V metapolitiki je ena bolj zanimivih reči tudi neavtentičnost določenih političnih nazorov in absurdno poistovetenje posameznikov in skupin z zanje neorganičnimi nazori. Ta absurdnost ponekod privede tako daleč, da so avtentični nosilci in avtentična kontinuiteta misli popolnoma nadomeščeni z neavtentično, ponavadi pa docela radikalno in agresivno mislijo in kontinuiteto.
O tem sem na tem mestu že pisal. Namreč posebej pri nas Slovencih je to pereč problem. Komunistična diktatura ni le popolnoma prežela našega naroda in ga trajno prikrojila v kalupe lastnih miselnih vzorcev, ki se izražajo skozi retoriko, oblikovanje misli in končno v oblikovanju zaključkov, marveč je tudi fizično povsem eliminirala določen del naroda. Komunizem pač ni bil zmaga ene ideje nad drugo, v smislu logičnega tehtanja in naključnih nagibov volje, skrite v številu ljudstva, marveč je bila zmaga v smislu fizične odstranitve prevalentne ideologije in načrtno izkoreninjanje te kulturne ideologije skozi institucionalno formalizirano zatiranje (kolikor koli je beseda 'zatiranje' že izgubila pomen).
Zato nas lahko vse skupaj vedno nasmeje, ko se kdo vpraša, čemu upada religioznost v našem narodu, ali ko kdo cinično povpraša, kje pa so ostanki avtentične katoliške, slovenske narodne tradicije in se posmehuje spomenikom, ki so videti vse bolj podobni ostankom izginule kulture. Velike cerkve napolnjene s peščico starih ljudi. Do tega ni pripeljal organičen razvoj. Ne. Do tega je pripeljal velik nasilni pogrom, o katerem še vedno molčijo vsi najbolj izbrani borci za sto in eno reč.
Kakor koli že, jasno pač je, da Slovencem zelo manjka avtentičnih glasov. Zdi se kakor, da imamo pretrgano kontinuiteto in da avtentične kontinuitete s predvojno in pred-predvojno avtentično staro-slovensko torej pred-liberalno tradicijo in mislijo, splo ni. Zato je logično, da na to izpraznjeno mesto stopajo neavtentični glasovi, ki jih zastopajo posamezniki, za katere smo vedno znova začudeni, da so tam.
Vendar to ni zares unikaten slovenski problem. Mi ga imamo predvsem zato, ker so komunisti danes sami sebi pozicija in opozicija, saj so spretno prežarčili slovensko družbo do te mere, da se tako komunisti kot domnevni antikomunisti napajajo iz istih izvirov in prisegajo na iste fundamente. Vendar pa je problem pozicioniranja neavtentičnih posameznikov na mesta domoljubja, nacionalizma, tradicije, vere itd. splošen problem, ki ga videvamo po vsem svetu.
Kdor je imel kdaj v življenju to nesrečo, da se je poglobil v ameriška neonacistična in nacionalistična združenja, je gotovo opazil, da so ponavadi najbolj zagrizeni neonacisti in nacionalisti židje, da se za tradicionalizem zavzemajo nravni izprijenci in da o pravi obliki katoliške vere vedo največ povedati protestantski spreobrnjenci.
Film The Believer (2001) ima denimo za svojo premiso prav ta absurd. Bazira namreč na življenju Dana Burrosa (1937 - 1965), žida, ki je bil eden vodilnih neonacistov in kukluksklanovcev v Ameriki. In takih primerov je cel kup. Ni treba niti, da hodimo predaleč v preteklost. Spomnimo se samo Alternativne desnice (alt - right) in smešnih prigod in nezgod cele vrste prominentnih imen, za katere se je izkazalo, da so židje ali pa nebelski "rjavci". Spomnimo se samo komične epizode iz življenja Mikea Enocha in njegove židovske žene. Spomnimo se tradicionalista Matthewa Heimbacha, ki je varal svojo ženo z njeno materjo. Spomnimo se kako je peder Milo Yiannopoulos hodil okrog in se ga je prodajalo kot zaščitnika in glas tradicionalizma in celo katolištva. In pojdimo še korak dlje, spomnimo se, kako je imel o pederstvu znotraj semenišč, duhovnikov in škofov največ povedati prav Michael Voris, ki je sam v resnici peder in je to razkril šele, ko je izvedel, da se je razvedelo. In ne pozabimo na dežurnega tomista Taylorja Marshalla, ki se je kot episkopalni duhovnik spreobrnil v katoliško vero in zdaj natanko ve, kaj vse dela papež narobe. Zelo narobe pa bi bilo tudi, če bi pozabili na očeta in sina Shoebat, spreobrnjenca iz islama, ki sedaj dobro vesta, kaj v krščanstvu je prav in kaj narobe in katera oblika krščanstva je najpravilnejša.
Zakaj se to dogaja je težko reči. Jasno je le, da vedno na izpraznjeno mesto, kjer bi morali stati avtentični glasovi, stopijo ljudje, ki se sicer vokalno identificirajo bodisi z domoljubjem, nacionalizmom, bodisi s tradicijo in vero, a je ta identifikacija neavtentična, kot že rečeno. Človek neslovenskega porekla bo namreč težko iskreno zagovarjal slovenski ekskulzivizem.
Da to vseeno uspeva in je naših časih celo prevalentno je razlog predvsem v tem, da gre za obrnjeno logiko. Ker je nacionalizem prikazovan kot nekaj slabega, ker je domoljubje zasmehovano in vera črtena, se ljudje, ki bi morali avtentnično zastopati te ideje, umaknejo, na njihovo mesto pa stopijo drugonarodni in celo drugoverski posamezniki, ki imajo s svojo ne-slovenskostjo kupljen odpustek, da jim ne more nihče očitati, da so nacionalisti ali da sovražijo druge narode. Češ, kako sem lahko jaz ksenofob, če pa so moji starši Makedonci.
In danes zaničevani "domoljubi" z velikim veseljem pokupijo tako retoriko. Glej ga neslovenca, ki se zavzema za slovenski narod, to pa je pravi kleni Slovenec. To kaj kmalu vodi v spačeno dojemanje slovenskega naroda, slovenstva in slovenskega eksklzivizma, saj tovrstni tujki, ki se prodajajo za preroke prave narodnosti, radikalnega nacionalizma in drugih floskul kaj kmalu zreducirajo vso slovensko tradicijo in ves narod na trenutek v katerem se nahajajo in potem presojajo, kdo ali kaj je koristno narodu in kaj ni. Kdor kupuje članke zaklenjene za plačilnim zidom je pravi Slovenec, kdor pa ne mara rusov in njihovih biričev pa ni pravi Slovenec.
Tako sta dva tipična prikaza tega paradoksa v tem času Aleš Ernecl in Bernard Brščič. Dva neslovenca, ki sedaj presojata kdo je pravi Slovenc in kdo ni. Kdo zares koristi narodu in kdo izdaja narod. Ernecl bo povedal ali so kristjani naredili več od neopoganov za slovenski narod, on bo povedal kako naj Slovenci gledamo na Ruse. In potem blebeče, kvaka in kokodaka o narodu in Slovencih, o tradiciji, krščanstvu in židih in če mu kdo kaj očita, hitro poskoči, jaz sem mešanec, jaz sem Makedonec.
Če se še kdo spomni smešne epizode iz metapolitičnega gibanja GamerGate (GG), ki je končno rodilo imena, ki so potem do neke mere sestavljala tako skepticistično-ateistično sceno, ki je pomenila predstopnjo alternativne desnice, potem se spominja tudi Jima, z imeni kot sta Internet Aristocrat in Mister Metokur. Ta človek, ki je sicer t.i. internetni zasvojenec, fasciniran z najbolj gnusnimi pojavi internetnih zakotij, je ob svojem slovesu od GG in persone Internet Aristocrat povedal, da je razočaran nad GG gibanjem predvsem zato, ker so se vsi glasovi, ki naj bi se jim sicer res šlo za stvar, sprevrgli v dobička željne podjetnike, ki so skušali preko tega gibanja zaslužiti.
In sam sem podobnega mnenja. Videti je, da lahko avtentično-idealistična, iskrena prizadevanja in ljudi od neiskrenih in neavtentičnih ločimo po tem ali skušajo iz svojih politično-kulturnih prizadevanj izvleči kak denar in zaslužek. Morda se bo zdel komu ta zaključek naiven in smešen, in tudi meni bi se še do nekaj let nazaj zdel prav takšen, vendar je v resnici resničen, faktičen in se je nanj najbolj mogoče zanašati. Kdorkoli išče prepoznavnost, kdorkoli hoče zaslužiti, kdorkoli javka nad premajhnim dosegom in kako, da mu nekdo ne da dovolj pozornosti, je neavtentičen, neiskren zaslužkar, iskalec šeklov. Tudi razni "merčendajzi" prodajanje skodelic, majic in podobnega po internetu je sramota, kaj šele naročnine in celo plačilni zidovi.
Tako Ernecl denimo pravi: "Odtlej NTA zavestno ignorirajo tudi ko nam MS delajo neverjetno reklamo ali ko mi pišejo po stenah." Če bi se šlo za realno stvar, bi mu ne bilo mar dosega in če bi se mu šlo za realno stvar in bi doseg hotel le iz logične želje po ozaveščanju in pridobivanju ljudi, potem vsebin ne bi zaklepal za plačilni zid, ki je gotovo najbolj smešno in šeklovsko zasnovan prav na NTA, saj je razviden le naslov, besedilo pa popolnoma zaklenjeno. In tako imamo "nacionalno tiskovno agencijo", kjer mrgoli neslovencev, ki poučujejo Slovence, kako je treba biti zares slovenski in kdo je pravi Slovenec in ali so kristjani dovolj narodno zavedni.
Tak podoben primer v Ameriki je tudi Nick Fuentes, ki prav tako poskoči, ko mu kdo kaj očita, in hitro pravi češ jaz sem latinski američan, a bolj kot to je pomembno njegovo prizadevanje za svobodo govora in boj proti t.i. deplatformiranju. Če ste zares pozorni pri branju in presojanju zagrizenih "desnih" zagovornikov svobode govora in nasprotnikov deplatformiranja in celo zagovornikov tretiranja družbenih omrežij kot javnega dobrega, kot javne infrastrukture (kar je bizarnost par excellence), potem boste kmalu opazili, da se gre njim za to svobodo govora in nasprotovanje deplatformiranju iz razloga, ker so nanje finančno vezani. Njih skrbi, da bodo bili odstranjeni iz Twitterja in Facebooka in bodo s tem izgubili ljudi, ki bi jim nakazovali donacije na njihove račune. In to se ponavadi tudi zgodi. Ko jih zadane čistka, se morajo kaj hitro odreči sanjam o bajnih zaslužkih na račun (meta)politične nezadovoljnosti svojih sledilcev. Izgubijo velik del prihodkov in jočejo o krivici, ki se jim dogaja. Ti strašni revolucionarji zoper moderni svet (revolt against modern world), ugotovijo, kako ključnega pomena za njihovo bivanje je Twitter, ta zavržna platforma polna degenerirancev, pornografije in umazanije. Do te paltforme, pravijo, imajo državljansko pravico in država naj zagarantira, da postane Twitter tretiran kot del javne infrastrukture! Kako bizarno.
Zanimivo, da jih nikoli ne zadane uvid, da s tem afirmirajo vse probleme naše razvite družbe in da so aktivni del teh problemov. Seveda jih ne zadane, ker zavestno pristajajo na takšno stanje. Njim koristijo ekscesi, njim koristi vsa ničevost in zblaznelost družbe, ker imajo o čem govoriti in na račun česa služiti, oni nočejo, da se karkoli popravi, oni hočejo samo svobodo govora, ki je afirmacija vsega proti čemur naj bi se borili in hočejo možnost, da jim množice donirajo šekle. Kako bi lahko diplomirani varnostniki prodajali skodelice z napisi solze modernistov, če ne bi bilo modernizma?
Ja, na izpraznjeno mesto vedno stopijo tovrstni skarabeji in to je po eni strani popolnoma prav. To je znak svojega časa, znak stanja stvari. Po tem se lažje orientiramo kje smo.
