Na drugi strani je človek, katerega življenje je prazno, nezanimivo, dolgočasno in recimo povsem iskreno: osamljeno, intelektualno zelo razvit. Globina njegove misli sega včasih v nedoumljive globočine. Tak človek presoja stvari na precizen in artikuliran način. Zanj je vsaka stvar predmet globoke refleksije in tak človek ustvarja povsem drugačen pogled na svet.
Tako denimo so bili vedno najboljši misleci, najbolj produktivni duhovi tisti ljudje, ki so bili realno gledano osamljeni, njihova življenja so bila prazna in nezanimiva. Bili so to ljudje, ki niso imeli družin in njihovo socialno življenje se je vedno vezalo na ozke pašnike intelektualnega kroga v katerem so obstajali. Immanuel Kant, Soren Kierkegaard sta samo dva primera.
A naravnost bizarno bi se bilo vpraševati, kateri človek je boljši. Jasno je, da prvi. Drugi človek je samo produkt te čudne kuge, ki nehote zadane človeka, če ni dovolj pozoren v svojih mladih letih.
Seveda ni rečeno, da socialno zelo aktiven človek ne more imeti globokih idej in časa za premislek in prav tako ni rečeno, da človek, ki je osamljen in katerega življenje je prazno in nezanimivo, nujno producira globoke misli. Nikakor. A eno je vendar gotovo. Tak človek, ki je osamljen in katerega življenje je prazno, je nehote podvržen temu, da mu misli vse pogosteje in pogosteje zahajajo v globoka eksistencialna vprašanja.
V nadaljevanju bom predstavil nekaj lastnih vprašanj, ki so se mi skozi leta porajala in na katere sem našel tako ali drugače odgovor. Ta razmišljanja bodo torej nekoliko bolj osebne narave in si kronološko morda ne bodo sledila v pravem vrstnem redu, četudi je sicer to cilj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar