Sam ne skrivam svojega neodobravanja do t.i. katoliškega tradicionalizma. Svojo kritiko do tega pojava sem že večkrat izrazil in sem jo pripravljen utemeljevati kadarkoli in kjerkoli. Smatram, da gre za nek tuj trend, ki je vprašljiv, prav tako so vprašljivi sadovi, ki jih daje.
Kljub temu, da se mi zdi ta pojav v izhodišču kontraren in negativističen, pa sem pred kratkim opazil, da se je eden glavnih promotorjev tega pojava začuda zavedel tudi naše slovenske katoliške tradicije, ki je realna in kateri na tem mestu dajemo že toliko časa pozornost. in če se je sprva zdelo, da gre morda res za počasno obračanje tega tradicionalizma proč od kontrarnega intrinzično-protestantističnega psevdokatolicizma v iskanje resnične katoliške tradicije, se je kaj kmalu izkazalo, da temu ni tako in da gre tako kot v primeru renesanse zanimanja za protipartizanske enote, v resnici za redukcionistično posvajanje določenih vidikov teh vitalnih in zdravih pojavov naše tradicije. To ima nevarnost, tako kot sem napisal že tedaj, da nominalno in estetično izenači eno z drugim, kar bi pomenilo določeno škodo za našo narodno tradicijo, saj bi se zreducirala na nek ekscentrični divjaško proti-papistični kričaški pojav, ki je prilezel iz tujine in našel svoje domovanje v grlu dolgočasnega pesnika, tega tako tipičnega pojava slovenskega svetobolja.
Zato je nujno, da na tem mestu interveniram z najbolj osnovno in bistveno resnico, s katero je mogoče razločiti duhove.
Namreč resnično narodno in katoliško tradicijo ter resnični katoliški aktivizem, ki se javlja tudi kot neke vrste reformiranje v najbolj banalnem smislu te besede, je od lažne narodne in katoliške tradicije ter lažnega katoliškega aktivizma, najlažje ločiti po tem, da preučimo, kaj mu predstavlja fokus, središče njegovega zavzemanja, prizadevanja in tudi fokus njegove kritike, njegove borbe, njegove retorike.
Tako lahko zelo dobro ločimo tisto, kar je avtentično katoliško in kar se napaja iz resnične katoliške tradicije, četudi nominalno ni "tradicionalistično" od tistega, kar kokodaka in pravi, da je katoliško in tradicionalistično, a v resnici ni.
Proti-katoliške pojave, ki se zavijajo v katoliška imena in katoliške pojavne oblike, se zmore zlahka opaziti, saj je vsa njihova kritika usmerjena zoper Cerkev.
Medtem, ko skušajo pravi katoliški aktivisti reformirati sebe in svet in ki smatrajo pokorščino Cerkvi za neke vrste križ in preizkušnjo tudi v najtežjih trenutkih zgodovine, ti lažni nominalni katoličani želijo reformirati Cerkev. Njih moti papež, motijo jih škofje, ta in ona cerkvena politika; motijo jih dogme, stavki izrečeni od tega ali onega cerkvenega dostojanstvenika; obešajo se na življenja klerikov in v njih iščejo spotakljivosti; s svojo kritiko določenih pojavov znotraj Cerkve implicirajo, da so bolj sveti od Cerkve in da so oni poslani, da povedo, kako in kaj naj Cerkev počne.
Zelo tipično za tovrstne nominalne katoličane, ki v resnici delajo za protikatoliško stvar je tudi v tem, da si največkrat potuho iščejo v Svetem pismu. Večina vseh herezij je prišla ravno iz subjektivnega tolmačenja Svetega pisma. Zato je eden najbolj pomembnih znakov, pretirano sklicevanje na Sveto pismo.
Medtem, ko so vsi velikani katoliške tradicije želeli svet podvreči kraljevanju Kristusa Kralja, tovrstni zakrinkani heretiki, skušajo Cerkev podvreči svojim zahtevam in svojemu videnju tistega, kar naj bi Cerkev bila. In posebej še katoliški tradicionalisti so na prvi pogled v tem zelo iskreni in na vide upravičeni, a bolj kot jih človek opazuje, bolj vidi, da se v tem skriva nekaj drugega. Katoliška tradicija je in bo vedno ostala. Tisto, kar so govorili papeži in učili cerkveni očetje ni nikamor odšlo in nima roka trajanja. Zato realen katoliški tradicionalizem to vidi in vztraja, a nominalen katoliški tradicionalizem, ki ga preveva gniloba modernističnega tradicionalizma, napada Cerkev, češ da je moderna in modernistična.
Tovrsten nominalen tradicionalizem, gnili protestantistični tradicionalizem samo išče konfrontacijo s Cerkvijo. Opreza za priliko, v kateri bi se lahko zgražal. In tako postane anti, negativističen, kotraren in slednjič: protesten, protestantski. Svoje obstajanje črpa samo še iz tega, da govori in kokodaka, kaj vse v Cerkvi je narobe. Množice ljudi, ki začno spremljati tovrstne heretike, zakrinkane v nominalno in estetično tradicijo, klikajo na članke in videje samo še zato, da bi videli, kaj neki je papež že spet naredil narobe, kaj neki gre v Cerkvi že spet narobe.
Razvije se gniloben anti. Ne obstaja več na svojem temveč le še v negaciji. Kaj nisem.
To je grd in spačen katoliški tradicionalizem, ki najlepšo katoliško tradicijo zlorablja za razkrajanje te iste tradicije. Svoj zanos dobiva le še v tem, da lahko kritizira tega in onega škofa, pa papeža, to in ono cerkveno politiko.
Namesto, da bi se boril s svetom, stoječ na nepremični katoliški tradiciji in bi ponudil alternativo in bi reformiral svoje srce, samega sebe, skuša reformirati Cerkev. Brez težav je mogoče najti vzporednice s preteklimi herezijami, ki so se razvile sredi katoliških občestev.
