Ko sem pred časom, še pred začetkom in ob začetku adventa opazoval spreminjanje podobe naših mest in vasi, sem prvikrat ob tem postal nekako slabe volje. Poprej se mi vsa stvar ni zdela preveč zaskrbljujoča. Prehitro okraševanje ulic in hiš se mi je zdelo trapasto in patetično. V tem sem bolj kot kaj drugega videl ničvrednost požrešne potrošniške kapitalistične mašinerije, ki hoče čimprej začeti prodajati stvari za prihajajočo sezono. Tako vsako leto trgovci še pred Vsemi Svetimi pošiljajo reklame z božičnimi okraski in božičnimi jedmi, ter še pred koncem božičnih praznikov pošljejo ponavadi reklame s fitnes opremo in oblačili, pri čemer ciljajo na patetiko, ki ji zdaj pravijo "novoletne zaobljube".
A letos sem v tem videl nekaj hujšega in globljega. Nekaj, kar mi ni dalo miru. Logično je, da se v adventu nima kaj okraševati z božičnim okrasjem, vendar zakaj se to vseeno počne? Kaj leži za tem? Morda nepravilno dojemanje Božiča in redukcija Božiča na ves december in potem prvega januarja hitro odstranjevanje vse "božične navlake"? Ne. Delno je temu tudi tako, a se še več skriva za tem.
Pred začetkom adventa je revija Ognjišče prinesla zanimivo pismo mladega dekleta, v katerem to dekle opisuje svojo stisko. Najzanimivejše pri tem je bilo njeno gledanje na življenje v oziru na Boga in trpljenje. O tem smo na tem mestu že pisali v postnih razmišljanjih, namreč o krščanskem eksistencializmu, nesprejemanju lastne posameznikove biti in želji po (vsaj delnem) neobstoju (neobstajanju, ne-eksistiranju). Omenili smo takšno krščansko tragiko, ki se denimo pojavi v stvaritvah našega pesnika Balantiča ali v delih krščansko black-metalske zasedbe Antestor. To je želja bo ne-bivanju, ne-obstajanju. Skrita tesnoba, ki se pojavi ob gledanju na lastno bivanje samo. Strah pred življenjem. To ni nujno aktivna želja po končanju življenja, pogosteje je pasivna naravnanost in želja po hipnem neobstajanju. Kako si želim, da bi nikdar ne bil; da bi nikdar ne bival; da bi nikdar ne obstajal. Za podlago temu je dilema, zakaj obstajam; ne: zakaj obstajam kot človek in zakaj obstajamo na svetu, temveč: zakaj obstajam jaz. Tak človek nikomur ne bi odrekel biti, še sovražniku ne, le svoj obstoj čuti kot breme.
In tega bremena ne razreši vera v Boga, niti ne povzroča to breme ne-vera, šibka vera ali mlačna vera, ali napačna vera. Ne. To breme so-obstaja skupno z najpobožnejšo mislijo na Boga in vse verske resnice. In vendar je tam. Delivcu biti, Stvarniku, tak človek boječe in v hudi stiski pravi: čemu si mi podelil to bit (bivanje), čemu si mi vdihnil življenje? To ni golo omagovanje pred trpljenjem, pretirana šibkost in mehkužnost, marveč eksistencialna naravnanost: nesprejemanje svoje biti, nekakšna otopelost tistega osnovnega občutka bivajočega bitja, ki je v tem, da instinktivno ljubi svojo bit. In ker sem nekoč slišal zelo simpatičen argument za vero v Boga, ki ga je izreklo prav tako mlado dekle: v Boga verujem, ker me je ustvaril, se zdi ta neobčutek in manjek instinkta po ljubezni svoje biti, toliko tragičnejši.
Namreč, če nekdo trdi, da veruje v Boga že zato, ker meni, da ga je ta Bog ustvaril (oh, kako bi se pozabavali ob takem argumentu fedora ateisti), ali ni torej nekaj najabsurdnejšega to stvarjenje zavračati in to bit odklanjati ali pasivno sovražiti? In kaj hitro to absurdno stanje privede tudi do absurdnih dejanj. Prav tako sem leto ali dve nazaj slišal za mlado dekle, ki je agresivno končala svoje življenje. Tragičnost tega navidez le še enega samomora v vrsti slovenske samomorilnosti, pa je bila v tem, da je dekle v poslovilnem pismu izrazilo živo vero v Boga in moč je bilo razbrati, da veruje, da bo z zavračanjem svoje biti in celo agresivnim dejanjem zoper lastno zemeljsko obstajanje, našla razumevanje in milost tistega skritega Boga za katerega je nedvomno verjela, da jo je ustvaril.
Seveda je moč veliko teh stisk in naziranj enostavno pripisati mladostnim obupavanjem in psihičnim težavam vendar je nesporno res jasno, kako tragične so te vrste stiske verujočih ljudi, ki čutijo svoje življenje kot popolnoma nepotrebno in svojo bit za breme. Kaj neki bi tak človek lahko sploh storil in si rekel, da bi se mogel izviti iz tega primeža lastne eksistencialne tesnobe in straha. In še pomembnejše je vprašanje, kaj neki ima to skupnega z adventom?
Falzifikacija Božiča
Če se vprašamo zelo na hitro kaj neki je advent potem moramo povedati, da je advent čakanje na Božič. Povedano nekako prostorsko, je hoja proti Božiču. Časovno in prostorsko potovanje do Božiča. Paradoksalno je advent po svoji vsaj zelo zunanji pojavni obliki veliko bolj simboličen prikaz človekovega življenja kot pa post pred Velikim tednom cerkvenega leta. Če je post priprava na borbo, ki je trpljenje in potem bojevanje trpljenja v Velikem tednu ter Kristusova zmaga na Veliko noč, pa advent lahko simbolizira človekovo življenje v smislu tavanja skozi življenje, in Božič -- Kristusov prihod, simbolizira človekov končni cilj. Zmago, snidenje z Bogom.
Težko bi se strinjal s pojmovanjem adventa, ki veli, da je to čas pričakovanja, če to pomeni, da gre za nekaj statičnega, neaktivnega. Je čas pričakovanja, a pričakovanja, ki je del potovanja, aktivnega gibanja. Tako advent zares simbolizira človekovo življenje. Advent je postavljen v temačen čas krajšanja dni in daljšanja mraka z razlogom. V času, ko nas obkroža tema, si teden za tednom prižigamo majhne lučke, majhne plamenčke, ki za silo osvetljujejo naša življenja, naša zemeljska romanja in potem na Božič, prižgemo razsvetljujoče luči, stotine lučk, sveč, svetilk in raznih barvitih in osrečujočih virov svetlobe.
Če to po eni strani simbolizira tavanje človeštva v linearni zgodovini skozi temo oddaljenosti od Boga in nepravega razumevanja stvarstva in Stvarnikovih načrtov, in potem prihod Kristusa z lučjo svoje neposredne božje prisotnosti in dalje vzpostavitev neugasljive zemeljske luči - svete katoliške Cerkve, pa naša življenja posnemajo ravno to potovanje. Naša življenja so advent in naš prehod iz časnosti v večnost je Božič. Mar ne beremo v priporočani adventni božji besedi o Kristusovih opozorilih: bodite pripravljeni, ostanite budni?
Advent je čas težkega prebijanja skozi temne dni do Božiča. In naše življenje je tak advent: je težko prebijanje skozi temo trpljenja in nesmisla.
Zaradi česar me je pograbila jeza nad božičnim okraševanjem ulic in hiš na začetku adventa pa je bilo to jasno videnje, da skuša človek, hote ali nehote, falsificirati resničnost dejstva, da Božič pride po adventu. Falsificirati pa jo hoče na način, da advent neposrečeno zakrinka v Božič in ga potem prodaja ljudem, ki sprejemajo to laž. A brez adventa ni Božiča.
Že če samo pogledamo resničnost tega banalnega okraševanja zunanjih vidikov decemberske vsakodnevnosti, si moramo priznati, da s tem izginja vsak zunanji čar Božiča. Če tiste prikupne lučke gledamo po drevesih mest in javnih svetilkah, ves mesec, nam kmalu postanejo tako vsakdanje, da ko pride Božič ne vidimo zunanje razlike. Tista krama je ista na sam Božič, kot je bila na začetku decembra. Božična drevesca se nam zdijo vse bolj patetična in neumestna tako na začetku decembra kot na sam Božič. In naenkrat ne vemo, kdaj sploh je Božič. Ali naj sploh praznujemo tisti petindvajseti december kako posebno, ali je pač ves mesec Božič in je ta dan le še eden v nizu Božiča. Božične pesmi postanejo vsakdanje, prav nič praznične, če jih poslušamo po radiu med vožnjo na delo ves december.
Falzifikacija življenja
Isto velja za človekovo življenje. Če rečemo, da je človekovo življenje advent in tema tegob in trpljenja ter da je končno dokončanje tega življenja, v smislu premaganja vseh preizkušenj in ohranjanja lojalnosti do Boga ter končno snidenje s tem skritim Bogom, Božič, potem moramo razumeti, da je življenje samo nujno nekaj relativno težkega, neprijetnega in neudobnega. A problem, ki pri tem nastane je v tem, da danes negiramo to resnico in skušamo trditi, da je življenje lahko srečno, udobno, prijetno, skratka, da je življenje lahko Božič. Zato je ta falzificiran Božič, ki ga gledamo že od prvega decembra dalje, v resnici prispodoba za falzificirano dojemanje življenja. To falzifikacijo življenja, ki veli, da je življenje lahko srečno, udobno in brez trpljenja, propagirajo predvsem materialisti, ki živo verjamejo v "lepoto" absurdno-banalne ničevosti prerazporejajočih se atomov, a jo danes propagira tudi pomehkuženi idealizem raznoraznih verstev in duhovnosti. Na žalost se ta pomehkuženost najde tudi znotraj katoliškega občestva. Tu otroci in mladina in slehernik sploh, posluša o možnem udobnem, srečnem in lepem življenju, ki ga ni treba boriti, ni treba trpeti, temveč enostavno lebdeti skozenj, kakor da bi se sploh nikoli ne dotaknil teh trdih tal, na katerih se odvija vsa resnost in resničnost življenja.
Zaradi te falzifikacije, tega nesprejemanja adventa in zaradi tega permanentnega stanja "božiča", človek ne sprejema življenja na način, kot bi ga moral, da bi lahko ostajal na svoji bojni poziciji, na svojem mestu, ki mu ga je podelil Bog, da bi mogel tam izkazati svojo lojalnost Njemu. Človek je zaveden v ničvredno mišljenje in upanje o lepem, srečnem in udobnem življenju, kjer bo lahko statično, negibno stal v neokrnjenem koščku svojega prostora pod božjim soncem. Kdo ni že kdaj sanjal o majhni hišici na robu gozda, kriti s slamo, v kateri prasketa odprt kamin in kjer bi lahko s svojo družinicio živel srečno življenje? A to je podoba ničevosti, nesprejemanja resničnosti, trdote in resnosti življenja. Življenje ni statično, v njem ni zatočišča, kjer bi človek mogel udobno in srečno stagnirati. To so obljube šarlatanov, ki trgujejo s čudotvornimi zdravili za realizacijo sreče človeškemu rodu, kakor bi temu rekel Mussolini.
Ker je ta falzifikacija življenja v neko možno udobnost tako prevladujoča in v nas sili z vseh strani, pa nas lahko kaj kmalu potegne v svoje kremplje, kjer bomo verovali v ta zemeljski raj, v ta čudotvorna zdravila. To pa povzroči otožnost, melanholijo, pesimizem, depresijo, žalost in končno samomor. Kako neki bi človek ne razmišljal o samomoru, če pa hlastaje išče tisto obljubljano srečo, tisto realizacijo statičnega in udobnega življenja, ki se mu vse bolj odmika in odmika in ki je ne more nikoli doseči? Od vsepovsod v nas butajo slike, drobci lepega, srečnega, udobnega in neokrnjenega življenja, vidimo ga v slikah preteklosti, v dovršenih reklamah, literaturi, na ulicah, v zgodbah pripovedujočih ljudi ... in mi ostajamo osamljeni, nesrečni, neizpolnjeni, zapuščeni, razočarani, ničvredni, nerazumljeni. Kako bi to ne vodilo v depresijo in v samomor? Tako tudi verujoči človek, ki zaupno veruje v Boga, meni, da je problem v njem samem. Da je zemeljska sreča in udobnost sicer možna, a je on sam eksces, trn, ki štrli iz lilije. Njegova bit, njegovo življenje, je napaka in s svojim obstojem krade zrak in čas ljudem in Bogu. Vsepovsod je sreča in udobnost, sam pa stojim tu poražen, neuspešen in ničev. Kako, da ne dosežem tiste sreče in tistega udobja? Samomor.
A to je potvorba življenja, falzifikacija življenja. Resnična ničevost je v udobju in tisti lažni osrečujočosti statičnega življenja. Pravo življenje pa se bojuje, trpi, propada in razpada, iz minute v minuto se bliža koncu -- Cilju.
Resničnost življenja
Življenje je in bo ostalo advent. Hoja skozi temo. Aktivno romanje in nenehno gibanje, aktivna transformacija v vse boljšega, zrelejšega in trdnejšega človeka. Mi zaničujemo udobno življenje!, pravi Mussolini. In mi to ponavljamo za njim. Ta naravnanost je predpogoj resničnega, zdravega, treznega in pravega življenja. Veselega in v resnici srečnega življenja, ki je v izpolnjevanju svojih dolžnosti pred skritim Bogom.
Že pred časom sem uporabil prispodobo človekovega življenja. Človekovo življenje kot celoto najbolje simbolizira navaden vojak, ki je bil mobiliziran in poslan na fronto. Vržen je bil na bojno polje in rečeno mu je bilo, da se bori za cesarja. Nikoli ni še srečal tega cesarja, slišal je le za njegova navodila in slišal je, da je treba biti cesarju lojalen in ubogati povelja. Nikoli ni videl cesarja in prepričan je lahko, da ga najbrž tudi nikoli ne bo. In vendar ostaja lojalen temu cesarju, bori se in izpolnjuje svoje dolžnosti. Če mu je dano napreduje, če mu ni, pade. Tako je tudi človek vržen v svet s preizkušnjo, da bi se boril in ostajal lojalen skritemu Bogu, kljub preizkušnjam in kljub vsem križam in težavam. Človek se bori, zaničuje udobno življenje in postaja vse bolj vreden imenovati se dober človek.
"Za fašizem svet ni le materialni svet in viden samo na površini, kjer je človek od vseh drugih bitij ločena samostojna osebnost, podvržen zakonu narave, ki ga nagonsko žene živeti egoistično in trenutnemu uživanju predano življenje. ... Razume poslanstvo, ki zatira nagon po življenju, zajetem v ozki krog uživanja, ga povzdigne v dolžnosti vzvišeno življenje, prosto časovnih in prostornih mej: življenje, v katerem s samoodpovedjo, z žrtvovanjem svojih osebnih interesov, smrti same, realizira osebnost tisto povsem duhovno eksistenco, v kateri je njena človeška vrednost." Tako pravi Mussolini.
Ali kakor je zapisala Ruth Schaumann:"Ker živim, trpim.
Če bi ne trpela, bi ne živela.
Če bi radost bila vsakodnevna hrana,
bi vsak dan rastla v smrt."
Kaj bi torej mogli reči takemu dekletu ali kateremukoli človeku, ki stoji v tej grozi ekzistiranja, razpet med Bogom in svojim sovraštvom do lastne biti? Rekli bi mu, da življenje zahteva od njega borbe in da naj sam ničesar ne zahteva od življenja. To življenje je prekratko in preveč ničevo, da bi ga mogli smatrati za kaj več od tistega, kakor se nam kaže. Tiste krinke lepote, udobnosti in sreče pa lahko brez napora stržemo z njega.
"Fašizem zahteva aktivnega in z vsemi svojimi močmi v akcijo vpreženega človeka: terja od njega možatega spoznanja obstoječih težav in pripravljenosti, da se jim zoperstavi. Življenje pojmuje kot borbo, misleč, da pristoji človeku doseči takšno, kakršno je resnično dostojno njega, tako, da najprej samega sebe pretvori v (fizično, moralno, intelektualno) orodje, s katerim ga more zgraditi. Tako posameznik, tako narod, tako človeštvo." Dodaja Mussolini.
A taka naravnanost ni neka naravnanost zagrenjenosti, permamentne objokanosti in otožnosti. To je naravnanost veselja in prave posvečene brezbrižnosti. To je naravnanost resnične sreče v akciji, v trpljenju, v transformaciji in končno v obvladovanju življenja, v vse večjem gospodovanju nad življenjem. To je aktivna, vesela, suverena in ponosna naravnanost borbene upornosti in napadanja ničevih predstav o življenju in človeku.
