Bistveni manifest avtentične slovenske misli (Vadnjal, 1944)

Pred nami je besedilo, ki ga je napisal Adolf Vadnjal v januarju 1944, po ustanovitvi Slovenskega domobranstva in strnitvi proti-komunističnega tabora. Vse, kar je zapisal je tako tehtno in pomenljivo, da moremo ta zapis imenovati "kratek manifest slovenskega naroda". V nekaj stavkih Vadnjal izbistri situacijo, kakor da bi jih bil pisal iz današnje časovne distance. Morda se je nekoliko zmotil, ker je pripisal smrt demokracije že koncu te svetovne vojne, v kateri se je nahajal, a vseeno vse besede ostajajo na mestu. In njegov poziv slovenskemu domobranstvu je poziv, ki ga moramo slišati tudi danes in predvsem jutri.

Kaj bo s Slovenci?

 

Adolf Vadnjal, 1944

 
Tega težkega vprašanja si ne stavimo zato, ker je toliko in toliko ljudi pobitih ter toliko in toliko domov požganih. To, kar nas navdaja z največjo skrbjo in strahom, je dejstvo, da so vse žrtve, o katerih se pravi, da morajo biti, brez vsakega pomena za narodno stvar. Še več. Tisoči in tisoči grobov po naših gozdovih, pa na Rabu, v Gonarsku, Renicciju in drugod ne govorijo za nas, temveč delajo proti nam. Govore svetu o tem, kako zblazneli politiki, zločinci, delomrzneži, koristolovci in napihnjenci rešujejo slovenske probleme in uvajajo boljši red, kako se slovenska inteligenca udeležuje pobijanja lastnih ljudi, kako slovensko meščanstvo ploska tistim od katerih bo nekoč pobito, če zmagajo.
 
Žrtve morajo biti! In žrtve so ogromne, neznane, nepreštete. Toda najbrž se ni še nikoli zgodilo, da bi padale tolike žrtve za tako nič vredno stvar, kakor je ta, ki jo bo zgodovina imenovala židovsko internacionalo. 
 
Najboljši naš prijatelj se mora obrniti od nas. Z norci se ni varno družiti. V mednarodnih odnosih, kjer vlada sam hladen razum, pa ne moremo pričakovati drugega ko zasmeh.
 
Politična škoda, ki nam jo delajo brezvestni in nori »osvoboditelji«, se zdi nepopravljiva. Bodoči rodovi, ki jim bo naloženo, da se borijo za izgubljene postojanke, nas bodo preklinjali še vse bolj kakor mi one, ki so na koncu prejšnje vojne zamudili uro.
 
Vendar je še čas! Mnogo se da še popraviti! Kakor si je naša inteligenca in meščanstvo izvolilo slabši, najslabši del, tako je naše preprosto ljudstvo odgovorilo, kakor odgovarja zdrav narod: nočemo umreti. Postavilo se je v bran.
 
Tako je torej nastal boj na življenje in smrt, boj, ki se mu ne moremo več izogniti in ki ga moramo izbojevati do konca, da rešimo narod. Čim prej, čim odločneje, čim brezobzirneje. Raka je treba čimprej izrezati, da se telo ohrani.
 
Ali pa so vrste domobranstva, ki se je postavilo v boj, dovolj trdne in enotne? Ali jih ni prišlo zraven mnogo iz nekih drugih interesov, recimo zaradi samih sebe, zaradi stranke, zaradi neke posebne ideologije? Če se to dogaja, potem skriva to v sebi dvojno nevarnost: prva je v tem, da se bo domobranstvo razšlo, ko se bo stranki zdelo, da je nevarnost zanjo minila (kupčija z  »zavezniki« ), druga pa je v tem, da se bo razpršilo v najbolj kritični uri, ker ne bo potrebne trdnosti.
 
O drugem primeru ne bomo dalje govorili; oportunizem, strah in dvom ima tu besedo, vse dediščina stare vzgoje in politike. O prvi možnosti pa je reči, da predstavljajo pri oblikovanju domobranstva najresnejšo oviro vsi, ki pravijo, da Slovenci Slovencev ne smemo pobijati in ne prelivati bratske krvi, pri čemer smatrajo za Slovence in brate komuniste, ki jim velja naš boj. Ne glede na to, da so se ti (komunisti) sami izključili iz našega narodnega občestva (ki ga vrh vsega z vso silo uničujejo), se nam vsiljuje vprašanje zakaj se to lepo načelo poudarja ravno sedaj, ko se treba boriti. Ali govori iz dotičnih res dobro slovensko in krščansko srce? Ali ne govori morda drugo srce, ki ga lahko imenujemo londonsko? Toliko mu je na tem, da ne pokvari svojega zavezništva s Sovjetijo, da mirne duše prepušča svoj narod komunistični revoluciji in uničevanju ter ovira v izpolnjevanju dolžnosti druge, ki imajo boljšo voljo in pamet. Sploh pa, ali se to srce vpraša, zakaj država, v katero se stavi toliko upov (Anglija), povsod drugod podpira komunizem, doma se ga pa z vsemi sredstvi brani, in zakaj nam ta država ponuja tako zvano demokracijo? Ali dela morda to iz ljubezni do nas ali sploh do človeštva? Govori nam o novi, boljši, lepši demokraciji, ki bo zadovoljila vse razočarance, in mi kljub vsem slabim skušnjam verjamemo. Kakor da je mogoče iz stare ponošene obleke napraviti novo!
 
Kako je mogoče po vsem tem, kar smo preživeli in pretrpeli, ne videti, da je prišel čas, ko je »demokracija« opravila svoje delo in mora izginiti. Njena pot je vodila v splošno vojno in v tej se je nehala. Zato se bo ta vojna končala bodisi z zmago narodov, ki so ali še bodo šli v boj proti komunizmu, bodisi z zmago komunistične revolucije, nikoli pa ne z zmago »demokracije«. Ta je svojo vlogo kot posredovalka in pospeševateljica vsega, česar se mora zdrava človeška pamet braniti, doigrala. Glasovi in večina so bili cilj, laž in neizpolnjive obljube pa sredstva demokratske igre, ki je s svojim sistemom neodgovornosti in nebrzdanega individualizma spodkopavala moralne temelje človeške družbe in pripravljala pot vojn i in komunistični revoluciji ter vsemu temu, kar je prišlo. Zato je Sovjetija vedno in povsod tako vneto pospeševala demokratske vladavine.  Služile so ji, služijo ji in ji bodo služile do svoje smrti, kajti vodi jih duh materializma. Služijo ji zato še zdaj pri nas tisti ljudje, ki pravijo, da so protikomunisti, pa iščejo s komunizmom kompromisov. Nočejo slišati svaril, ki jim  govore, da je kompromis z njim enak pristanku in da tak pristanek pomeni sokrivdo na vseh zločinih, ki jih ima ta stvar na vesti. Zdavnaj je marksizmu dokazana težka znanstvena in življenjska zmota, in vendar njegovi pristaši nadaljujejo svoje delo, delo, ki ga je sam bes. Kako naj sicer imenujemo ljudi, ki jim je na umu le pobijanje, rušenje in uničevanje, kakor obsedence? Kako je mogoče s takimi ljudmi sklepati kompromis? Ne, kompromisa tu ni, kakor ga ni med resnico in lažjo, ljubeznijo in sovraštvom, dobrim in zlom. Poskusi naših politikov in javnih delavcev v tem smislu so peščici komunistov omogočili, da je postavila fronto, ob kateri bi utegnil pasti slovenski narod. Ti demokratski kompromisniki so posodili internacionali narodno firmo in blagoslovili laž in zločin.
 
Če naj se torej ubranimo nadaljnje škode, moramo to laž in zločin iztrebiti
 
Ni pa dovolj, da iz našega telesa izrežemo raka, potrebno je okrepiti njegov organizem, da bo iz lastne sile odganjal bolezen, ki bi se hotela ponoviti. Nasproti razdiralni komunistični ideji postavimo idejo, ki bo prepojila narod z novim življenjem. Ali ni sedaj, v dobi najtežjega trpljenja, prilika, da si izprašamo vest in se skesamo? Kesanje je glavni pogoj preporoda. Ne iščimo krivcev drugod, ne dolžimo tujcev, temveč se vprašajmo, kaj je bilo v nas samih narobe. Ali nismo morda s široko razprtimi jadri zapluli v materialistične vode, verujoč, da bomo dosegli prijetnejše in udobnejše življenje brez napora in težav? Kaj nam je bilo, da smo pozabili, da načela, ki so veljala tisočletja, veljajo še vedno in bodo veljala, dokler bo kaj življenja, da pa je vse zlo v tem, da se ne ravnamo po njih? Ob tem spoznanju bomo mogli odločno zatreti vse, kar nas pogublja.
 
Odklonimo vzhod in zapad! Vzhod ni ruski in zapad ni človečanski, tu in tam so Židje. Ko se bo ruski narod otresel strašne more — kar z vso dušo verujemo — in postal spet sam svoj, bo na svetu marsikaj drugače. Otresti se je moramo tudi mi in najti svojo pot. To pot bomo našli, če se bomo poglobili v zgodovino našega naroda, kakor tudi v zgodovino Evrope. Kdo bi dvomil, da je ta zgodovina krščanska! In kdo bi dvomil, da je pot Evrope v zdanjem stoletju vodila čisto drugam! Mi vsi nismo vedeli kam, pač pa je to vedel en narod, židovski, ki je edini imel dobiček. Ta dobiček je bil ogromen, še malo, pa bi bil ves svet njegov. Ta pot je bila taka, da smo prepuščali strankam in večini odločitev o stvareh, ki bi morale biti nedotakljive narodne svetinje in ki bi nikoli ne smele biti predmet volivne borbe in glasovanja. Tako je o resnici često odločala večina in ta je le prečesto glasovala za laž. Iz sovraštva, ki je zaradi tega nastajalo med strankami, se je izcimilo sedanje pobijanje.
 
Proč torej s strankarsko miselnostjo in  »demokracijo«, ki je videla le stranko, ne pa naroda. Ali ni morda narod živ organizem, katerega udje so stanovi? Ti udje so hirali, hiralo je gospodarstvo, hiral je narod, da so živele stranke. Dajmo stanovom spet veljavo, ki jim gre! Vrnimo veljavo tistim duhovnim dobrinam, zaradi katerih je bilo nekoč javno življenje pošteno, kakor je bilo pošteno delo kmeta, obrtnika, trgovca, delavca in tovarnarja!
 
In gospodarja potrebujemo, resničnega gospodarja, takega kakršen je oče svoji družini, takega, ki bo vedel da oblast ne izvira od ljudi, kakor nas učijo od francoske revolucije dalje, temveč od Boga. Tak gospodar ne bo iskal volje naroda v volitvah in štetju glasov, kajti on bo to voljo poznal. Ta volja živi v narodu od vedno, je to volja do življenja, do rasti in moči. Delati po tej volji, se pravi delati prav in biti nacionalist.
 
Domobranska armada mora biti inštrument te volje. Naj ne bo le protikomunistična armada, temveč armada prave resnične duhovne revolucije, ki bo naš narod očistila gnilobe in vrnila veljavo starim dobrim načelom. Tako bo naš narod zaživel novo boljše življenje v novi Evropi. Visoko nad nami bo vihral prapor, na katerem bo zapisano:
 
RESNICA IN PRAVICA !

Meč

Meč!

Nepodpisano

(Urednik: Ciril Kovač)

Objavljeno v tisku, 1936

     
»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir, nisem prišel, da prinesem na zemljo mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači« (Mt 10, 34—37).
 
Svet hoče Kristusa vreči s prestola; zato pomeni njegov prihod boj s svetom. Tudi mi bomo morali priznati resnico, da je na svetu boj. Ako hočemo biti Kristusovi, ne smemo imeti za svojo poglavitno nalogo, da bi bili vsem po godu, da bi delali tako, da bi bilo vsem prav, da bi vsa nasprotja zabrisavali, vsa neizogibna razglasja odstranjali.
 
Tako delajo apostoli gnilega miru, tvorci novih miselnih izrodkov katoliškega liberalizma, krščanskega socializma, železnega lesa in svetle teme. Sklicujejo se, da je Kristus klical: Blagor mirotvorcem (Mt 5, 9), a pozabljajo, da se Kristusov mir razločuje od lažnega posvetnega miru; pozabljajo, da na škodo resnice, na škodo svetih božjih pravic ni pravega miru.
 
Vse to se upira naši sebičnosti, ki poniževalno istoveti Kristusov mir z lažnivo strpljivostjo, nemoško bojazljivostjo, strahopetno popustljivostjo od Kristusovih načel. A resnica je, da je na svetu zlo, da je to zlo napadalno in da se je proti zlu treba boriti.
 
Sv. Pavel prispodablja življenje kristjana vojaški službi ne zato, da bi po pesniško duhovičil ampak, da bi učil važno resnico krščanske življenjske modrosti, ko opominja svoje vernike, naj si nadeno bojno opravo božjo (prim. 2 Kor 10, 4, 1 Tes 5, 8) in spodbuja Timoteja: »Trpi tudi ti kakor vojščak Jezusa Kristusa« (2 Tim 2, 3).
 
V neki napačni humanosti bi radi ljubili, česar Bog ne more ljubiti, neresnico. Ne znamo sovražiti zmote, zato tudi ne znamo ljubiti tiste, ki so v zmoti. Je boj iz sovraštva, kar je zmeraj nravno zlo in nekrščansko; a je tudi neki boj, ki je svet boj iz ljubezni. Ljubezen se mora znati tudi bojevati, da ne postane »kruta milosrčnost«, kot pravi sv. Avguštin.
 
Ne trdimo, da je boj iz ljubezni lahak, najtežji je, največjega napora vseh sil zahteva in brez milosti je nemogoč; razločevati mora med zmoto in tistim, ki je v zmoti, kar zahteva velikega spoznanja in samopremagovanja; le to trdimo, da je na svetu boj, da je boj iz ljubezni svet — in težak, da se moraš bojevati tudi Ti.