"Ko vodilna ideja po hierarhiji ni bila več 'dobro', temveč 'lepo' -- čemur pravijo renesanca -- se je začel razkroj in rezultat ni polnost zla, pač pa prepadna grdota človeških duš v naših dneh."
-Theodor Haecker
V letu 2016 in začetkom leta 2017 sem nameraval na tem projektu zagnati nekakšen agregator vsebin iz desnega spektra, ki bi s kratkimi opisi, povzetki in komentarji objavljal povezave na aktualna dogajanja na, tedaj še precej živahni alternativni desnici. A ker sem s stvarjo odlašal in sem se preveč ukvarjal s formatom, se je vse skupaj odpelajlo mimo zaradi določenih razlogov, o katerih sem že govoril.
Seveda ni to nič obžalovanja vrednega, vendar pa se mi zdi škoda, da nisem 'ovekovečil' določenih najzanimivejših prigod in nezgod alternativne desnice. Ena teh bi bil gotovo tudi Matthew Heimbach in njegova pot po belem nacionalizmu Združenih držav Amerike. Do Heimbacha sem bil nezaupljiv že, ko sem ga prvič videl s pravoslavnim križem okrog vratu paradirati po Ameriki. Nobena skrivnost ni, da sam ne prenesem pravoslavcev, ki niso nič drugega kot protoprotestantje in iz njihovih sred ne pride nič zares dobrega in koristnega, zgolj slabo, škodljivo in razdirajoče.
Zato nas je vse nasmejalo v marcu 2018, ko je bil beli nacionalist, načelnik 'Traditionalist Workers Party' Matthew Heimbach aretiran zaradi nasilja v družini, potem ko je njegov tast odkril, da ima Heimbach afero s svojo taščo. Temu jaz rečem: najpristnejši tradicionalizem! Podobno, kot vrhunska morala mlade 'prolife aktivistke', ki si je prepoznavnost gradila na nominalno krščanski platformi. Ta morala je v zrak izpuhtela ob prvem moškem, ki je bil v njeni neposredni bližini! Ves ta tradicionalizem, nacionalizem, ki je grajen na plitvi estetiki pogasi že prvi piš vetra. Zato je estetika tako škodljiva.
Seveda je stetika po eni strani logična in če vzamete belemu nacionalizmu estetiko, bo z njo odpadlo tudi 75% ljudi, ki se oklicujejo z nacionalisti in podobnimi pridevniki. Kajti tako, kot je v začetku fašizma, ideologija prihajala za akcijo, kakor je poudarjal Mussolini, tako danes akcijo nadomešča estetika družbenih omrežij in občasnih grafitov ter plakatov. A ideologija, doktrina, kje je ta? Sploh obstaja? Pred časom sem že opozoril na zavoj Grega Johnsona, ki je eden od bolj proaktivnih ideologov belega nacionalizma danes. Dolgo je trdil, da je svobodna in pluralna družba ideal belega nacionalizma. Po debati z nekimi nasprotniki si je moral priznati, da je takšno stališče nevzdržno in je spisal nekaj besed o paternalistični svobodi. Zato, ker tudi pri njem je bila estetika pred ideologijo.
In logično je reči danes mladini in širšemu krogu ljudi: mi si samo prizadevamo, da bi se naša rasa ohranila in to zahtevamo tudi za vse druge rase; nič drugega nočemo! Po njihovem mišljenju naj svet ostane takšen, kakršen je, le zasigurati je treba obstoj svojih ljudi in prihodnost belih otrok.
Kakšno infantilno razmišljanje. In po drugi strani niso nominalni tradicionalisti s svojim 'uporom modernemu svetu' nič boljši. Že neštetokrat so dokazali, da je njihov tradicionalizem samo estetika, prazna reč. Potem pa tako kot prej omenjeni tradicionalist Heimbach ali slovenska 'aktivistka', ne zmoreta niti toliko volje, da bi držala noge skupaj.
Ravno pred kratkim je namreč Heimbach pred spletno kamero stopil z razvito persono. Beli nacionalist, tradicionalist in pravoslavec Matthew Heimbach je postal 'nekdanji beli nacionalist', ki se odslej trudi za rešitev ljudi iz pekla belega nacionalizma in se zavzema za socialistične ideale. Še en spreobrnjenec. Že pred leti sem na Črna garda iz kota! pisal o fenomenu, kako mnogo skinheadov in nacionalsocialistov prestopi v vrste antifašistov in anarhistov. Zakaj? Zato, ker ni ideologije, ker je vse samo estetika. Nominalni tradicionalizem, pravoslavni križi, črne obleke, dixie zastave, pozdravi, grafiti... vse sama estetika, sama pozunanjenost.
Danes mnogi menijo, da je na vzhodu še veliko pristnega krščanstva. Predvsem pri tem gledajo v pravoslavne države, pa tudi na Poljsko. Ko je pred časom novinarka vprašala beograjskega nadškofa Hočevarja, kako je s to silno 'vernostjo' med pravoslavci, ji je brez težav pojasnil, da gre tu za pozunanjeno izkazovanje bolj kot ne občinske ali državne verske pripadnosti. Z drugimi besedami gre za tradicijo, za zunanjost. In prvi sem, ki bom zatrdil, da so zunanjost, zunanje manifestacije in tradicija zelo pomembne; prvi sem, ki bom nasprotoval vsakomur, ki trdi, da se naj Božiča ipd. ne praznuje pretirano zunanje. Vendar zunanjost mora biti odslikava, simbol notranjosti: projekcija močne notranje prepričanosti, truda, dela, boja. A tega ni. Kajti ta silna pravoslavna vernost ali celo katoliška vernost na vzhodu, je izražena samo tam, kjer so še relativno gospodarsko nerazvita območja.
In ja, te dokazljive reči se lahko zdijo black-pill, lahko se zdijo relativistične in defetistične, vendar sam menim, da niso. To so evidentni problemi, ki jih je treba sprejeti, ozavestiti in najti nanje odgovore. Najslabše, kar lahko storimo pa je, da se pretvarjamo, da ne obstajajo in dežele s kopico problemov, ki pa na zunaj kažejo krščanski ali "tradicionalistični" značaj, imamo za svoj zgled.
Pred kratkim sem opozoril na "poglavitno zmoto katoliškega tradicionalizma", ki je v tem, da razume vse težave v svetu kot simptom slabe Cerkve. Po tem mišljenju je treba samo latinski obred in vse bo spet tako kot je nekdaj bilo! A resnica je, da nikoli ni bilo zlatega obdobja in da je v vseh časih treba truda, boja, dela in trpljenja. Ni čarobne formule, ki bo odvrnila od nas tek časa in težo zahteve, da postajamo dobri ljudje.
Tako me je zelo nasmejalo, ko sem pred kratim slišal, da je znan kriticistični medij ChurchMilitantTV objavil razkritje po katerem naj bi v Družbi sv. Pija X. (SSPX) prihajalo do spolnih zlorab, manipulacij in druge gnilobe značilne za moderno družbo. SSPX je namreč tradicionalistična sekta, včasih imenovana tudi lefebvrejevci, po nadškofu Marcelu Lefebvreju, ki je ustanovil to ločino. Bolj papeški od papeža je dober izraz za praktično vse odpadnike od naše svete Cerkve, najsibodo to stari razkolniki, protestantje ali starokatoliki in lefebvrejevci.
Njihova kritika papeža, klera in vse katoliške Cerkve je dosegala nepojmljive nižine. Koliko samovšečnega strupa in najbolj nizkotnih zmerjavk in duhovičenj, ki niso imeli opraviti z nikakršno doktrino, so v teh letih od zadnjega koncila zlili na Cerkev. In vse kar so zares imeli je bila trditev, da so oni zares pravi katoličani, da so oni ostanek resnične Cerkve, da je vse zgolj v vprašanju liturgije in liberalizma... In zdaj se je najverjetneje pokazalo, da je več ali manj bila vse le estetika. Tista estetika, ki ne more nikoli nadomestiti doktrine.
