolicizem in liberalizem

Resnica je pri Jezusu Kristusu — to spričuje cel svet in vsa stoletja.

Toda dandanes biva brez števila ver in crkva, katerih vsaka hoče biti edino prava, Kristusova. A ker si druga drugi prereka, ni to mogoče ; resnica je namreč le ena, zato more tudi prava Kristusova cerkev biti le ena.

Mi trdimo, da je ta katoliška cerkev.

Za vtemeljitev te trditve je dovolj, da to vprašanje presodimo vže s čisto človeškega stališča. Mej vsemi drugimi je katoliška cerkev najstariša ; edino ona stoji vže blizo 19 vekov, nerazrušljiva, v svojem bistvu in dogmah vedno ena in ista, nespremenljiva; v tem ko so vse druge kasneje nastale ter po kratkem obstanku večinoma ali vže izginile ali bistveno se predrugačile, kar je osoda vseh človeških tvorb. Ali ni tedaj katoliška cerkev vže po tej nadčasni vzišenosti in nespremenljivosti pred vsemi drugimi podoba ter vredba stvaritev tistega Boga, ki je vzvišen nad vsem časom, večno nespremenljiv?

Od sto let sem se je sicer z največo izvestnostjo prorokoval pogin katoliški cerkvi, češ, da se je preživela, da ne more več vstrezati zahtevam novejšega veka, da je nespravljiva nasprotnica z našim napredkom. Toda ravno ta poslednja leta imamo priložnost opazovati, kako se od katoliških idej odpadla Evropa začenja zopet bližati cerkvi, kako željno in poslušno sprejema besedo rimskega papeža.

Kaj pa da! Kaker v srednjem veku, tako tudi še dandanes vzlic tolikemu napredku, cerkev katoliška še vstanovlja vseučilišča in druge zavode najviše znanstvenosti in umetnosti; in to ne le morda mej avstralskimi barbari, ampak sredi prosvetljene Evrope, sredi Belgije, Nemčije, sredi Francije , ki je vender glavna nositeljica in gojiteljica novodobnega napredka in prosvete; in sicer vseučilišča, ki z državnimi ne le tekmujejo, marveč jih, kar celi svet pripoznava, celo sijajno prekosujejo. Kratko nikar, ni se preživela! Marveč ravno nasprotno: katoliški ideji se kažejo ravno zdaj stvari v Evropi tako vgodno, kaker morda še nikdar.

Toda katoliška resnica ima nasproti kristijanskim nevernikom še veliko druzih o čitnih znakov, ki jasno kažejo njen božji značaj, tako da si upa z mirno zavestjo in ponosom stopiti pred vek napredka in prosvete ter vse sovražne moči pozvati na boj. Da ne govorim tu o znanih štirih znakih: edinosti, svetosti, vesoljnosti in apostolstvenosti, znakih, po katerih se pred vsem svetom, kaker vselej razlikuje prava Kristusova cerkev — bodi mi dovoljeno le povdariti katoliški čudež. Še se spominam, da sem pred leti v naši nad vse liberalni, antikristijanski šoli slišal besede, s prevzetnim ponosom govorjene: Naš vek ne veruje več v čudeže! Moji katoliški zavesti bil je ta rek prava klofuta. Čutil sem posebno od tedaj, kolik pomen ima v naši dobi čudež za katoliško cerkev. In ta čudež se tudi dandanes ponavlja mnogolično, sijajno; kemija, fizika, zdravilstvo, laž, obrekovanje: vse je osramočeno obmolknilo pred katoliškim čudežem!
 
„Pozivljam Vas“ — tako sem nedavno pisal veleomikanemu gospodu, ki je vseskoz prevzet od brezverskih panteističnih doktrin — „pozivljam Vas, pojdite z menoj v Lourdes; dam Vam častno besedo, da boste z lastnimi očmi gledali katoliški čudež, z rokami ga tipali; vzemite se seboj vse, karkoli Vam ponuja moderna veda v znanstveno preiskavanje čudežnih dogodkov — potem mi boste znali reči, ali je čudež katoliški gola domišlija.“ Odgovor je bil: „V Lourdes pa ne grem.“ A jaz odgovorajam: „Torej priznajte, da je resnica naša.“

Še ena prikazen zdi se mi vredna, da jo tu omenim. Ako pogledamo razne vere, ki stoje zunaj katoliške cerkve, najdemo mej posameznimi velikanske razlike. In vender navadno ne vidimo, da bi se ena drugo napadale, marveč vse žive mej seboj v miru in prizanesljivosti. Ena je le, katero skupno naskakujejo in črtijo: katoliška. In ko bi se tudi začasno mej seboj sprle, vender, ko gre proti katoliški cerkvi, so koj vse razlike poravnane, pozabljeno vsako mejsebojno razžaljenje: skupno, nerazdružno sklenjeni stoje vsi inoverci kot en mož. Katoliško ime ločuje krščanski svet v dva tabora: v enem stoji edino katoliška cerkev, v drugem vsi akatoliki z razkolniki vred. Vprašajmo: ako mora v enem teh taborov bivati Kristus in resnica — v katerem ga imamo iskati? V nasprotnem? Toda ta obseza več raznih crkva in ver, in ker si ena drugi prekoslavljajo, ne morejo biti vse resnične, ampak le ena, drugre pa krive. A če je tako, od kod pa pride, da so poslednje kot krive sorodniše in sočutniše s pravo, kaker s krivo, namreč s katoliško? Zakaj se, izločivše izmej sebe pravo, ne združijo s krivo katoliško v pobijanje prave, ki jim je po bistvu sovražna? Ne; ta odium commune proti katoliški cerkvi priča bolj ko jasno, da je resnica katoliška; resnica je po svojem bistvu ena in nerazdeljiva, laž pa, kot manjkava, je mnogotera, v tej mnogoterosti je splošno ali skupno le protivje resnici: in to dvoje najdemo v n sprotnem taboru: najsijajniši dokaz, da je resnica v katoliški cerkvi.

Govorimo tedaj kot katoliki, s katoliškim prepričanjem, s katoliškim ponosom!

Zgodovina katoliške cerkve osemnajst stoletij je zgododovina neprenehnega protislovja, neprenehne  boritve. Nepretrgana vrsta vsakaterih herezij in razkolov, katerim drugega  nič ni skupno, kaker črt katoliške resnice, odpira se pred našimi očmi. Verskim zmotam je na polji naravnega spoznanja zvesta spremljevavka in zaveznica kriva filozofija, od Platonovega idealizma do Kantove kritike.

Dandanes se pa vsa razna verska kaker filozofična protivja vedno bolj spajajo, ali da bolje rečem, združujejo v odločiven boj s katoliško resnico; a pri tem spajanji izgubljajo akatoliške skupine čedalje bolj krščanski značaj, kaker od druge strani dobiva čisto naravno umstvovanje in filozofija skoro le v katoliški cerkvi obrano in gojitev. To ločevanje, oziroma čiščenje, se vrši posebno po vplivanji naturalizma, ki načelno zatajuje vse nad naravno, krščansko. Naturalizem, vkoliker je  obrnjen proti veri, se imenuje racijonalizem. Iz naturalizma vporabljenega na dejansko življenje
se je porodil liberalizem. In prav ta je, ki v širšem, dandanes navadnem pomenu, obseza vse katoliški cerkvi protivne težnje, naj se te javljajo po hereziji ali filozofiji, na slovstvenem ali političnem polji; liberalizem je skupno geslo vseh sil borečih se s katolicizmom.

Ako je torej v katolicizmu resnica, pomenja liberalizem isto kar laž.
 
Ako je v katolicizmu pravo kristijanstvo, pomenja liberalizem antikristijanstvo.

Ako je v katolicizmu Kristus, je v liberalizmu Antikrist.

Zatorej je mej obema nasprotje, kaker mej Bogom, virom resnice, in hudičem , očetom laži, kaker nasprotje mej lučjo in temo, mej pozicijo in negacijo: nasprotje večno.

In vender je človeški govor ti nasprotji združil; in kar se ni slišalo osemnajststo let, prihranjeno je bilo devetnajstemu, katoličanom v večno sramoto, prihranjeno namreč spojiti dve besedi, dva pojma večno nezdružna, pojma — horribile dictu — —

V.

Katoliški liberalizem!

Ime samo ga označuje in obsoja. Vender naj ga natančniše določi in opiše nezmotljiv učenik, Pij IX :

„Ne manjka takih, ki skušajo skleniti zvezo mej lučjo in temo in družbo mej pravico in krivico po naukih, koje imenujejo katoliško-liberalne“ „ Katoliški liberalizem, kateri skuša spraviti . . . . resnico z lažjo.“
 
Liberalni katoliki, „kateri pogajajo mej resnico in lažjo,“ hočejo biti liberalci, a obenem vedno še ostati katoliki, vender ne celi liberalci, niti celi katoliki: nekako „pol-miš — pol- tič .“

Ker naš liberalizem „Se studom sicer zavrguje najskrajniše posledice liberalnih zmotnjav, vender trdovratno obdržuje in goji temeljna njih načela, in, ker si ne upa resnice niti vse sprejeti niti vse zavreči, se trudi to, kar cerkev uči, tako razlagati, da nikaker ne protivi njegovemu naziranju.“ — Da, liberalen katolik je mojster v zavijanji in pačenji priproste in jasne besede, katero ljubi katoliška resnica. Pod isto streho prenočuje Boga in hudiča !

Seveda slep je liberalen katolik, kratke pameti, kaker otrok, da se da tako lahko omamiti od zunanjega bleska ne zapazivši strupenega gada, ki preži pod cvetjem!

„Kateri skriti strup liberalnih načel z mlekom pijo, ga obdrže ter branijo, ker se zlobnost očitno v njem ne pokaže niti, kaker menijo, veri škoduje.“ — „Z mlekom pijo“! Dovolj dvoje blestečih fraz, dovolj lična ilustracija, ali gladek papir, bodi drugače list še tako liberalen — naročujmo ga, berimo ga!

Hote posrejevati mej najvišimi, večnimi nasprotji morajo katoliški liberalci dosledno sovražiti vsako vojsko, oni so „ Prijatelji spravi“ — conciliationis amatores.

 „Povsod oznanjajo mir — pacem ubique clamant.

In da mu naroden liberalec javno pljune v katoliški obraz, se bo mirno obrisal, a besedice ne črhnil — vže iz ljubezni doljubega miru. Ko bi mu pa katoliški Nemec neprevidno odtrgal en sam gumb od narodne suknje, bo nanj skočil ko razkačen lev! Ko mora rimska Stolica ali škofje govoriti odločno, se vže boje za mir, ter obsojajo tako postopanje kot „neprevidno“ ali „ nevmestno .“

Če se pa kdo izmej pisateljev le nekoliko odločniše upa povdarjati katoliško resnico ali prava rimske Stolice proti brezversk im narodnim tribunom, glej ga: „ultramontanec, jezuit“!

Tako sv. rimska Stolica o katoliškem liberalizmu. Besede, menim, da so dovolj jasne. Ako se sploh sme kaj dodati, navel bi še dvoje epitetov, s katerimi ga počesti slavni francoski pisatelj Mr. Segur v svojem opominu do mladih liberalnih katolikov, imenuje ga „pankerta“ in „mezga,“ ki je kaker poslednji nerodoviten, da celo vse, kar okuži, naredi nerodovitno.

In vender je ta kuga kaker vesoljni potop preplavila Evropo ter otrovila teologijo, filozofijo, politiko, javno in zasebno življenje narodov; največ pa je trpela in še trpi od nje Avstrija; tudi v Sloveniji je praznovala zlato dobo, katera še zdaj ni pri konci.

Toda o vseh teh točkah bomo v prihodnih dveh številkah razpravljali v posebnih poglavjih in dokazali gospodstvo tega dvoglavnega zmaja mej nami te rrazkrili njegovo nezmisel in pogubnost.

Razprava zna res postati še zanimiva.

Naprej

Na tem blogu smo začeli z objavami člankov Antona Mahniča o katoliškem liberalizmu, ki ga je on pravilno prepoznal kot največji problem, ki bo dokončno uničil krščanski zahod, saj je propagiral indifirentnost, ki je naposled privedla do brezbožne države in splošne dekadence. Da vidimo katoliški liberalizem je še posebno pomembno danes, ko nam želijo neki kapitalistični, pozitivistični elementi v narodu pridigati, da je liberalizem pravzaprav krščanski sistem in da je torej krščanski tudi kapitalizem. Pomembno pa je tudi zato, da zopet terjamo ločevanje duhov in zahtevamo opredelitev vsakega katoličana za Kristusa ali proti Kristusu, posebej danes, ko smo pred referendumom o zakonski zvezi in ko bodo v slovensko državo uprte oči vseh katoliških medijev in vsega katoliškega sveta, da bi se odločili za Kristusa in na ta način sledili katoliškim državam, ne pa da bi se predstavili svetu kot razvratna protikatoliška družba.

Začeli pa bomo tudi, kot smo že obljubili, z razreševanjem teoretičnih vprašanj o državi in oblikah gospodarstva. Ne smemo nič več pristajati na izprijene formulacije katoliških liberalcev in modernih konservativcev, ki nas prepričujejo, da je najboljši sistem kapitalistični, država pa mora imeti čim manj vloge in biti čim ožja. Mi pravimo vsem kapitalističnim in libertarskim sprenevedanjem odločen: Ne!, in se obračamo k resničnemu socialnemu in družbenemu nauku Cerkve. To je v teh časih, ko je vsa katoliška politična dejavnost usmerjena v padle ideje amerikanskega in britanskega konservativizma, toliko bolj pomembno. Mi hočemo razkrinkati vse tiste, ki molčijo o cerkvenem nauku odnosno na gospodarstvo in državo, ter množicam v svojih mlačnjaških in brezvsebinskih glasilih prodajajo katolištvu tuje ideje ameriške in francoske revolucije. Mi jih bomo razkrinkali!

Velja pa omeniti tudi, da so ti ljudje s svojo spretno retoriko formulirali koncepte države in gospodarstva tako, da so ustvarili enostavni daljici, ki teče iz točke A v točko B, s središčem v S, torej popolnoma binarno situacijo, da bi mogli zavajati bralce in ljudi nasploh. Podobno kot so komunisti vedno prikazovali, vse svoje nasprotnike za fašiste, ti libertarci prikazujejo svet kot: ali socialističen ali kapitalističen, diktatura ali demokracija itd. Mi tem zavajanjem prav tako pravimo ne in bomo dokazali, da resničen katoliški nauk ni ne socialističen, ne kapitalističen in da naše goreče napadanje kapitalizma ne pomeni, da smo socialisti. Naši zadnji pomisleki, ki pa jih bomo povsem nanovo uvedli v naš prostor, pa bodo namenjeni neomonarhistom. Torej tistim ljudem, ki propagirajo monarhijo oz. neomonarhijo in bomo skušali dokazati, da so povsem brez vsake resne ideje in da njihovo zatekanje k monarhiji ni nič drugega kot odklanjanje politične aktivnosti v korist pat položaju in lastnemu oportunizmu in sprevrženi reakciji. Dokazali bomo, da je, paradoksalno, neomonarhizem okužen prav z ideali ameriške in francoske revolucije.

Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 1. del

Katoliški liberalizem

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

1. Iz bližnje preteklosti  

 
 
Dobro je vsakemu teoretičnemu sazmotrovanju postaviti koliker mogoče zgodovinsko podlago. Saj vže Ciceron pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Vsako umstvovanje in zaključavanje se tem varniše dviga v idealne visočine, čim bolj je vtemeljeno v izkušnji, v življenji, recimo v zgodovini.

Nečemo sicer dalje nazaj segati, nego li za dvajset ali trideset let. Kdo, ki je le količkaj podučen o novejši zgodovini, kdo ne pozna tiste dobe, ki se je končala s tako tragičnim padcem ohole Francije pod železno pestjo zedinjene Nemčije, z dogmatičuo določbo papeževe nezmotnosti in ob enem z vničenjem posvetne države cerkvene ?

In vsi ti trije velezgodovinski dogodki so se zvršili v v teku še ne enega leta ! Bili so vsi trije nekako bistveno mej seboj odvisni, eden je zahteval drugega, tretjega. Toda vsi so bili več ali manj nujna posledica enega in istega zla, za katerim so katoliški narodi na zapadu dolgo vže bolehali. — To zlo bil je liberalizem.

Toda liberalizem je bil v poslednjem času sprejel novo, navidezno nedolžnišo obliko — Protejevo obliko katoliškega liberalizma ali liberalnega katolicizma, kar je vse eno ; bila je to neka spojba, zveza katoliških principov z liberalnimi.

Politika Napoleona III. je bila kar vstvarjena v pospešitev tega liberalizma v najnovejši obliki. Valovi od leta 1848 so se bili ravnokar polegli, Francija trudna, potrebna miru, se je vrgla v naročje silnemu imperatorju. In ta, dobro poznajoč mehkobo in gibčnost Francoske, a ob enem svest si svoje vladarske sposobnosti in spretnosti, je umel narod francoski sebi vpokoriti in vpriličiti; posrečilo se mu je Francozom vsaj začasno vtisniti znak napoleonstva.

Karakterističen znak napoleonske politike pa je bil od nekdaj, s čudovito prekanjenostjo in premetenostjo v dosego sebičnih smotrov spajati najskrajniša nasprotja. Tako tudi tretji Napoleon. Kmalu je sprevidel, da mora zaslombe svojemu prestolu iskati pri cerkvi. Zatorej je koj od začetka hlinil prijateljstvo duhovščini in cerkvi, da, imel je celo v Rimu oddelek svoje vojske v bran Pija IX. in njegove posvetne oblasti; toda od druge strani ni nič manj gojil brezverstvo in celo Renan, glasoviti bogotajec in nasprotnik Kristusovega božanstva, je vžival njegovo milost in po njegovi naklonjenosti dosegel najvišo učenjaško čast v akamiji štirideset nevmrljivih. Obdavši se ob enem z imperatorskim bleskom oslepil je Francoze, da večinoma niso vpoznali puhlosti in ničevosti njegovega vladarstva; omamljeni od namišljene slave zazibali so se v sladke sanje narodnostne glorije. Tej se je jelo vse žrtvovati, slednjič še — katoliška resnica.

Sicer se je v obče priznalo, da je le katoliška vera prava, tudi, da mora katoliška vera biti rimska; vendar se je menilo, da se da, da se mora koketovati s principi od 1789 ; češ, govore o veri se mora ločiti teoretična stran od praktične, ona, notranja, nevidna, zadeva bolj človeka, glede poslednje pa naj se reč ne vzame prestrogo; v politiki, v slovstvu, v javnem življenji se sme prostejše, recimo, liberalno dihati. In tako se je od dne do dne bolj vtrdila vez mej resnico in lažjo, katoliška zavest je zatemnela, Francija se je Rimu vedno bolj odtujevala, velik del njenega razumništva se je nevedoma dal vpreči v jarem krščanstvu sovražnega masonstva.

Toda ta duševni tok se je iz Francije izlil tudi čez druge dežele ter kmalu preplavil i ostalo zapadno Evropo, posebno pa Italijo, Belgijo in Nemčijo. Pod gaslom narodnosti in napredka so se začeli v manjše ali veče skupine družiti najrazličniši elementi, možje, ki so v verskih in filozofičnih vprašanjih zastopali najskrajniša nasprotja. Tu si našel enemu in istemu društvu predsednika darvinijana, podpredsednika odličnega katolika; oba združena, da bi skupno povspeševala društveni smoter. Ako se je morda opomnilo : kako pa z vero? — odgovorilo se je, da vera nima nič s politiko, nič z narodnim gospodarstvom, se slovstvom itd.

In ta manija po združevanji polotila se je tudi učenjakov in filozofov, povsod se je iskala neka srednja pot, na kateri bi se mogli srečati in objeti vsi še tago nasprotujoči si umstveniki; plod teh posredovalnih teženj je tako zvani semi-ali polu-racijonalizem ; filozofično vtemeljenje dovršili so Günther in drugi na Nemškem, Rosinini, Giobberti v Italiji.

Slednjič so prišli še teologi. Skušali so iztuhtati način, kako bi se dale razne sekte v eno višo versko skupino združiti. Katoliki, protestanti in kar koli je druzih akatoliških sekt, kaker tudi razkolniki, naj bi našli prostora v novi cerkvi. A ker so verski nazori mej katoliško cerkvijo in druzimi toliko različni, naj bi se za zdaj točka o veri popolnoma prezrla, nastopila naj bi bratovska ljubezen, v kateri naj bi se vsi objeli ; saj grešniki smo vsi, vsi ljudje, vsi smo več ali manj zakrivili ono osodepolno ločitev. Mej tem pa naj bi se skušali počasi tudi o verskih točkah sporazumeti; pri tem seveda bi morali i katoliki i akatoliki nekoliko odjenjati. To posredovalno vlogo bi prevzela — nemška učenost z Döllingerjem na čelu. Veleznameniti so v tem oziru govori o združenji cerkve, katere je imel Döllinger leta 1872 meseca februarija in marcija v Monakovem. Evo tu nekaj njegovih besed, ki označijo ob kratkem bistvo tedanjih teženj : „Ako se držimo teh načel, tedaj smemo pozvati vse člane drugih cerkva: Ker smo krščeni, smo vsi bratje in sestre v Kristusu, vsi udje prave, katoliške cerkve. Na tem širokem vrtu Gospodovem podajmo si mej seboj roke čez ločilni zid raznih veroizpovedanj : da, podrimo ta zid, da se v polni ljubezni pritisnemo na prsi. Saj ni drugega, kaker razlika v veri , o koji se motimo ali mi ali vi. Ko bi tudi vi se motili, nočemo vam tega šteti v greh : ker, ako ste vsled svoje odgoje in razmer, vsled svoje učenosti in omike zvesti ostali svojemu verskemu prepričanju, ni to vaša krivda, vi se daste celo opravičiti. Zedinimo se torej v skupno delovanje, preiskujmo, primerjajmo, iščimo, in našli bomo slednjič dragoceni biser verskega miru in cerkvene složnosti, potem bomo sé zedinjenimi močmi iztrebili z Gospodovega vrta, iz cerkve, plevel, ki je v njej obilno pognal, ter bomo ta vrt obdelovali. “

Tak govor je pač jasen. Ako ga preložimo v katoliški jezik, pomeni to le : ni več ene resnice , ene vere ; Kristus ne ostane pri svoji cerkvi vse dni do konca sveta, kaker je obljubil, cerkev njegova ni  steber in temelj resnice, kaker uči sv. Pavel!

Ne več resnica, ampak ljubezen, kateri bi se imela žrtvovati vera, naj bi v prihodnje združila narode v vesoljno cerkev, ta bi bila cerkev ljubezni in sprave, cerkev Janezova, učenca ljubezni, ne pa Petrova, sezidana na skali tiste vere, katero je Peter izpovedal: Ti si Kristus, Sin živega Boga!

Ost vseh teh koncilijativnih teženj je bila torej, kaker jasno, obrnena proti rimskemu papežu, nezmotnemu branitelju Kristusove vere.

S pazljivim očesom je Pij IX. zasledoval več let pogubno gibanje katoliškega liberalizma. Slednjič, da bi izpolnil svojo više - pastirsko dolžnost, je leta 1864 objavil imenitni Syllabus ter poleg drugih zmot našega veka zavrgel tudi polu-racijonalizem, posebno pa nauk „da se rimski papež — recimo katoliška cerkev — more in mora z napredkom, z liberalizmom in novejšo omiko spraviti in poravnati."

Syllabus je gotovo najznamenitiši višepastirski akt sv. Stolice v 19. veku. Njegovo važnost so pred vsem občutili nasprotniki rimsko-katoliške dogme. Srd je pa prikipela do vrhunca, ko je leta 1870 vesoljna cerkev rimski Stolici dogmatično pripoznala nezmotljivost. Tej definiciji je kot odgovor sledil na Nemškem očiten odpad nemške učenosti od Rima, v Italiji pa vzetje rimskega mesta. Ostala Evropa je k vsemu temu ali molčala ali pa celo vse odobrila. Sploh se je zdelo, da česar ni mogla revolucija, česar ni mogel liberalizem, namreč vničiti papeštvo in katoliško cerkev, se bo v kratkem doseglo s pomočjo — liberalnih katolikov.

Toda smrt rimskega papeštva je bila le navidezna, bila je marveč začetek novega vstajenja. Seme, katero je zasejal Syllabus, je padlo v rodovitno zemljo. Od tedaj ni prešloleta, da ne bi bil rimski papež ali ustno ali pismeno vernikov opozarjal na nevarnosti, ki prete od liberalizma čistosti katoliške vere. Posebno važna v tem vprašanji sta dva dopisa, katera je poslala rimska inkvizicija škofom na Angleško l. 1864 in 65, kjer so akatoliki osnovali novo društvo z namero, da bi združili v višo cerkveno skupino anglikane, katolike in razkolnike. Sem spada nadalje pismo, katero je Pij IX. poslal društvu katoliških mladeničev v Milanu ; dalje pismo zedinjenim katoliškim društvom v Belgiji; pismo pisano bar. de Loe, predsedniku nemško-katoliške družbe v Mogunciji, isto tako viskontu de Morogues, predsedniku katoliškega društva v Orleans-u; vse to istega leta 1873 ; slednjič pismo sotrudnikom časnika „La Croix“ v Bruselji l. 1874.

Opominajoči besedi se je pridružil nevpogljiv pogum in dosledna značajnost Pija IX. in njegovega naslednika Leona XIII., ki sta odločno in vstrajno zavračala vse poskuse, ki jih je delal liberalizem, da bi si papeštvo sprijaznil; mej katoliško resnico in liberalizmom ni sprave, ni miru! Non possumus! — ta glas se je slišal iz Vatikana.

Junaški vzgled rimske Stolice je predramil spečo vest zapadne Evrope, katoliki so jeli vstajati in otresati raz sebe verige framasonskega liberalizma. Vnel se je živahen boj, boj, ki pomeni za katoliško cerkev novo dobo; to dobo najkrajše označimo: čiščenje katoliške zavesti , ločevanje duhov v dva tabra, v Kristusov, pod zastavo rimskega papeštva, in v liberalen, pod zastavo masonstva.

To čiščenje in ločevanje se vrši po nezmotni besedi, ki se oglaša iz ust rimskega papeža. Ta beseda je pa odmev včlovečene večne Besede, tiste Besede, o kateri piše sv. Pavel, da je krepka in ostrejša, nego vsak dvorezen meč in pridere noter do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srčnih.

Da, tisti vsemogočni Bog, ki je v začetku stvarjenja ločil svetlobo od teme, ločuje dandanes, govoré iz ust rimskega papeža, resnico od laži. Odkar sc je namreč oklicala nezmotnost rimskega papeža, odkar Rim tako odločno, tako vstrajno povdarja razodeto resnico, se je začelo daniti, od tedaj se je osnovala skoro po vseli deželah zapadne Evrope odločna katoliška stranka, ki raste in se včvrstvuje od dne do dne, stranka, ki z vso zavestjo črti liberalizem in njegove zmote, ki se s prepričanjem in vdanostjo do smrti vedno ože oklepa rimskega papeža, — v tej stranki je zdaj Kristusova cerkev, v njej vsi katoliški upi, v njej bodoče zmage!

Le Avstrija, zdi se nam, da je za zapadnimi katoliškimi narodi precej zaostala. Po ogromni večini, po sestanku, po zgodovini, po poklici katoliška Avstrija, v nižem ljudstvu tako verna, pobožna Avstrija, nima še zavedne, odločne katoliške stranke, ki bi razvila zastavo v končni, odločljivi boj z liberalizmom !

Komaj se je katoliška cerkev v Avstriji po letu 48. otresla jožefinskega birokratizma, ki jo je tlačil kot môra, ter po konkordatu začela prostejše dihati, ko ji je pred 20 leti liberalno postavodajstvo že spet zavdalo sé smrtnim strupom.

Hiramo, od dne do dne pojemamo. S katoliško zavestjo vmira avstrijški čut. A najžalostniše pri tem je, da vse to malo ali nič ne občutimo. Veliko njim se sicer zdi, da bi se moralo obrniti na drugo pot ; toda pri vsakem koraku, ki bi nas k temu bliže pripeljal, smo tako neodločni, pomišljavi, strahopetni, da se hitro zbojimo, da se skesamo, češ: ostanimo pri starem, da nikogar ne.žalimo!

V tej Avstriji smo tudi katoliški Slovani, mej njimi Slovenci, za verskimi brati druzih dežel daleč nazaj. Ideje, katere so vže pred dvajset leti prodirale v katoliški zavesti na zapadu, ideje, da mora vera izključljivo voditi in prošinjati vse privatno in javno življenje, prepričanje o nujni potrebi, da se povsod in za vselej odpovemo vsemu, kar le diši po liberalizmu, to prepričanje, te ideje so v naši zavesti še zakopane, in dasi se ponašamo kot katolike, vendar še globoko, globoko tičimo v močvirji liberalnih naziranj in tradicij. Seveda je pred vsem že spet narodnost, v katere imenu podajemo roke v spravo sovražnikom svete vere, kaker da bi ne mogli rešiti drugače naroda od pogina, ako se ne zavežemo s peklom !

Zatorej sem se namenil v naslednjih člankih razložiti bistvo katoliškega liberalizma ter pokazati, kako opravičena je obsodba, ki jo je o njem izrekel veliki Pij IX., da je najpogubnišakuga „pestis perniciosissima“ . Pred pa hočem pojasniti nekaj družili versko-političnih vprašanj, ki nas imajo vvesti h glavnemu predmetu, vprašanj, ki globoko segajo v javno in politično življenje vsakega katoliškega naroda.

Vodila nas bo pa pri tem nezmotna beseda rimske Stolice; posebno gore navedene akte Pija IX. hočemo vzeti temu razmotrovanju za podlago.

Pač skrajen čas je, da se katoličani zavemo svojega vzvišenega poklica in zveličavnemu vplivanju sv. vere odpremo um in srce ter po njenih naukih vravnamo zasebno in javno življenje.

I. Napredek

Prav s teboj, mladi prijatelj, ki stojiš na pragu življenja, da stopiš v svetni hrup poskusit svoje moči, prav s teboj sem že dolgo časa želel na tem mestu prijazno se pogovoriti o marsičem, kar mora dandanes zanimati vsakoga, ki se je le količkaj povzdignil nad obzorje priprostega zemljaka.

Vem, ni majhnega razločka mej nama ; loči naju starost, loče nazori o svetu, o življenji; kri, ki se je v meni vže pomirila, se po tvojih mladeniških žilah še vroča pretaka ; britke skušnje in skrbi ti niso še zgrbančile čela, z žarnim očesom zreš v viharno življenje.....

Toda, akoprav so še tako različna najina pota, dasi gredo še toliko na razen najine težnje, vendar je gotovo vsaj nekaj, o čemer se najine misli in želje srečavajo vsak dan. Ne bom se motil trde, da je tebi nič manj nego meni v mislih in v srci srečen provspeh vstajajoče Slovenije, duševni razvoj milega nam naroda. Vem, da i ti kličeš, vzdihuješ v mladeniškem ognji : Naprej zastava Slave ! Naprej Slovenija !....

In Slovenija se res zaveda, Slovenija vstaja. In kako naglo !

Hiti le, hiti, devetnajsti vek, vek brzojava in soparja, vek, ki po neštevilnih občilih posameznim narodom zemlje prinašaš pridobitve vsega človeštva, podvizaj: Slovenija ne bo zaostala, ne, z velikanskimi koraki hoče vse prehiteti. Kaj, ali nismo nedavno nekje brali, da pri nobenem narodu avstrijskem se ni v slednji dobi časništvo primeroma toliko pomnožilo, koliker na Slovenskem : blizo 30 časnikov tak narodič, reci: trideset!

Kaj da jaz k temu pravim? Moje nazorovanje modernih razmer bilo je vselej nekoliko pesimistično nabojeno. Čas in skušnja nista še prinesla leka tej bolezni. Bojim se, da bi tudi o našem množečem se časništvu ne veljale nekako besede — gotovo so ti znane: Multiplicasti gentem, non magnificasti laetitiam! Je-li število časnikov in knjig nesumno spričevalo visoke omike? Potemtakem bi zadosti bilo vzeti vatel ter na dolgo in široko premeriti pole, ki se vsak dan tiskajo, veče ali manjše število bi nam podalo merilo napredka! Potem bi rekali: letos imamo toliko in toliko vatlov napredka več od lani! Nemci so za tisoč vatlov pred Rusi! Vem sicer, da statistiki našega atomičnega stoletja drugačnega merila ne vpotrebljajo. A vem tudi, da papir je potrpežljiv in se da prav lahko s črnilom namazati. Da, tudi pri Slovencih je potrpežljiv, ker Bog varuj, da bi se zavedal visocega namena, v kateri ga je previdnost v našem stoletji izvolila — gotovo marsikateremu politiku, humoristu in pesniku odrekel bi službo.

Jaz imam pravemu napredku drugo merilo. Da govorim kratko. Pravi napredek imenujem jaz le oni, ki vede človeka do tiste dovršnosti, ki je njegovemu bitju prilična. Človek pa je umna žival. V koliker je človek žival, povspešiti mora prava omika v tem življenji, koliker mogoče, gmotno stanje njegovo, vsaj tako, da zamore svoje fizične moči naravi primerno razvijati. A človek je tudi umno bitje in kot tak ima prvič razum, drugič voljo. Razumu je prirojen nagon po spoznanji resnice, volja pa teži za dobrim. Zatorej mora omika človeku pred vsem omogočiti in olajšati dosego resnice in dobrote; in tako je merilo pravemu napredku edino le bolj ali manj popolno spoznanje resnice in stanovitnost ter doslednost volje v dobrem. A mi, ki verujemo v nadsvetnega, osebnega Boga, ki je vir vse resnice in dobrote, sklepamo dalje, da pravi omiki naloga je prav za prav, da človeštvo, da narod obrača in vodi proti Bogu. In vsak napredek imel bi se soditi le po tem, kako je človek ali cel narod v mišljenji in delovanji obzorjen od tiste luči, ki izhaja iz Boga, kako je vtrjen v onih krepostih, katere dobe nepremično podstavo edino le v najsvetejši volji Božji. Omika pa ali prosveta, ki narod odvrača od Boga, ki ga odteguje na nasprotno stran, ne povspešuje pravega napredka, bodi začasno gmotni stan narodov še tako vgoden, bodi mu zvenanje lice še tako svitlo in gladko, še tako olikano. Olika ni še omika, meni je mej obema bistvena razlika.

Klic k revolucionarni reakciji

 

Dnevu dan pripoveduje,
zvezda zvezdi oznanjuje:
"Živi Kristus Kralj!"

Eno pojejo zvonovi,
eno molijo domovi:
"Živi Kristus Kralj!"

Ena pesem srca dviga,
ena želja duše vžiga:
"Živi Kristus Kralj!"

(- M. Elizabeta)

Nekaj uvoda
Da smo ob t.i. begunski krizi molčali je postalo jasno vsakomur, ki je spremljal bloge NeoDomobranec projekta. Panika, ki je nastala ob invaziji priseljencev se nam je zdela zlagana in patetična. Predvsem nas je zabavalo, da so v tej paniki udeleženi neokomunisti, torej tisti, ki strastno branijo partizanski boj in komunistični režim, ter žolčno napadajo kontrarevolucijo, ki je sploh ne razumejo in na drugi strani, da so v njej udeleženi kapitalisti oz. neoliberalci, libertarci, neokonservativci, klasični liberalci, konservativni liberalci, liberalni konservativci, ali kako se že imenujejo tokrat, ki so pozabili na vsa svoja patetična ekonomsko materialistična prizadevanja.

Eni in drugi se nam skutijo. Njihov očitni materializem, je edini razlog strahu pred priseljenci. Ene in druge zanimajo le njihovi piškavi privilegiji, njihov standard. To pa tisti najbolj glasni zakrinkavajo v krinko skrbi za narod oz. raso. Eni in drugi so že zašli v ekscese. Prvi so šli obnavljati panslavizem, ki opleta s simboli "slovanstva", ki niso nič drugega kot  ne posebno dobro zakrinkane "svastike", kakor jim radi rečejo in so takšna "sonca" uporabljali RAC-ovski (RAC = Rock Against Communism) skinheadi in (neo) nacional socialisti že od nekdaj. Drugi pa so se lotili odkrivanja vzvišenosti evropske rase in so začeli špekulirati kdo je vendar kriv, da ta vzvišena presveta bela rasa evrope propada in je tik pred tem, da izumrje. Na koncu so prišli do zaključka, da so za to krivi seveda židje, ki jim očitno ni dovolj, da je cela arabija in severna afrika muslimanska ter si želijo islamizirati še Evropo, da bi bil njihov smrtni sovražnik čim močnejši. Na drugi strani pa je seveda kriv kdo drug kot Kristus, torej krščanska vera, ta judovska ločina, ki je vzela mogočnim wotanskim, thorovskim in svarogovskim narodom zanos in bojevitost.

Če na koncu strnemo je očitno, da sta obe skupini za svoje grešno žvinče vzela Katoliško Cerkev in katoliško občestvo. In ker ni nobena od teh dveh skupin odprla pravih vprašanj glede te "krize" kaj šele, da bi ponudila prave odgovore, katoliško občestvo pa ni hotelo pogledati v svojo zgodovino zaradi občutka krivde zaradi lastne superiornosti in trenutne neorganiziranosti, ki ni nič drugega kot posledica prisilne nasilne sekularizacije, smo se naslonili nazaj in z nasmeškom opazovali novo ero, ki se je razgrinjala pred nami. Sede in molče smo zrli v preseljevanje narodov v zgodovinske spremembe na evropski celini. A z eno pomembno razliko. Medtem, ko so ti, ki danes zganjajo najglasnejšo paniko začeli to paniko zganjati šele ob letošnji veliki invaziji, smo mi zaskrbljeno zrli v podobo Evrope že leta. Gledali smo v predmestja evropskih mest, v spreminjanje izgleda populacije. Priseljensko nasilje, ki se za mnoge zdi, da prihaja na plano šele danes, je vendar postalo že evropska tradicija, konspirativni molk mainstream medijev je že pred leti začelo lomiti obveščanje prek interneta. Ti, ki sedaj tulijo o nasilju priseljencev so se tedaj smejali. Mi pa nismo le videli kaj se dogaja temveč smo tudi videli vzroke dogajanju, ki so v zgodovini Evrope. Zato smo se začeli smejati.
 
Somrak evropske civlizacije
Mi pozdravljamo somrak evropske civilizacije, mi pozdravljamo kolaps evropske civilizacije, ki bo padla v pozabo  kot nekdaj rimska in bodo nekoč skozi arabske tekste ljudje po stoletjih odkrivali ostanke naših vrhov, predvsem pa tudi padcev. Pozdravljamo pa ga zato, ker vidimo, da evropski narodi nočejo poiskati vzroka krizi Evrope.

Kriza Evrope ni le v muslimanski invaziji. Muslimanska invazija je zaključna faza, problemi, ki so nas privedli do te faze pa trajajo že stoletje ali dve. Zato moramo preden se lotimo naslavljanja problema z islamizacijo, ki se mimogrede ni začela včeraj, pojdite pogledat v Francijo, v Britanijo in na Dansko, moramo najprej postaviti pravilno in resnično diagnozo Evrope, ki se ne sme ustavljati pred ničemer in ne sme ciljati na neko buržoazno leporečenje, ki ga ponavadi izrekajo "skrajni desničarji" Evrope. In ravno zato, ker se ti "skrajni desničarji" in ljudski frontaši ustavljajo v svojih uvidih preplitvo, mi pozdravljamo kolaps civilizacije. Ker, če gibanje, ki bi zrastlo iz raznih pobud po "ohranitvi" evropskih narodov in evropske civilizacije ne bo odpravilo najbolj osnovnih zmot, ki so nas privedle v to situacijo, če to gibanje ne bo zakopalo v samo srž evropskega propadanja in bo prikazovalo le priseljence kot glavni problem oz. problem sploh, je že na početku obsojeno na neuspeh.
 
Če želimo preprečiti kolaps civilizacije moramo tudi sami rušiti, da bi zmogli ohraniti tisto bistveno, ki nas sploh dela za evropejce. Če hočemo ohraniti bistveno, pa moramo odstraniti vse, kar ni bistveno. Vso navlako, vse imitacije in neposrečene izvedbe bistva. Če (vse)evropsko gibanje, ki ima za cilj ohraniti evropsko civilizacijo ne bo sesulo tudi današnjega novega reda, kakor se je razvil od francoske revolucije dalje, bo na koncu neuspešno. Neposrečeno se mi zdi, da moram uporabiti te besede, a v muslimanskih priseljencih videti vzrok in razlog invazije je demagogija.
 
Revolucionarni reakcionarji
Zato se sebe imenujemo za revolucionarne kontrarevolucionarje. In naša revolucionarna kontrarevolucija velja vsem revolucijam, ki so prevrgle naš evropski red, ki nas dela bistveno evropske in nam sploh daje bistvo. Začenši s protestantsko shizmo prek razsvetljenskih revolucij pa do komunističnih revolucij in končno do te permanentne revolucije perverznosti današnjih dni. Vse te revolucije, ta upor staremu evropskemu redu imenujemo velika liberalna revolucija in do nje smo kontrarevolucionarni kjerkoli se pojavi. In do nje smo revolucionarno kontrarevolucionarni in revolucionarno reakcionarni. To pa ne pomeni, da by default pozivamo k nasilnemu prevratu ali h kakršnemkoli nasilju. Pozivamo k preporodu evropskih narodov na nespremenljivih načelih Kristusovega nauka, ki nam je nekdaj že dajal totalen red, ki nas je prignal do viškov civilizacije. Zato smo revolucionarno reakcionarni.

In če želimo ohraniti našo Evropsko civlizacijo, naše specifičnosti, našo kulturo in tudi biološke etnične posebnosti, ni dovolj, da zapremo meje in izženemo vse priseljence, ker takšna rešitev je ciklična in obsojena bodisi na neuspeh ali na ciklično ponavljanje, dokler popolnoma ne opeša in izgine. Edina rešitev je, da se vrnemo h Kristusovemu redu, k nespremenljivim se resnicam, predvsem pa h katoliški nravnosti. Ni res, da je razlog "islamizacije" Evrope v konspirativnih namenih židovskih lož ali v muslimanskih prizadevanjih po osvojitvi Evrope s strani džihadistov. To so morda res nameni, a razlog, da so ti nameni uspešni leži v tem, da so evropski narodi zapustili nravnost. Glavni razlog uspešnega izumiranja evropske cvilizacije je enostavno v nemoralnosti in nenravnosti. Glavna razloga za izumiranje evropskih narodov sta: splav in kontracepcija. Pa z njima povezan nered, ki se kaže v epidemiji ločitev, enostarševskih družinah in na koncu v izsprevrženih oblikah spolnosti. In doba splošnega razvrata je tudi doba splošne dekadence. Povedano na poenostavljen način: ta nenravnost je avtosterilizacija evropskih narodov, ki je naredila prostor invaziji priseljencev.
 
Zato smo mi revolucionarni kontrarevolucionarji in reakcionarji, ker vsemu temu nasprotujemo. In zato, ker vidimo in vemo tudi za razlog tej nenravnosti, vidimo vzrok tem današnjim pojavom. Zato pozivamo vse tiste, ki zadnje čase tako zaskrbljeno zrejo v to "invazijo", da premislijo kje so resnični vzroki zanjo in se odmaknejo od neutemeljenih nebuloz in iskanja nekih nepreizkušenih alternativnih poti, ter se vrnejo v že preizkušeno, v red predrevolucionarne Evrope. V red velikih kraljev Evrope.
 
Predlog in poziv
Zato predlagamo na tem mestu najučinkovitejšo rešitev, ki je zborovanje. Predlagamo organizacijo zborovanj in shodov v luči Kristusa Kralja, ki sme in mora kraljevati slehernemu delcu osebe in družbe. Predlagamo laično zavzemanje, ki naj nato vključi tudi duhovnike. Predlagamo vrnitev k tradiciji, pogled v zgodovino in začetkom vsaj imitacijo nekdanjih slovenskih shodov, kongresov in zborovanj. Če se bomo odrekli tradiciji ali tradicijo zametovali v skrbi, da bi se nam ne pridružili liberalni elementi ali postkomunistični elementi, bomo obsojeni na neuspeh.

Najbrž je preveč za pričakovati, da se bo znenada kar od nekje organiziral takšen shod ali takšno zborovanje s pristno slovenskim značajem, ki vključuje slovensko pesem pa tudi sveto mašo in procesijo, pa moramo v tej začetni fazi vsaj agitirati za vrnitev k tradiciji in svojim prijateljem, sogovorcem, pa tudi nasprotnikom dokazati, da je vsaka druga pot obsojena ne neuspeh. Odstrti moramo zgodovino našega naroda izpred leta 1945, saj se za mnoge slovenska zgodovina nevede začne šele tedaj, in pokazati moramo na mnoge odlične Slovence izpred leta 1945, ki niso le eni in isti: Prešeren, Slomšek, Cankar, Vodnik itd.

V tej prvi fazi moramo sploh spoznati našo slovensko zgodovino in uvideti na čem je zares zrasel slovenski narod in zakaj je sploh ostal in zakaj je sploh specifičen. Vrnitev v tradicijo, bojni klic h Kristusu Kralju, ki nam more vrniti naše bistvo, naše narodno bistvo! Priseljenska kriza je lahko odlična priložnost, da se v deželo zopet vrne Kristus Kralj in skozenj zagospoduje nravnost in zdravje ter identiteta naroda.
 
Živel Kristus Kralj!