Naše izobraženstvo

 Naše izobraženstvo

           

J.M., 1943

                         
»— — —Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili.« (Mat 23, 13.)
»— — — Gorje vam učiteljem postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste vstopili in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili.« (Lk 11, 52.) Tako in podobno je Kristus jasno povedal, da je bila inteligenca judovskega ljudstva tista, ki je ljudstvo odvajala proč od Kristusa, proč od Boga.
                
Zgodovina preteklih in sedanjih dni pa potrjuje, da podoben očitek zadene v veliki meri tudi inteligenco, izobraženstvo med slovenskim ljudstvom, če ne celotno, pa vsaj velik del.
        
Trikrat so že namreč spravili ravno izobraženci slovensko ljudstvo v veliko nevarnost, da se obrne proč od Kristusa in njegove Cerkve in tako tudi od Boga.
         

I.

                 
Prvič se je to zgodilo za časa reformacije. »Tudi v 16. stoletju je bila pri nas ravno inteligenca tista, ki je v svoji pokvarjenosti in zaslepljenosti skušala priklicati veliko zlo protestantske reformacije na slovenski narod. Tudi tedaj se je v svoji preveliki lahkovernosti do inteligence dalo zapeljati v zmoto več kmečkih družin, po vsakem okraju nekaj. Tudi tedaj so seveda mesta stala v prvi vrsti pri tem zapeljevanju vernega ljudstva.« Tako piše prof. zgodovinar dr. Josip Turk in nadaljuje: »Oglejski vizitator škof Pavel Bizancij je l. 1581. poročal z vizitacije slovenskih dežel oglejskemu patriarhu vse, kar je videl slabega in dobrega med slovenskim narodom v dobi protestantske reformacije. — Med drugim poroča 25. oktobra 1. 1581.: »Čudil sem se zelo, da sem našel še toliko pobožnosti pri ljudstvu, ko ima vendar povsod, tako na življenju duhovstva kot plemstva vsakovrstne slabe zglede. Ne vem, kako da že niso vsi katoličani zapadli pogubi, ko jih vendar plemiči s silo tirajo, da poslušajo njih predikante in žive po njih gnusnih navadah. Čudil sem se tudi, da nisem našel večjega števila krivoverskih duhovnikov, kajti plemiči, ki imajo patronstvo mnogih cerkva, ne izbero in nočejo izbrati drugih duhovnikov kot tiste, ki so zelo razuzdani, uporni in krivoverski, ali pa vsaj take, ki se nagibajo k zmoti. Kjer imajo taki ljudje v rokah duhovno vlado, in teh je mnogo, ni čuda, da se nahajajo le zmote in nerednosti.«
            

II.

               
Drug zgodovinski pojav, ki nam razkriva izobražence kot zvodnike slovenskega ljudstva, je doba liberalizma. To dejstvo nam je dovolj jasno podprl z dokazi dr. Aleš Ušeničnik: Pomen prvega slovenskega katoliškega shoda (ob 50 letnem jubileju).
                
Dejstvo je, da se je liberalizem vedno bolj širil v 19. stoletju med Slovenci in da je grozil zavzeti tudi preprosto ljudstvo. Kljub množici raznih nazorov in raznih stopinj je bilo vsem pripadnikom liberalizma skupno neumevanje pravega bistva katoliške Cerkve. Vsaj s tem neumevanjem so zanašali zmedo med ljudstvo, dušili živo versko mišljenje, čustvovanje, in življenje ter tako delali veliko škodo. Mnogi so pa naravnost sovražili Cerkev in duhovnike in jih skušali tudi ljudstvu zamrziti. Bili so pa med liberalci tudi izraziti brezverci, ki so tajili tudi Boga in mu s svojim pozivom tudi druge odtujevali.
                      
Širil se je torej liberalizem v vseh oblikah od odkritega brezboštva do neodkritega katoliškega liberalizma. Javil se je v politiki, v pretiranem čaščenju narodnosti, v gospodarstvu, v znanosti, umetnosti in literaturi.
               
Deloval pa je liberalizem od zgoraj navzdol. Z Dunaja in univerze na pokrajino Slovenijo, iz območja višje inteligence na srednjo inteligenco in meščanstvo; iz meščanskih krogov na podeželje. Z Dunaja so prihajali liberalni profesorji in uradniki, ki so zopet vplivali vsak v svojem okolju, profesorji na dijake, uradniki na nižje uslužbence, vsi na meščane, trgovce, obrtnike, gostilničarje. Od teh so prehajali vplivi na imenitnejše kroge na deželi, na župane, gostilničarje, male trgovce itd. Val liberalizma je prihajal na deželo tudi po učiteljih iz nove liberalne šole. Močno so delovale v liberalnem duhu čitalnice, močno tudi sokolska društva, najmočneje pa liberalni časopisi.
                 

III.

                      
Tretjo dobo, v kateri je zapeljalo izobraženstvo preprosto ljudstvo na kriva pota, pa doživljamo sami v teh letih. Kakor je bil protestantizem in liberalizem ljuljka, zasejana v domačo njivo iz tujine, prav isto je tudi komunizem tuje blago, uvoženo med naš narod iz raznih evropskih mest. In kakor so bili za časa protestantizma in liberalizma sejalci tuje navlake vprav izobraženci, prav isto je tudi s komunistično propagando. Mladi izobraženci, ki so se šolali v tujini, nekaj literatov in prvakov na ljubljanski univerzi so bili in so predvsem tisto žarišče, iz katere padajo usodepolne iskre komunizma med preprosto ljudstvo.
          
Trikrat je torej že bila v slovenski zgodovini inteligenca zvodnica preprostega ljudstva! A glej čudo! Trikrat je tudi že slovensko ljudstvo samo od sebe zavrnilo zvodljive nakane te inteligence.
             
»Slovenski narod se je iz svojega zdravega čuta škodljivemu verskemu in moralnemu vplivu protestantske reformacije uprl in ostal zvest svoji tradiciji in Cerkvi kljub temu, da je imel toliko slabih zgledov na inteligenci (duhovščini in svetni gospodi), ki je zašla pod vplivom protestantizma ...« zagotavlja zgodovinar dr. Josip Turk.
          
Podobno ugotavlja dr. Aleš Ušeničnik glede liberalizma:
                
»— — — Ljudstvo se je organiziralo mimo liberalizma. Začelo je poganjati vsepovsod sveže katoliško življenje. — — Okrepila se je katoliška zavest in edinost, ustanovile se po tolikih krajih Marijine družbe, namnožili se misijoni, razširilo se in poživilo češčenje sv. R. T. — — Okrepilo se je pa slovensko ljudstvo tudi gospodarsko in politično. Leta 1900. je bilo že 15 političnih društev, 80 rajfajznovk in 45 raznih drugih gospodarskih društev. — — —«
       
»Isto opazujemo tudi sedanje dni. Ko je komunizem dosegel v Sloveniji svoj višek, je nastal odločen odpor proti njemu iz vrst naroda samega. Razlika je morda le ta: za časa protestantizma je bilo ljudstvo prepuščeno čisto samemu sebi, za časa liberalizma mu je pristopila v pomoč duhovščina, v sedanjih dneh mu hitijo pomagat tudi zavedni katoliški laiki-izobraženci. Kakšen razloček je med letom 1892 in 1942. — Če je bil dijak leta 1892. na splošno prevzet od liberalizma, n. pr. za evharistično življenje dosti mrtev, je katoliška mladina dandanes zares katoliško zavedna in versko živa. Saj so nedavni dogodki dokazali, da se ne straši niti mučeništva. — —« (Dr. Aleš Ušeničnik.)
            
In prav to nam daje upravičeno upanje, da bo slovenski narod premagal tudi to največjo nevarnost, ki ga skuša na celi črti odtrgati od Boga. Obenem pa se kažejo vesela znamenja, da se tudi med slovensko inteligenco, zlasti mlajšo, vedno bolj jasni, da se vedno bolj zaveda svojega odgovornega stališča v narodu in da hoče ostati zvesta Bogu in s tem tudi svojemu ljudstvu.

Amerikanizem - obsojen (Celotna enciklika papeža Leona XIII. o amerikanizmu)

Amerikanizem - obsojen

                 

Aleš Ušeničnik, 1899.

               

P. Hecker in amerikanizem

               
Nikakor ne mislimo omračiti spomina že nad deset let v Bogu počivajočega katoliškega duhovnika P. Hecker-ja. P. Izak Tomaž Hecker je bil blag, neumorno delaven, apostolski mož. Njegov namen je bil brez dvoma najboljši. Da je porasel iz njegovega dela in truda amerikanizem, tega je bila kriva njegova mladost, pa naša z liberalizmom prepojena doba.
                  
Izak Hecker se je rodil v New-Yorku 18. decembra 1. 1819. Oče, iz protestantovske rodovine, je bil popolnoma brez vsake vere, mati pa je bila po rodu luteranka, a je pozneje šla k metodistom. Od matere je dobil Izak nekaj verskih vtiskov. Ko je bilo Izaku sedem let, je moral pustiti šolo in iskati si kruha. Bil je izprva tekač v tiskarni nekega metodističnega lista, potem črkolivec, naposled pekarski pomočnik. Kmalu je izgubil vso vero, kar je je sploh z doma imel. Ostala mu je le neka čudna sanjavost, pa misel, da je poklican za veliko nalogo. Kot deček se je že spustil v delavsko gibanje in bil nekaj takega, kar so dandanes pri nas socijalni demokratje. Ves je gorel za enakost. Iz sočutja do živali se je zapisal med vegetarijance. L. 1834. se je seznanil z dr. O. Brownson-om. Brownson je bil nemiren duh. Dan za dnevom je menjal vero; proučil je vse moderne filozofe; občeval z vsemi mogočimi filozofi. Na Heckerja je naredil mogočen vtisk. Njegove ideje so si ga popolnoma osvojile. Brownson sam je vedno hitel naprej, po njem so ideje vrele, in umiril se ni prej, dokler ni prišel v katoliško cerkev. Ko pa se je umiril, je bilo v njegovi duši marsikaj drugače; misli so se izjasnile in izčistile; spoznal je, da je dolgo blodil v veliki hereziji XIX. stoletja, v liberalizmu. V katoliško cerkev je prišel ž njim tudi Izak Hecker, a ni bil tako jasen mislec kakor Brownson, in je prinesel s seboj še mnogo idej iz prejšnje dobe Brownsonove.
                  
Tedaj, ko se je Hecker seznanil z Brownsonom, je bil ta še unitarec. Tudi Hecker je začel hoditi v cerkev unitarcev. Poleg tega je bral Kanta, Schellinga, Hegla. Umel ni mnogo, a vtisi so mu le ostali. Iz mladinskih metodističnih spominov, iz tedanjega beriva, iz pogovorov, so se v njem izcimile verske ideje, ki ga niso nikdar več zapustile. Živel je v veri, da Bog neposredno občuje z ljudmi in da se javi božji duh v vsakem posamezniku. Sam je mislil, da ga navdihuje višji duh. Zdelo se mu je, da ima prikazni. Nekdaj je videl angelsko čisto bitje, nekaj nebeškega, sam ni vedel kaj. A videlo se mu je, kakor da je že davno čutil s tem bitjem, kakor da bi izhajale obeh misli, želje in dejanja iz enega središča. Od tedaj je bil silno otožen. Zdravnik mu je svetoval, naj se oženi. Hecker je mislil na to, a lepota one prikazni mu je branila. Brownson mu je dal svet, naj se izkuša razvedriti. Pridružil se je družbi, ki je tedaj živela v Brook Farm. Ta družba se je osnovala 1. 1841. in je ostala do 1. 1847. Bili so v njej moški in ženske vseh ver. Delali so na polju, učili se filozofije in literature, peli in plesali. Bila je neka amerikanska idila. Hecker jim je pekel kruh in poslušal predavanja o Kantu, Spinozi in o literaturi. Življenje v tej družbi mu je bilo všeč. Našel je v njej mnogo plemenitih src, in še pozneje mu je ta družba bila za dokaz, da je človek po naravi plemenit in kreposten. A prikazen mu ni dala miru. Zapustil je to družbo. L. 1843. je bil v West-Roxbury v katoliški cerkvi. Božja služba je močno vplivala nanj, in odslej se je mnogo bavil s katoliško cerkvijo. Katoliški nauk mu je bil všeč, le zdelo se mu je da je katoliška cerkev premalo praktična v ne zgolj verskih stvareh. Sklenil je posvetiti se duhovništvu, a ni še vedel, ali v katoliški ali v anglikanski cerkvi. Pisal je Brownsonu. Brownson je pa bil sam že prav blizu katoliške cerkve, in je odgovoril, da je za oba edino prava pot pot v katoliško cerkev. Leta 1844. sta bila oba vzprejeta v katoliško cerkev. Hecker se je začel učiti latinsko in grško, a bil je ves nervozen in naučil se je le malo. Seznanil pa se je z nekim redemptoristom, in kmalu na to ga najdemo v Belgiji kot novica redemptoristov. Leta 1849. so ga posvetili, četudi ne prav radi, zakaj naučil se je bil le malo. Razburjale so ga vedne fantazije in bavil se je najrajše le z mistiko. Za sholastiko celo ni imel nobene doumljivosti. L. 1851. se je vrnil v Ameriko, da bi deloval v misijonih. Izpočetka je imel sila težav; nobene propovedi ni zmogel; a počasi se je privadil. Posebno srečo je imel s protestanti, ker je najbolj poznal njih težnje in dvome. L. 1856. je napisal prvo knjižico, v kateri je dokazal, da se more umiriti človeško srce le v katoliški cerkvi. Knjižica je našla mnogo priznanja, dasi ni bila brez napak. To ga je ohrabrilo. Že 1. 1858. je izšel drugi spis, v katerem riše katoličanstvo kot „vero človečanstva“. Brownson je izrazil proti nji resne pomiselke, vendar je bil vnanji uspeh izredno dober. Se večji uspeh je imel, ko je protestantom javno govoril o katoliški cerkvi. To ga je še bolj potrdilo v misli, da ima od zgoraj zvanje, izpreobračati amerikanske protestante. Sklenil je ustanoviti popolnoma amerikansko hišo redemptoristov. Tudi nekatere škofe je pridobil za ta načrt. Predniki pa niso bili zadovoljni. Zato je Hecker brez njih dovolitve šel v Rim k generalu. Ker se je Hecker s tem hudo pregrešil proti obljubi pokorščine in uboštva, ga je general izključil iz reda. Vsi ugovori mu niso nič pomagali. Nazadnje mu je Pij IX. dovolil, da sme kot svetni duhovnik osnovati novo kongregacijo sv. Pavla. Sezidal je v New Yorku novo cerkev in s petimi tovariši „pavlisti‘‘ začel delovati za svoj smoter. Dvanajst let (od 1859 — 1871) je bil Hecker prednik „pavlincev“. Deloval je neutrudno. Imel je misijone in konference za protestante; osnoval je katoliški list mesečnik; katoliško tiskovno društvo; katoliški list za mladino; oskrbel je izdavanje brošuric za ljudstvo. Posebno pa je skrbel za mlado svojo kongregacijo. V tej je hotel vtelesiti svojega duha. Za smoter ji je postavil nalogo, delovati za združenje Amerike s katoliško cerkvijo. Da bi kongregacija dosegla ta smoter, je vzgajal vse pavlince po svojem duhu. Vsak pavlinec naj bi bil popoln, a po svojem značaju in po značaju amerikanske kulture. Kakor je bil sam popoln amerikanec od nog do glave, tako je hotel, naj bodo vsi pavlinci amerikanci, po govorici, obleki, običajih, življenju, politiki. Pavlincev naj bi ne družile obljube, ampak le ljubezen in gorečnost. Vsak naj bi se razvijal po svoje, po svoji individualnosti in svoji glavi, neodvisno od drugih. Gojiti je posebno dejavne kreposti nasproti pasivnim, naravne kreposti nasproti življenju milosti in molitve.
                         
L. 1871. so začele Heckerju pojemati moči. Na svet zdravnikov je potoval na jug, potem v Evropo, na Laško, v Švijco ... vrnil se zopet v Ameriko, hiral, dokler ni 22. decembra l. 1888. umrl.
                
Kongregacija se je po njegovi smrti le slabo razvijala. Sedaj, ko je minilo že 40 let, odkar jo je osnoval, ima še-le 32 duhovnikov in dve hiši. A vpliv njegovih idej je bil močan. Nadškof Ireland, nadškof Keane, škof O’Gormann so bili bolj ali manj njegovi učenci in zagovorniki njegovih idej, idej — amerikanizma.
            
V mnogočem nejasne Heckerjeve ideje so učenci dalje razvijali in tolmačili, nekoliko v duhu učitelja, nekoliko pa tudi v svojem duhu. Tako se je polagoma spočelo to, kar imenujemo sedaj amerikanizem.
               
Amerikanizem ima politično, socijalno in religijozno lice. Politično je ameriško-republikanski, socijalno demokratičen, religijozno individualističen.
           
Hecker je bil individualist kot metodist in tak je ostal v mnogem oziru tudi še kot katoličan. Po naravi nagnjen k mistiki, si je osvojil tudi katoličanstvo le bolj z mistične plati. Kakor je sam čutil v sebi vedne inspiracije, meneč, da so božje, tako je tudi za druge osnoval nekako novo mistiko. Vsakega navdihuje naravnost Bog, je dejal, in zato se ni treba dosti meniti za druge ljudi in vnanje učitelje. Odtod je bilo učencem kaj lahko razbrati nauk o neodvisnosti tudi od cerkvenega učiteljstva in cerkvene oblasti. In zares so začeli poudarjati neko samosvojost na nevaren način.
                
Individualizem so vvedli Hecker in še bolj njegovi učenci tudi v moralo. Začeli so razločevati dvojne kreposti: dejavne in trpne. Trpne, kakršne so ponižnost, pokorščina, zatajevanje,... dejali so, so bile dobre za druge čase, a sedaj v časih republikanskih mora biti človek dejaven, pogumen, samostojen; človek mora zaupati sam v sebe, v svojo naravno silo in v sv. Duha, ki ga navdihuje in vodi; vnanjega vodstva človek ne potrebuje.
                    
Individualizem so takisto vvedli v kongregacijo. Obljube so zavrgli, češ, da omejujejo svobodo; druge redove so začeli prezirati, češ, da v njih ni modernega duha. Kongregacija pavlincev naj bi bila v vsem odsvit združenih amerikanskih držav.
               
Amerikanizem torej po bistvu ni drugega kakor neki katoliški liberalizem, prepojen s protestantovskim individualizmom.
              
Ko se je Elliotova biografija Heckerja preložila tudi na francoski jezik, in ji je nadškof Ireland napisal pripomenek, se je amerikanizem prenesel tudi na Francosko, ter je provzročil mnogo prepirov in nemirov med katoličani. Na Nemškem si je pridobil simpatije Schell-ove. Gibanje je razburjalo duhove bolj in bolj. Končno se je zdelo potrebno, da izpregovori Rim. Leon XIII. je napisal amerikanskemu kardinalu Gibbonsu poslanico, v kateri je izrekel sodbo o amerikanizmu. Te in one ideje amerikanizma niso samo njemu svojske, ampak liberalizmu sploh, zato je Leonova poslanica važna za vse.
                    

Poslanica Leona XIII. o amerikanizmu.

                
Dragemu sinu Jacobu Gibbons-u, kardinalu-duhovniku svete rimske cerkve, z naslovom sv. Marije prekotiberske, nadškofu baltimorskemu,
            

Leon XIII. papež

           

Dragi sin! Pozdrav in apostolski blagoslov!

          
Dokaz Naše naklonjenosti je, da Ti pošiljamo to pismo, one naklonjenosti, ki smo jo ves čas dolgotrajnega Svojega škofovstva Tebi, kakor tudi Tvojim tovarišem škofom in vsemu amerikanskemu ljudstvu neprestano izkazovali. Porabili smo zares z veseljem vsako priliko, da smo izpričevali Svojo naklonjenost, bodi si, ko se je vaša cerkev tako lepo razvijala, bodi si, ko ste tako moško in spretno branili in pospeševali katoliško stvar. Še več, često smo se čudili srečnemu značaju vašega ljudstva, čigar probujeni duh je vedno obrnjen k velikim idejam in stremi za tem, kako povzdigniti človeško omiko in državno veličino.
                  
Dasi pa sedanje pismo nima namena potrjati hvale, katero smo vam tolikokrat dajali, marveč le označiti nekatere stvari, ki se jih je ogibati, in nekatere napake, ki jih je popraviti, vendar upamo po pravici, kakor nas je nagibalo na pisanje isto čuvstvo apostolske naklonjenosti, katero smo vsekdar gojili za vas in katero smo tudi često izrazili, da je bodete tudi vi vzprejeli kot enak znak naše ljubezni, tembolj, ker je posebno namenjeno, da odpravi neke prepire, ki so zadnji čas nastali v vaši sredi, ter mnogo duhov, dasi ne vseh, ne malo razburjajo miru na kvar.
                
Ni Ti neznano, dragi sin, da je knjiga o življenju Izaka Tomaža Hecker-ja, posebno, ker so jo nekateri preložili in izdali v drugem jeziku, provzročila žive prepire o nekih novih nazorih, kako treba krščansko živeti. Zato torej, da očuvamo neomadeževano sveto vero, kakor smo dolžni po Svojem vrhovnem apostolstvu, ter da poskrbimo za srčni mir vernikov, hočemo nekoliko obširneje s Teboj govoriti o tej stvari.
                   
Novi nazori, o katerih govorimo, opirajo se približno na le-ta načela: da ložje privede h katoličanstvu one, ki so še ločeni, mora se cerkev prilagoditi, bolj nego li doslej, omiki zrele dobe, popustiti staro strogost in dati pripusta (koncesij) novodobnim narodnim težnjam in načelom. In to je treba umeti, kakor mnogi sodijo, ne le glede na način življenja, ampak tudi glede na nauke, ki so v zakladnici sv. vere.Da bi namreč bilo ložje privabiti ločene, pravijo, treba je prezreti nekatere verske stvari, ker imajo manj pomena, ali pa jih je vsaj treba tako oslabiti, da ne ohranijo več zmisla, ki jim ga je vedno dajala sv. cerkev.
              
Kako zlo je to izmišljeno, tega, dragi sin, pač ni treba na široko dokazovati. Dosti je, če se ozremo na vir in bistvo nauka, kakor ga nam sporoča sv. cerkev. Vatikanski zbor pravi o tem vprašanju: „Verski nauk, ki ga je Bog razodel, ni izročen nalik modroslovnemu izumku človeškemu umu, da ga izpopolnuje, ampak izročen je kot božji zaklad nevesti Kristusovi, da ga zvesto čuva in nezmotno razklada ... Le tisti zmisel svetih naukov je treba vsekdar ohraniti, katerega je enkrat določila sv. mati cerkev, in nikdar ga ni dovoljeno zapustiti, tudi ne pod videzom in imenom globljega umevanja.“ Tudi ni misliti, da je brez greha tisti molk, če se nekatera načela katoliškega nauka namenoma prezro in nekako s pozabo otemne. Zakaj vseh resnic, kar jih obsega krščanstvo, je eden in isti početnik in učitelj „Edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem“. Da pa so za vse čase in vse narode, to je jasno iz besedi, katere je govoril Kristus apostolom: „Pojdite in učite vse narode ... učite jih izpolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal, in glejte! jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“  Zato pravi isti vatikanski zbor: „Z božjo in katoliško vero je treba verovati vse, karkoli ima v sebi pisana ali izročena božja beseda, in cerkev, bodisi s slovesno razsodbo, bodisi z navadnim in splošnim učiteljstvom, ukazuje verovati kot od Boga razodeto.“ Nikakor naj torej nihče ne odtrga ali namenoma prezre kaj, kar uči nauk, od Boga razodet! Kdor bi to storil, pač ne bi privedel ločenih k cerkvi, marveč bi le katoličane odtrgal od cerkve! Povrnejo naj se — kaj bi nam bilo dražje? - povrnejo naj se v Kristusov ovčnjak vsi, ki blodijo daleč, a ne po drugi poti kakor po tisti, ki jo je Kristus pokazal!
         
Seveda način, kako naj katoličani žive, ni tako določen, da se ne bi mogel časom in krajem primerno izpremeniti. Cerkev ima izvestno od svojega Ustanovnika vrojeno usmiljenje in milosrčje; zato je od početka rada ravnala tako, kakor je o sebi izpovedal sv. Pavel: „Vsem sem vse postal, da bi vse zveličal!“ In zgodovina vseh prešlih vekov je priča, da je ta apostolska stolica, kateri ni izročeno le učiteljstvo, ampak tudi vrhovno vladstvo vse cerkve, vsekdar stanovito držala se istega nauka, istega zmisla, iste misli; a način življenja je vedno tako uravnavala, da nikdar ni prezrla tako različnih narodov, ki jih objema, običajev in čudi, da je le božje pravo ostalo neoskrunjeno. In kdo dvomi, da bo tako tudi sedaj storila, če to zahteva duševni blagor? Toda soditi o tem ne pristoji zasebnikom, ki jih tako lahko prevara videz, ampak cerkvi gre sodba; in v tem se morajo ujemati vsi, da jih ne zadene graja našega prednika Pija VI., ki je obsodil kot krivičen cerkvi in sv. Duhu, ki jo vlada, LXXVII. stavek pistojske sinode, v kolikor presoja od cerkve ustanovljeno in odobreno uredbo (disciplino), kakor da bi cerkev mogla ustanoviti nepotrebno in tršo uredbo, nego li se sklada s krščansko svobodo.
            
V stvari pa, o kateri govorimo, dragi sin, je še pogubnejše ter katoliškemu nauku in katoliški uredbi še bolj protivno tisto mnenje novotarjev, naj se vvede v cerkev neka svoboda, vsled katere bi moč in čuječnost oblasti bila nekako omejena, ter bi se vsak vernik lahko bolj prepustil svoji čudi in dejavnosti. To namreč, pravijo, da terja zgled one novodobne svobode, ki je malone osnovno pravo vse svetne družbe. O tej svobodi smo obširno govorili v okrožnici o osnovi držav, ki smo jo poslali vsem škofom; tam smo tudi dokazali, kakšen razloček je med cerkvijo, ki biva po božjem pravu, in vsako drugo družbo, ki biva le po svobodni volji ljudi. Zato tu označimo le neko misel, nekak dokaz, s katerim izkušajo pregovoriti katoličane na tako svobodo. Pravijo namreč, da ni treba imeti po vatikanskem zboru nobene skrbi za papeževo nezmotljivost; ker je torej ta stvar dognana, se lahko da vsakemu več svobode bodisi glede na mišljenje ali na delovanje. Zares čuden dokaz! Če namreč kaj sledi iz nezmotljivega učiteljstva, sledi pač to, naj se nihče ne umika temu učiteljstvu, marveč naj se mu vsi popolnoma prepuste, da jih uči in vodi, da se tako tem ložje izognejo katerisibodi osebni zmoti. Dodenimo še to, da se tisti, ki tako dokazujejo, zelo malo menijo za božjo modrost in previdnost; zakaj če je le-ta hotela, da sta se oblast in učiteljstvo apostolske stolice s slovesno razsodbo izrekla, je hotela to zlasti zategadelj, da bi uspešneje obranila katoličane zoper nevarnosti nove dobe. Razbrzdanost, ki se tolikrat zamenjava s svobodo; strast, vse reči in prereči; popolna svoboda karkoli misliti in pisati, je tako zelo omračila duhove, da je uprav sedaj bolj negoli kdaj poprej hasnivo in potrebno učiteljstvo, da ne zanemari kdo vesti in dolžnosti. Mi pač nikakor ne zametamo novodobnih pridobitev; kam li, ko se marveč veselimo vsega, kar se najde resničnega in doseže dobrega, da se pomnoži zaklad vede in razširi javna blaginja. A vse to, če naj je v trajno korist, mora biti in se ohraniti, ne da bi se prezirala cerkve oblast in modrost!
                 
Dosledno oglejmo si še stvari, ki so nekake posledice označenih nazorov; v njih, kakor mislimo, ni slabega namena, a stvar sama je izvestno sumljiva. Najprej zametajo vnanje učiteljstvo kot odveč, da, kot manj koristno za vse, ki teže po krščanski popolnosti: zakaj sedaj, kakor pravijo, sv. Duh izliva v srca vernikov več in obilnejših darov negoli prejšnje čase, in uči jih neposredno s skrivnostnim navdihom in giblje s skrivnostnim nagonom. Gotovo je drzno, če kdo hoče določiti mero, kako se Bog daje v delež ljudem; to je namreč odvisno edino le od njegove volje, in je Bog popolnoma svoboden delivec svojih darov. Spiritus ubi vult spirat.Duh diha, kjer hoče. „Vsakateremu izmed nas pa je dana milost po meri Kristusovega darovanja. Kdo pač, če premišljuje zgodovino apostolov, vero nastajajoče cerkve, borbe in smrti junaških mučencev, naposled toliko starih časov prebogatih z najsvetejšimi ljudmi, bi se upal primerjati prejšnje čase s sedanjimi in trditi, da se je v prejšnjih časih manj izlival sv. Duh? Toda pustimo to! Nihče ne dvomi, da sv. Duh skrivnostno spustivši se v dušo pravičnih, deluje v njih ter jih vzbuja z opomini in nagibi; ko bi ne bilo tako, bi tudi vse vnanje vodstvo in učiteljstvo bilo zaman. „Če kdo meni, da je mogoče pritrditi zveličalni, t. j. evangeljski propovedi brez razsvetljenja sv. Duha, ki daje, da človek rad pritrdi in veruje resnico, tega vara krivoverski duh.“ Toda, kakor vemo tudi iz izkušnje, teh opominov in nagibov sv. Duha večinoma ni mogoče čutiti brez neke pomoči in priprave vnanjega učiteljstva. „Tisti“, pravi sv. Avguštin, „sodeluje v dobrih drevesih za sad, ki jim tudi zunaj priliva in jih obdeluje po kateremkoli služabniku, in sam da znotraj rast.“ Splošen je namreč zakon, da premodri Bog, kakor je sklenil ljudi navadno rešiti po ljudeh, tako tudi one, katere kliče k višji stopinji svetosti, po ljudeh tja rokovodi, da bi se namreč, kakor pravi Krizostom, „po ljudeh od Boga učili“. Sijajen zgled te resnice je postavljen takoj v početku cerkve: dasi je namreč Savel, „dihteč pretenje in morijo“, slišal glas Kristusa samega in njega vprašal: „Gospod, kaj hočeš, da naj storim?“, je bil vendar poslan v Damask k Ananiji: „Pojdi v mesto, in tam se ti bo povedalo, kaj ti je storiti!“ Poleg tega so oni, ki teže po večji popolnosti, prav zato, ker hodijo po malo shojeni poti, bolj pristopni zmoti in radi tega jim bolj negoli drugim treba učitelja in voditelja. Ta pravec je vedno v cerkvi določeval ravnanje: ta nauk so izpovedali vsi, kar jih je v teku stoletij slovelo z modrostjo in svetostjo, in drzno, ter nevarno je, zametati ta nauk.
             
Če pa kdo globlje razmatra stvar, bo težko uvidel, ako se tudi odpravi vsak vnanji ravnatelj, kaj hoče po mnenju novotarjev tisti obilnejši vpliv sv. Duha, ki ga tako poveličujejo. Zares, če je treba pomoči svetega Duha, je je treba sosebno za kreposti; toda novotarji naravne kreposti črez mero povišujejo, kakor da bolj pristajajo običajem in potrebam naše dobe, in kakor da je bolje, če kdo ima te, češ, da ž njimi človek ložje in vztrajneje deluje. Težko je pač umeti, kako morejo kristjani bolj ceniti naravne kreposti negoli nadnaravne, ter naravnim pridevati večjo moč in plodovitost. Ali je torej narava obenem z milostjo slabejša negoli narava prepuščena sama sebi? Ali so se pokazali najsvetejši možje, ki jih cerkev slavi in javno časti, zato slabotne in nezmožne v naravnem redu, ker so se odlikovali s krščanskimi krepostimi? In, če tudi se je časi čuditi slavnim činom naravnih kreposti, koliko pa jih je med ljudmi, ki bi zares imeli naravne kreposti? Kje je kdo, ki ne bi v sebi čutil strasti in sicer močnih
strasti? Da pa more stanovitno zmagovati strasti in izpolnovati vse četudi samo naravne zakone, treba je človeku neke božje pomoči. Posamezni čini pa, katere smo zgoraj omenili, so često, če jih kdo natančneje premotri, le bolj na videz krepostni, negoli resnično krepostni! A denimo, da bi bili taki! Toda, ako neče kdo „zastonj se truditi“ in zabiti večnega blaženstva, h kateremu nas Bog milosrčno kliče, kaj mu pomagajo naravne kreposti, če se jim ne pridruži blagodat in moč milosti božje? Prav pravi sv. Avguštin: „veliko moči in prebrz tek, a vstran!“ Kakor namreč moč milosti dviga, žlahtni in krepi človeško naravo, ki je po izvirnem grehu padla v onemoglost in nečast, tako ista moč milosti utrja in krepi naravne kreposti, ter jih oplaja, da požene iz njih brezkončno blaženstvo.
             
Z rečenim nazorom o naravnih krepostih se zelo ujema drugi nazor, ki deli vse krščanske kreposti v dve vrsti: v trpne kreposti, kakor pravijo, in v dejavne; trpne, pravijo, so bile bolj primerne za prošle čase, dejavne so bolj za sedanjo dobo. Kaj treba reči o tej razdelitvi kreposti, je jasno: kreposti namreč, ki bi bila zares trpna, ni in je ne more biti. „Krepost“, pravi sv. Tomaž, „znači neko usovršenje zmožnosti; usovršenje zmožnosti pa je dejavnost, in dejavnost kreposti ni nič drugega, kakor dobra raba svobodne volje“, seveda s pomočjo milosti božje, če je dejavnost nadnaravna. Da pa so nekatere krščanske kreposti primernejše tem, druge drugim časom, bo trdil le tisti, ki se ne spominja apostolovih besedi: „Katere je poprej vedel, tiste je tudi poprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sina.“ Učitelj in vzornik vse svetosti je Kristus; po njem se morajo ravnati vsi, ki žele biti deležni nebeške sreče. A Kristus se ne menja s časi, ampak je „ravno tisti včeraj in danes in vekomaj“. Ljudem vseh vekov torej velja opomin: „Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen“; v vseh časih se nam kaže Kristus „pokornega do smrti“; za vsako dobo velja rek apostolov: „Kateri so pa Kristusovi so svoje meso križali z grehi in željami vred.“ O da bi jih pač mnogo več te kreposti gojilo tako, kakor so jih gojili najsvetejši ljudje prešlih časov, ki so bili s ponižnostjo, pokorščino, zatajevanjem, močni v dejanju in govoru, v največjo korist ne samo cerkvi, ampak tudi državi!
                 
Iz tega nekakšnega zaničevanja evangeljskih kreposti, ki jih po krivem imenujejo trpne, je naravno sledilo, da se je začel razlezati v duhove tudi prezir redovnega življenja. In da je to novotarjem skupno, sklepamo iz nekaterih njih nazorov o redovnih obljubah. Pravijo namreč, da se redovne obljube ne strinjajo z duhom našega časa, češ, ker omejujejo človeško svobodo; da so bolj za slabotne negoli za krepke duhove; da niso mnogo prida za krščansko popolnost in za blaginjo človeške družbe, marveč da nasprotujejo in škodujejo prvi in drugi. Toda, kako krivo je tako govorjenje, je lahko razvideti iz navade in nauka cerkve, ki je vsekdar na vso moč odobravala redovno življenje. In po pravici! Zakaj tisti, ki se, klicani od Boga, radovoljno oklenejo redovnega življenja, nezadovoljeni z navadnimi zapovedimi in dolžnostimi slede evangeljskim svetom, da se pokažejo Kristusu hrabre in velikodušne vojščake. Ali mar tako delajo slabotni duhovi? Ali je to za popolno življenje nepotrebno ali škodljivo? Tisti, ki se zavežejo s takimi redovnimi obljubami, tako malo izgube svobodo, da uživajo marveč mnogo obilnejšo in plemenitejšo, ono namreč, „s katero nas je Kristus osvobodil“.
               
Kar pa še pravijo, da redovno življenje nič ali le malo koristi cerkvi, to dela redovom krivico, poleg tega pa kaj takega ne bo trdil nihče, kdor je prebiral cerkvene letopise. Ali niso prav vaše Združene države od redovnikov dobile začetke vere in omike? saj ste sklenili zadnjič — kar vam je le v čast! — enemu izmed njih javno postaviti spomenik! In zdaj, v naših časih, kako marljivo, kako plodonosno delujejo redovne družbe, kjerkoli so, za katoliško stvar! Kako mnogi hite v tuje kraje, oznanjajo evangelij in širijo omiko, in sicer z največjim navdušenjem in med največjimi nevarnostimi! Izmed njih, ne manj kakor iz druge duhovščine, prejema krščansko ljudstvo oznanjevavce božje besede in duhovne vodnike, mladina vzgojitelje, cerkev naposled vzornike vse svetosti!
                 
V tej hvali tudi ni razločka med onimi redovniki, ki so izvolili dejavno življenje, pa med tistimi, ki so izvolili samoto, da tam molijo ter delajo pokoro. Kako zaslužni so bili in so še tudi le-ti za človeštvo, to vedo dobro tisti, katerim ni neznano, kaj „premore stanovitna molitev pravičnega“, posebno, če je združena s telesno pokoro, da utolaži in spravi Boga.
          
Če je torej morda nekaterim ljubše, združiti se brez redovnih obljub, store naj, kakor jim drago; to ni nič novega v cerkvi in nič, česar bi cerkev ne dovolila. A varujejo naj se, da takih združb ne bodo stavili nad redove; nasprotno, ker je dandanes človeštvo bolj pohlepno po nasladah negoli kdaj, je treba mnogo bolj čislati tiste, ki so vse zapustili in šli za Kristusom!
                 
Naposled, da se predolgo ne mudimo, pravijo tudi, da je treba popustiti način in pot, kako so doslej katoličani delali z ločenimi, da bi jih privedli nazaj, in da se je treba lotiti novega načina in nove poti. Glede na to stvar naj le to opomnimo, dragi sin, da ni modro zavreči, kar je preteklost po dolgi izkušnji odobrila, in sicer ravnajoč se tudi po apostolskih naukih. Iz sv. pisma vemo, da so vsi dolžni truditi se za zveličanje bližnjih, vsak v svojem redu in na svojem mestu. Navadni verniki bodo prekoristno izpolnovali to od Boga jim dano dolžnost, če bodo brezmadežno živeli, izvrševali dela krščanske ljubezni, ter goreče in neprenehoma molili Boga. Duhovniki pa morajo isto dolžnost izpolnovati s tem, da modro oznanjajo evangelij, da resno in slovesno opravljajo sv. opravila, zlasti pa, da sami sebe upodobijo po naukih, katere je dal apostol Titu in Timoteju.
              
Ker pa se božja beseda lahko oznanja na razne načine, ne grajamo, če kdaj kdo govori ločenim, ne v cerkvi, ampak na kakem drugem spodobnem kraju, tudi ne prepiroma, ampak v prijateljskem razgovoru, ako se to vidi boljše; toda za to naj odločijo škofje s svojo oblastjo take, ki so se o njih zvanju in brezmadežnem življenju že prej prepričali! Zakaj mislimo, da je pri vas premnogo takih, ki so ločeni od katoličanov bolj iz nevednosti negoli svojevoljno; take pa morda ložje privede v en Kristusov ovčnjak tisti, ki jim prijateljsko in po domače razloži resnico.
                 
Po tem, kar smo doslej povedali, je jasno, dragi sin, da ne moremo odobriti tistih nazorov, ki jih imenujejo nekateri s skupnim imenom amerikanizem. Če s to besedo hočejo zaznamovati posebne duševne vrline, ki dičijo amerikanske narode, kakor dičijo druge narode svoje; ali če hočejo zaznamenovati vaše državne razmere, vaše zakone in običaje, nikakor ne zametamo te besede. Toda če rabijo to besedo za to, da ž njo ne samo zaznamenujejo, ampak celo opravičujejo zgoraj označene nazore, ali je kak dvom, da jo bodo Naši častitljivi bratje amerikanski škofje prvi zavrgli in obsodili kot njim in vsemu njih narodu kar moči krivično? To namreč vzbuja sumnjo, da so pri vas taki, ki si umišljujejo in hočejo v Ameriki drugo cerkev, kakor pa je po vseh krajih. Cerkev je ena; ena po  enotnem nauku in ena po enotnem vladstvu; ker pa je Bog postavil za nje središče in temelj stolico sv. Petra, zato se po pravici imenuje rimska cerkev, zakaj „kjer je Peter, tam je cerkev“. Kdorkoli se torej hoče prištevati med katoličane, ta odkritosrčno izpovedaj to, kar je dejal Hijeronim papežu Damazu: „Jaz, sledeč kot prvemu le Kristusu, sem združen s tvojim blaženstvom, to je s stolico Petrovo; na to skalo, vem, da je sezidana sv. cerkev; kdorkoli s teboj ne pobira, raztresa.“
           
To, dragi sin, kar Tebi sporočamo, dolžni svoji službi, s posebnim pismom, bomo naznanili tudi drugim škofom Združenih držav, zatrjujoč iznova ljubezen, katero imamo do vsega vašega ljudstva. Kakor je vaše ljudstvo v prošlih časih mnogo storilo za vero, tako bo, kakor upamo, z božjo pomočjo še več storilo v prihodnje. Tebi pa in vsem vernikom Amerike dajemo kot jamstvo božje milosti s prisrčno ljubeznijo apostolski blagoslov.
             
V Rimu, pri sv. Petru, dne 22. januarija 1899, v 21. letu Našega papeštva.
        

Leon XIII., papež.

Tomaž Akvinski ali Kant - 1. del

Tomaž Akvinski ali Kant

                   

1. del

Dr. Josip Jerše, 1903

Depositum custodi, devitans profanas
vocum novitates et opositiones
falsi nominis scientiae.

I. Timoth. 6.

Na pragu novega stoletja stojimo. Ljuti boj, ki je divjal v pretečenem stoletju, „stoletju vede, prosvete in napredka“, se nadaljuje na celi črti: v religiji, morali, vedi, umetnosti, politiki, narodnem gospodarstvu. Bije se sicer ta boj že od začetka sveta. Jasno ter duhovito ga je naslikal veliki Avguštin v svoji knjigi de civitate Dei.

Tudi Odrešenik ni prinesel na svet miru, ampak meč. On je znamenje, ki se mu bo zoprvalo. Bojni klic: „Za Kristusa ali proti Kristusu“, bo odmeval, dokler bo stal svet. Pa s tako silo, s tako premeteno taktiko še nikoli ni napadal sovražni tabor tabora Kristusovega, kakor današnje dni. V prvi vrsti pa se tega boja udeležuje modroslovje, ki je kot veda ved mati - voditeljica drugim vedam. V modroslovju je iskati zadnjih korenin vseh razdorov, vseh nasprotstev. Tako imamo dva tabora, kakor imamo dvoje poglavitnih svetovnih naziranj. Tu krščansko modroslovje s svojim krščanskim modroslovcem , velikim Tomažem Akvincem, tam protikrščansko modroslovje z očetom modernih modroslovnih sistemov, Kantom. Saj še ni dolgo tega, ko so v Königsbergu Kanta proglasili očetom ter zastavonoscem nekatoliškega modroslovja. Tu tedaj sv. Tomaž Akvinski s krščansko-modroslovnimi načeli, ki se na njih snuje krščansko svetovno naziranje, tam Kant s svojim kriticizmom, ki so se iz njega razvili moderni protikrščanski modroslovni sistemi.

Pa kako je to moderno modroslovje? Kakor hitro je reformacija dvignila svoj prapor ter odpovedala pokorščino vsaki cerkveni avtoriteti, je bila raztrgana edinost vere in vede, ki je v srednjem veku tako blagodejno vplivala na gospodarsko in politično življenje evropskih narodov. Uporni duh zavel je tudi na modroslovnem polju: emancipirano modroslovje ni hotelo več hoditi z vero, s krščanskim razodetjem roko v roki, nastopilo je svoj pot. Prezirljivo in zaničevalno so gledali novi modroslovci na sholastično modroslovje, ki je bilo do časa reformacije splošna ter edina spekulativna veda evropskih narodov. Sholastiko so zavrgli med staro šaro. Ves čas, ko je bilo sholastično modroslovje vodilna veda, jim je bil verzel v razvoju modroslovja: še le z njimi je modroslovna veda vstala iz groba. Oproščeni „srednjeveških vezi“ so urno drvili naprej svojo pot. Načelo jim je bilo: Človeški razum naj sam — brez razodetja, brez modroslovne tradicije — raziskuje ter razglablja naj višje probleme človeškega spoznanja. Razodetje ne bodi več najvišji tribunal — ampak človeški razum sam. Žalostne posledice so se kmalu pokazale: Kakor je emancipirano versko čustvo rodilo več raznih verskih sekt, tako je na polju modroslovja vzrasla čez noč cela vrsta modroslovnih sistemov. Modroslovje je začelo hirati. Najbolj usoden korak pa je napravil še le Kant s svojim kriticizmom: kritika razuma — spekulativnega ter praktičnega — naj dožene meje človeškega spoznanja. To je bila pot v najglobokejše prepade, — v kratkem času jo je modroslovje zavozilo v najskrajnji idealizem. Kant je napravil s svojo kritiko razuma prvi korak, njegovi nasledniki so iz njegovega sistema izvajali posledice in — modroslovje se je izgubilo v idealističnem — panteizmu. Pa ker je hotel vsak biti originalen, je skoval vsak svoj idealistični sistem Razumno je, da nobeden teh sistemov ni mogel zadovoljiti človeškega duha, ki hrepeni in nujno teži po resnici. Kakor sledi val valu, tako je sledil v najnovejšem času sistem sistemu, drug se je moral umekniti drugemu. V staro-grški bajki Kronos požira svoje otroke, v modroslovju pa sistem izpodriva in uničuje sistem.

„Eden pove večjo nezmisel ko drugi“, je rekel Hegel. „Vsakemu novemu sistemu“, pravi drugje, „veljajo besede, ki jih je govoril Peter Satiri: Noge onih, ki te k pogrebu poneso, so že pred vrati.“ Res prava babilonska zmešnjava vlada na polju modroslovja. Tu pozitivisti, novokancijanci, ki kratko in malo taje vsako metafiziko, tam Hegel, Herbart in Schopenhauer, ki vzlic svoji novi noetiki trde njeno možnost. Vsem nasproti zopet Hartmann, Wund t in Oto Liebmann zastopajo svoje lastno stališče. Tako je modroslovje, nekdaj tako čislana veda po tristoletnem razvoju zagazilo v najglobokejši prepad. Iz prepada ponosno dviga svojo puhlo glavo materializem. Racionalizem in kriticizem se je moral umekniti panteizmu, panteizem pa se mora umikati skepticizmu in materializmu. Človeški napuh je zapeljal človeka, da je začel oboževati samega sebe; kaj čuda, če je človek iz te vratolomne višine strmoglavil v prepad — materializma. „Z vseh strani“, je pisal nedavno Adolf Steidel, „pravemu modroslovju k pogrebu zvone ... modroslovja kot metafizike ni več ... V sedanjem času ni niti enega modroslovnega sistema, ki bi žel splošno ali vsaj precejšnje priznanje ... Vsi sistemi si stoje disparatno nasproti ter se med seboj uničujejo...“ Tako nasprotniki sodijo sami o sebi. Sami spoznavajo, da je stanje modernega modroslovja sila žalostno, obupno. Modroslovja iščejo, pa ga ne najdejo, — modroslovja ni več! So še modroslovci, ki se med seboj ne morejo razumeti — pa modroslovja ni. V tem Babilonu naj se spozna, kdor se more. Ali je tedaj čudno, če lajiki vedno bolj izgubljajo spoštovanje do modroslovja, saj ga še pri njegovih učencih ne najdejo? Kajti izmed teh vsak veruje samo še na svoj sistem, če sploh more zamisliti svoj sistem. Pa tako daleč je moralo priti. Modroslovje, ki sloni na zgolj subjektivnem izvoru, je nujno moralo zaiti v subjektivizem!

Pa kje je izhod iz te zagate? Človeštvo potrebuje modroslovja, pravega istinitega modroslovja. Človeški razum hoče spoznati resnico ter ni zadovoljen, dokler je ne najde. Da bi to hrepenenje utešili ter modroslovju pripomogli do prejšnje veljave, so poskusili že vse mogoče. „Pesimizem je obmolknil'', je pisal Rudolf Seydel, „ter je brez pomena. Materializem je znanstveno mrtev ... Skepticizem umira od dolgega časa. Torej novih, čvrstih, dvigajočih, življenja polnih misli!“...

Toda kje dobiti novih misli? Poskusili so napraviti nekak kompromis s krščanskim modroslovjem: modernim modroslovnim idejam so hoteli dati krščansko lice. Pa kakor je že usoda kom promisov, ta poskus se je izjalovil. Drugi so klicali na pomoč pridobitve novejšega prirodoznanstva ter na ta način poizkušali dati modroslovju realno podlago: tudi to je bilo zaman. Tantalovo delo! V novejšem času pa se je začelo na Nemškem mej protestantovskimi modroslovci novo gibanje. Dobro namreč vedo, da tako naprej ne sme in ne more več iti. Treba je iznova začeti. Toda kako? „Nazaj h Kantu!“ to je njih bojni klic. Stari, obupni ples, ki je spravil modroslovje v prepad, hočejo še enkrat začeti. Med njimi stoji v prvi vrsti Rudolf Eucken, protestantovski modroslovec v Jeni. Lansko leto je izdal knjižico: Thomas von Aquino und Kant, ein Kampfzweier Welten. V prvem delu očita krščanskim modroslovcem, da velikega Kanta niti razumeti ne morejo, ker jim je sholastično modroslovje prešlo v meso in kri. Tu ne velja, pravi jim „nec flere nec ridere, sed intelligere“. Aristotelu in sv. Tomažu Akvinskemu daje sicer vse priznanje: bila sta, pravi, duha velikana ter sta ustvarila ter dovršila velika sistematična dela, — dela, kakor so v razvoju človeške izobrazbe neobhodno potrebna. Toda bila sta, piše nadalje, otroka svojega časa. Njuno modroslovje je po njegovem mnenju pač zadostovalo časom, v katerih sta živela, ter je bilo za tisti čas prekoristno, plodonosno. Toda človeški duh se neprestano razvija, — vidi se Euckenu, da je pravi racionalist — človeštvo si je v teku stoletij pridobilo novih izkušenj, novih idej. Kar je ugajalo enkrat, sedanjim razmeram in dušnim prevratom več ne odgovarja. Sv. Tomaža Akvinskega modroslovni sistem mu kar nič več ni všeč Njegov stavek: „Sensibilia intellecta manuducunt ad intelligibilia divinorum,“ kakor tudi „veritas est conformitas intellectus et rei“ mu kar preseda: to se pravi nadčutni svet vezati in kovati v verige čutnega sveta. Sploh se mu vse sholastično modroslovje zdi nekak imanenten Idealizem. Torej k sv. Tomažu Akvincu ne kaže hoditi nazaj. „S katero pravico“, pravi v drugem delu, „nastopajo nasprotniki tako, kakor bi imeli resnico v zakupu, s katero pravico hočejo človeštvo duševno voditi? Kaj pa imajo, da bi zamogli utešiti hrepenenje po resnici ter življenje povoljno izpolniti? Kar nam tomizem ponuja, je Aristotelovo modroslovje združeno s cerkveno krščanskim naukom v zmislu srednjega veka ... Ali more biti Aristotelovo modroslovje trajna podlaga pri iskanju resnice? ... Ali more način, kakor sv. Tomaž Akvinec združuje oba sveta, zadostovati zahtevam, ki jih stavimo opiraje se na izkušnje cele vrste stoleti ter na velike dušne prevrate?“
   
Kakor vzhajajoča jutranja zarja prežene nočno temo, tako se zdi Euckenu, da je novo modroslovje pregnalo temo srednjega veka: iz zmote in zmešnjave se je razvila resnica! Tako piše Rudolf Eucken o sv. Tomažu Akvincu ter krščanskem modroslovju. Nasproti pa kuje v zvezde Emanuela Kanta, očeta modernega kriticizma in kategoričnega imperativa. Proslavlja ga kot osvoboditelja človeštva: Kakor mladi vitez v viteških romanih reši devo ječe ter verig, tako je oprostil Kant človeškega duha vezi in teme srednjeveškega dogmatizma Kant je, pravi, določil strogo mejo med subjektom in zunanjim svetom ter tako oprostil človeškega duha vezi zunanjega sveta, v katere ga je vklepala sholastika. Saj Kant je postavil jedro in podlago resnice v notranje delovanje duha, ki mora biti neodvisno od vnanjega sveta: „res per se“ (vnanje substance) naj se umaknejo v nepristopno daljavo, da se bo tem lažje razvijal duh, tem bolj širilo kraljestvo duha. Z istim veseljem pozdravlja Kantovo moralo, ki sloni na avtonomiji razuma: ne zunanji motivi, temveč strogo notranji nagibi naj urejajo človeško voljo ter ravnajo strasti; človek naj se postavi v neposredno razmerje k Bogu. Nasproti pa očita katoliški cerkvi, da notranjost človeškega duha veže z zunanjo avtoriteto, ki mora biti oborožena z vidnimi močmi. Sicer čuti, Eucken, da je Kantov sistem še nedovršen in nepopoln, Kant je samo začel, položil podlago; na tej podlagi je treba dalje delati. „Če ta sistem zadoščuje“, piše, „če vprašanje ni zamotano, to je še problem; Kanta lahko visoko cenimo, ne da bi šli za njim korak za korakom: tem bolj zvesti mu ostanemo, čem bolj smo sami samostojni in neodvisni.“ Pripoznava tudi nevarnosti in prepade, v katere lahko zabrede in je v resnici zabredel avtonomni, čutnega sveta oproščeni razum. „Kjer prenapeti subjektivizem izpremeni življenje v mimogredoče podobe in bežečo senco“, tako piše nadalje, „kjer se duhovno življenje mora umekniti materializmu, tam je moderna pozicija na tleh, tam mora prodreti srednjeveško mišljenje: zmaga mu je zagotovljena; kajti vsej duševni biti se človeštvo za trajno ne more odpovedati.“
       
Kaj je torej naloga modernih modroslovcev v Euckenovem zmislu? H Kantu je treba iti, pri njem iskati rešilne niti ter steze iz labirinta: Kant naj nam pomaga problem modroslovja dvigniti na vrhunec, ki odgovarja našim razmeram. V zmislu Kantovem delajmo, tako pozivlje, za resnico, da se očisti, oprosti človeški duh ter vedno bolj razvije njegovo delovanje. In če bomo delali tako, pravi, bomo gotovo zmagali, zakaj: Magna est veritas et praevalebit! (Velika je resnica in zmagala bo!) „Torej h Kantu po resnico, nazaj h Kantu!“ to je najnovejši klic v nasprotnem taboru. Nasprotno pa se na naši strani čedalje močneje, čedalje zmagovalneje glasi klic: Nazaj k sv. Tomažu Akvincu!

Kje je torej resnica? Kje je magna veritas?
       

* * *

Magna est veritas et praevalebit! Velika je resnica in zmagala bo! S tem vzvišenim stavkom je končal Rudolf Eucken svojo knjižico. Toda Eucken mora imeti čuden pojem o resnici. Piše tako, kakor da je bila resnica neznana in zakrita skoro šest tisočletij: šele Kantu se je razodela; njemu in njegovim somišljenikom se je prikazala in odkrila v vsej svoji krasoti. Vsi sistemi do Kanta so bili problemi, ki so se nujno, brez smotra in cilja razvijali eden iz druzega. Ali ni to notranje nasprotje? Ali se ne pravi to odpovedati se resnici in zmoto kanonizirati za resnico? Če je temu tako, potem je pa vse modroslovje brezkončen problem: potem mora pasti modroslovje kot veda. Toda, vprašamo, ali že šest tisočletij tava človeštvo v temi, brez pravega modroslovja, brez resnice? Ali človeku do sedaj res ni bilo mogoče najti resnice; ali je še sedaj ni našel, naj li še čakamo Euckena in najnovejših modroslovcev, da jo najdejo? ... Življenje je kratko, čas hiti, smrt nam je vedno bližje ... ali naj človeštvo čaka še tisoč let in še dalje? ... Ali so milijoni in milijoni duhov, ki so v teku tisočletij bivali na zemlji, šli v grob, ne da bi se bilo njihovo duševno oko niti trenutek veselilo resnice, ... in kedar bomo odhajali mi v grob, naj li tudi mi šepetamo z umirajočimi ustnicami: „Kaj je resnica?“ brez upa, brez tolažbe, brez rešenja? Saj „a veritatis cognitione dependet tota humana salus.“ Spoznanje resnice je podlaga človeške sreče!
       
Cvetlica se spomladi obrača proti solncu, da iz solnčnih žarkov pije jn srka življensko moč; človeško oko se obrača proti luči, da se v njej naslaja: človeški duh pa, dušno oko človekovo, naj teži in hrepeni po duhovni luči, po duhovnem solncu — zastonj ? Hrepenenje, teženje po resnici mu je vcepil Stvarnik v naravo, — o tem priča zadostno človekova narava, — moči pa doseči resnico, naslajati se v njej ter izpopolnjevati da mu ni dal? ... Kako krut in trd je nauk skepticizma, racionalizma, sensualizma in materializma! Gotovo je prekruto, če mora človeštvo, če mora človek vse življenje nositi v prsih hrepenenje po resnici, ta žgoči zubelj, ki se v njem neprestano použiva, — resnice pa naj ne najde? Tedaj mu zares veljajo besede pesnikove:

„Dass wir nichts wissen können,
Das will mir schier das Herz verbrennen ...“ [Goethe: Faust]

Tedaj je človek res najnesrečnejša stvar na zemlji, poln protislovij, kakor pravi Plinij in „njegova največja sreča je, da si more življenje vzeti.“

Toda ali je to mogoče? Ali je Stvarnik res najmanj skrbel za človeka, ki ga je ustvaril v neskončni  ljubezni po svoji podobi, ki mu je vdihnil neumrjočo dušo? Ne! Kako bogato je poskrbel za njegovo telo: ustvaril je zemljo z vsem neizmernim bogastvom, z največjo lepoto in krasoto samo zato, da služi človeku, kralju in diki stvarstva; za dušo pa da je poskrbel tako skopo, da jej ni dal niti zmožnosti doseči tega, kar je najpotrebnejše — resnice? To ni mogoče! Resnica že sveti, človeštvo že uživa resnico, človeštvo že ima modroslovje, katerega predmet je resnica. Sam božji Sin, neustvarjena modrost, se je učlovečil, da bi pričal resnici: Jaz sem v to rojen, in v to prišel na svet, da pričam resnici.

Ravno to, da človek more najti resnico, je nekaj božanstvenega v človeku. [Platon: Država]
   
Spoznanje resnice daje človeku najvišjo čast. „Kakor so tudi neki naših pesnikov rekli: Ker njegovega rodu smo.

Resnica je njegova dika, njegov ponos: po njej nosi človek v sebi podobo božjo, žarek večne resnice. „Kajti“, pravi Tomaž Akvinec, „kakor zunanje, vidno solnce razsvetljuje stvarstvo, tako sveti Bog, duševno solnce, v naši notranjosti; zato je pa naravna luč pameti, ki je v naši duši, razsvitljujoči žarek božji, ki sveti v duši, podoba božjega bitja.
           
Pa kje je pravo modroslovje, čigar predmet je resnica? Kateri so tisti znaki, po katerih moremo ločiti resnico od teme, tisti kriteriji, ki naj bodo vodilo pri iskanju resnice, pravci pravega modroslovja, ki nam pomagajo, da moremo ločiti pravo modroslovje od laži-modroslovja? Prvi najbolj bistveni kriterij pravega modroslovja, je resnica. Vsi drugi nujno slede iz prvega ter so v njem že obseženi. Resnica — prvi kriterij modroslovja!
          

*  *  *

          
Naloga in namen modroslovja je, iskati in najti resnico: kajti samo iskati resnico, pa je ne najti, še ne zadovolji narave človeške.
     
Nespametno bi bilo, če bi človek vedno iskal resnice, pa ne bi imel zmožnosti in garancije najti jo. Če hoče biti tedaj modroslovje res modroslovje prava veda, tedaj mora biti zmožno res doseči svoj predmet, po katerem teži, ki mu je svojski. Predmet modroslovja pa je, resnica: resnica je predmet človeškega uma, modrost pa je intelektualna krepost. Modroslovje mora torej podati najvišje spoznanje resnice, in sicer izvestno, razvidno spoznanje resnice. Samo iskanje resnice, hrepenenje po njej še ni resnica.
               
Modroslovje mora nadalje podati resnico, ki je utemeljena v predmetih, to je, podati nam mora spoznanje o tem, kar je. Verum mihi videtur esse id, quod est, pravi sv. Avguštin. Resnično mi se zdi, da je to, kar je! Če nam poda spoznanje o tem, kar je, tedaj nastopi nekaka podobnost našega mišljenja z onim, kar biva.
                      
Ta podobnost mislečega uma in zunanjih stvari mora sloneti na objektivni podlagi, kajti le tako je ta podobnost resnica v našem umu. Ta resnica pa mora biti nekaj stalnega, trdnega, neizpremenljivega, kakor je človeku stalna v njegovi naravi utemeljena potreba, iskati in najti resnico: prepričanje, da je možno najti resnico, spremlja človeka po vseh njegovih potih: v praktičnem, socialnem in političnem življenju; to prepričanje poraja vede, jih ohranjuje in vodi. Celo modroslovni skeptik hoče spoznati vzroke svojega dvoma, svoj dvom utemeljiti: on meni, da je v svojem dvomu našel resnico.
                       
Modroslovje mora priznati večne, stalne, neizpremenljive resnice. Vsak sistem, ki taji vsako resnico in nobene noče priznati, kakor delajo skeptični sistemi, ki ne podajajo nobenega pozitivnega rezultata, sam sebe uničuje. Stalne resnice predpogoj pa je objektivna bit. Brez objektivne biti, ki je popolnoma neodvisna od našega mišljenja, ne pridemo nikoli iz toka, ki nas drvi naprej. Ustvarjati modroslovne sisteme zgolj „a priori“, je nezmisel; čisti apriorizem vodi modroslovje v prepad. In ker ima vse končno bitje svoj razlog le v Neskončnem, ima prav tako tudi vsa končna resnica svoj razlog le v neskončni, najvišji, prvi resnici. Brez prve resnice, brez prvega resničnega bitja torej sploh ni resnice, ni nobene vede, ali drugače: brez Boga ni resnice.
            
Prav zaradi tega panteizem nima nobene stalne nepremakljive resnice in edino pametno modroslovje je theistično. Resnične so besede Tomaža Akvinca: „Resnica je nekaj božjega. V Bogu je namreč najprvo in v najvišji meri; zato pa je edino modro, resnico bolj ceniti, kakor človeške prijatelje. Tako meni tudi Platon, ki je, ko je zavrgel mnenje svojega učitelja Sokrata, rekel: „Bolj se moramo brigati za resnico kakor za karsikolibodi drugega.“ Na drugem mestu pravi: „Prijatelj mi je Sokrat, toda ljubša mi je resnica.“
                     
Prav to uči tudi Avguštin, ki je za modroslovne šole postavil kriterij: „Čim boljša so njih mnenja o edinem Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo, tem imenitnejše in pametnejše so kakor druge.“
          
Temeljna podlaga pravega modroslovja so prva, najvišja, splošno priznana načela, kakor so n. pr. v logičnemu redu principi istovetnosti, protislovja in vzročnosti. Ta prva načela so splošno priznane resnice, ki jih je lahko spoznati: lastna so zdravemu umu in naravni logiki. Ta načela so nekake postave, ki jih človeški duh nosi v sebi in se ne dajo dokazati, marveč so že po sebi neposredno razvidna. Prav v tem, pravi Aristoteles, je pomanjkanje modroslovne izobrazbe, da nekateri dokazujejo prva načela.
              
Človeški razum ni dal sam sebi teh načel, marveč so mu prirojena.
            
Človek se mora nujno ravnati po teh načelih; kakor hitro jih več ne prizna, tava v zmoti. Kakor so gotove postave v njegovem telesnem organizmu, ki urejujo fizično življenje človekovo; vsako kršenje ima za neizogibno posledico bolezen ali celo smrt: tako ta temeljna načela obvladujejo ter vodijo njegovo duševno življenje; ako jih ne prizna, se zamota in zblodi vse duševno življenje. Svoboden je človek: misli lahko ali pa tudi ne, nobena vnanja sila ga ne more prisiliti, če sam noče. Svoboden pa ni tako, da bi mislil, kar in kakor bi hotel. Ta prva in najvišja načela ga vsled svoje neposrednje razvidnosti silijo, da misli tako in ne drugače in to mu je kriterij in garancija, pravec in jamstvo resnice. Samovoljnost v mišljenju, mišljenje, ki je nasprotno tem večnim postavam mislečega duha, ni nič drugega kakor radovoljna zmota. Kdo se ne čudi lepoti in harmoniji vesoljstva, ki je v tem, da se vse giblje po neizpremenljivih in nepremakljivih postavah! In v čem je lepota in harmonija kraljestva duha, kraljestva idej? Gotovo v tem, da ta večna načela, ki jih je kakor žarke večne resnice prižgal Stvarnik v človeškem umu, kakor velemoč obvladujejo vse delovanje, ves razvoj človeškega duha.
               
Kriterij pravega modroslovja bi lahko podali tudi takole: pravo modroslovje ne sme nikoli grešiti proti zdravemu umu, ne sme oporekati prvim, najvišjim načelom. Vsak sistem, ki taji vrhovna načela, kakor Hegelov, se ne sme in ne more imenovati modrosloven sistem, če tudi priznava posamne resnice.
          
Bistveni del pravega, resničnega modroslovja se tedaj najvišja načela in vse, kar nujno iz njih sledi in kar se splošno in lahko iz njih izvaja, kakor: razloček med živimi in neživimi bitji, med čutnim in nadčutnim spoznanjem, med organičnim telesom in dušo kot višjim principom vseh življenskih prikazni, med tvarjo in likom, razmerje med vzrokom in učinkom, red in smoter v stvarstvu itd.
               
Končno je treba vpoštevati poleg prvih načel tudi metodo. Vsaka prava veda, torej tudi modroslovje, mora imeti pravo metodo, da duh dospe bolj in bolj do spoznanja resnice. Taka pa ni zgolj subjektivna in samovoljna konstrukcija, zgolj dialektična metoda. Prava pot je pot strogega silogističnega umovanja in dokazovanja, le ona vodi do apodiktičnih resnic. To pot hodi tudi ter se po njej razvija zdravi človeški um, če tudi se ne zaveda svojega sklepanja ter ga ne izraža z besedo. Ta metoda začenja z razvidnimi načeli, ki so ali že splošno znana in priznana ali pa po indukciji pridobljena iz zunanjega, čutnega sveta; potem pa izvaja iz njih svoje rezultate, jih utemeljuje in dokazuje. Le tako zadobi modroslovje trdne, neizpodmakljive osnove in temelje!
             
V prvem kriteriju modroslovja je zapopadena tudi enota najdenih resnic. Prvi kriterij zahteva, da so vse resnice med seboj notranje združene v organično celoto. Posamni stavki si med seboj ne smejo oporekati, ampak morajo biti urejeni v celoto, tako da tvorijo enoten sistem. Sistemi, katerim manjka enote, nimajo znaka pravega modroslovja. Iz enote sistema pa sledi drugi kriterij modroslovja: napredek.
            

*  *  *

             
Napredek! Toli in tolikokrat ponavljana beseda! Saj se ravno naša doba tako rada ponaša z napredkom, in otroci našega časa ponosno in zmagoslavno imenujejo svoj čas „dobo napredka“. Zares je človeštvo sila napredovalo; napredovale so vede in umetnosti. Matematika tehta zemeljsko oblo in meri njen premer. Kakor orel se je dvignil človeški duh do kraljestva zvezd ter jim v astronomiji črta in kaže pot. Geologija se spušča v globine zemlje ter prisluškuje početkom stvarjenja ter zasleduje nadaljni njen razvoj. Kemija si je priborila pot v skrivnostno delavnico prirode, z matematično izvestnostjo razkraja telesa v njihove sestavine: v kemičnem laboratoriju si ustvarja nekak „mikrokozmos“. Fizika si je osvojila zemeljske sile in moči: celo stvarstvo služi človeku, vsi zemeljski zakladi so mu odprti. Zgodovina nam predočuje življenje človeškega rodu, vodi nam pred oči stare narode, ki že tisočletja počivajo v prahu zemlje, in vdihuje razvalinam prastarih mest novo življenje. Primerjalno jezikoslovje zasleduje jezike vseh narodov, dokazuje sorodnost jezikov in narodov in kaže sledove njihovih poti od najskrajnejšega izhoda notri do mej srednjezemskega morja. Ako so tedaj vse vede napredovale v teku stoletij in se razvijale do vedno večje popolnosti, je-li samo modroslovje zaostalo, ki je mati in kraljica drugih ved? Nikakor ni zaostalo, marveč je tudi napredovalo. In prav ta napredek modroslovja, napredek v resnici, je znak pravega modroslovja. In kako so vede napredovale? Položi kamen na kamen, pa ti zraste cela piramida; tako so se razvijale vede. Posamezniki so polagali rezultate svojih raziskavanj k prejšnjim pridobitvam. To je bil napredek. Isto velja v modroslovju. „Antiqui philosophi paulatim et quasi pedetentim intraveiunt in cognitionem veritatis“, pravi sv. Tomaž A kvinec. Stari modroslovci so polagoma, korak za korakom, prišli do spoznanja resnice. „Kajti v naravi človeške pameti je, da gre stopnjema od nepopolnejšega do popolnejšega. Zato pa vidimo v spekulativnih vedah, da so oni, ki so najprej razmotrivali, izročili marsikaj nepopolnega, kar so poznejši raziskovalci izpopolnili in izročili naslednikom.
         
V tem oziru je dejal Aristotel, da je čas nekako soiznajditelj in dober sotrudnik. Le v času namreč se vrši ves napredek.
          
To je bil nauk vseh sholastikov. Sv. Bonaventura pravi, da je napredek v znanosti trojen: Prvič glede na predmet, ako človek spozna nove resnice; drugič glede na način spoznanja: če človek to, kar je prej spoznal le po avtoriteti in iz zunanjih razlogov, uvidi tudi iz notranjih razlogov; slednjič, ako resnico intenzivneje spozna.
             
Rekli smo, da je le resničen napredek znak pravega modroslovja. Resničen je pa napredek le tedaj, ako se resnice konsekventno razvijajo iz enega principa; resničen pa napredek ni, kadar novo mnenje izpodrine prejšnje. Izpreminjanje mnenj ni nikak napredek. „V bistvu napredka je, da se vsaka stvar v sebi sami razširjuje; izprememba pa je, če nekaj preide v kaj drugega.
            
Prav dobro razlaga to Akvinec: „Učenje je kalitev vede. Kar pride iz kali, ni bilo niti bit v popolnem zmislu, niti nebit, marveč bit v možnosti, in kalitev je prehod iz nepopolnega stanja možnosti v popolno stanje resničnosti. Česar se naučimo, to nam niti ni bilo popolnoma znano, kakor je Platon učil, niti popolnoma neznano, marveč znano v splošnih principih po samo potencialnem, nepopolnem znanju, neznano pa po aktivnem, popolnem spoznanju. Učiti se tedaj pomeni prehod od potencialnega, splošnega znanja v aktualno, posebno znanje.
            
Tako smo spoznali bistvo napredka pravega modroslovja: pravi napredek bomo merili le po objektivnem in izvestnem spoznanju resnic, ki morajo biti strogo dokazane. O napredku modroslovja bomo govorili, ako je ohranilo resnice, ki so pridobitve prejšnjih časov, ako je te resnice še bolj razjasnilo in iz njih izvedlo nove. Ko bomo tedaj raziskavah razne sisteme, nam bo znak napredka dobro služil v to, da bomo izločili pravo modroslovje: kakor hitro bomo kaj našli, kar ne odgovarja pravemu napredku, bomo precej vedeli kaj in kako. Pravi napredek nam bo merilo, ko bomo iskali pravega modroslovja. Še nekaj! Pravo modroslovje vodi človeka do spoznanja resnice, napredek v modroslovju pa do vedno večjega, popolnejšega spoznanja resnice!
            
Jasno je, da pri tem ne smeta zaostati volja in srce: pravo modroslovje mora izpopolnjevati celega človeka, celo naravo njegovo. Človek naj po pravem modroslovju napreduje v intelektualnem, moralnem in tudi v religioznem oziru. „Nihil volitum, nisi praecognitum“, to je načelo sv. Tomaža Akvinca. Po ničemer ne hrepenimo, česar poprej ne spoznamo. A če spoznamo resnico, naj se je oklene tudi volja in srce naj se po nji uravna! Ko človek spozna prvo bit, prvo in najvišjo neustvarjcno resnico, ki je obenem prvi vzrok vsega stvarstva, naj temu spoznanju podvrže tudi voljo in srce: po vedno čistejši religiji naj bo vedno popolnejše tudi razmerje med stvarjo in Stvarnikom. Znak pravega modroslovja je, če vpliva modroslovje na vsestranski, a pred vsem na umski in nravni napredek!
               

*  *  *

                   
Kako majhen je studenec, ki v gorah prižubori izpod skale. Urno teče naprej svojo pot, mudi se mu naprej. Kmalu se mu pridružijo drugi studenci in dero ž njim naprej v dolino: cel potok priteče v dolino. Ne sameva dolgo potok, drugi potoki ga pozdravljajo ter se zlivajo v njegovo strugo: iz potoka je nastala reka. Mogočno šumi reka po ravnini ter sprejema v svojo strugo druge reke: cel veletok drvi naprej, dokler se ne izlije v morje. Majhen neznaten je studenec pod skalo, mogočen in veličasten je, ko se izliva v morje. Skromen in mal je začetek ved, pa kdo jih ne občuduje v njihovem razvoju, kdo ne strmi pred njimi, ko se po neprestanem razvoju in napredku dvigajo do nepristopnih
mej „morja znanosti, neustvarjene modrosti in večne resnice“, hoteč izvabiti iz nje novih resnic, novih idej! To je tudi pot modroslovja, kraljice ved! Studenec modroslovja izvira na visokih gorah starega veka, pa ni usehnil, marveč se je množil ter dobival novih dotokov: prihajali so vedno novi misleci, novi modroslovci ter mu donašali pridobitev svojega duha, — tako je nastala reka vedno trajajočega modroslovja, „perennis philosophiae“, ki se pretaka po strugi mislečega, vedno se razvijajočega in napredujočega človeškega duha. Zasleduj pot studenčevo od njegovega izvira notri do morske obali, kjer se studenec tisočkrat in tisočkrat pomnožen in okrepljen razliva v morje, videl boš enoto v razvoju, stalnost in nepretrganost v toku. Isto opaziš tudi v vedno trajajočem modroslovju: razvijalo se je, a razvijalo v enoti, napredovalo, a napredovalo tako, da ta napredek ni bil nikoli pretrgan. Saj pravi napredek v resnici je mogoč le v enoti, v doslednem, stalnem izvajanju resnic iz enega principa: in prav ta stalen, veden, nepretrgan napredek v resnici je novi bistveni znak pravega modroslovja. Nepretrganost — kontinuiteta — v razvoju in napredku je tretji znak pravega modroslovja. Modroslovje ne sme najdenih resnic, ki jih je enkrat priznalo, več tajiti, niti nad njimi dvomiti; pravo modroslovje mora od enote principov polagoma, a vedno dosledno korak za korakom dvigati se do enotnega sistema. Modroslovna tradicija stalnih resnic, ki so enkrat dokazane, ne sme biti nikoli pretrgana. Pravo modroslovje ne sme nikoli iznova začenjati: če poskuša to, potem si samo koplje jamo. Kakor hitro taji resnice, ki jih je prej priznalo, se ne more več imenovati veda.
                    
Prav radi tega modroslovna tradicija, ki izvira iz kontinuitete napredka, dobro služi pri iskanju resnice. Visoka starost resnic, ki jih že stoletja priznava človeški rod, govori vedno za njihovo notranjo vrednost. Gotovo ravna napačno in samovoljno, kdor ne prizna avtoritete modroslovne tradicije. Samovoljnost človekova, strast in napuh, ki mu omračita razum, sta izvor vse zmote
                        
Rekli smo, da je kontinuiteta napredka bistven znak pravega modroslovja, to pa zato, ker priznane splošne resnice obsegajo v sebi celo vrsto posebnih resnic, in do jasnega spoznanja teh posebnih resnic mora priti človeški duh: pot pa, ki ga do tega vodi, je stalen, nepretrgan napredek.
                 
Kako pa je z zmoto? Tu ni reda, tu ni enote, niti stalnega razvoja, niti stalnega sistema. V zmoti ni reda v mišljenju, ni prave poti, — tu so le skoki od mnenja do mnenja, od sistema do sistema, tu je izpreminjanje brez pravih načel: zmota vedno iznova začenja, iznova poskuša. Sicer je tudi v zmoti nekak napredek. Kakor studenec privre iz poke zemlje, pa se kmalu izgubi in posuši v pesku, tako se nekaj časa razvija zmota v smeri, ki je nasprotna resnici — razvija od zmote do zmote po strmini navzdol v prepad, iz katerega več ne more. Error parvus in principio fit magnus in fine.
                
Vse modroslovje tedaj, ki nima znaka kontinuitete, ki je dalo slovo modroslovni tradiciji, nima znaka pravega modroslovja. Kaj pa sinkretizem in eklekticizem? Ali nosita znak kontinuitete? Ne! Oba postopata samovoljno in zgolj subjektivno in čisto heterogene stavke združujeta brez kritike v nove sisteme; manjka jima tedaj enote v načelih, ki je temelj pravemu napredku.
               
Ko smo tako spoznali vse tri bistvene znake pravega modroslovja, ki so resnica, napredek in nepretrganost, nam ne bo težko voliti: Tomaža Akvinca ali Kanta? Kjer bomo našli resnico, napredek in nepretrganost, tja pojdemo — tam je pravo modroslovje!