Protireformacija na Kranjskem 1. del (Dr. Prelesnik, 1901)

Protireformacija na kranjskem

   

pod škofom Tomažem Hrenom (Chroenom)

       

Dr. Matija Prelesnik, 1901

          

Uvod

       
"Vzdihnil je ves svet in se začudil, da je arijanski." Tako je vzkliknil sv. Hieronim, ko je Arijevo  krivoverstvo slavilo v rimskem cesarstvu svoje zmagoslavje.
       
Podobno je — če se sme majhno primerjati z velikim — l. 1588 ljubljanski kanonik Pavel Gottscheer zroč takratno napredovanje luteranizma na Kranjskem bolestno pisal: "Naša cerkev je od dne do dne bolj prazna z ozirom na duhovščino, zlasti pa še z ozirom na poslušavce. Joj, kam smo prišli! Usmili se Bog, v kakšne čase smo vendar zabredli."
       
Martina Lutra kriva vera je res skoraj že obhajala zmagoslavje v Slovencih. Če smemo verjeti pisatelju zgodovine slovenskega naroda (J. Trdina, 1866), se je že l. 1564 štelo mnogo več luteranskih kot katoliških Slovencev, dasi so bile cerkve po deželi še v rokah katoliških prebivavcev. Čudno se res sliši taka stvar od prej tako vernega, katoliškega naroda slovenskega. A bilo je, žal, kolikor toliko resnično dejstvo.
     
Med tem, ko so se naši predniki skoraj neprestano tako hrabro bojevali proti Turku za krst častni in svobodo zlato, je prihrumela od severa druga nevarnost nadnje, nevarnost preteča oskruniti pravo podobo tega križa in jim odvzeti pravo slobodo, slobodo otrok božjih. In tej nevarnosti se niso znali ali hoteli uspešno ustaviti.
       
Kakor povodenj se je razširil upornega virtemberškega meniha Martina Lutra krivi nauk čez nemške pokrajine, se razlil tudi po avstrijskih alpskih deželah. Neskrbnost in mlačnost nekaterih duhovnikov združena z nevednostjo priprostega ljudstva je tej deroči povodnji pustila prosto pot. Pohlep lakotnih plemičev, želečih si ob tej priliki osvojiti lepa posestva "mrtve roke", pa je tej povodnji pot še delal in odpiral.
          
V Notranjo Avstrijo, katero ime je v strogo upravnem smislu za dežele Štajersko, Koroško, Kranjsko in Gorico prišlo v rabo v drugi polovici 16. stoletja, je kmalu našel pot Martina Lutra nauk. Pot so mu pokazali mladi plemiči, ki so se na vseučiliščih v Wittenbergu, Strassburgu, Heidelbergu, Lipciji in vzlasti v Tubingi na Eberhard - Karolovem vseučilišču navzeli novega duha, pa ga zanesli domov, zanesli domov pa tudi luteranske knjige in pripeljali krivoverske predikante.
     
Kakor na Štajerskem in Koroškem je novi nauk našel rodovitna tla tudi na Kranjskem, ki je v cerkvenem pogledu takrat z večine spadalo k akvilejski materi - cerkvi. Kralj Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand I.) je bil primoran že 14. oktobra 1525 z reskriptom na upravitelja Kranjske izdati strogo povelje, naj se ubegli menihi prisilijo, da se vrnejo v svoje samostane.
        
Da se je protikatoliški nauk zgodaj širil po deželi, priča tudi to, da je kralj Ferdinand oni patent, ki ga je 20. avgusta 1527 objavil v Budi proti novotarjem (privržencem Lutra, Zwinglija in  Oekolampadija), v 160 izvodih poslal kranjskemu deželnemu glavarju z naročilom, da ga razglasi po celi deželi. Toisto priča tudi dejstvo, da so se že 1. 1528 nekateri začeli braniti dajati duhovno desetino in cerkvene darove, tako da je na prošnjo oglejskega patriarha kralj Ferdinand moral s telesnimi in denarnimi kaznimi zapretiti onim, ki bi se branili plačati desetino ali pomagali razširjati protikatoliške nauke.
        
Takih sledov je puščal luteranizem vedno več za seboj. Vendar je bilo njega razširjanje na Kranjskem za enkrat omejeno z večine na gradove plemičev, ki so se bili hitro zanj vneli in v njegovo obrambo stopili v tesno zvezo z luteranci sosednjih dežel. Da je zadobilo razširjanje herezije širok, tudi meščanstvo in kmetstvo oklepajoč obseg, je bilo treba "kranjskega Lutra" Primoža Trubarja in njegovega mogočnega podpornika Janeza Ungnada.
   
Že 1. 1530, v prvi svoji službi v Loki pri Zidanem mostu, je Primož Trubar, doma iz Rašice na Dolenjskem, nagibal k luteranizmu. V svojih propovedih je nastopal proti vražam kmetskega ljudstva, govoril pa tudi že o "pravem spoznavanju" Jezusa Kristusa kot jedinega Odrešenika. Ko so ga pa luteransko misleči kanoniki ljubljanskega stolnega kapitelja: dr. Leonard Mertlic, stolni prošt, Jurij Dragolic, generalni vikarij, in Pavel Wiener, svetnik škofa Raubarja, poklicali 1. 1531 za pridigarja v ljubljanski stolnici, je v svojih propovedih že tako odkrito govoril v luteranskem duhu, da mu je ljubljanski knezoškof Krištof pl. Raubar (1493— 1536) kmalu moral prepovedati propovedi v stolnici. Trubar pa je vendar lahko nadaljeval svoje delo: pri stanovih in pri mestnem svetu ljubljanskem je dobil dovoljenje, da je smel propovedovati v cerkvi sv. Elizabete v poslopju meščanske bolnice, ki je stala pod njih patronatom. Res se je moral tudi iz te cerkve umakniti in zapustiti deželo. Prej omenjeni luteransko misleči ljubljanski kanoniki so skrbeli, da ni ugasnilo navdušenje za "čisti evangelij".
        
Skrbeli so pa tudi, da bi čim preje zopet dobili Trubarja na Kranjsko nazaj. Raubarjev naslednik, škof Frančišek baron Kazianer (1536 —1544) je res poklical Trubarja 1. 1542 kot kanonika v Ljubljano in mu izročil slovenske propovedi v stolnici. Luteranizem je sedaj dvignil glavo. Trubar in kanoniki-somišljeniki, kakor tudi nekateri odlični lajiki, so očitno kazali svoje luteransko prepričanje in je svobodno razširjali. Škof Kazianer je sicer kmalu ukazal Trubarju molčati. Pa kaj je to pomagalo! Trubar je šel na deželo in odkrito učil novo vero.
         
Škof Urban Te.vtor (1544—1558) je nastopil 1. 1547 ostrejšo pot proti vodjem evangeljskega izpovedanja. Dal je povelje, naj se zapro. Ali Trubar je ubežal v Trst k sorodno mislečemu škofu Rizzanu. Drugo leto se je sicer na ponižno prošnjo stanov pri kralju Ferdinandu smel vrniti. A propovedovati ni smel. Zato je zapustil z nekaterimi somišljeniki deželo in odrinil na Gornje Nemško. V Rotenburgu je dobil službo propovednika. Tam se je vprvič oženil. Tam se je pa tudi začelo ono njegovo delovanje, ki je najbolj širilo luteranizem med Slovenci. Začel je od tam svoje nauke širiti med svoje rojake po književni poti. In pri tem delu je našel mogočnega podpornika, slovečega Janeza pl. Ungnada, štajarskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika nižjeavstrijskih dednih dežela, ki je bil 1. 1556 odložil svoje mesto kot deželni glavar zaradi svojega luteranskega mišljenja in takisto šel iskat v Nemčijo druge domovine. Šel je na Saško in odtod na Virtemberško, kjer ga je vojvoda Krištof kot slavnega boritelja s Turki častno sprejel in mu dal za stanovanje v Urahu nekdanji samostan sv. Amanda, ki se je takrat imenoval Mönchhoff-Kappenhaus. Tu je stopil v živahno zvezo s Trubarjem, ki je bil dal že l. 1550 v Tubingi tiskati prvo knjigo (katekizem), l. 1555 pa v Reutlingenu evangelij po sv. Matevžu v slovenskem jeziku. Ungnad se je iz Uraha hitro seznanil tudi z drugimi slovenskimi in hrvaškimi izseljenci-literati. Da bi osredotočil književno delovanje in pospešil prestavljanje in tisk cerkvenih knjig v slovenskem in hrvaškem jeziku, ustanovil je Ungnad l. 1559 v Urahu tiskarno in slovečo napravo za prestavljanje in tisk cerkvenih knjig ("Bibelanstalt"). Za nje ustanovljenje in vzdrževanje ter za vzdrževanje pri takem delu potrebnih oseb je prispeval z denarnimi sredstvi največ sam. Obračal se je pa, prispevkov proseč, tudi rad do kralja Maksimilijana II., ki se je sploh kazal naklonjenega protestantskemu gibanju, do virtemberškega vojvode Krištofa, do nemških volivnih knezov in nemških mest. V kratkem času je njegova "Bibelanstalt" v Urahu dala na svitlo 31 tiskanih del v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku. Njegova tiskarna je Jugoslovanom namenjene knjige tiskala z latinskimi, cirilskimi in glagolskimi črkami. Tako je postal oni Ungnad, ki si je bil v mladosti postavil za glavno nalogo svojega življenja boj proti Turkom, na stare dni prvi pospeševalec od Trubarja ustanovljenega protestantskega slovstva slovenskega, ki je pridno cedilo strup v doslej verna srca slovenska.
         
Lahko je umljivo, da so Slovenci slastno in hlastno segli po teh knjigah. Le žal, da so bile pisane v krivoverskem duhu! Širile so novo vero bolj kakor vsi predikantje. Teh je bilo pa tudi dosti v deželi. Tudi Trubar je še trikrat (1561, 1562, 1567) prišel na Kranjsko. Ko je umrl (na Nemškem v
Derendingenu 28. junija 1586), se je luteranizem na Kranjskem že zmagoslavno šopiril.
       
Prikazali so se bili na Kranjskem l. 1547. ali 1548. tudi prekrščevalci, najradikalnejši novotarji, proti katerim je moral Ferdinand I. že v prejšnjem desetletju v Avstriji in na Štajerskem postopati z vso ostrostjo.
         
Na Kranjskem so se prekrščevalci zbirali v Hrušici pri Ljubljani vabeč k sebi ljudi ne le s kmetov, temveč tudi iz Ljubljane. No na Kranjskem jih je usoda hitro zadela. L. 1548 jih je dal Ferdinand poloviti in zapreti v ječe. Ko so jih 1. 1549 še nekaj zasledili, in se je škof Urban Textor zaman trudil pridobiti jih za katoliško cerkev, obsodil jih je Ferdinand v dosmrtno ječo ob samem kruhu in vodi. Tudi neka druga ločinka je nastopila na Kranjskem v dobi verskih zmešnjav, ločinka takoimenovanih skakačev. Prikazali so se na Kranjskem prvič l. 1583 in se s Kranjskega razširili tudi po Štajerskem. Ta ločinka zelo spominja na srednjeveške flagelante in na istodobne nemške kvakerje. Slepila je neuko ljudstvo, preobračala nekaj časa kozolce.
       
Sicer pa je bila brez posebnega pomena. Kakor o prvem pojavu, je bila tudi ob drugem nastopu 1. 1602 ugnana brez posebnih težav.
      
Prekrščevalci in skakači se torej niso mogli ukoreniniti v deželi. Ali luteranizem je že stal v deželi močan. Dasi "kranjskega Lutra" Primoža Trubarja v dolgih presledkih in od 1. 1576 sploh več ni bilo na Kranjsko, protestantizem nikakor ni bil udušen. Predikantje in knjige so Trubarja delo nadaljevali, stanovi pa, z večine že privrženci luterskega veroizpovedanja, so je pospeševali. Poluteranjeno plemstvo je postajalo od dne do dne mogočneje in samovlastnejše, vedno postopaje sporazumno z gospodi in vitezi Štajarske in Koroške. Ko je prišel nadvojvoda Karol 28. aprila 1564, še pred smrtjo svojega očeta cesarja Ferdinanda I. (✝ 25. julija 1564), v Ljubljano sprejet deželno dedno poklonstvo, so stanovi že očitno dali izraz svojemu evangelskemu veroizpovedanju. Predno so namreč prisegli, so zahtevali namesto katoličanom navadnega besedila prisege: "Tako mi Bog pomagaj in vsi svetniki!" drugo besedilo, v pasavskem shodu luterancem pridržano: "Tako mi Bog pomagaj in sveti evangeliji!" Sprememba besedila se jim je dovolila. In s tem besedilom so prisegli.
            
Nadvojvoda Karol, vladar Notranji Avstriji (1564 — 1590), je bil vnet katoličan. A razširjanju luteranizma po mestih in trgih ni mogel postaviti jezu. Zamotane politične razmere, vzlasti turška sila, kateri se je le s pomočjo stanov mogel postaviti v bran, so ga ovirale in prisilile, da je dal dokaj svoboščin in dovolitev protestantom. Tako je 2. marca 1572 v graškem zboru po dolgem pogajanju dovolil vsem gosposkemu in viteškemu stanu pripadajočim polno versko bogoslužno prostost, in sicer ne le samo za nje, temveč tudi za njihove družine, in kar je bilo bistveno, tudi za njihove podložnike. To je bila takoimenovana graška pacifikacija. Pač lep uspeh za protestante! L. 1578 pa so dobili protestantje zopet lepo zagotovilo. V zboru deželnih zastopnikov v Bruku ob Muri 1. 1578 so namreč odposlanci Štajerske, Koroške in Kranjske odrekli svojo pomoč v deželno obrambo proti Turkom, voljne se pa izrekli, da vse stroške mejne obrambe prevzamejo in poravnajo dežele same, če se jim dovoli, da svobodno izpoznavajo augsburško veroizpovedanje. In nadvojvoda Karol jim je dal zagotovilo, — bilo je to ustno zagotovilo, pismenega ni dal, in ga stanovi tudi niso zahtevali —, da hoče držati graško pacifikacijo, in jim obljubil, da neče nobenemu državljanu zaradi njegove vesti niti lasu skriviti. Dovolil jim je tudi v štirih poglavitnih mestih, namreč v Gradcu in Judenburgu, v Ljubljani in v Celovcu evangelske učne stolice, s pogojem, da se nihče ne drzne zasramovati katoliške vere.
          
V Ljubljani so bili stanovi že 1. 1563 ustanovili evangelski gimnazij. L. 1575 so imeli tukaj tudi že tri nemške ljudske šole. Imeli so take tudi po mestih na deželi: v Kamniku, Kranju, Idriji, Črnomlju, Metliki, Krškem, Žužemberku. Vsaj ljubljanske luteranske šole so se torej po tej "bruški pacikaciji" nekako pravno mogle vzdržati.
         
Pa sploh je protestantizem pod pokroviteljstvom mogočnih in žilavih stanov zagospodoval v deželi. V cerkvi meščanske bolnice v Ljubljani so prosto propovedovali in opravljali svojo službo božjo. Primoža Trubarja nasledniki, superintendentje: Sebastijan Krelj, Krištof Spindler, Jernej Simplicij
in Felicijan Trubar, sin Primoža Trubarja.
                
Ti superintendentje pa so imeli po deželi dosti pomagačev predikantov. "Reformacija" je ustanovila na Kranjskem tudi svojo tiskarno 1. 1575. Sicer je moral nje prvi tiskar Hans Mandelc že 1. 1580 ustaviti svoje delo na povelje nadvojvode Karola. Toda v tujini so se brez zaprek lahko tiskale slovenske luteranske knjige in razširjale med Slovence. Protestantizem je žel že tudi med priprostim ljudstvom. Res da je to ljudstvo zvečine še ostalo zvesto katoliški cerkvi in ni še naravnost prestopalo v protestantizem, ali zavladala je pri mnogih velika mlačnost in brezbrižnost v verskih stvareh. In širil se je tudi v nekaterih kmečkih krajih bolj in bolj duh nezaupnosti in upornosti do katoliške cerkve, do nje obredov in do nje organov.
          
Čuvaji sijonske gore, nadpastirji niso spali. Kakor Urban Textor, ta goreči prvoboritelj pravovernosti in prijatelj Tovarištva Jezusovega, (Zaupno je pismeno občeval z Ignacijem Lojolanskim) so se tudi njega nasledniki na ljubljanski škofijski stolici Peter pl. Seebach (1558—1568), Konrad Glusitsch (1571 — 1578) in vzlasti Baltazar Radliz (1579— 1579), proslavljeni govornik ter Janez Tautscher (1580—1597) ustavljali z vsemi močmi vedno dalje prodirajočemu protestantizmu. Ali dosegli niso trajnih uspehov. Če so že dosegli katerikrat uspehe, so bili ti le hipni. Tudi oglejski patriarhi so po svojih vizitatorjih, ki so jih pošiljali v naše kraje, v njim podložne samostane in župnije, pridno zatirali luteranstvo in so brez ugovora odvrnili dosti zla od dežele. Škofje frizinški kot posestniki Loke in škofje briksenški kot posestniki Bleda so takisto storili svojo dolžnost in uvajali protireformacije v sebi podložnem ozemlju. Našli so se tudi drugi pobožni in goreči domači duhovniki, ki so budili ljudstvo iz verske nebrižnosti in mlačnosti. Odlikovali so se v tem oziru vzlasti cistercijani v Zatičini. Vsi ti so ovirali razširjanje krivoverstva. Ali zavreti ga niso mogli. Tudi nadvojvoda Ernest in Maks, ki sta po smrti nadvojvode Karola (1590) za mladoletnega njega sina Ferdinanda poleg njegove matere Marije prevzela vladarstvo Notranje Avstrije, sta se trudila vzdigniti katolicizem iz oslabelosti. Začel se je tudi na Kranjskem boj proti protestantskemu meščanstvu, ki se je bil na Štajerskem že 1. 1582.
             
Evangelski mestni sodniki-župani so se začeli odstavljati. Začel se je prebrat na boljše. Začel se je. Ali s strahom se je lahko vsak katoličan vpraševal, kdaj bo ta prebrat zvršen. Kako žalosten je bil pogled na deželo v verskem oziru v zadnjem desetletju XVI. stoletja! Verski vihar, ki je divjal zadnja desetletja po deželi, jo je hudo opustošil. Monsignore Francesco Barbaro, poznejši oglejski patriarh, ki je bil od papeža Klementa VIII. 1. 1593 poslan pregledat one avstrijske provincije, ki so spadale k oglejski škofiji, je moral po vizitaciji poročati papežu žalostne stvari. Iz dolgega poročila je razvidno, kako žalostno je bilo stanje Kranjske v verskem in nravnem oziru. Na Kranjskem, pravi poročilo, je vse plemstvo krivoversko, od meščanov jih je le malo katoliških, samo kmetje so trdni v sveti veri.
               
Nekateri katoliški duhovniki in redovniki, ki bi imeli biti luč sveta, so bili že zgubili vso zavest dostojanstva in dolžnosti. Vizitator Barbaro je našel zelo slabe razmere v nekaterih samostanih, tako v minoritskem v Novem Mestu, v kartuzijanskem v Pletarjih in v cistercijanskem samostanu "Fontis Mariae" pri Kostanjevici. Pa tudi nekatere posvetne duhovnike je našel vdane pijančevanju, nevedne v najnavadnejših stvareh svojega poklica.
         
Da vednost nekaterih duhovnikov res ni bila velika, se da sklepati iz ohranjenih zapiskov v furlanskih arhivih. Dobil se je duhovnik, ki ni znal niti najpotrebnejših stvarij, ne maševati, ne krstiti, ne spovedovati, še celo brati ne dobro.
          
Krivda v tem oziru ne zadene škofov, kakor da bi ti nastavljali take nevedneže, ampak luteranske plemenitaše, ki so kot patroni v nekaterih krajih nastavljali duhovnike po svoji volji, po svojem vkusu. N ekateri teh plemičev sploh niso hoteli postaviti duhovnika, ampak so dohodke sami rabili. Če so pa že postavili taki patroni beneficijate, so ravnali svojevoljno, se niso ozirali na njih vrednost. Nevedni in nevredni duhovniki so seveda cerkev zanemarjali, ali se dali zapeljati k še tako nepostavnim in pohujšljivim činom, ali pa so se sami poluteranili; če so bili pa odstavljeni, so pa pohujšljivo živeli. Seveda v takih krajih: qualis rex, talis grex! Sicer so pa nekatoliški plemiči in deželani že zadosti pohujšali in zapeljali podložno ljudstvo.
           
Skratka: pogled na Kranjsko v verskem in nravnem oziru je bil v zadnjem desetletju XVI. stoletja sila žalosten. V tistem času pa je nebo poslalo moža, ki je imel evangelski cerkvi na Kranjskem zadati smrtni udarec in luteranizem iztrebiti iz dežele, ki je imel luteransko povodenj ne samo zavreti, ampak jo tudi prisiliti, da se umakne nazaj. Ta mož je bil Tomaž Hren. Njega je l. 1597 božja previdnost postavila za škofa ljubljanske škofije, "da ruje in podira, razdeva in razmetuje, zida in sadi", da namreč podere protestantizem v deželi in sezida lep dom katoličanstva. Kako je podiral, kako zidal, to hočemo pokazati v naslednjih odstavkih. Spodobi se, da se spomnimo letos protireformatoričnega delovanja tega vladike. Uprav v decembru minolega leta smo namreč obhajali tristoleten spomin, kar se je ustanovila protireformacijska komisija na Kranjskem, kateri je bil načelnik Tomaž Hren in katera je z letom 1600 začela uspešno svoje delovanje.
          

Hrenov nastop. Prve borbe in zmage

             
Čudovita so pota božje previdnosti: iztrebo protestantizma iz kranjske dežele je odkazala uprav sinu ljubljanskega protestanta. Oče Tomaža Hrena, rojenega v Ljubljani 13. novembra 1. 1560, Lenart Hren, imovit ljubljanski meščan, pozneje župan in deželni poslanec, je bil namreč pristaš in zagovornik evangelske vere. Kot tak je 1. 1565 tudi on šel z odposlanstvom evangelskih stanov na graški dvor, da bi izposloval Primožu Trubarju dovoljenje, da bi smel bivati v deželi. Tomaža Hrena mati Uršula, rojena Žitnik, je imela brata Gašparja, ki je bil profesor na dunajskem vseučilišču, pozneje vladni svetnik na graškem dvoru, nazadnje mejni grof in apostolski protonotarij in je mnogo vplival na mladega Tomaža. Deček Tomaž se je najprej šolal v admontskem samostanu na Štajerskem. Gimnazijske študije je dovršil v Ljubljani v evangelski deželni šoli. Potem je odrinil na dunajsko vseučilišče in se vpisal v modroslovni oddelek. Kot kandidat prostih umetnostij se je pečal, in sicer prav uspešno, s pesništvom. Ker je pa sklenil posvetiti se državni službi, je zapustil Dunaj in se napotil proti Italiji, da bi se tam na kakem vseučilišču učil pravoznanstva. A v Ljubljani je zbolel nevarno. V tej nevarnosti je obljubil, da postane katoliški duhovnik, če mu Bog podeli zdravje. Bog mu je podelil zdravje. Ozdraveli Hren pa je spolnil obljubo: 1. 1586 je šel v Gradec študirat bogoslovje; 1. 1588 je bil že posvečen v mašnika. Postal je župnik v Sekovi. Od ondot je pa prišel še isto leto v Ljubljano za kanonika in stolnega propovednika — na mesto Primoža Trubarja. L. 1596 je bil imenovan za stolnega dekana, 18. oktobra l. 1597 pa ga je imenoval nadvojvoda Ferdinand, vladar v Notranji Avstriji, knezoškofa ljubljanskega. Ko je dobil meseca julija 1. 1599 potrdilno pismo papeža Klementa VIII., je bil 12. septembra 1. 1599 v dvorni župni cerkvi sv. Egidija v Gradcu svečano posvečen od apostolskega nuncija na graškem dvoru, Hieronima grofa pl. Portia, ob navzočnosti sekovskega škofa Martina Brennerja in lavantinskega škofa Jurija Stobeja. L. 1614 je bil škof Tomaž Hren imenovan za cesarskega namestnika Notranje Avstrije s sedežem v Gradcu in je opravljal to službo do l. 1621. L. 1628 pa je dobil naslov tajnega cesarskega svetnika. Umrl je 10. februarja 1. 1630.
             
To so kratke življenjepisne poteze moža, ki ga je božja previdnost 1. 1597 postavila na ljubljansko škofijsko stolico, da vlada in da kranjski deželi novo lice. Novi vladika je lepo začel od Boga mu poverjeno protireformatorično delovanje. Začel je z molitvijo: "Gospod Jezus, naš Zveličar in škof naših duš, brez čigar pomoči je naše delo brezvspešno, naj mi podeli milost svojega svetega Duha, da bi z njegovo pomočjo jaz slabi opravljal to visoko službo ter s svojim dejanjem in s svojimi nauki koristil časti njegovega veličastva pri dušah mnogih kristijanov, in da bi končno prejel nebeško krono, katera je obljubljena tistim, ki vstrajajo zvesto do konca. Amen." Tako je molil in to molitev lastnoročno napisal Tomaž Hren 18. oktobra 1597, ko ga je nadvojvoda Ferdinand izbral za ljubljanskega škofa.
           
Pomoči je najprej iskal zgoraj, ker je vedel, kakošne težkoče ga čakajo v novi službi. Novi "evangelski" nauk je spoznal za največo nesrečo za slovenske dežele. Zato ga je kot eksotično rastlino, s silo presajeno iz nemških tal na naša, sklenil iztrebiti popolnoma. — Kako mnenje je imel o možu, ki je bil vzgojil to rastlino, o odpadniku Martinu Lutru, kaže znana njegova pesem-sramotnica na Martina Lutra.
          
Ali vedel je že naprej, koliko se mu bo stavilo zaprek pri iztrebi te škodljive rastline. Ni se jih ustrašil. Za geslo si je izbral: "Terret labor, aspice praemium."
       
Zaostati ni hotel za sosednimi škofi, močnimi zatiralci protestantizma. Kakor sta delovala Martin Brenner, škof sekovski, ki ga je zaradi zmagovalne zgovornosti proti protestantom že njegov čas imenoval "kladivo krivovercev", in lavantinski škof Jurij Stobej, sklenil je delovati tudi on. Zaupal je v božjo pomoč, zanašal se pa tudi na sotrudstvo ravnokar v deželi se naselivših jezuitov in na zaslombo pri novem nadvojvodu Ferdinandu (poznejšem cesarju Ferdinandu II.), ki je od leta 1596 vladal Notranji Avstriji.
           
Na zaslombo poslednjega se je celo lahko zanašal. Poznal ga je že dobro. Saj ga je spremljal že od njegovega rojstva s pazljivimi očmi. Da, že od njegovega rojstva! Kakor že zgoraj omenjeno, se je Tomaž Hren, slušatelj modroslovja na Dunaju, uspešno bavil tudi s pesništvom. Zlagal je pesmi v latinskem jeziku. Ohranjene njegove pesmi nam kažejo veliko njegovo pesniško nadarjenost. Pesmi je posvečeval mogotcem tiste dobe, prijateljem, znancem in dobrotnikom. V lepi safiški odi je pa slavil tudi krst nadvojvode Ferdinanda, sina nadvojvode Karola in Marije Bavarske. To odo je doletelo izredno odlikovanje. Ko se je vršil krstni obred, je bila obešena v cerkvi na očitem kraju — pač izvestno po posredovanju pesnikovega ujca, vladnega svetnika Gašparja Žitnika.
         
Oda ima naslov: "Ode sapphica, in honorem serenissimi Archiducis Austriae Caroli filii Ferdinandi, cum anno 1578 salutari fonte ablueretur in templo affixa." Končava se ta oda z besedami:
            

"Novorojenec ta, mar on ne bode

 Velik vladar in ‘domovine oče, 

 Našega Gradca, mar on to ne bode,

 Muze, povejte?

  

Gradec raduj se, glej sinu rodila,
Žlahtna po rodu je Marija knežna,
Našega Karla plemenita žena,

Štajar, raduj se.

        

Kristovo ljudstvo bodeš vodil, kneže,

Svetlega kneza sin, kadar dorasteš 

V moževo starost, in ko podelijo

Moč tebi časi.

 

Evo, imaš ga, ki te branil bode,
Ako začel bo proti domu vojno
Divji bog vojske, sovrag krvoločni,
Kranjska dežela.

             

Tega ohrani naj sveta vladar ti,
Novega kneza, saj to knez ti bode
Čist zmer v življenju in pristaš on veren
Naše bo vere."

             
Kako preroško je pel Hren o Ferdinandu II. že takrat, ob njega rojstvu! Veselilo je izvestno kasneje Hrena, ko je videl, da se ni motil pred leti to pevajoč, ko je videl mladega nadvojvoda Ferdinanda tako odločno se kažočega vernega katoličana. Nadvojvoda Ferdinand je že v mladosti obračal pogled vseh katoličanov nase. Kazal je že v mladih letih globoko versko prepričanje in neomahljivo, trdno voljo. Vilhelmu vojvodi bavarskemu je še kot dijak dejal v Ingolstadtu: "Rajši bi zapustil deželo in ljudi in odrinil proč v sami srajci, kakor da bi se dal pregovoriti k dovolitvam, ki bi bile škodljive veri."
       
Dovršivši na vseučilišču v Ingolstadtu modroslovni in pravoznanski tečaj, je po leti 1596 sam nastopil vlado Notranje Avstrije, kateri sta bila po smrti njegovega očeta Karola (✝ 10. jul. 1590) vladala nadvojvoda Ernest (1590—1593) in nadvojvoda Maksimilijan (1593—1596) kot "gubernatorja". Nastopivši vlado je pa tudi koj očito pokazal svoje versko prepričanje in svojo možatost. Ko se je imela 24. decembra 1. 1596 v Gradcu izvršiti deželna dedna poklonitev, so stanovi zahtevali, naj jim novi nadvojvoda prej potrdi verske prostosti. A Ferdinand jim je odgovoril trdo in mrzlo, da verska svoboda nima nič opraviti s poklonitvijo. In poklonitev se je zvršila, ne da bi bil potrdil bruško "spravo".
            
Mladega nadvojvodo je imel Hren priliko spoznavati tudi osebno v Ljubljani kot stolni dekan. 8. svečana 1. 1597 je namreč prišel nadvojvoda Ferdinand s svojo materjo Marijo, z nadvojvodom Maksimilijanom, Ernestom in Leopoldom ter z nadvojvodinjami Gregorijo, Margarito in Maksimilijano v Ljubljano sprejet deželno poklonitev.
          
10. svečana je bil otvorjen kranjski deželni zbor, v katerem so cesarski poverjeniki zahtevali, naj se brezpogojno, najprej zvrši poklonitev novemu vladarju. Protestantski stanovi pa, pod vplivom Ahacija grofa in barona pl. Thurna, so se bili domenili ne priseči udanosti nadvojvodi, dokler jim ne da dovoljenje popolne verske svobode. Takrat se je stolni dekan Tomaž Hren, ki je imel že tačas z večine vse vodstvo škofije v svojih rokah, — škof Tavčar je namreč kot cesarski namestnik Notranje Avstrije bival v Gradcu, — odločno ustavil protestantskim stanovom. Ahacij pl Thurn je sicer zelo strastno napadel dekana Hrena, a Hren je zmagal. Deželni zbor je sklenil verske zahteve, oziroma pritožbe spraviti na dan še le po poklonitvi, ki se je res brezpogojno zvršila 13. svečana svečano v škofijski palači. Nadvojvoda je ostal 12 dni v Ljubljani. Njemu in njegovemu spremstvu na čast so se prirejale v teh dneh sijajne svečanosti. Ljubljančanje so se lahko prepričali, da je Ferdinand ljudomil vladar, a hkrati odkrit katoličan, saj so ga videli, da je šel z vsem svojim spremstvom k službi božji k sv. Krištofu, k sv. Petru, v kapelo deželnega patrona sv. Jurija na ljubljanskem gradu, da se je na pepelnično sredo dal s spremstvom v stolnici pepeliti od dekana Hrena, da se je on in spremstvo vpisalo v bratovščino presv. Rešnega Telesa.
         
Hren je imel pač dosti priložnosti takrat natančno spoznavati novega vladarja in se je lahko prepričal, da je Ferdinanda uprav božja previdnost poslala za vladarja Notranje Avstrije v teh hudih časih. In če se je že kot kanonik-propovednik in dekan na vso moč trudil, da se katoliška vera zopet vpelje v deželi kot prelepa cvetica prinešena po Kristusu iz nebes, in trudil se uspešno — omenimo le, da je s svojimi govori dosegel, da so se oživile nekatere stare krščanske navade, ki jih je bil pa protestantizem odpravil, kakor darovanje sveč na svečnico, kar Hren sam omenja v svojem koledarju 1. 1597: "letos na svečnico so zopet prinesli kmetje v dar po dve sveči, jedno za sv. Nikolaja, drugo za sv. Krištofa, več let se je bila ta navada opustila", in da je bila Hrenova zasluga, da se je po 37 letih zopet slovesno  praznoval 1. 1597 praznik deželnega patrona sv. Jurija v kapeli ljubljanskega grada — če se je torej že prej tako trudil za zopetno pokatoličenje dežele, trudil se je s tem večo vnemo, odkar ga je 1. 1597 Ferdinand izbral za škofa.

Zanašajoč se na zaslombo pri nadvojvodu Ferdinandu je 1. 1598 nastopil škof Tomaž Hren svoje poslovanje "s heroičnim pogumom", kakor pravi Valvasor.
         
Možato je nastopil proti luterancem koj v deželnem zboru. V odsekovi seji 21. februarja 1598 je sam prevzel mesto deželnega maršala. In v sejah deželnega zbora je luteranskim stanovom, ki so zahtevali, da se mora pred vsemi drugimi obravnavami najprej ugoditi njih pritožnici glede vere, ugovarjal tako odločno in tako dolgo, da so morali za enkrat odnehati od te svoje zahteve. Pa ne samo v deželnem zboru, tudi z druge strani je Hren prijel luteranske plemiče. Nastopil je odločno tudi proti zlorabi patronatnega prava in se uprl plemičem-patronom, ki so nastavljali nevredne, celo luteranske župnike. Tako je bila župnija Škocijan pri Turjaku že od 1. 1564 v protestantskih rokah. Oddajali so župnijo Turjaški. Že nadvojvoda Karol je pozval Turjačane, naj dokažejo patronatno pravico. Ti so se pa sklicevali na stare rodovinske pravice. Preporno vprašanje je hotel 1. 1597 nadvojvoda Ferdinand rešiti kar na kratko: ukazal je, naj se v Škocijanu umesti katoliški župnik. Toda njegovi ukazi so bili brezuspešni. L. 1598 je pa vmes posegel Hren. Priporočil je oglejskemu patriarhu v pismu z dne 30. sušca 1598 za župnika Andreja Ribiča (Piscator), kapelana v St. Vidu nad Ljubljano: "36 let — pravi v pismu — so Turjaški postavljali luterane. Proti nasilstvu Turjaških hočem z vicedomom Rabato in stiškim opatom umestiti Ribiča. Kmetov se je v Škocijanu poluteranilo le 20 do 30. Božja dobrota jih je čudovito ohranila in upam, da se bodo ti luterani kmalu spreobrnili."
           
Ko se je še stiški opat Lovrenc potegnil pri patriarhu za Ribiča, ga je patriarh potrdil za župnika 4. aprila 1598.
          
Nadvojvoda je sedaj ukazal vicedomu in stiškemu opatu, naj umestita Ribiča na škocijansko župnijo. Ko sta pa prišla s tem namenom v Škocijan, jima Vajkard Turjaški ni hotel izročiti cerkvenih ključev, podložnikom svojim pa je prepovedal poslušati novega župnika. Hren je svetoval nadvojvodi, naj rabi silo. In res je bil še le s pomočjo oborožencev 6. septembra 1. 1598 pregnan predikant Janez Znojilšek in umeščen Ribič.
        
Nadvojvoda je pa še tisto leto (1598) izdal odlok na fevdnike duhovnij da morajo v dveh mesecih za nje predlagati katoliške duhovnike, če ne jih bo sam nastavil. Škof Hren se je zavzel tudi za pokatoličenje ljubljanskega mestnega sveta. Nadvojvodinjo Marijo, mater Ferdinandovo, je prosil, naj izposluje, da bo Ljubljančanom prepovedano voliti akatolike v svet, potem bi se v verskih stvareh v tem mestu dalo hitro doseči lepih uspehov. Sicer ni bilo tačas še mogoče sestaviti čisto katoliškega odbora. Hren je pa s tem svojim korakom vendar nekaj dosegel. Ljubljančanom je namreč ukazal nadvojvoda, da ne smejo nikomur več podeliti meščanske pravice, kdor ne priseže, da je in ostane katoličan. Med tem je pa na Štajerskem nasilno počenjanje luterancev nadvojvoda že prisililo k sklepu: poslužiti se najresnejših pripomočkov, da ukroti protestante v svojih deželah.
           
Pod imenom "celjski grof" je bil namreč nadvojvoda v prvi polovici 1. 1598 odpotoval v Italijo v spremstvu 40 oseb. V Ferrari se je sešel s papežem Klementom VIII., ki je tačas tam bival. Na nadaljnem potovanju proti Rimu je obiskal tudi Loreto. V svetišču Bogorodice je s spremstvom prejel sv. obhajilo. Zatekel se je pač izvestno v tem svetišču v pobožni molitvi k njej, "ki je vsa krivoverstva sama razdrla po celem svetu", in se utrdil v svojih protireformatoričnih sklepih. Ko se je povrnil iz Italije domov in s 1. julijem sam prevzel vlado, je začel ostrejše gledati na prste protestantom. Saj je tudi moral. Že ko se je vračal v Gradec, sta se dva predikanta skrajno razžaljivo vedla proti njemu. In skoraj ni minil dan, da ne bi tudi od drugodi slišal pritožb o izgredih predikantov, o njih zasramovanju katoličanov. Odposlancem je lahko odgovoril: mir je razrušen, on se torej smatra tem menj vezanega na zagotovilo svojega očeta, ki je je bil dal v Bruku 1. 1578 protestantom le s tem pogojem, da se vzdrže sramotenja katoliške vere.
           
Pa moral je delati hitro. Že so stopili odposlanci stanov s Štajerskega, Koroškega in Kranjskega v dogovor in naredili načrt za sestanek "velikega odseka stanov treh dežela", ki je bil izvoljen spomladi 1. 1598 o priliki štajerskega deželnega zbora in imel obširna pooblastila proti deželnemu knezu. Nadvojvoda jih je moral prehiteti. Izdal je ukaz za ukazom — padel je udarec za udarcem na protestante najprej štajerske, precej potem pa tudi koroške in kranjske. V razglasu razglašenem 15. septembra 1598 (datovanem dne 13. septembra) je ukazal, da morajo predikantje v 14 dneh vse njegove dežele zapustiti in ne smejo več stopiti vanje. Tudi deželni glavar in zastopniki jih ne smejo v bodoče več klicati in nastavljati v njemu lastnih mestih, trgih in krajih. Dne 23. septembra je izšlo novo povelje, da se morajo predikantje v osmih dneh umakniti iz vseh Njega Nadvojvodske visokosti kneževin in dežel in se ne smejo v njih več prikazati pod kaznijo življenja. Zaman vsa pritoževanja, zaman ves trud zastopnikov dobiti od nadvojvoda vsaj odlog. Ferdinand je dal 28. septembra dopoldne očitno nabiti povelje na predikante, rektorje in učitelje augsburškega veroizpovedanja, da morajo še isti dan pri sijajočem solncu zapustiti Gradec in v osmih dneh deželo. V Gradcu je bilo to ostro povelje hitro izpeljano: še isti dan je zapustilo mesto 19 predikantov in učiteljev.
             
Prav tako povelje kakor za Štajersko 28. septembra je izdal Ferdinand 22. oktobra za Kranjsko. Odlok je prišel v Ljubljano 29. oktobra z ukazom, naj bo drugi dan razglašen. Dobili so ga deželni glavar, vicedom, zastopniki in evangelski pridigarji in učitelji. Tem poslednjim je bilo ukazano zapustiti na dan razglasitve pred solnčnim zahodom Ljubljano, v treh dneh pa dežele nadvojvodove. Ferdinand je o tem razglasu poslal obvestilo 26. oktobra Hrenu in mu naročil, naj skrbi, da se izvrši, ter pazi, da se zopet ne vtihotapijo predikantje in učitelji v deželo. To obvestilo je Hren prejel 5. novembra. Tedaj je pa nanje že lahko zapisal: "Osmi dan po izvršeni stvari." Zakaj povelje je bilo v Ljubljani razglašeno 30. oktobra. 1. novembra je Hren že vzel v last sv. Elizabete cerkev v meščanski bolnici, kjer so opravljali ljubljanski protestantje svojo službo že 40 let. Pri vhodu v cerkev je razbil krstni kamen, raztrgal knjige, poškropil cerkev z blagoslovljeno vodo, da bi jo s tem očistil, imel v njej slovesno, naslednji dan pa mašo zadušnico ob veliki vdeležbi katoliškega ljudstva. Ljubljanski predikantje sicer niso kakor graški koj prvi dan razglasitve nadvojvodinjega odloka zapustili mesta, temveč se zatekli k stanovom upajoč po njih posredovanju zadobiti milost pri nadvojvodu. A ker je bil Hren neodjenljiv, so hočeš nočeš še v prvi polovici meseca novembra 1. 1598 zapustili Ljubljano.
            
Stanovi štajerski, koroški in kranjski so se sicer tolažili, da bodo naposled vendar le zmogli proti nadvojvodi. Že 5. novembra 1. 1598 so na shodu luteranskih odposlancev treh dežela v Gradcu sestavili dolg ugovor in ga poslali cesarju v Prago. A njih ugovor ni dosegel uspeha. 22. prosinca 1. 1599 so izročili štajerski poslanci nadvojvodi samemu veliko pritožnico, ki so jo izdelali sporazumno z odposlanci kranjske in koroške kot sklep stanov treh dežela. Pritoževali so se v njej o "grdem" preganjanju pristašev evangelske vere. A nadvojvoda je pritožnico ostro zavrnil s svojo "glavno resolucijo" dne 21. julija 1. 1599, datovano z dne 30. aprila 1. 1599.
           
Ferdinand je stopal pogumno naprej. Ustanovil je za Štajersko reformacijske komisije, nekake nekrvave vojne, ki naj bi prehodile deželo, izganjale predikante, rušile njih molilnice, ljudstvo pa vodile nazaj v naročje katoliške cerkve. Komisiji za spodnji Štajer je na čelo postavil sekovskega škofa Martina Brennerja, ki si je uprav o tej priliki pridobil naslov "apostola štajerskega". Te komisije so neverjetno hitro uničile protcstantstvo na Štajerskem, očistile deželo krivoverskih propovednikov ter njihovih knjig in ljudstvo z večine pridobile za katoliško cerkev. Lepi uspehi štajerskih reformacijskih komisij so osrčili nadvojvodo, da je sklenil tudi na Koroškem in Kranjskem ustanoviti take komisije. Kranjski luteranski stanovi so sicer primorani že l. 1598 zaprli svoje šole, 18. avgusta 1. 1598 odstranili zadnjega rektorja Engelberta Engela. A nekatere propovednike, kakor pastorja Felicijana Trubarja in predikanta Janeza Znojilška, so še dolgo po razglašenju nadvojvodovega povelja (z dne 22. oktobra 1. 1598) skrivali v svojih gradovih. Še v prosincu 1. 1600 so prosili kneza, naj dovoli propovednikom ostati v deželi ali jim da vsaj daljši odlog. Ker so pa slutili, da nadvojvoda tega ne bo dovolil, tem bolj ker so vedeli, da je Hren že 27. julija 1. 1599 v pismu silil nadvojvodo, naj odločno postopa proti predikantom, so 13. prosinca 1. 1600 sami svetovali Felicijanu Trubarju in predikantom, naj gredo iz dežele. Predikantje so odšli. Deželo zopet pokatoličiti pa je imela od  nadvojvode proti koncu 1. 1600 ustanovljena "reformacijska komisija", na čelu jej škof Tomaž Hren.

Andrej Hlinka

"Mladina ima pravico poznati le en sam — izem, to je — nacionalizem!"

Andrej Hlinka
            

       

Andrej Hlinka - sedemdesetletnik

           

I.Z., 1934

         
       
      
Andrej Hlinka je tako zanimiva in edinstvena postava v galeriji znanih evropskih mož, da je prav, da tudi Slovenci dobimo kratko kritično študijo o njem. Andrej Hlinka ni zanimiv samo radi tega, da preprosti narod o njem pesmi poje, da se pišejo o njem obširne monografije, ki obsegajo preko 500 strani, am pak pred vsem radi svoje voditeljske edinstvenosti, čistosti in iskrene pravičnosti, ki je tolikšna, da je napisal o njegovem življenju Karel Sidor, da se pravi, brati njegov življenjepis, »brati besede učitelja, ki bodo večno živele«.
                
Andrej Hlinka se je rodil dne 27. septembra 1864 v Černovi v bližini Ružomberka. Čeprav je imel Hlinkov oče devet otrok in so bili doma revni, so spravili mladega Andreja na priporočilo domačega učitelja v ružomberško gimnazijo. Ko je prišel v prvi razred mu je bilo 13 let. Bil pa je tako temperamenten in živ, da so v gimnaziji njegovo živahnost klasificirali vedno z drugim redom, in da je njegov ljudskošolski učitelj po 42 letih učenja izjavil, da ni imel v vseh 42 letih tako živahnega in nad vse bistrega dečka, kakor je bil mali Andrej Hlinka. Ker ni bilo v Ružomberku popolne gimnazije, ampak samo nižja, je moral mladi Hlinka po dobro dovršenem 4. razredu premišljevati kam sedaj. — iz ljubezni do ubogega slovaškega naroda in do svoje redne družine se je odločil, da se posveti duhovskemu stanu. Ko je dovršil v Levoči še 5. in 6. razred, je poslal prošnjo za semenišče na domačo škofijo. Dne 2. julija 1883 je škof Juraj Scaszka Hlinko sprejel za klerika. Po dveletnem filozofskem kurzu je vstopil H. v semenišče. Tu je izredno pridno študiral in edino negativno opombo — po takratnem naziranju — je dobil v tretjem letniku bogoslovja, ko so mu njegovi vzgojitelji napisali v spričevalo: »naklonjen je slavizmu«. Ne bomo se čudili tej opombi, če pomislimo, da mlademu, za domovino navdušenemu bogoslovcu ni bilo dovoljeno govoriti več kakor dvakrat na teden po slovaško. Toda bogoslovska leta so se bližala koncu in Hlinka se je z vso vnemo med duhovnimi vajami pripravljal na posvetitev. Toda ni mu bilo usojeno užiti vso srečo tega blagoslovljenega dne ob strani drage matere, v krogu svoje družine, ki jo je tako ljubil. Zadnje dni duhovnih vaj, tik pred posvetitvijo, mu je umrla ljubeča mati, ki se je tako veselila sinovega mašništva. Lahko si mislimo, kako bridko je zadela ta novica Hlinkovo srce. Njegov prvi korak v novo življenje, je bil posvečen z izgubo najdražjega — matere, njegov prvi korak je bil v znamenju žrtve in trpljenja. In to znamenje ga je spremljalo vse življenje. Njemu je bilo usojeno — in to je z veseljem in udanostjo sprejel na sebe — trpeti in se žrtvovati za lepšo bodočnost svojega ljudstva. —
Dne 12. junija 1889 je bil Hlinka posvečen v mašnika.
           
Prvo njegovo mesto je bilo v Zakamenom Klinu. Tu je občutil prve težave svojega stanu ob starem nezaupljivem župniku, ki ni imel ljubezni in zmisla za mladega navdušenega kaplana, ki je bil pripravljen delati na vseh poljih. Toda že l. 1890 je bil premeščen iz Zakamenovega Klina v Sv. Alžbeto. Tudi tu je bil njegov predstojnik star župnik in na mladega Hlinko je padlo vse delo. Vse njegovo delo je bilo: cerkev in šola. Tu je bilo že boljše. Imel je več časa in začel se je z vso vnemo pripravljati na župniški izpit. Še preden je opravil izpit, je dobil prvo faro: Tri Sliače. Postal je svoj gospod in poleg tega še tako blizu doma, Černove in Ružomberka. Z vso vnemo se je lotil dela. Uredil je župnišče in ga postavil na zdravo gospodarsko podlago, a še vse bolj je poskrbel za cerkev in  za vernike, ki so mu bili izročeni. —
 
Tri Sliače! To je mejnik njegovega zasebnega življenja. Od tu naprej se Hlinkovo življenje začenja tako tesno vezati z življenjem okolice, naroda, da ni nobene zanimivosti več v njegovem privatnem življenju, vse je le javno delo, posvečeno v početku bližnji okolici, potem pa se vse dalje in dalje razteza, dokler ne objame vsega slovaškega naroda. Od tu naprej so glasna dela Hlinkovega življenja: goreče delo v cerkvi, šoli, ustanavljanje društev, pisanje poučnih člankov in brošur, prebujanje narodne zavesti, neizprosna borba proti narodnemu in verskemu zatiranju Slovakov, trpljenje in ječa, glavna pa so zborovanja in govori na teh zborovanjih, katerih število se razteza na neskončnost. — Koliko dobrega, koliko vzpodbujajočega je Hlinka povedal na vseh koncih svoje domovine, na vseh mogočih zborovanjih, shodih, akademijah, sejah in sestankih, to se ne da niti približno oceniti. Ta njegova zasluga ni mogla biti dovolj ocenjena niti v Sidorjevi 565 strani obsegajoči knjigi: »Andrej Hlinka 1864— 1926«.
  
Leta 1894 je Hlinka napisal v »Katoliške novine« članek: Kako vzgajamo slovaško ljudstvo? V tem članku je podrobno opisal svoje pastirsko delo, ki je imelo glavno oporo v misijonih. S pomočjo misijonov je rešil svoje farane preobilnega popivanja in s tem tudi židovskih oderuhov, ki so na Slovaškem velika nadloga. Ustanovil je abstinenčno organizacijo. Kmalu zatem pa je ustanovil tudi prvo konzumno društvo.
                  
L. 1895 je izdal brošuro: Kako ustanavljamo gospodarsko-konzumna društva.
             
Leto 1896 pa je bilo za Hlinko prvo leto večjega političnega boja. To leto so se vršile znane Bánffyjeve volitve, v katerih so zmagali liberalci s pomočjo vojske, terorja in vina. To leto sicer Hlinka še ni kandidiral, čeprav je o njem že takrat pisal »Narodni glasnik«, da bi bilo najboljše, če bi kandidiral »miljenec ljudstva, gospod župnik Andrej Hlinka«, pač pa pridno agitiral. Po teh nesrečnih volitvah pa se je zopet vrnil k ustanavljanju društev.
           
Leta 1897 je ustanovil z Antonom Bielekom »Ludové noviny«, katerim je 1. septembra postal tudi prvi odgovorni urednik. Časopis je prvotno izhajal mesečno in je bil namenjen, kakor je govoril podnaslov, »krščanskemu, slovenskemu ljudstvu«.
  
Ko je l. 1898 umrl ružomberški liberalni poslanec Mathyasovsky, se je Hlinka odločil, da bo kandidiral na njegovo mesto. Toda radi ostudnega podkupovanja in premajhne zavesti vseh slovaških volilcev, je za 150 glasov propadel. V Ružomberku je bilo sicer za časa volitev mirno, toda v bližnji Liskovi je bilo na dan volitev ranjenih 7 ljudi, od katerih jih je 5 umrlo. Tako je bilo prvo Hlinkovo kandidiranje krščeno z mučeniško krvjo slovaškega ljudstva, ki je hotelo takrat le približne enakopravnosti in svobode z madjarskim ljudstvom. Ta krvavi krst pa je spremljal Hlinko v vsem njegovem političnem delovanju. S svojim narodom je daroval krvavo daritev za svobodo in enakopravnost poslednjega Slovaka.
         
V l. 1899 se je udeležil romanja na Velehrad z namenom, da se pokloni sv. bratoma Cirilu in Metodu in da spozna češko duhovništvo. Svojo pot je zanimivo opisal v »Ludovih novinah«.
   
Ko pa ga ni l. 1901 Zichyjeva ljudska stranka kandidirala radi njegovega panslavističnega in protikapitalističnega mišljenja, je s protesta nato ustanovil v Ružomberku odbor »Slovenske narodne stranke«. Obenem pa je javno odstopil od Zichyjeve stranke, ki je začela Slovakom kazati čim dalje bolj neprijazno lice. Po volitvah pa se je za nekaj časa popolnoma odtegnil političnemu delovanju. Odstopil pa je tudi kot odgovorni urednik »Ludovih novin«.
 
Važen dogodek za Hlinko kakor tudi za slovaški narod je bila Hlinkova prošnja za ružomberškega župnika. Hlinka je prošnjo vložil l. 1901. V hudi konkurenci je dobil mesto 15. marca 1905. Tako je Hlinka prišel v mesto, ki je imelo že takrat velik vpliv na Slovaškem, politično kakor tudi gospodarsko. S Hlinkom pa je mesto mnogo pridobilo. Postalo je središče slovaške politike, središče iz katerega je od sedaj naprej izšla marsikatera pametna misel, marsikateri pameten predlog, ki je obrodil dober in plodonosen sad za vse slovaško ljudstvo.
       
Ko so bili Slovaki l. 1905 pri volitvah od strani, do tedaj še tudi slovaške Zichyjeve stranke popolnoma na stran potisnjeni, je poslanec Ferko Skyčak javno izstopil iz Zichyjeve ljudske stranke in izdal proglas za ustanovitev »Slovenske ljudske stranke«. Čeprav je stranka obstajala le nominalno, brez predsednika in tajnika in posebne organizacije, je bila vendar velika opora pri novih volitvah l. 1906. Ferko Skyčak je ponudil kandidaturo tudi Hlinki. Hlinka pa je odklonil. Tu se je pokazala njegova velika ljubezen do ružomberške fare in njenih vernikov. Odklonil je poslansko kandidaturo, da bi lahko obdržal svojo faro, da bi lahko kot duhovni pastir blagodejno versko kakor tudi socialno deloval med svojimi verniki. Za kandidata je rajši svetoval svojega prijatelja dr. Vavra Šrobarja. Razvil se je hud volivni boj. Slovaki so šli v boj z geslom:  »Za tu našu slovenčinu!«, ki je ostalo vodilno v vsem predvojnem boju z Madjari. Hlinka je agitiral z vso vnemo in ljubeznijo. V tej vnemi in ljubezni pa ga je nemilo presenetila prepoved agitacije od škofa Parvya. Hlinka je bil presenečen, toda obdržal je mirno kri in dostojno odgovoril škofu, da se ne da omejevati v izpolnjevanju državljanskih dolžnosti. Parvy je nato Hlinki prepovedal spovedovanje pri nunah, poleg tega pa mu je še vzel nadzorstvo vseh rim.-kat. šol v Ružemberku. Kmalu nato (4. maja 1906) pa ga je še suspendiral ab officio. Hlinka je nato pisal v Rim in šel osebno k papeževemu nunciju na Dunaj Granitu di belmontu. Nuncij je Hlinko potolažil in mu obljubil, da bo Rim vso stvar objektivno preiskal in uredil. Toda nasprotniki v Ružomberku niso mirovali. Obdolžili so Hlinko, da je dobil ružomberško faro s simonijo. Kljub temu, da preiskava ni mogla ob velikem razburjenju ljudstva ničesar ugotoviti, je šel škof Parvy še korak dalje in je Hlinko 18. junija 1906 suspendiral »ab officio et ordine«. — Ljudstvo je bilo vedno bolj in bolj razburjeno. Domača cerkev je bila vedno prazna, ljudje so hodili k maši v sosednjo faro. Državna oblast je ljudi preganjala in zapirala. Končno je zaprla tudi Hlinko 27. junija 1906. Hlinka je bil obdolžen, da je ob volitvah ščuval ljudi proti oblasti. Dne 26. novembra 1906 je bil proces. Za proces je vladalo veliko zanimanje. Ob tej priliki je prišlo v Ružomberk veliko tujih časnikarjev. Hlinka je bil kljub sijajni obrambi obsojen na 2 leti in 1500 + 680 kron. Bili pa so obsojeni tudi njegovi prijatelji kakor n.pr. dr. Vavro Šrobar itd.
               
Med tem je Hlinka z vso vnemo delal na to, da bi se postavila nova cerkev v černovi. Res se mu je posrečilo, da je zbral toliko denarja, da so v Černovi postavili novo cerkev. V času ko bi morala biti posvečena, pa je bil Hlinka že suspendiran »ab officio et ordine«. Zato so Černovci pisali škofu Parvyju, da cerkve, ki je zgrajena z njihovim denarjem, ne dajo posvetiti toliko časa, dokler ne bo Hlinka svoboden. Ker je škof hotel cerkev posvetiti kljub tej resni zahtevi, je prišlo do krvavega boja, v katerem je padlo 15 slovaških žrtev. Ob tej žalostni tragediji slovaškega ljudstva je obstal ves svet. To je bil žalostni moment, ob katerem je svet spoznal, kaj se godi v »katoliški« Ogrski. Vse svetovno časopisje je obsojalo to nečloveško postopanje s slovaškim ljudstvom, ki si je s tolikimi žrtvami skušalo pridobiti najosnovnejše človeške pravice enakopravnosti na političnem kakor tudi na verskem polju. — Hlinka je bil pobit. V tem času je hodil po Moravskem in Češkem, prišel je celo na Dunaj — ter oznanjal veliko bedo in trpljenje slovaškega ljudstva. Na tej poti ga je tudi dobil poziv, da mora 30. novembra 1907 nastopiti svojo kazen v segedinski kaznilnici.  — V tem času, ko je moral Hlinka mirno sedeti za visokimi zidovi segedinske kaznilnice, je tekla njegova pravda v Rimu. Že 12 decembra 1908 se je Rim ugodno izrekel za Hlinko, dne 14. marca 1909 pa je sv. Oče potrdil razsodbo kongregacije, ki ni potrdila Hlinkove suspenzije. Toda poleg tega lepega presenečenja je čakalo na Hlinko v zaporu še drugo grenko presenečenje. Bratislavska sodnija ga je obsodila radi nekega političnega članka na 1½ letno ječo. Celotni zapor mu je bil sicer znižan na 2 leti in 9 mesecev, toda čas čakanja je bil vendarle dolg.
 
Ko se je vrnil Hlinka iz segedinske ječe domov, je bila zopet njegova prva skrb dušno pastirstvo in dobro katoliško časopisje. Volitev, ki so se  vršile 1. junija 1910, se sicer ni udeležil, čeprav je politično ostal še vedno aktiven.
         
Dne 29. julija 1913 se je formalno uredila »Slovaška ljudska stranka«. Prvi predsednik je postal Andrej Hlinka, prvi podpredsednik pa nekdanji ustanovitelj Ferko Skyčak.
           
Čas vojne je čas tihega požrtvovalnega Hlinkovega dela v ružomberški okolici. Koliko tolažilnih besed, koliko tolažilnih dejanj je v tem času naredil Hlinka javno in skrivaj, to je skoraj še neobjasnjeno, še ne ocenjeno. — Poleg vsega dela pa je njegova narodna zavest moško in samozavestno rasla v jasno in čisto podobo, ki jo je, ko je bil čas še nevaren, dne 24. maja 1918 takole formuliral: »Ne preidimo tega vprašanja, povejmo odkrito, da smo za češko-slovaško orientacijo. Tisočletna zakonska zveza z Madjari se ni obnesla. Moramo se odločiti.«
     
Dne 19. decembra 1918 je imel Hlinka prvi shod na novo oživljene »Slovaške ljudske stranke«.
   
Dne 27. avgusta 1919 pa se je odpravil na pot do Pariza. Ko se je 4. oktobra 1919 vrnil, ga je češkoslovaška oblast zaprla radi veleizdaje. Mirno je prevzel na sebe tudi mogoče najgrenkejše breme svoje politične kariere. Ostal je miren in čakal razsodbe. Toda te ni bilo. Ko je bil leta 1920 izvoljen za poslanca, je češkoslovaška vlada porabila ugodno priliko in Hlinko kot poslanca izpustila na svobodo.
                 
Po letu 1920, ko je videl, kako žalostne politične, verske, gospodarske in kulturne razmere je prinesel prevrat, se je vrgel znova na organizacijsko delo. Organizira svoje ljudstvo, kljub vsem nevarnostim, ki mu pretijo. Njegove shode razbijajo, za njega najemajo atentatorje, pod njegova podjetja polagajo peklenske stroje. Toda on vztraja, dela, govori, hodi od zborovanja na zborovanje, od seje na sejo brez odmora in počitka. Svojo zahvalo in zaupanje mu je slovaško ljudstvo izreklo, ko mu je ob volitvah leta 1925 izvolilo 23 poslancev. Po teh zmagoslavnih volitvah je odšel v Ameriko med slovaške izseljence, da še nje pridobi za slovaško avtonomijo.
             
Leta 1927 je šel v vlado, toda ko je po nesrečnem tukovem procesu izstopil iz vlade, je ostal vse do danes v opoziciji z geslom: za slovaško avtonomijo. — To je tista svetla točka njegovega programa, tista osrednja misel in želja vsega Hlinkovega delovanja: slovaška avtonomija. Slovak naj postane na svoji zemlji gospod, svoj svobodni gospod.
             

Hlinka — politik 

      
Hlinka je večji narodni voditelj kakor politik. Vsaj kakor politiko danes razumemo. Kot politiko realizacije možnega v danih okolnostih. Čeprav je izhajal v svojem narodnostnem in političnem delu iz čisto rednih osnov, ki so bile tesno povezane z vsemi mnogovrstnimi zahtevami preprostega ljudstva, ki je v svojem bistvu vedno le kompromisno, je Hlinka vedno in vedno skušal voditi tako zvano načelno politiko in je le nerad pod ostrimi zahtevami okolja in razmer krenil s te svoje glavne smeri. Njegova smer je hotela biti vedno načelna, a pri tem udarno radikalna, usmerjena vedno k najplemenitejšim zahtevam po svobodi, enakosti in končno tudi po krščanskem bratstvu.
            
Že takoj po vstopu na širšo politično areno je odločno in energično povedal, da ni za slovaško politično pasivnost, ki jo je takrat proglašal slovaški politični centrum v Turč. sv. Martinu. zavedal se je takoj ob početku svojega političnega delovanja, da je vsaka opozicija, ki se izgublja v neplodni neaktivnosti in ne pokaže večje ali vsaj tolikšne aktivnosti, kakor bi to pokazala ob sodelovanju, že naprej obsojena na neuspeh in počasno hiranje. S to zavestjo se je takoj priključil — še posebno kot katolik — k Zichyjevi ljudski stranki, ki je takrat na Madjarskem edina branila katoliške interese in je tudi različnim narodnostim obljubljala enakopravnost v državi. Na ta način je upal doseči za Slovaško največ koristi. Seveda pa se je z enako odločnostjo ovrnil od te stranke, ko je uvidel, da se tajno približuje vladi in stalno bolj in bolj zapušča svoj program. Osebno je to storil 4 leta prej kakor ostala slovaška politična skupina, ki se je šele l. 1905 jasno ločila od Zichyjeve ljudske stranke s Ferkom Skyčakom na čelu in izdala proglas za ustanovitev nove  »Slovaške ljudske stranke« . Hlinkova politična idejna linija je tudi tu zmagala.
           
Vse do svetovne vojne je Hlinka vodil ostro in strogo opozicijo proti zatirajočemu madjarskemu imperializmu, ki se je kazal bodisi na kulturno-narodnem, bodisi na verskem polju, proti vsaki krivici in nasilstvu, ki se je dogodilo na Slovaškem, pa naj je bil pri tem prizadet katolik ali luteran. Njegova skrb za enotno opozično fronto vsega slovaškega ljudstva je bila vedno izrazita. Za njega kot gorečega katoliškega duhovnika pa je še posebno značilno, da je po eni strani nasproti drugovercem in Madjarom, ki so skušali izrabljati versko različnost na Slovaškem, poudarjal, da ne gre tu za versko vprašanje, ampak za način, kako si skupno pomagati pri skupni bedi, po drugi strani pa, da je bil proti nastopajočemu svobodomiselstvu vse dotlej toleranten, dokler ni to začelo jasno napadati katoliške cerkve. Njegova dosledna in radikalna opozicija je ob neizprosnem in nečloveškem madjarskem nasilju dobila svoj krvavi dokument v Černovi, s katerim si je v širokem svetu pridobila prijateljev. Krvave žrtve tlačenega slovaškega naroda niso bile zastonj. Radikalna linija Hlinkove politike je postala v svetu znana. Kulturni evropski svet je potrdil upravičenost boja slovaškega naroda za enakopravnost. 
 
Vse do l. 1911 je bil hlinka na Slovaškem in tudi pri čehih oseba, kateri se je zaupalo, oseba za katero se je vedelo, da požrtvovalno in nesebično dela za dobrobit vsega slovaškega naroda. Toda liberalnim Čehom, ki so bili takrat tako vzgojeni, da so vrednotili vsako politično (kakor tudi ostalo, vsaj marsikdaj) dejanje le strankarsko, to ni dolgo moglo ostati vseeno, da vodi slovaško politiko katoliški duhovnik. Tako se je v Olomucu l. 1911 prvič zgodilo, da so proti Hlinki, ki se je kot gost udeležil katoliškega shoda, liberalci demonstrirali kot protiklerikalci. — Ta signal za nastop je odjeknil tudi na Slovaškem. Mnogi naprednjaki so porabili ugodno priliko in napadli Hlinko, s tem pa so tudi porušili tako potrebno politično enotnost na Slovaškem. (Zle posledice tega razkola so se pokazale v vsej usodnosti šele po vojni) Takrat je Hlinko napadel mladi Milan Hodža v  »Slovenskem tyždeniku«, a Anton Štefanek v »Slovenskem denniku«. češki liberalizem in njegovi mladi slovaški pristaši so hoteli napraviti iz Hlinke — slovaškega Husa. Toda on je varno in mirno stal. Njegov katolicizem je bil čist, kljub vsej radikalnosti in revolucionarnosti njegove nature in njegovega dela. In tako se je zgodilo, da je bilo na Slovaškem l 1912 že pet političnih smeri: narodna (t.j. po večini luteranska), katoliško-ljudska, Masarykovo-napredna (dr. Šrobar), Hodžova-liberalna in socialno-demokratska stranka.
             
Po vojni je Hlinka, kakor sem že omenil prej, — sledeč svojemu naturnemu pogledu na mednarodni položaj — povedal tiste znamenite besede, v katerih se je izrekel za češkoslovaško državno edinstvo. Z energično kretnjo se je odtrgal od madjarske države. Toda pri tem je ostal. Hlinka je mislil — v svoji preprosti veri v svobodo in nekomplicirano politiko — da je s tem doseženo že vse. Ni čutil potrebe, da bi šel v Prago in tam v areni parlamenta, v klubovih sobah in posvetovalnih dvoranah povedal in fiksiral slovaške zahteve, ter dosegel v tej navidezni enakopravnosti kar največ, ampak je mislil, da je že z lepo besedo osvobojenja doseženo vse — kar se svobode in forme tiče. V Prago ni šel on voditelj naroda, ampak spretni politiki, ki so se v kratkem času vrnili domov kot opolnomočeni ministri za Slovaško. In s tem se je začela tragika Hlinkovega povojnega političnega delovanja. On je ostal doma v Ružomberku in — kakor govori K. Sidor v knjigi »A. Hlinka 1864 — 1926« — si je izbral namesto »grajenja države« težjo nalogo: graditi narod, oblikovati njegovo voljo in osredotočevati njegove sile, ki bi ga usposobile niti nositeljem državnih koristi in interesov na slovaški zemlji. Ni moglo to iti administrativno in od zgoraj. Stavba se je morala začeti zidati od zdolaj in za delo je moral biti zainteresiran ves slovaški narod. V tej njegovi naravni politični filozofiji, ki je voditeljska, resnična in naravna, a danes tuja modernim državnikom, se je Hlinka tragično varal. Ko so prišli opolnomočeni ministri na Slovaško, ni imel on več pravice oblikovati svoje ljudstvo, po svojih zamislih, da bi bilo sposobno državnega življenja. Spretni politiki povojne dobe so samostojno in brez Hlinke — voditelja naroda, določili politično-administrativni obraz Slovaške in Hlinko potisnili čisto v ozadje, kjer se je moral znova boriti za svoj politični primat po shodih, ki so jih razbijali in prepovedovali, po časopisju, ki so ga zaplenjali in končno tudi v Pragi, kjer ga niso več sprejeli, kakor bi ga gotovo sprejeli, če bi bil prišel ob pravem času.
         
Ko je dobil Hlinka v l. 1919 Pittsburgski dogovor (t.j. češko-slovaški dogovor sklenjen dne 30. maja 1918 v Pittsburgu — v katerem je obljubljena Slovakom samostojna administracija, parlament in lastna sodišča in katerega je podpisal tudi Masaryk), je bil še bolj prepričan o krivici, ki se je zgodila slovaškemu narodu. Zato se je odločil, da odide v Pariz in tam na mednarodnem forumu razloži upravičene zahteve Slovakov. Seveda je bila ta Hlinkova gesta, če jo motrimo z objektivnega vidika, premalo diplomatska in za tisti čas neoportuna, še posebno, če pomislimo, da se je dogodilo potem, ko se je v Pragi že principielno rešilo slovaško vprašanje brez Hlinkove navzočnosti. — Hlinkovo gesto, ki je bila v jedru čista, odkrita in je izvirala iz njegovega najglobljega prepričanja, da se Slovakom ni dalo tega, kar bi morali dobiti — je njemu nasprotno in sovražno časopisje obsodilo kakor veleizdajo nove države. Ko se je Hlinka tajno vrnil 4. oktobra 1919 iz Pariza, je bil sicer v Ružomberku sprejet z radostjo in veseljem, toda državna oblast ga je dala že 12. okt. 1919 zaperti. Hlinka je bil v svoji odkritosrčnosti tragično užaljen. Besede, ki jih je že 15. marca 1919 zapisal, je moral v tem trenutku ob misli na prvi zapor v novi državi še bolj doživeto in iskreno ponavljati: »Toda danes delate to vi (Čehi) pod naličnico narodnega edinstva. Rana, ki je zadana bratu, pa dvakratno žge — — —.«
       
Seveda je bilo tudi vladi nerodno, da bi sodili Klinko, ki je bil po eni strani tako zaslužen za novo državo, po drugi pa vedno tako odkrito iskren, da bi vsak najmanjši proces izzval le blamažo vlade. Zato je čakala primernega ternutka, da bi Hlinko brez sodnega postopanja izpustila. Ta prilika se je ponudila po volitvah l. 1920, ko je dobila Hlinkova stranka 12 poslancev in 6 senatorjev, obenem pa je bil tudi Hlinka izvoljen za poslanca. Kot novo izvoljeni poslanec je Hlinka postal svoboden. —
      
Po teh trpkih izkušnjah političnega delovanja v novi državi pa se je Hlinka zopet vrnil k ljudstvu, k organizaciji svoje stranke v zavesti, da le s številno močno stranko doseže svoje zahteve. Politična zveza s češkimi katoliki in mnogo bolj taktičnim njih voditeljem dr. Šramekom se ni izkazala oportuna, in tako so vsi Hlinkovi poslanci dne 26. nov. 1921 izstopili iz »Češko-slovaške ljudske stranke« in se vrgli na dedlo doma. Njih vztrajno požrtvovalno delo na eni strani, omejevanje svobode, prepovedovanje shodov, krvavi pretepi na drugi strani so pripomogli »Slovaški ljudski stranki« l. 1925 pri volitvah do krasne zmage. Hlinka je dobil pri teh volitvah 23 poslancev. Hlinka se je znova trudil, da je koncentriral na Slovaškem vse avtonomistične sile brez ozira na njih versko prepričanje. Njegova glavna skrb je bila, da na podlagi magna chartae slovaškega naroda »Pittsburgske dohode« (dogovora), ki je postala simbol slovaškega avtonomističnega gibanja, vzburi vso Slovaško in na ta način doseže cilj svojega dolgoletnega političnega truda. Svojo zmago pri volitvah l. 1925 je šel proslavit med ameriške rojake. Tu je bil sprejet z vsem veseljem in ljubeznijo kot edini in pravi voditelj slovaškega naroda.
           
Ko se je vrnil iz Amerike, se je njegova stranka pripravljala za vstop v vlado. Ko pa je izstopila l. 1927 radi nesrečnega Tukovega procesa iz vlade, se je znova vrgel Hlinka na avtonomistično propagando. Z mladostno energijo dela, piše, govori po shodih, sejah, zborovanjih za avtonomijo, narod navdušeno kriči in vpije, a avtonomije od nikoder. Zdi se, da je kljub vsej mladostni energiji Hlinke boj za avtonomijo na mrtvi točki. Močna Hlinkova voditeljska osebnost mu sicer daje še vedno žar radikalnega revolucionarnega gibanja, toda sile so izčrpane od neprestanega navdušenja, a pri tem brezplodnega čakanja. Praga gleda mirno in trezno. Pušča Hlinki svobodne roke, le tu in tam mu zapleni del članka, pri tem se pa zaveda, da le od nje zavisi, kdaj bodo Slovaki dobili avtonomijo. Razmerje v parlamentu jasno govori o tem: 160 Čehov in 47 Slovakov.
         
Če danes motrimo Hlinkovo prevratno politično prizadevanje, moramo ugotoviti, da je bilo za slovaški narod zgodovinsko pomembno. Njegov zgodovinski in moralno-etični pomen leži predvsem v neizprosnem doslednem poudarjanju primarnosti slovaškega naroda, v poudarjanju važnosti te zavesti. Hlinka ni sicer filozofsko stvaril nikake posebne definicije za narod, tudi ni povedal nikakega novega argumenta za upravičenot življenja malih narodov, toda vse njegovo delovanje, vsa njegova borba, vse njegove žrtve in s tem vsega slovaškega naroda so bile tako prepričevalne, tako mladostno silne v svojih argumentih, da ni bilo potrebno za Hlinko in njegove nasprotnike nobeno filozofiranje. Bil je voditelj naroda, a narod ni ničesar drugega povedal kakor to, da živi in hoče živeti. Z njegove asketske postave in njegovega dela raste sam od sebe pomen narodne zavesti na kulturnem, političnem in gospodarskem polju. Toda Hlinka ni samo tega povedal, naučil je svoje ljudstvo za to primarno zavest, za te svoje primarne pravice tudi trpeti. Biti v opozciji dolgo vrsto let, brez upoštevanja, brez različnih podpor, to je za ljudstvo velika žrtev. Hlinka je naučil svoj narod za svoje ideale veliko žrtvovati in v tem leži njen moralno-etičen pomen. Na njegovem mestu bi mogoče spreten politik dosegel več, toda toliko svetlobe, toliko ljubezni, tolikega mladostnega zdravja in energije ne bi prinesla med slovaški narod nobena druga postava, kakor ga je prinesla asketsko vitka Hlinkova postava. —
            

*       *       *

           
Da bi praktično osvetlil Hlinkov preprosti in odkriti politični nazor, bi moral citirati ves njegov »credo«, ki ga je napisal ob priliki svoje 70 letnice v »Slovaka« pod naslovom: »Moje sporočilo slovaškemu narodu«, toda, ker bi bilo to preobširno, naj navedem tu le odstavek, ki govori o njegovi trdni veri v češko-slovaško republiko, a pri tem tudi v slovaško avtonomijo. »Kakor sem delal pri ustvarjanju češko slovaške države pred svetovno vojno in v zgodovinskih prevratnih trenutkih, tako delam danes za utrditev njene bodočnosti. Češko slovaška država je zrasla iz skupnega truda, skupnega inozmeskega kakor tudi domačega dela Čehov in Slovakov, je izraz skupne volje češkega in slovaškega naroda; zato si iskreno želim, da bi bila trajna domovina slovaškega naroda.
      
Toda kakor stojim odločno za češko slovaško republiko in sem proti reviziji današnjih mej, prav tako si želim revizijo današnjega razmerja Čehov in Slovakov,  — Sporazum Čehov in Slovakov ni samo interes slovaški, ampak vsedržavni. Izjavljam, da nisem nikdar zapustil poti iskrenega sporazuma. Toda obenem javno izpričujem, da je sporazum možen le tedaj, ko bo priznana individualnost slovaškega naroda in ko bodo upoštevane in zagotovljene prirodne pravice Slovakov.«
      
Enako iskrena in enostavna pa je tudi Hlinkova zunanja politika. In to še posebno do Poljske. Brez posebnih diplomatskih ovinkov, mirno in direktno govori o svojem prijateljskem razmerju do Poljakov:  »Nam so Poljaki sosedje in bratje, a kadar je doma hudo, nam mora najbližji brat-sosed pomagati.« Tak je njegov odnos do Poljakov. Seveda je drugo vprašanje, če gledajo poljaki z isto iskrenostjo in direktnostjo na Hlinkove simpatije. —
           

Hlinka — gospodarstvenik

      
Hlinka pa ni samo dober politik, on je tudi sijajen, naravnost klasičen govornik, izurjen novinar, a poleg vsega tudi smotren organizator. A to ne samo političen, ampak tudi gospodarsko-socialen organizator. Seveda pa je z gospodarsko-socialno organizacijo — nujno zvezano tudi določeno gospodarsko-socialno naziranje. Tudi tu je Hlinka ostal preprost — brez vsakih socialno-filozofskih zamotanosti — ter si je ob dnevnih dogodkih, ki jih je srečeval, izoblikoval svoje socialno naziranje, ki ga je včasih povedal v zelo ostri obliki, v obliki, ki je bila že podobna revolucionarnemu socializmu. Ne smemo se čuditi, da je ob tolikšni bedi in zaostalosti slovaškega ljudstva zaklical ogrskim bogatašem: »Usoda vaših psov, gospodje, je veliko boljša, kakor usoda ljudstva, na katerega se tako radi sklicujete.« In da je ob neizprosnem zatiranju in samopašnem postopanju ogrskih uradnikov na deželi vstal in izpovedal: »Ne, pri nas ni gospoda in ne kmeta, vsak je sam sebi gospod. Te razlike ni med nami!« Njegov socialni radikalizem, ki so mu ga že na Ogrskem očitali in ki se je kazal vedno v ostri opreki proti kapitalizmu, se je razvil ob tesni povezanosti z revnim slovaškim ljudstvom, katerega je obiskoval in tolažil na duhovniških obiskih. Njegovo srce, ki je bilo vedno preprosto-naravno in iskreno, ni moglo ob tolikih krivicah ostati hladno, ampak si je moralo dati tudi v tej smeri duška. Ko so mu — posebno Židje — očitali, da je za župnika le brevir in cerkev, je smelo odgovoril: »Da, za župnika je brevir in cerkev, toda njegova dolžnost je tudi, da skrbi za gmotno blagostanje svojega ljudstva.« Zavedal se je, da brez nekega gmotnega blagostanja ni in ne more biti duhovnega napredka, globokega religioznega, a tudi narodnega življenja. Zato je bila njegova skrb že takoj v začetku javnega delovanja usmerjena predvsem na gospodarsko pomoč ubogega kmeta, ki ga je tlačil takrat žid in Madjar. ker takrat na deželi ni bilo inteligenta, ki bi se brigal za gmotne težave ljudstva, je bilo nujno, da je ta dolžnost padla na rame edinega človeka na deželi, ki je bil izobražen, pri tem pa toliko altruističen, da ni iskal v tem svojega dobička, na rame duhovnika. Hlinka je dobro slutil, da je edina pomoč v organizaciji. Brez globljega socialno-filozofskega sistema je priporočal ljudem, da bi se združevali v društvo vsak po svojem poklicu, vsi pa v gospodarsko-konsumna in kreditna društva, da bi mogli čim ceneje živeti, pri tem pa se otresti neljubih židov. — Podobna društva je sam ustanavljal po ružomberški okolici in jih priporočal povsod. Da bi s tem koristil vsemu slovaškemu narodu, je leta 1895 izdal brošuro: »Kako ustanavljamo gospodarsko-konsumna in kreditna društva.«
             
Čeprav nin Hlinka na Slovaško zanesel kakšnega posebnega socialnega sistema in ga tudi v svojih spisih ni izoblikoval, je s svojim drobnim delom za svojo dobo naredil ogromno delo: Na podlagi začete gospodarske samopomoči je z dobro organizacijo v marsikaterem kraju rešil ljudstvo iz ostrih in izžemajočih židovskih krempljev. — Storil je, kar je storiti mogel in kar se je takrat na Slovaškem storiti moglo.
        

Hlinka — duhovnik

     
Da, Hlinka je duhovnik. In to ne samo na zunaj — po obleki, po talarju, ki mu tako pristaja, ampak predvsem po notranjosti. Takoj po četrti šoli se je odločil za ta stan in iz osnovnega gledanja na naloge tega stanu se je v njem tudi rodila misel in želja po javnem političnem delovanju. Ob pogledu na množico se je tudi njemu izvil krik iz prsi: »Množica se mi smili« in v zavesti, da je duhovnik kot dobri pastir ljudstva dolžan — še posebno, če ni drugega — skrbeti za gmotno dobro njemu izročenega ljudstva. Njegove besede so bile marsikdaj bridke ob pogledu na splošno demoralizacijo ljudstva in duhovništva. Tudi duhovščina je trpela pod splošnim vplivom denacionalizacije slovaškega naroda, tudi nje se je prijemal obup, kako se prijemlje obup človeka, ki je obsojen na smrt. — Tudi ona je tonila v egoističnem mamonizmu in Hlinka je v svoji odkritosrčnosti bridko govoril: »Pridobimo si prijateljev, a ne z mamonom, ampak z ljudstvom, ki nam bo na dan obiskanja in skušnjave stalo na strani. Danes nimamo več ničesar, da bi izgubili. Prijaznost sveta smo že davno izgubili.«
      
Pri svojem narodnostnem, gospodarskem in socialnem delovanju se je vedno zavedal, da je vsaka gospodarsko-socialna regeneracija bitno nepopolna, če ni pri tem tudi verske moralno-etične obnove. Zato je povsod priporočal ustanavljanje verskih družb, širjenje dobrega katoliškega tiska, predvsem pa prave iskrene pobožnosti.
         
Pri vsej duhovniški gorečnosti pa je kot politik vedno skušal skrbno ločiti pravo religioznost, pravo versko prepričanje od politike. Dobro je videl, da so njegovi neprijatelji, predvsem pa Madjari vedno in povsod hoteli spretno izrabiti versko razcepljenost Slovakov, da bi jih s tem lažje izžemali in še nadalje držali v političnem in narodnem suženjstvu. Iz tega osnovnega gledanja se je razvilo nejgovo občudovanja vredno, človeško široko naziranje o iskrenosti prepričanja. Njegovo geslo je bilo: za slovaški narod in krščansko kulturo, kulturo, ki mora biti sinteza krščanske iskrenosti na narodnem in kulturnem polju. 
       
Preveč bi bilo, če bi hotel oceniti njegovo versko delov cerkvi, na prižnici, v verskih organizacijah, če bi hotel naslikati vso njegovo gorečnost za ružomberške farane, ki jih ni hotel leta 1903 zapustiti in si izbrati poslanskega mesta. Dovolj bo, da poudarim splošno narodno-verski pomen, ki ga ima Hlinka kot duhovnik.
       
V času madjarskega nasilja, nekrščanskega postopanja s katoliškimi Slovaki, je Hlinka obdržal in visoko dvignil zastavo krščanske ljubezni in  pravičnosti. Slovaki svoje vere niso izgubili v tem nelepem boju, ampak so jo celo utrdili ob krasnem zgledu svojega duhovnika, ki je ob vsej nekrščanski mentaliteti časa pokazal, da je katolištvo še vedno čisto, močno, a pri tem tudi radikalno odločno v boju za svoje pravice. Hlinka ni izgubil svoje čiste vere v pravičnost in ljubezen cerkve in z njim tudi ne njegov narod on najpodlejšem napadanju svojih  »katoliških« madjarskih bratov po katoliškem časopisju, ki mu je dan za dnem vpilo, da je podlež, izdajalec domovine itd. Ali kakor je pisal katoliški tednik v Ružomberku » Rozsahegyes videke« : »Ljudje pljujejo, bijejo s pestm, kletev se dviga proti nebu ob pogledu, da more nosti na Madjarskem tak človek duhovniško obleko. Da more spolnjevati posebno v tem globoko vernem kraju svoje duhovniško poslanstvo« (Sidor; A. Hlinka 1864— 1926, str. 147). To se je posalo o Hlinki, ko je bil čist v svojem verskem delu in prepričanju kakor malo kdo. Toda to ni bilo dovolj. Celo njegov škof ga je obsodil, tožil v Rimu, da si je s simonijo pridobil faro, da uči krivo vero in ščuva ljudstvo proti občem redu. — Hlinka je tudi to prebil. Ostal je miren in zvest svojemu prepričanju in z njim ves slovaški narod. In njegova vera se ni varala. Rim je Hlinko osvobodil in si s tem dejanjem  pridobil tako zaupanje med Slovaki, kakor ga ne najdemo povsod.
       
Drugi važni moment, v katerem je Hlinka kot duhovnik izpolnil svojo zgodovinsko nalogo, pa je bil prevrat. V splošni zmedi in anarhični svobodi so se tudi med slovaško duhovščino dvignili glasovi (še posebno radi tega, ker so nekateri madjarski škofje zbežali) za lastno narodno cerkev in za nekatere spremembe v organizaciji kot n.pr. odpravo celibata itd. Hlinka je v tem važnem momentu kot duhovni vodja znal prepričati svoje brate o pogubni nameri, kakor je tudi znal dostojno in mirno odgovoriti madjarskim cerkvenim knezom, ki so svarili slovaško duhovščino pred Čehi kot brezverci. Znal je takrat zediniti slovaško duhovščino v enotno fronto, ki se je zvesto postavila ob stran novi domači državi. — S tem svojim dejanjem, in kakor tudi s celotnim svojim delom, ki je bilo vedno radikalno, proti vsaki krivici usmerjeno, čisto in dosledno, pa je dal slovaškemu katolicizmu tisti čar, ki ga ima še danes katolicizem med slovaško mladino, kljub vsem pogubnim modernim vplivom. Njegova zasluga je, da je slovaški katolicizem prožet in močan, čeprav se je direktno mešal tudi v politiko. Njegova doslednost in iskrenost na vseh poljih, je med slovaško mladino utrdila vero v Idejo, vero v duhovno moč in zmago Pravice in Resnice.
           

Hlinka — voditelj naroda

         
Hlinka ni taktik, kar nujno potrebuje danes človek, ki se posveti politiki. Sistem parlamentarne demokracije ni sistem odprtih kart, svobodnih pogledov in odkritosrčnega sodelovanja za blagostanje ljudstva, ampak je sistem spretnega krmarjenja v množici nasprotujočih si tokov, sistem pokritih talonov, kakor se je izrazil neki politik. Toda Hlinka ni imel nikoli takega talona. Svoje karte je vedno nosil odkrite, povsod je ravno povedal to, kar mu je narekovalo njegovo odkritosrčno srce. Ustvarjen je bil iz slovaške zemlje, da je lahko postal »srce Slovaške« (dr. Vilinjskij), da je govoril vedno tako, kakor je govorila njegova zemlja.
       
Njegova bela postava je kakor simbol iz svetega pisma. Je očak nove zaveze, junak Resnice in Pravice, ki s svojo okritosrčnostjo ne spada več v moderno državo. Njegova iskrenost se ne more umiriti v kuloarjih parlamenta in češka višja kulturnost gleda na njega kot na postavo preteklosti.
         
Hlinka pa mirno in samozavestno stoji. In je »srce Slovaške« (dr. Vilinjskij), »največji živeči Slovak« (dr. Buday), » oče naroda« (Martin Razus) in »ognjeni jezik slovaškega duha« (Tudo Gašpar). — In je podoben preroku, ki je prišel oznanjat resnico, a ga ljudstvo ni razumelo.
        
Stal je, kakor ne bi bil človek, ampak misel. Kakor ne bi bil iz zemeljske gline vzet, ampak iz najžlahtnejših čuvstev in misli slovaškega človeka. Tako je poslednji Slovak v Hlinki spoznal sebe in v poslednjem Slovaku je bilo nekaj Hlinke. (Karel Sidor »Andrej Hlinka 1864 — 1926«).