Velika težava na današnji desni metapolitiki je ta, da so vsi njeni glasovi in različni centri, okrog katerih se grupirajo desne pozicije in desne alternative, same po sebi intelektualno reakcionarne v najslabšem pomenu te besede in da ne zmorejo nobenega novega preboja v misli. Vsa njihova naziranja so nenehno ponavljanje enih in istih zaključkov, ki jih tudi sami niso sposobni razložiti, ali pa se docela zanašajo na tujino, da od tam črpajo "nove" ideje iz tamkajšnjih intelektualnih centrov, ali pa da skušajo z nekakšno samo-prevaro prodajati preteklost kot nekakšno bodočnost.
Ampak pravi intelektualni preboj se vrši ravno tam, kjer smo sposobni prevprašati dejstva, ki nam jih ponujajo dvorni žreci in "demokracija" kot takšna in se bodisi obrnemo zoper njih, ali pa jih sprejmemo iz svoje lastne racionalizacije in vsled lastne doktrine. Tako denimo je bilo nujno, da je na desni metapolitiki prišlo do popolne zavrnitve zaveznikov med drugo svetovno vojno in do poenotenja, da so zavezniki tisto prvinsko zlo, ki je doprineslo do moralnega uničenja Evrope. Še pred desetimi leti vsi niso bili takšnega mišljenja. Mnogi na desni metapolitiki so še vedno "prižigali kadila" zaveznikom. Danes ni resnega "intelektualca" na desni metapolitiki, ki bi si drznil hvaliti zaveznike.
Druga podobna stvar se je zgodila na širšem, lahko rečemo globalnem področju zgodovinopisja in nasploh družbe. To je stvar križarskih vojska. Ta tema je bila nekdaj, poleg inkvizicije, najbolj priljubljena retorična puščica, ki so jo liberalci in vzhodnjaki vseh vrst metali zoper krščanstvo, katoliško Cerkev in zahod. Danes že obstaja konsenz, da križarske vojne niso tisto, za kar se jih je toliko časa prikazovalo. Danes redko še slišite o križarskih vojnah; ta retorični nastavek uporabi vsake toliko le še kak zares moljast intelegent, ki je bil predolgo zaprt v svoji kamri. To historično hiperbolo so nam denimo pomagali razbiti t.i. novi ateisti (new atheism), ki so naredili premik iz ateističnih generalizacij v fokusirano ocenjevanje religioznih izrazov. S tem so do neke mere izvedli historično revizijo in korigirali napačno videnje tega zgodovinskega pojava. To nam je koristilo, tako kot ves novi ateizem, katerega derivativna funkcija, sicer povsem nehotena, je bila vznik intelektualnega anti-ateizma in naposled t.i. neoreakcije, internetnega temnega razsvetljenstva in naposled alternativne desnice in drugih marginalnih desnih grupacij.
Do tega je pripeljalo kritično, nezaokvirjeno mišljenje, ki je sicer samo po sebi slabo, ker pogosto rojeva slabo. A zavedati se moramo, da smo v dobi samozavedajočega in samoozaveščenega se demosa, ki je sprejel nase breme, da določene reči avtonomno sprejme, ne da bi to instinktivno ali (zunaj sebe) avtoritativno bilo terjano od njega nezavedno in s silo, ki se ji brez ugovora podvrže. Zato smo, hoteli ali ne, v dobi, ki je doba človeške neinstiktivnosti, v dobi vse večje distance človeka od silnic, ki bi ga določale, omejevale in usmerjale. Človek se vse bolj osvobaja vsake tipično človeške določenosti in zato vse bolj pogosto potrebuje razumski, neinstiktiven in hoten korak do tistega, kar je res in kar je prav.
Če je nekdaj človeka že sama okolica, najsi bo naravna ali družbena vlekla k dobremu, instiktivno človeškemu in pravičnemu, saj je bil podvržen silnicam, ki so ga omejevale in se je kalil iz ponižnosti in pomanjkanja v dobrega človeka, danes temu ni več tako in poklicani smo, da sami sebe zavestno omejujemo, zavestno premagujemo udobno in slabo ter težimo k dobremu, pravemu. Zato je to doba torej, ki nas sili da smo kritični in da v mislih ne stagniramo, marveč iščemo in skušamo razumeti.
Tako se mi zdi v današnjem času največji problem desnice v tem, da miselno stagnira, da ne zmore nobenega intelektualnega preboja. Vsake toliko se očita, da je bila stara katoliška desnica in da so bili katoliški intelektualci reakcionarni pri čemer je prisotna implikacija, da je bila to gnila banalna reakcija, ki je samo skušala ohraniti pat položaj. A to je daleč od resnice. Ona reakcija je bila intelektualno smela, revolucionarno protirevolucionara, aktivno transformacijsko reakcionarna, ki je sicer res imela nekatere defetistične elemente v sebi, ki so ji parazitirali znotraj nje in jo skušali odvrniti od njene aktivne vloge v svetu. A današnji desničarji so reakcija v najslabšem pomenu te besede, da o katoliških "aktivistih", najsibodo "moderni" ali "tradicionalni" niti ne govorimo. Vedno mi pride v spomin dr. Aleš Ušeničnik in njegovo naziranje o kapitalizmu, ko slišim pametovanja katoliških liberalcev ali "tradicionalistov" o socializmu, če želi država pomagati državljanom, ali ko se povečajo plače zdravnikom.
Aleš Ušeničnik je naravnost terjal smrt kapitalizma. Danes menijo, da so bili naši katoličani ujetniki dihotomije, dualizma, najsibo ekonomski ali politični ali celo moralni. Vendar ne. Katoliška misel, slovenska metapolitika, gnana od Mahničeve terjane samorefleksije, razkrinkavanja neresnic in predvsem polresnic, je rojevala zares "napredno" intelektualno silo, če z "naprednim" mislimo zares čas presegajoče, kontra-revolucionarno in kontra-stagnacijsko, rekli bi celo: kontra-reakcionarno. A ta misel je bila zares aktivna, presnavljajoča, bila je kritična afirmacija in ne kritika zavoljo kritike same, kakor se pojavlja kasneje v emigraciji ali katoliški misli.
Zato je naša misel danes lahko le mahničevska in ušeničnikovska, ali pa bomo stagnirali. Tega mnogi ne razumejo. Kdor želi črno-bele odgovore, dualističen pogled na svet, tega ne razume. Ti bi radi, da vedno obstaja patetična dihotomija. Po otročje naj bi idealizirali eno in demonizirali nasprotno. Naj ne bi verjeli v radikalno in fundamentalno človeško ničevost in nezadostnost in bi verjeli v človeško absolutno dobro, ki ga kvari neka slaba eksterna sila. A marsikaj je absolutno slabega, nič pa ni absolutno dobrega, kar prihaja od človeka samega. Zato so tako vsega zaničevanja vredni ti, ki si ustvarjajo neke toteme v obliki sorošev in who-jev. Ti, ki menijo, da nas skuša zasužnjiti elita, neka zunanja sila in ki idealizirajo vse, kar nam je tujega in demonizirajo vse, kar nam je bližnje. In zopet, bi ob tem oni verjetno skušali to kritiko zbanalizirati v dihotomijo: kritika kritike bližnjega pomeni idealizacijo bližnjega. Ne. Tu je že zgrešena poanta in dokaz miselne stagnacije. Vse se začne in konča v posamezniku. Ljudje, ki so protestirali spričo nošenja mask, regulacije gibanja so ljudje, ki niso protestirali ob nenadzorovanem priseljevanju tujerodnih ljudi v evropske države, ob nasilju tujerojakov po zahodnih mestih. Ljudje, ki se postavljajo z odstranjevanjem naravovarstvenih aktivistov sestavljenih iz žensk in starcev s cest, so ljudje, ki ne odstranjujejo nasilnih tujevercev in tujerojakov s cest.
