Odkrivajmo simbole - Strastno ljubiti Državo 2.

Knjiga, ki ji jaz pripisujem veliko vrednost v smislu, da mi je pomenila neko osnovo za moj odcep v razmišljanju proč od demokratsko-liberalkonservativne moderne misli, je gotovo ta z naslovom "Odkrivajmo simbole", avtorja Alfonsa Rosenberga. Ta knjižica, ki sicer ni nekaj, kar bi človek vzel v roke in bi mu spremenilo gledanje na svet in ga usmerilo v pravilno gledanje vseh stvari, je meni osebno pomenila nek prelom.

Čeprav je sicer knjižica zasnovana kot nek uvod v meta-simboliko, intrinzično simboliko človeštva in njegovega zretja v svet, pa je implicitno vendarle kritika modernega, če imamo z "modernim" v mislih post-razsvetljensko, redukcionistinčno in banalistično bivanje zahodnega človeka v zadnjih stoletjih.

Alfons Rosenberg je bil nemški žid, ki se je spreobrnil sprva v protestantizem, kasneje med drugo svetovno vojno pa še v katolicizem.

V knjigi Rosenberg strnjeno in jasno pove nekatere zaključke, ki bi jih težko našli v katerikoli knjigi izdani leta 1987. Tako denimo naj naštejem le nekatere:

"Toda z renesanso, ko ni več v ospredju predsokratično-mitično, temveč abstraktna logika izumrle grške kulture, se vedno bolj uveljavlja 'stvarna' podoba sveta, ki sloni na poznavanju vzročnosti naravnih zakonov. To pa je končno vodilo k razboženju sveta in k razčlovečenju človeka. Tudi krščanstvo se je podalo v ta preobrat, ki je slednjič vodil v revolucijo. Najprej se je sicer upiralo, kot to kaže ravnanje Cerkve v primeru Galileja, ki ga danes sicer precenjujemo. Človeka je vedno bolj pritegovalo vse, kar je povzročalo prevrat vrednot. Najglobljih posledic tega pa Cerkev dolgo ni predvidela."

V tem kratkem odstavku, napisanem leta 1984, tako Rosenberg pove toliko stvari, za katere so morda prej, gotovo pa kasneje, mnogi potrebovali dolge traktate in razdrobljeno in ekscentrično miselno tavanje. Rosenberg v tem kratkem odstavku pove več kot vsa neoreakcija (NRx) težko pove v vseh svojih dolgovezenjih in lovu svojega lastnega repa širom interneta. Tudi ravno zaradi Rosenberga sem tako vedno čutil nekakšno nestičnost z "intelektualci", ki sem jih srečeval tako v branju raznih katoliških revij in filozofskih knjig, kot tudi kasneje v branju in interakcijah na internetu.

Medtem, ko mnogi še danes skušajo razvozlati izvore težav in problemov, sem jih sam že videl ravno pri branju Rosenberga ali kasneje npr Guardinija. Če bi vzeli v roke Rosenberga, bi jim bilo mariskaj prihranjeno.

Če razčlenimo zgornji odstavek, dobimo iz njega več uvidov: negativne lastnosti grške kulture, za katero Rosenberg uporabi izraz "izumrla grška kultura", kar je zelo podobno kritičnemu odnosu Theodorja Haeckerja do vidikov antičnih Grkov, za katere ta Nemec pravi, da je malo katera kultura tako povsem izginila iz obličja zemlje, kot antična grška. Dalje, negativne lastnosti renesanse, implikacija, da je pozitivizem in naturalizem pomenil bistven hendikep za našo kulturo. Dalje opozori na "razboženje sveta", kar direktno poveže z "razčlovečenjem človeka", s čimer implicira negativen pogled na današnji moderni razvoj. In potem omeni "revolucijo", kar je zelo zanimivo, saj z njo ne misli npr. na komunistično revolucijo, marveč s tem izrazom zaznamuje splošen odmik od tiste krščanske linije, ki je ustvarila Evropo. Sam sem to pred leti imenoval "velika liberalna revolucija", a je ta izraz najbrž nezadosten in reducira vso implikacijo, ki jo izraz "revolucija", v resnici vsebuje. Ta "revolucija" je tisto v čimer se nahaja denimo naziranje Justina Stanovnika o uporu "non serviam". Pač Rosenberg z njo misli še veliko več.

Dalje Rosenberg omeni določene probleme ali delno krivdo Cerkve, ki se je podala ali bila posredno udeležena v temu hiper-humanizmu. In brez vsakega zadržka mimogrede omeni, da je Galileo "precenjen". Nakaže problem "prevrata vrednot", v katerem moramo iskati vzroke naših težav itd. Skratka v tem kratkem odstavku je povedano toliko stvari, da človek kar težko verjame.

A kar Rosenberga dela posebej zanimivega in koristnega je tudi njegov strikten pogled na stvari in tako denimo v svojem oziranju po "odkrivanju simobolov", tudi jasno opozori na problematičnost Carla Gustava Junga in Sigmunda Freuda, kljub temu, da je bil Jungov znanec in jima priznava koristnost pri odkrivanju simbolike.

Naslednja zanimivost Rosenbergovega pisanja je tudi v tem, da on ne piše o "duhovni katastrofi", kakor on to imenuje, tako da bi začel s tem in to postavljal v sam center svojega pisanja in razmišljanja, s čimer bi imel videz bodisi ničeve sentimentalnosti bodisi obsedenosti z obupom. Njegov tekst se ukvarja s točno določeno temo in medtem naniza probleme in stanja, kakor da bi bila povsem razvidna in jih šele potem posredno raztolmači bralcu. Rosenberg poleg "duhovne katastrofe", govori o "razdoru zahodnega duha", "duševnih 'kužnih' boleznih". V vsem tekstu je prisotna pristna katoliška otrtodoksnost, prav tisto, kar bi lahko trdili, da je bistveno: da je svet ustvarjen za človeka in, da je človekova duša po naravi krščanska. Torej ravno tisto, kar poudarja tudi Guardini. Rosenberg napade tudi protestantizem in tako v resnici privede vso stvar od začetka do konca. Antika, renesansa, humanizem, protestantizem, moderna.

Knjiga sama na sebi je dokaj težka v smislu, da govori o simbolih, ki niso znaki, temveč so tiste globlje podobe, ki jih gledamo z duhom. Težko bi odgovoril na vprašanje, o čem zares govori ta knjižica. Sam smatram, da govori o simbolih v smislu gledanja na arhetipe o katerih govori Jung, s tem, da jih Rosenberg dojema kot duhovni jezik, duhovno govorico realnega Boga, ki je naš troedini Bog, ki je poslal svojega Sina in ki je postavil sveto katoliško Cerkev. Rosenberg se tega drži z gorečo in neomajno "ortodoksnostjo", z razliko od mnogih katoliških avtorjev, ki radi ob teoriziranjih, verske resnice pospravijo v predal in veselo izstopijo iz okvirjev katoliških resnic.

Rosenberg postavlja križ v sam center vse simbolike in ga imenuje za "simbol vseh simbolov". Zanimivo pri tem je, da posveti celo podpoglavje kljukastemu križu, pri čemer na nobenem mestu niti z besedo ne omeni kakršnekoli moderne uporabe tega simbola, kar naredi to pisanje toliko bolj zanimivo, saj ne čuti nobene potrebe, da bi govoril o nemškem nacionalsocializmu ali čem podobnem.

Naslednji odstavek iz te knjižice, ki je sicer vzet iz Rosenbergove knjige Die Welt im Feur (Svet v ognju), in je naveden le v prevajalčevi spremni besedi, je odkar sem prebral to knjižico vedno spremljal in delno oblikoval moje gledanje na svet.

"Pripadamo pokolenju, ki doživlja vojne, revolucije, inflacije; laž, verolom in spremembo vseh načel, ki morajo držati kot pravila narodov in svetovnega dogajanja. Staro pada in nekaj novega še ni nastalo."

Zapri računalnik in počakaj, da gre vse k vragu - Strastno ljubiti Državo 1.

Naj začnem na koncu. Zadnje čase zelo malo objavljam na teh blogih in kdo bi pomislil, da sem enostavno izgubil interes, naredil križ čez vse skupaj in se začel poditi za še manj pomembnimi rečmi. A temu ni tako. Res je, da je sedaj moje življenje veliko bolj zasedeno in imam veliko manj časa kot še pred letom, a vendar težko opišem kolikokrat v zadnjih sedmih mesecih sem se usedel za računalnik in skušal spisati nek blog. Ničkolikokrat sem videl kaj kar me je nagnilo k pisanju, ali prišel do kakšenega uvida in se lotil pisanja. Veliko je teh nedokončanih blogov, ki niso objavljeni, so pa začeti. Čemu je tako?

To predvsem izvira iz mojega zaključevanja svetovnega nazora v nekaj, kar sam imenujem "vanitasizem". To prepričanje bazira na logičnih zaključkih mojih spraševanj, iskanj in teoriziranj. Kar pa je v tem kontekstu pomembno je le to, da sem skladno s tem naziranjem prišel tudi do uvida, da se nima smisla ničesar spreminjati, ker smo v zatišnem času, ki bo trajal relativno dolgo, v njem pa bo prišlo do ekstremizacije absurdov, kar se bo sprevrglo v krizo iz katere bo potem izšel nek red. Jaz sam pri tem ne morem storiti ničesar, kot da morda pripravim nek kompakten svetovni nazor in ga ponudim v teoriziranje in kritiko, da bi s tem nekoliko doprinesel k tisti eventuelni restvaraciji, ki bo sledila, ko bo to obdobje prešlo. A mene najbrž tedaj niti ne bo več tu, ker človeška življenja so kratka in nepomembna gledano zgodovinsko, pa tudi če bi bil, ne bi imel nikakršnega mesta v tistem kritičnem toku, ki bo preobrazil družbo.

Tako sem se pred kratkim usedel za računalnik, da bi na tem mestu spisal blog v katerem bi kritično opozoril na glamurizacijo in fetišizacijo samomora in pedofilije, ki se pojavljata v medijih in družbi trenutno in zadnjih nekaj let. Blog sem začel s svojim lastnim prepričanjem, da vedno velja tista, menda Nietzschejeva, trditev, da ako zreš v brezno, bo brezno pogledalo vate. Sam sem se tega izreka v življenju vedno držal in nisem želel zijati v grde in absurdne ekscese, ki jih posebej v zadnjih desetletjih in stoletju producira človeštvo. Prepričan sem, da se je treba takšni grdoti ogniti, kljub temu da ji aktivno nasprotujemo in jo želimo pokončati, vendar ne zijati vanjo! Zato sem rekel, isto velja za to fetišizacijo pedofilije in posebej še samomora, ki ima v naši družbi naravnost značaj glamurja in vsak samomorilec je smatran za junaka, ki ni nič kriv za svoje dejanje, le okolica je kriva, delodajalec, družina, mediji, politika -- ti so krivi, da se nekdo umori, tako nam pravijo. Ampak sem si rekel, kaj pa bo ta blog doprinesel k čemur koli? Nič. Družba bo še dalje glamurizirala samomor, pedofilija bo še naprej obravnavana kot nekaj privlačno-žgečkljivega, kar mediji izkoriščajo z bombastičnimi naslovi in mase klikajo nanje. Karkoli napišem ne bo zares spremenilo česar koli. Zato, sem si rekel, zapri računalnik in počakaj, da gre vse k vragu.
  
Ne poznam povprečnega bralca in uporabnika interneta, a sam težko berem novic, ki jih redno producirajo levičarski in v zadnjih letih še posebej "desničarski" mediji. Namreč tiste novice, ki govorijo o največji grdoti človekovega delovanja v svetu. Ali je v meni ostalo nekaj tiste "klerikalne" naravnanosti, ki je že v devetnajstem stoletju nasprotovala takemu časnikarstvu, ali pa sem enostavno preobčutljiv,

Zdaj je prav, da gre vse narobe v državi, družbi, narodu, Evropi, svetu. Prav je, mora iti narobe. Ker le če bo šlo vse narobe, se bo sesul ta trenutni liberalistični "totalitarizem". Najslabši in najmanj koristni so ti, ki skušajo nekaj na pol popravljati in dajejo lažno sliko, da nasprotujejo temu liberalizmu, npr. italijanska desnica, ruska plutokracija, madžarska desnica itd. To so liberalistični mameluki, pa če to hočejo biti ali ne, kajti oni zaustavljajo drvenje v prepad, kot človek, ki skuša zavirati avtomobil na spustu tako, da z nogo, ki jo moli skozi vrata, drsa po vozišču. Prej, ko bo šlo vse k vragu, prej bo prišlo do propada iz katerega bo nastala naravna in organična radikalna opozicija liberalizmu, ki bo ta liberalizem zatrla.
 
Takšno naziranje pač ni aktivni "accelerationism", niti ni pasivnost ali resigniranost. Mi lahko še vedno aktivno živimo svoja življenja, še vedno se borimo in skušamo spreminjati, vendar tega ne počnemo v maniri vkomponiranosti v ta docela zblaznel sistem, marveč moramo postajati duhovna avantgarda, ki živi življenje v bojeviti (kontra)revolucionarni naravnanosti na svet in družbo. To je junaštvo nasprotovanja in zaničevanja vsega pomehkuženega, udobnega in ničevega, kar v človeku sploh sproža instinkt, da soustvarja liberalizem. Razumevati življenje kot borbo, kot nenehno stremljenje k dobreu vkljub vsem težavam in trpljenju, to je tisto, kar nam daje smisel sredi tega ničvrednega bivanja. "Mi smo zoper udobno življenje!" recimo za Mussolinijem.
   

Strastno ljubiti Državo - interludium

Miselna lenoba je produkt produktivnega, polnega, zanimivega življenja. Kdor ima zanimivo življenje, kdor izkuša veliko novih reči, potuje, skrbi in se ukvarja s svojo družino, tak človek je intelektualno gledano zaostal. Globina misli takega človeka ne seže globlje od zelo banalnih retoričnih izhodišč in naziranj, ki jih je mimogrede kje pobral in jih ne zna razložiti.

Na drugi strani je človek, katerega življenje je prazno, nezanimivo, dolgočasno in recimo povsem iskreno: osamljeno, intelektualno zelo razvit. Globina njegove misli sega včasih v nedoumljive globočine. Tak človek presoja stvari na precizen in artikuliran način. Zanj je vsaka stvar predmet globoke refleksije in tak človek ustvarja povsem drugačen pogled na svet.

Tako denimo so bili vedno najboljši misleci, najbolj produktivni duhovi tisti ljudje, ki so bili realno gledano osamljeni, njihova življenja so bila prazna in nezanimiva. Bili so to ljudje, ki niso imeli družin in njihovo socialno življenje se je vedno vezalo na ozke pašnike intelektualnega kroga v katerem so obstajali. Immanuel Kant, Soren Kierkegaard sta samo dva primera.

A naravnost bizarno bi se bilo vpraševati, kateri človek je boljši. Jasno je, da prvi. Drugi človek je samo produkt te čudne kuge, ki nehote zadane človeka, če ni dovolj pozoren v svojih mladih letih.

Seveda ni rečeno, da socialno zelo aktiven človek ne more imeti globokih idej in časa za premislek in prav tako ni rečeno, da človek, ki je osamljen in katerega življenje je prazno in nezanimivo, nujno producira globoke misli. Nikakor. A eno je vendar gotovo. Tak človek, ki je osamljen in katerega življenje je prazno, je nehote podvržen temu, da mu misli vse pogosteje in pogosteje zahajajo v globoka eksistencialna vprašanja.
 
V nadaljevanju bom predstavil nekaj lastnih vprašanj, ki so se mi skozi leta porajala in na katere sem našel tako ali drugače odgovor. Ta razmišljanja bodo torej nekoliko bolj osebne narave in si kronološko morda ne bodo sledila v pravem vrstnem redu, četudi je sicer to cilj.