Država (Odar, 1937: o okrožnici Immortale Dei)

O državi v okrožnici Immortale Dei

Iz članka: Cerkveni govori o državnih vprašanjih

         

A. Odar, 1935

     
Temeljna krščanska teza o državi je, da sta država in javna oblast kot njen urejajoči princip ustanovi, ki ju Bog hoče. Država je namreč nujno utemeljena v človekovi socialni naravi, ki je od Boga. Država pa ni možna brez javne oblasti, zato je tudi počelo te oblasti Bog sam. Pravica vladanja pa sama po sebi ni v nujni zvezi s prav to ali ono obliko vladavine.
         
Druga krščanska teza o državi pravi, da država in njena vlada nista od Boga neodvisni. Veže ju božji zakon kot posamezne ljudi. V vsaki vladavini morajo vladarji skrbeti za javno blaginjo in pri tem zreti na Boga. »Če pa oblastniki zaidejo v krivično gospodstvo, če greše s trdostjo in ošabnostjo, če slabo skrbé za ljudstvo, naj vedo, da bodo nekoč dajali Bogu odgovor, tem strožji, čim svetejšo službo so opravljali ali čim višje dostojanstvo so imeli. — 'Mogočni bodo mogočno kaznovani' (Modr 6, 7).«
        
Država mora častiti Boga. Zakaj ljudje, združeni v družbe, so prav tako pod božjo oblastjo kot poedinci. Država torej ne sme biti ateistična in areligiozna. (Velik pomen bogoslužja na državne praznike!) »Med prve svoje dolžnosti morajo vladarji uvrstiti tudi dolžnost, da spoštujejo vero in jo blagohotno varujejo ter z močjo zakona ščitijo, da ne uvajajo ali odrejajo ničesar, kar bi bilo z vero v nasprotju.«
          
Ljudje smo ustvarjeni, da se pripravimo v tem življenju za posmrtno življenje. Najvažnejša naloga vsakega človeka posebej je, da doseže svoj namen v večnosti. »Država, ki ima nalogo, skrbeti za občno korist, mora torej takó pospeševati državno blaginjo, da državljanov v tem najbolj notranjem teženju po najvišji sreči ne le prav nič ne ovira, temveč celò, kolikor more, podpira. To pa stori pred vsem s tem, da varuje svetost in nedotakljivost vere, katere dela združujejo človeka z Bogom.«
       
Ni zadosti, da smo teisti, religiozni, kristjani, biti moramo katoličani. »Tudi države morajo tako častiti Boga, kot je božja volja sama pokazala.« Cerkev pa ne obsoja državnih poglavarjev, če iz razlogov javnega reda priznajo v državi tudi druge religije.
          
Poleg države je na zemlji Cerkev, ki jo je Bog ustanovil kot popolno pravno družbo in ji določil namen, naloge, sredstva in ustavo.
         
»Tako je Bog izročil skrb za človeški rod dvema oblastima, cerkveni in državni; prvo je postavil za božje, drugo pa za svetne zadeve. Vsaka je v svojem redu najvišja; vsaka ima določene meje, ki jih začrtava njuna narava in najbližja naloga; vsaka je kakor očrtana s krogom, v katerem se svobodno giblje.«
        
Razmerje med Cerkvijo in državo je načelno določljivo in tudi določeno. »Karkoli je v človeškem življenju sveto, karkoli zadeva božji kult ali zveličanje duš, pa naj je takšno po svoji naravi ali po svojih odnosih, spada vse pod vodstvo in presojo Cerkve; ostale zadeve pa, ki jih obsega državljanski in politični red, so po vsej pravici pod oblastjo države, kajti Jezus Kristus je ukazal, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.«
         
Med obojno oblastjo, cerkveno in državno, naj vlada edinost, ki se po pravici primerja zvezi, ki druži v človeku telo in dušo. Če razmere zahtevajo, da skleneta cerkveni in državni poglavar glede mešanih zadev poseben dogovor (konkordat), nudi Cerkev vedno »odlične dokaze materinske ljubezni, ko popušča in je naklonjena, kolikor le more«.
      
Ako bi bile države urejene po zgoraj začrtanih načelih, bi bilo v prid poedincu, družini, državi in vladarjem. Ker bi bila država postavljena na božji temelj, bi ji bila zavarovana stalnost; vladarje bi obdal nekak božanski nimbus, seveda ne v orientalskem in bizantinskem smislu. Po drugi strani pa bi bila v tako urejeni državi vidna meja med božjim in človeškim, med zasebnim in javnim. Državna oblast ne bi postala brezmejna. Pravice poedinca bi bile neokrnjene pod zaščito božjega, naravnega in človeškega zakona. V taki državi, ki bi se držala svojih mej, bi bil zajamčen obstoj zakonski zvezi in družini. Vlada se ne bi dala voditi zmotljivi volji in sodbi množice, temveč resnici in pravici. Poslušnost državljanov vladi bi bila spojena s spoštovanjem in dostojanstvom, ker ne bi bila suženjstvo človeka človeku, temveč pokorščina Bogu, ki izvršuje svojo oblast po ljudeh.
    
Nesmiselno je prezirati Cerkev pri vzgoji državljanskih čednosti. Cerkev to vzgojo poglobi in etično utemelji. Dober vernik je dober državljan.
     
V zgodovini je bila doba, ko je bil v Evropi krščanski ideal države deloma realiziran; kulturni spomeniki iz tistih časov še danes pričajo, da je bila ta realizacija krščanski Evropi v velik blagoslov.
          
Novotarije novega veka, ki so napravile zmedo najprej v verskih stvareh, potem pa tudi v modroslovju in vseh ustanovah človeške družbe, so porušile ureditev krščanske države. Načelo o popolni in nebrzdani človekovi svobodi je vrglo državo z božjega temelja in jo predalo volji mase. »Ker pravijo, da je ljudstvo samo vir vsega prava, je dosledno, ako se država ne čuti vezano nasproti Bogu, da ne izpoveduje javno nobene vere, da ni dolžna preiskovati, katera izmed mnogih ver je edino prava, in eni dati prednost pred drugimi in jo varovati; temveč da proglaša vse vere za enakopravne, dokler red v državi ne trpi škode. Popolnoma dosledno je, da prepuščajo vprašanja o veri poedincu, ki mu je dovoljeno sprejeti tisto vero, ki jo sam hoče, ali pa nobene. Iz tega pa sledi: vesti poedinca ne veže objektivni zakon. Mnenji, da je treba Boga častiti, ali da ga ni treba častiti, sta dani popolnoma na izbiro. Brezmejna svoboda misli in razširjanja misli.«
       
Na tem načelu zgrajena država je nujno krivična Cerkvi, ki se zaveda, da je od Boga ustanovljena, popolna pravna družba, ki ima svoje pravice neodvisno od države. Po načelih take države pa bi cerkvene pravice bile odvisne od države. V vprašanjih zakona, šole, vzgoje, mora v tem sistemu priti do bojev med Cerkvijo in državo; ti boji se navadno tako končajo, da Cerkev, ki ima manj človeških sredstev, podleže državi, ki je močnejša.
        
Kljub fizični premoči pa je tak državni sistem zmoten, ker je zgrajen na napačnem načelu nebrzdane svobode ljudi. Ta svoboda ni nikakšna dobrina, temveč nasprotno vir in začetek mnogoterega zla. Zato obsoja nebrzdano svobodo človeka že sama pamet pa tudi Cerkev.
         

Nadčlovek in popolni človek (Dr. Ivan Janežič, 1904)

"Nadčlovek"

v moderni spekulaciji
in "popolni človek" po krščanskem naziranju.

Dr. Ivan Janežič, 1904

         
Resnica ima povsod svoje nasprotnike; eni iz nevednosti tavajo v zmoti, drugi iz hudobije zagovarjajo laž. Resnica pa je kakor solnce, vedno svetla sama po sebi, a zmota in laž jo često zakrivata, kakor megle zakrivajo solnce.
     
Vso resnico ima in brani Cerkev, ki nezmotljiva uči preproste in vodi vednostno spoznavanje.
    
V tej razpravi bomo primerjali med seboj pojma „nadč1ovek“ in „popolni človek“, prvi pojem povzet iz blodne moderne spekulacije, drugi iz solnčnega krščanstva.
   

Pregled modroslovnih šol in sestavov

   
Vera in veda imata vsaka svoje polje delovanja, vendar se marsikje srečata; zlasti velja to za kraljico vseh ved, za filozofijo. Zato je vprašanje: v kakšnem razmerju sta modroslovje in vera?
   
Kmalu po Kristusu so stopili krščanski učeniki v boj s poganskimi modrijani, verska ideja je zmagovala; pri sv. Avguštinu že najdemo krščansko modrost v krasni obliki.
      
Srednji vek nam kaže tri vrste modroslovcev: Arabce, jude in kristjane; vsi ti so se več ali manj naslanjali na stare, zlasti na grške modrijane. Vsaka vrsta šteje med svojce veleume, a vendar se kmalu dvigne krščansko modroslovje na vrhunec, po vsebini in obliki se je najbolje izpopolnilo in, kar je poleg tega velikega pomena, bilo je bistveno enotno in skupno vsem narodom.
         
Verski boji ob koncu srednjega veka so ovirali in ponekoliko celo zadušili modroslovsko delovanje. Le polagoma se je dvigala stavba modroslovskih ved iz razvalin, a enotna in splošna ni bila več, kakor prej. Res, da je imela skolastika velike učenjake tudi še v tem času, vendar njih vpliv ni več segal čez ves krščanski svet.
     
Versko ločeni narodi so si snovali svoje modroslovske šole, povsem različne in nasprotne krščanski filozofiji.
       
Po vatikanskem cerkvenem zboru in posebno še po prizadevanju Leona XIII. se je začelo krščansko modroslovje zopet živahneje razvijati in nam daje veselo nado boljših dni. Saj pa je tudi skrajnji čas!
   
Če pogledamo dolge vrste današnjih modrijanov, moramo žal priznati, da večina med njimi modruje brez ozira na pravo vero ali celo veri nasproti.
      
Skupne modroslovske vede med brezverskimi filozofi ni, o tem sami radi tožijo; še stalne šole z večjo veljavo nimajo, kakršne so bile pri Grkih stoiška, peripatetiška, novoplatonska ali v srednjem veku tomistična in Skotova šola.
    
Kant uživa sicer veliko spoštovanje, a v modrovanju ne gredo za njim; med njim in njegovimi učenci zijajo načelna in bistvena nasprotstva. Tako je zasnoval n. pr. Fichte: subjektivni idealizem, Schelling: objektivni idealizem, za tem Hegel: logiški idealizem. Nasproti brani Herbart svoj realizem, in Schopenhauer je pesimist itd. Seveda je končna točka razvoja pri vseh teh sestavih materializem ali panteizem.
    
Velika je res zmeda med brezverskimi modrci, nasprotja in protislovja obilna, vendar je mogoče zaslediti semtertja nekaj skupnega, ko se večje število takih adeptov zapiše kakemu bolj odličnemu voditelju. Če tudi je to le začasno vendar je le nekaj in tako lahko sledimo neke struje v nemirnem valovanju modernega modrovanja. Tako je nekaj časa gospodoval Darwin in tako zdaj kvišku sili Nietzsche.
      

Friderik Nietzsche

      
se je porodil 14. oktobra 1844 v mestu Röcken pri Lützen kot sin luteranskega pastorja, ki je imel več otrok. Rodovina pa je prišla iz kraljestva poljskega in se prišteva med plemstvo. Nietzsche se je zavedal tega plemstva in je bil ponosen nanje. Tako je imel navado reči v slučaju, da se mu ni verjelo na besedo: „ein Graf Niecky lügt nicht.“ Ta posebnost se ga je vedno držala v ponašanju in v mišljenju in je neka podlaga v krvi za njegov aristokratski individualizem in njegovo „gosposko moralo“.
      
Njegov oče je bil ortodoksen protestant in je svoje otroke odgojeval natanko po luteranski veri. Mladi Nietzsche je šel v šolo veren mladič.
      
V tistem času, ko se je šolal na gimnaziji, je prišel darvinizem na svet. L. 1859. je izdal Darwin svojo knjigo: „o postanku vrst po naravnem izboru.“ Ta knjiga je provzročila mogočno gibanje med učenim svetom in tudi Nietzsche se ni mogel ubraniti nje vpliva. Globoko mu je obtičalo v duhu in pri vsaki ugodni priliki je prišel njegov darvinizem na dan.
     
Tedaj je prišel Nietzsche na vseučilišče v Bonn in pozneje v Lipsijo, v letih 1864—67. Na vseučilišču je izgubil vso vero, postal je nemiren in začel je iskati namestka za izgubljeno vero.
     
Darvinizem tistega časa še ni bil sposoben za modroslovske spekulacije, zato je moral Nietzsche iskati si drugod pametne podlage za svoje življenje.
        
Njegova stroka na vseučilišču je bila klasična filologija, ker ga je zlasti zanimalo grško bajeslovje; in kolikor bolj je pojemala vera, toliko bolj goreče je srkal vase mitične bajke. Ne motimo se, ako trdimo, da so mu ti grški bogovi in heroi hodili na misel, ko je stvarjal pozneje svojega „nadčloveka“. Spisal je nekaj o tem predmetu in skoro po vseh njegovih spisih se najdejo sledovi grške mitologije.
     
Njegova domišljija je bila polna teh bajeslovnih slik in podob, a njegovo srce je ostalo prazno. V tej zadregi naleti slučajno pri nekem starinarju v Lipsiji na filozofijo Schopenhauerjevo. V letih 1865—67 je vso prebral in premislil in zazdela se mu je pripravna za vodnico v življenju. Sestavil si je kmalu po Schopenhauerjevih naukih nekak vzor „der Schopenhauer’sche Mensch“, kakor ga imenuje in tako živeti se mu je zdelo modro.
     
Ta vzorec je pozneje nekoliko prenaredil in postal je njegov: „nadčlovek„.
       
Leta 1867. je dobil profesuro klasične filologije v Baselu, kjer je deloval s prestanki do leta 1879. Poleg svoje stroke se je z vnemo bavil z modroslovjem. V ta čas, ki ga imenujemo prvo dobo njegovega modroslovnega razvoja, spadajo tale dela : „Geburt der Tragödie“; „Unzeitgemässe Betrachtungen“; „David Strauss“; „Vom Nutzen und Nachteil der Historie fürs Leben“; „Schopenhauer als Erzieher“; „Richard Wagner in Bayreuth“.
    
Nietzsche je bil slabotnega zdravja, zato je moral večkrat prositi odpusta in iskati zdravja po svetu. Rad je bival v Italiji. Leta 1879. je zapustil profesorsko službo in je stopil v pokoj. Odsihmal je živel in delal le za svojega „nadčloveka“.
   
Za časa svojega bivanja v Baselu se je bil seznanil Nietzsche z Rihardom Wagnerjem. Zahajal je pogosto v Wagnerjevo družino in se mnogo razgovarjal ž njim o modroslovskih in leposlovnih rečeh.
      
Ta Rihard Wagner je znamenit mož med Nemci, slovi najbolj kot preosnovatelj glasbe pa tudi kot filozof in estetik je na imenu.
     
Že leta 1849 je razvijal v svojih spisih misel ustvariti „močnega in lepega človeka“ in sicer s pomočjo tragiške godbe, katera naj preobrne moderno kulturo in s kulturo človeka. Godba je Wagnerju središče kulturnega življenja.
     
Močno so ugajale profesorju Nietzscheju te ideje in ves je gorel za Wagnerja. Pozneje se je to navdušenje ohladilo, a podoba „lepega in močnega človeka“ je ostala v njegovem duhu in se kaže na njegovem „nadč1oveku“. Vse je kazalo, da Nietzsche najde svoj namestek za izgubljeno vero v teh virih, kakor smo jih opisali. Pa ni se zgodilo. Kje je vzrok?
     
Iz verskih razlogov je lahko umeti, da vse te omame ne uteše srca, vendar je na drugo stran žalostna resnica, da mnogi obvise in poginejo v mrežah pesimizma. Nietzscheju ni zadostovala Schopenhauerjeva filozofija, čemur se ne čudimo; ker ta pesimizem more biti po ukusu kakega starega čmernega mizantropa, nikakor pa se ne priklada mlademu, delavnemu, reformatoričnemu duhu.
    
Vrhu tega je bister um Nietzschejev moral opaziti razne in velike hibe Schopenhauerjevega sestava in njegov filozofični genij tega ni mogel mirno prenašati.
   
Kaj je bil vzrok razpora z Wagnerjem, ni tako očitno, a brez dvoma niso uspehi Wagnerjeve godbe odgovarjali pričakovanju Nietzschejevemu.
    
Glavni in zadnji vzrok, da se je ločil od svojih učiteljev, je pa njegov ponos. Kolikor bolj je spregledoval hibe in napake drugih, toliko bolj se je čutil samega sebe, da, prišlo je tako daleč, da ni poleg sebe nobenega več vpošteval. Vse to se bere med vrsticami vseh njegovih spisov iz te druge in poznejše dobe. Mislil si je: ako morejo Fichte, Herbart idr. imeti svoje sisteme, zakaj bi jaz tega ne mogel ali ne smel.
    
Vse to je razvito v spisih od leta 1878—82. Ti spisi so po vrsti: Menschliches Allzumenschliches; Vermischte Meinungen und Sprüche; der Wanderer und sein Schatten; Morgenröte. S tem si je zgradil most do samostojnega modroslovca in reformatorja.
    
Ker je Nietzsche videl, da je Schopenhauerjeva filozofija le trhla podlaga modrovanja, si je moral napraviti drugo. A kje jo vzeti?
     
Tu mu pride zopet na um darvinizem, ki je bil do tedaj že mogočno napredoval in tudi že prestopil v tempelj modroslovcev. „Evolucija, descendenca“, to so imenitne reči, imajo čudno moč in se prikladajo njegovemu zistemu kakor nalašč. Vse se da lepo razložiti s pomočjo teh moči in teh sistemov. Zadovoljen sam s seboj je ustvaril profesov Nietzsche „nadčloveka“.
        

"Nadčlovek"

      
Po Darwinu se razvijajo vse stvari tako, da popolneje izhajajo iz manj popolnih. Prav tako naj se je razvil tudi človek. Pri človeku pa še ni konec razvijanja, ker so iste moči še pri delu, torej morajo po evolucijski teoriji ustvariti novih še popolnejših stvari, in to bitje, ki se tem potom razvije iz človeka, imenuje Nietzsche „nadčloveka.“ Kakšne lastnosti mu prideva naš filozof? Iz njegovih spsisov posnamemo te-le:
      
a) telesno je junak, močan, gibčen, poln življenja in tvornih sil,
    
b) po duhu je zvijačen, premeten, iznajdljiv ter si zna pomagati v sleherni sili,
      
c) po značaju je silovit, gospodljiv, krvoločen in hoče, da vselej obvelja njegova.
        
To je podoba tigra in res rabi Nietzsche za ta svoj ideal izraz: „die blonde Bestie“. Zadnja lastnost se zdi, da mu je bistvena, ker prišteva med „nadljudi“ tudi sebe, ko je bil telesno slaboten, pa ni odnehal in ne se vdal nikomur.
       
Za naš namen, ki primerjamo „nadčloveka“ s „popolnim človekom“, je potrebno vedeti, kakšna pravila in navodila za življenje je postavil Nietzsche svojim „nadljudem“ ali kakšna je  morala nadčlovekova.
       
Po njegovem nauku je morala: „Die Lehre von Herrschaftsverbältnissen, unter denen das Phänomen Leben entsteht.“
      
Življenje, katero ima tu v mislih, je le telesno življenje, ker druzega Nietzsche ne pozna. Govori sicer večkrat o duši in o dušah v človeku, pa odločno taji dušo kot duhovno bitje; njemu je duša: „ein Gesellschaftsbau der Triebe und Affekte“ in telo: „ein Gesellschaftsbau vieler Seelen.“
         
Nietzschejeva morala je po tej opredelbi pač zelo obsežna; saj n. pr. spada v to moralo, če koklja pišče izvali. Razvidno je, da se iz te definicije ne da kaj konkretnega izpeljati, zato je tudi Nietzsche po drugi poti prišel do moralnih pojmov in pravil.
     
Kot radikalen reformator je najprej presodil dosedanje morale in je našel, da ne veljajo nič; najslabša pa je po njegovem mnenju katoliška morala, ker je najbolj kriva, da se „nadčlovek“ ne more prav razviti.
        
To se bere po njegovih spisih iz III. dobe (1882 — 89): Fröhliche Wissenschaft; Also sprach Zarathustra; Jenseits von Gut und Bös ; Zur Genealogie der Moral. V knjigi: „Fall Wagner“ in „Götzendämmerung“ se skuša otresti prijatelja Wagnerja.
         
Sklep tega modrovanja je bil na kratko ta, da je Nietzsche spoznal in kot aksiom proglasil to dvoje: „nič ni res“ in „vse je dovoljeno.“
         
Tako je zašel med skeptike, kar pa ni nič novega, ker skeptikov je bilo že pred njim več, a za Nietzscheja kot reformatorja morale to ni bilo brez pomena. Skepsa je negativna podlaga vsake vede in na tako podlago se ne more postaviti noben pozitivni zistem, to je Nietzsche sprevidel in po moči skušal popraviti. Najprej pravi, da ta aksiom: „nič ni res“ velja le za dosedanje etike in morale, ki nimajo več veljavnih resnic.
       
Po njegovem nauku v zmislu evolucije ni nič stalnega, torej tudi resnica ni stalna. Za ljudi kake dobe je kaj resnica, a za drugo poznejšo dobo pa je vse kaj druzega resnica. Tako so principi in zakoni etike in morale nekdaj utegnili imeti kaj resnice v sebi, a danes se je to vse preživelo, je ob moč in veljavo. Treba je torej poiskati novih resnic s pomočjo evolucije in tega dela se je lotil Nietzsche.
      
Kaj je našel?
     
Prvo je spoznal to, da morajo biti dve vrsti morale, ker so po njegovem nauku dvoje vrste ljudje: „gospodje“ in „sužnji.“ Za sužnje bi še zadostovala stara morala, če se privzame zraven še ta nova dolžnost, da se morajo „sužnji“ proti „gospodom“ vselej primerno vesti; zato Nietzsche kar na kratko krščansko moralo imenuje „suženjsko moralo.“ Tej nasproti pa je postavil novo svojo „gosposko moralo“. (Herrenmoral.)
           
O tej kot novi in dosihmal še ne poznati moramo kaj izvedeti. To nam razlaga v svojih spisih: „Zur Genealogie der Moral“; „Jenseits von Gut und Böse“; in „Wille zur Macht.“
           
Na vprašanje: zakaj je človek na svetu? Nietzsche odgovarja: zato, da rase. Rase pa človek le, dokler živi, zato mora najpreje skrbeti za življenje. In kaj je življenje? Življenje pa ni nič druzega ko „volja do moči“ (Wille zur Macht). S tem smo prišli do temeljnega principa vse Nietzschejeve filozofije in morale.
          
„Volja do moči“. Ta pojem ima iz Schopenhauerja, ker njegovo delo: „Die Welt als Wille und Vorstellung“ porablja take pojme; seveda Nietzsche ni ostal pri tem, ampak prikrojil si ga je po svoje. Vedeti moramo, da Nietzschejeva „volja“ ni naša prosta volja, ker on ne pozna ne proste, ne neproste volje; njegova „volja“ so strasti in nagoni v človeku ali njih skupina, z eno besedo to, kar imenujemo poželenje.
          
„Volja do moči“ bi se torej po naše reklo: poželjivost mora vladati. „Nadčlovek“ svojih strasti ne brzda, nasproti želi in pomaga jim do zmage. To zmagovanje „volje“ je pravo življenje „nadljudi“; in take zmage so po tej morali dobra dela. Nasprotni pojem je šibko ali slabotno, kar je torej moralno slabo.
       
Očitno je, da je s takimi principi Nietzsche moral priti v navskrižje s pravili in zakoni stare morale. Tej sitnosti se izogne z drugim delom aksioma : „vse je dovoljeno.“ Za „nadčloveka“ ni nobene veljavne postave, da bi se temu delovanju „volje do moči“ mogla ustavljati. Sicer tudi Nietzschejevi učenci ne bodo brez pravil in brez zakonov, a napravili si jih bodo sami, kakor jim bode prav kazalo Zato jim mojster podeli neko čudotvorno moč, s katero je bil napolnjen tudi sam, namreč moč „stvariti“. Razne reči morajo ustvariti njegovi učenci, posebno pa morajo biti „werteschaffend.“ Nietzsche ima pred očmi veljavo in pomen besedi in načel, ki so bila dosihmal splošno priznana, katera pa za nadljudi ne veljajo več in na mesto katerih je treba postaviti druge. Ker je pa težko najti primernih besedi, je sicer rabil stare izraze, pa jim je podtikal druge pomene: in to ponarejanje je imenoval „die Umwertung der Werte“.
       
Tako si bo „nadčlovek“ napravil svojo vero in svojo moralko, ki bo vselej soglašala z „voljo do moči“. V ta namen so narejene že zgoraj omenjene opredelbe moralke, duše, telesa, volje, dobro = močno, slabo = šibko. Tako mu je psihologija — morfologija ali nauk razvoja „volje do moči“.
      
Razmerje moža do žene, kakor ga je postavilo krščanstvo, mu ne ugaja, on zagovarja staro pogansko razmerje, kjer je žena možu sužnja.
    
Tudi razmerje narodov kot enakopravnih družin med seboj mu ni všeč, vendar jih ne loči kot Grke in barbare, ampak eni so mu „die zeugenden, die gebenden“, drugi pa „die empfangenden, gebärenden“.
      
Nietzschejev „nadčlovek“ je aristokrat in se ne peča z nižjim ljudstvom, katero „smrdi“ in je „umazano“; zato je staro pogansko načelo „odi profanum vulgus et arceo“ zopet spravil v veljavo.
      
Poleg tega je egoist, ki ne pozna usmiljenja in ljubezni. Sicer meni, da bodo „nadljudje“ tudi dobrote delili, če ne iz ljubezni, pa zato, ker jim bo to dajalo užitek.
       
Trd mora biti „nadčlovek“ in sam vase zaprt in zapet. Stori naj sam, kar more, pa tudi nasledke svojih činov mora nositi sam. Odgovornost odklanjati ali valiti na druge rame ni po gosposki morali.
      
To je Nietzschejev „nadčlovek“. Podoba ta nikakor ni svetla, ne prijazna in ne vabljiva. To je črno, odurno, trdo bitje ta nadčlovek v svojih lastnostih in hudobno v svojem delovanju, zato mu je Nietzsche dal pravo ime, ko ga je v svojem zadnjem delu postavil na svet kot Antikrista. — — —
           
Oglejmo si sedaj, kako umeva človeka in njega razvoj do popolnosti krščanstvo!
      

"Popolni človek."

              
Človek je najpopolnejša stvar vidnega sveta, je zveza duše s telesom.
      
Popolnost je tisto stanje, katero je za človeka najboljše, ali tisto stanje, v katerem človeku ne manjka nobene vrste prednosti.
         
Popoln človek je torej tisti, ki ima vse dušne in telesne prednosti, kakor jih zahteva narava človekova.
       
Človek pa ni mrtev kip, marveč živo bitje, zato moramo vpoštevati tudi njegovo delovanje. Ozirali se bodemo tukaj samo na moralno delovanje.
     
Moralno delovanje človekovo je delovanje najvišje vrste, ker se ozira in nanaša na najvišji cilj ali smoter.
         
Popolnost delovanja se meri po vrednosti (vplivu) z ozirom na cilj. Tem popolnejše je delovanje čim bolj dosega cilj.
        
Poznati nam je treba cilj človekov. Vera nas uči, da je cilj človekov nadnaraven, ki ga človek celotno doseže po smrti v nebesih, deloma pa že tukaj na zemlji v teku življenja.
        
Nadnaravni zadnji cilj človekov je gledati Boga v obličje, ga ljubiti in se radovati tega na veke, tako kaže vera posmrtni cilj. Na zemlji pa je človekov nadnaravni cilj spoznanje božje in ljubezen božja ter veselje, ki se razliva v dušo iz tega spoznanja in božje ljubezni.
     
Pamet nam sicer tega ne more razodeti, toliko pa vendar lahko spozna, da zadnji cilj človekov ne more bit v minljivih stvareh, ampak nad njimi v stvarniku; ker zadnji cilj mora biti vreden tega imena in obenem vsakemu človeku dosegljiv. To pa je edino le res, ako je zadnji cilj Bog in sicer tako, kakor ga nam predstavlja vera.
         
Ta cilj mora skušati človek doseči s svojim moralnim delovanjem. Kolikor bliže kako delo dovede človeka do zadnjega cilja, toliko popolnejše je. Za nadnaravni cilj treba nadnaravnih pomočkov. Teh nam je Bog obilno podaril, ki nam je dal vero in zakramente, posvečujočo milost z nadnaravnimi krepostimi, čednostimi in darovi in nam vrhutega še pomaga z dejansko milostjo pri vsakem dobrem delu.
      
Preskrbljen je torej človek z vsem; ako hoče, tudi more doseči svoj namen, biti popoln.
    
Cilj je v vsakem slučaju nagib (causa motiva) za smotreno delujočegu človeka; posebno velja to o zadnjem cilju (finis ultimus).
           
Cilj kot nagib vpliva na voljo človekovo moralno, ne fizično; zato ga mora človek v se sprejeti ali spoznati, ker še le spoznane dobrine ganejo našo voljo. Zato je prva reč: spoznavati Boga kot zadnji cilj človekov.
      
Spoznavanje Boga se vrši deloma po naravni, deloma po nadnaravni poti; veda in vera sodelujeta.
        
Ena gotova mera, dasi minimalna, je potrebna v spoznanju Boga kot zadnjega cilja, da sploh more človek za njim težiti.
     
Spoznavanje cilja je še le pogoj delovanja naše volje po reku: nil volitum, nisi praecognitum.
         
Spoznane reči raznovrstno delujejo na voljo našo; vendar je v gospostvu volje, da teži in prepeni po dobrem. Od tod pride, da si volja izbira za cilj le dobre predmete, in dobrina teh reči jo vleče in nagiblje, da se trudi jih doseči.
       
Naš razum torej mora pokazati volji zadnji cilj kot dobrina in sicer kot najvišje dobro, potem je volji zadostnen in izdaten nagib.
      
Bog je naj višje dobro, to trdita vera in pamet, torej je Bog pravi predmet, da potegne voljo k sebi.
        
To hotenje in teženje volje za dobrim imenujemo ljubezen.
        
Ljubezen pa je dvojna: ena je čista ljubezen (amor benevolentiae), druga je želeča ljubezen (amor concupiscentiae).
        
Želeča ljubezen ljubi predmet (osebo ali reč), ker ima ali pričakuje od njega koristi in veselja, čista ljubezen pa ga rada ima brez takih ozirov zato, ker je sam na sebi dober.
         
Bog je predmet obojne ljubezni, to je razvidno. Prav tako je gotovo, da je cena čiste ljubezni večja kakor pa cena nepopolne želeče ljubezni; dejanje čiste ljubezni je najvišje in najpopolnejše pri človeku.
       
Popolnost človekova je torej v čisti ljubezni.
       
Ker je popolno stanje, zato se mora človek stalno obdržati v ljubezni, a nemogoče je vedno obujati dejanja take ljubezni, zato je Bog podaril človeku s posvečujočo milostjo nadnaravne bogodane (vlite) čednosti kot stalna počela, katera s posvečujočo milostjo tvorijo stanje popolnosti v človeku.
       
Te tako potrebne in imenitne bogodane čednosti dobi otrok pri sv. krstu s posvečujočo milostjo vred brez lastnega sodelovanja..
         
Odrasli neverniki in kristjani v smrtnem grehu pa se morajo pripraviti za sprejem tako dragocenih darov božjih.
       
Redna priprava je ena in ista s pripravo za vreden prejem zakramenta sv. krsta oziroma sv. pokore, kakor je od sv. cerkve določena.
        
A vsakemu in vselej ni ta pot odprta, ker nima prilike sprejeti sv. zakramenta, kaj pa naj stori človek v taki sili in zadregi?
       
V taki sili je izredna pot ravno dejanje čiste ljubezni, ki pa mora biti, kakor pravijo bogoslovci, čez vse velika, (appretiative summu), to se pravi, da v tem trenutku človek spozna in ceni Boga kot najvišje dobro in je zato pripravljen za Boga vse dati in vse pretrpeti. V istem hipu, ko človek to sklene, napolni milost božja njegovo srce in človek postane popoln.
       
Ker je to izredna pot opravičiti se, mora imeti človek seveda tudi voljo porabiti redne pomočke, kadar mu bo mogoče.
   
Tako dejanje popolne ljubezni napravi v človeku prave čudeže. Kakor smo videli, ga v hipu opraviči: izžene smrtne grehe iz srca, napolni dušo z milostjo in čednostimi, da mu posinovstvo božje, odkaže mu delež v nebesih in množica drugih darov se usuje nad človeka. Duša občuti pri tem posebno veselje, kar spada k popolni sreči in je neki predokus nebes.
     
Tako dejanje je res popolno, ker zedinjuje v sebi vse druge prednosti, kakor svetli solnčni žarek vse barve mavrične.
      
To je cilj, ki je res človeka vreden in je, kakor smo videli, vsem dosežen.
      

*   *   *

       
K sklepu primerimo na kratko „nadčloveka“ s „popolnim človekom“.
     
Oba težita po napredku, popolnosti, a „nadčlovek“ išče te le v fizičnih prednostih, popolnost krščanska pa je zlasti v duhovnih in nadnaravnih prednostih. Dalje hoče Nietzsche ločiti „gospode“ od „sužnjev“; cerkev pa ljubi vse, vse kliče k popolnosti in bavi se z vsako osebo posebej in jo izkuša dovesti do cilja.
       
Nietzsche ima malo nade res doseči svojega „nadčloveka“, ker je temelj njegov v darvinizmu, a le ta je v celoti nevzdržljiv in zgodovinski razvoj mu je nasproten. Popolnost človekova pa, kakor jo pojmuje krščanstvo, stoji na najbolj varnih tleh božjih naredb, in vse vrste svetnikov v nebesih in pravičnih kristjanov na zemlji so nam priče naših naukov.
         
Ako zmagajo Nietzschejevi nazori, se povrne človeški rod nazaj v poganstvo; ako pa zavlada splošno krščansko naziranje, bi bila ta zmaga predhodnica boljših časov, ožarjena znanivka lepših dni!

"Novo krščansko gibanje" iz članka "Stara in nova pota k resnici"

"Novo krščansko gibanje"

Iz članka: Stara in nova pota k resnici

    

Dr. Aleš Ušeničnik, 1904

     
Kaj more in česa ne more sama zase moderna apologetika, to nam jasno kaže Francija. Zato nam ne bodo zamerili cenjeni čitatelji, če tu povzamemo eno poglavje iz zanimive kjige znanega francoskega pisatelja Feliksa Kleina. Feliks Klein je pravzaprav početnik amerikanizma na Francoskem in velik optimist, ki mu je simpatičen vsak, če je le sploh še kaj resnobe v njem. Ni se torej bati, da bi zmanjšaval uspehe modernih struj. Kako opisuje Klein verski probud na Francoskem pod vplivom modernih apologetov? Povzemimo nekatere misli!
       
Zadnje desetletje prešlega veka se je začelo tuintam, zlasti pa na Francoskem, novo versko gibanje. Feliks Klein je nazval to gibanje „novokrščansko“ (neochretien). Drugi imenujejo zastopnike novih struj idealiste, literarne kristjane, pozitivce, brate novega življenja, tolstojance . . . Imen je toliko zato, ker struja vleče s seboj najrazličnejše elemente. Tu so možje, ki imajo samo toliko verskega na sebi, da jih zanima „duša in nje usoda“. Drugi govore z ljubeznijo o lepoti krščanske morale, dasi ne priznavajo nje osnov, spoštujejo celo dogme, a ne verujejo vanje. Še drugi trdijo naravnost, da je krščanstvo absolutno potrebno; dodevajo celo, da je potrebna tudi Cerkev, ker le ona mora vzdržati, ohraniti in razširiti transcendentno krščansko moralo in religijo.
      
Skupni izvor tega mnogostrujnega gibanja je v duši človeštva. Človeška duša se naveliča sčasoma vsakega materializma in se dviga zopet in zopet k idealizmu. Na Francoskem se je javil v zadnjem veku materializem v dvojni obliki, v literarni kot naturalizem, v filozofiji kot pozitivizem. Na obeh poljih se je pregnal in nastala je reakcija.
  
Naturalizem je zabredel v cinizem in mladini se je začel gnusiti. Mladina, pravi Edvard Rod, se je odtrgala od Zola, vstal je naraščaj novoidealistov. Čimbolj so silili mladino v materijo, tembolj je zahrepenela po duhu. Zbudilo se je veselje za dušeslovje, in kdor odkritosrčno preučuje dušo, pravi Klein, ta že nekako „izprašuje vest“. Spoznali so, da je drama, ki se godi v srcih, resna in neskončnega pomena, a da ta pomen more razložiti le religija.
      
Pozitivizem je obstal tam, kjer se začno najvažnejša vprašanja. S suhim „ignoramus“, „ne vemo!“ je hotel odpraviti versko vprašanje. A to se mu je tako malo posrečilo, da je celo sam izkušal uvesti novo verstvo. Toda filozofija ne bo nikdar kratkomalo s svojim ukazom odpravila verskega vprašanja in religija pozitivizma ni zadovoljila duhov, ker ni mogla dati življenju zmisla. Zato so se pa resni miselci začeli zopet vračati h krščanstvu.
     
Seveda ta pot iz naturalizma in pozitivizma do polnega krščanstva ni tako lehka in kratka. Tako je umevno, da se to gibanje h krščanstvu ni v vseh dovršilo.
     
Nekateri so obstali že pri prvih korakih. Človeška modrost jim ni dala odgovora na prva življenska vprašanja, zato so se obrnili k religiji, morda jim religija da tolažilnejši odgovor. In res so se začudili, ko jim je religija začela tolmačiti zmisel življenja. (Opomniti je namreč, kakor pravi Klein, da mnogi mladi ljudje, vzgojeni v francoskih „laiških“ šolah, nimajo prav nobene ideje več o krščanstvu!) Začudili so se torej in niso več zasmehovali religije, marveč začeli so jo spoštovati in ljubiti. Ali je religija tudi resnična, tega se niso vpraševali, da je le lepa in dobra! Religija odgovarja na naj višja vprašanja; religija odkriva zmisel življenja; religija dviga srca v trpljenju; religija kaže v večnost življenja; religija zadovoljuje duha in srce. Kako ne bi spoštovali religije? Če je namen religije, kakor pravi Goethe, neizogibno človeku znosno storiti, katera religija bi se mogla primerjati s krščansko, ki imenuje Boga „našega očeta“ in moli: „zgodi se tvoja volja“! Religija je edina uteha ubogim trpinom. Religija je potrebna družbi. Brez religije je demokracija le sleparstvo! Le religija, pravi Henry Berenger, more dati demokraciji nravno smer, duha sočutja in žrtve, ono ljubezen do človeštva, ki je potrebna, če naj se zbližajo stanovi, omeji egoizem in zlomi premoč denarja!
     
A če vprašate, kaj je religija, vam bodo odgovorili: krščanska morala, evangelij, morala Jezusova. Celo Renan je priznal, da svet nikdar ne bo prišel preko Jezusa. To je izpoved vseh novokristjanov. Toda, če zopet vprašate: kaj pa dogme? Na dogme ne verujejo. Dogme so jim pretrde, preodurne, preabsolutne! A kaj je vera brez dogem? Desjardins, glavni predstavnik te struje, pravi, da bi dogme duhove ločile, a prvo, kar je potrebno, je skupna zavest o potrebi moralnega preporoda, zloga, edinstvo ljubezen. „Ni prvo verovati, ampak ljubiti. In kaj bomo verovali? To, kar zahteva ljubezen. Seveda v tem ni edinosti; kolikor oseb, toliko religij; a dolžnost je ena!“ Celo Klein mora priznati, da ni gotovo, ali veruje Desjardins sploh v Boga „Nebesa, pravi Desjardins, so v nas, v naši vesti, in Bog je naš notranji ideal, ki ga pridevamo vesoljstvu!“
       
Krščanstvo, krščanska morala potrebuje nekega organa, neke avktoritete, da jo hrani in čuva. Kako si mislijo to avktoriteto „novokristjani“? Cerkve nočejo! Cerkev uči dogme, in v cerkev dogem moderni človek ne more! Taka avktoriteta bodi gospostvo najboljših, aristokracija in sicer aristokracija duha. Duhovi, kakor Voltaire, Goethe, Lamartine, imajo največji vpliv na človeštvo. Seveda mora biti ta aristokracija, ki naj vodi človeštvo h krščanstvu, bolj moralne narave. Biti mora aristokracija njih, ki „verujejo v dolžnost“: filozofi, pesniki, učenci Platona, Kanta, vsi, ki so prepričani, da je mogoče ostvarjati dobro. Osnovala bi se „družba za moralno pomoč“, ki bi posegala v vse in povsod, kjer gre za pravico, za nravnost, za dobro! — —
       
Drugi „novokristjani“ so zopet prišli že dalje in priznavajo tudi potrebo Cerkve. Brez Cerkve ni rešitve! Niso pa prepričani o božji avktoriteti Cerkve. Cerkev, pravi Ed. Rod v knjigi „Sens de la vie“, je najboljši tolmač verskega čuvstvovanja, najmočnejša opora duši, ki valujejo po nji dvomi semtertja. Vse se menja, vse gineva, le Cerkev stoji neizpremenjena — utrjena po volji ljudi ali pa božji volji, kaj de to? — Cerkev slavi končno zmagoslavje nad vsemi nasprotniki, širi meje svojega kraljestva dalje in dalje in vzprejme v svoje naročje prej ali slej tudi najtrdovratnejše sovražnike. Cerkev je premagala shizme, herezije in nevero; premagala je gnile kali, ki so jo grozile uničiti; države so se porušile pred njo v prah; narode, ki so jo grdili, je podvrgla; ne boji se vede, katere relativna vrednost se lomi ob nje absolutnem nauku. Cerkev je središče vrtinca, nepremakljiva točka, ki krožijo okrog nje atomi. Da ubežimo bučečemu, uničujočemu viharju, stopimo v nje mirno zavetje!
         
Toda Klein priznava, da je takih novokristjanov malo. Še manj pa je onih, ki priznavajo božjo avktoriteto Cerkve, dasi niso popolni kristjani. Tak je na primer prvi predstavnik idealizma na Francoskem, De Vögue. De Vögue sicer misli, da se mora Cerkev prilagoditi modernim idejam, Notre-Dame, kakor pravi, Eiffelovemu stolpu, vendar je prepričan, da mora biti le Cerkev nravna voditeljica moderne družbe. — —
      
Velika večina „novokristjanovu je torej uverjena, da brez krščanstva ni rešitve, a krščanstvo, ki bi je vzprejeli, je krščanstvo brez dogem, brez Cerkve. Formula, ki označuje to teženje je — „laizacija krščanstva“. Feliks Klein meni, da zaslužijo ti novokristjani najodkritosrčnejše simpatije, češ da so ljudje „dobre vere in volje“. On misli, da jih bo mogoče priklicati na višine jasne vere. In sicer misli Klein, da ravno z moderno metodo. Novokristjani verujejo v dolžnost. Torej morajo verovati tudi v to, da tudi v kraljestvu misli vlada dolžnost, da smo odgovorni tudi za to, kaj mislimo. Z resnobo morajo potemtakem početi novo revizijo religije. Morda je tam, kjer so našli dobro, tudi resnično. Morda bodo celo opazili tesno vez, ki druži moralo in dogme. Zakaj bi kar a priori zametali dogme? Zakaj ne bi začeli preučavati tudi dogem? Morda bodo tam opazili resnice dvojne vrste, ene umske, druge nadumske, ki jih um ne more doumeti, a ki v njih tudi ne more uvideti nobenega nasprotja, resnice, ki vzvišeno in globoko tolmačijo zmisel in vrednost življenja. Tako bi novokristjani spoznali, da ginejo predsodki, nesporazumljenja. Dobili bi o božjem izvoru krščanstva tisto moralno izvestnost, ki sicer ni matematična razvidnost, a ki je v naši volji, v naših prirodnih nagnenjih in čuvstvih, v tem, kar imenuje Pascal, srce, zadostno utrjena, da moremo nanje osnovati svoje življenje. S ponižnostjo in molitvijo bi se dopolnil njih nravni preporod. Tako bi zopet našli vero izgubljeno. In če nimajo tega upanja, bi vsaj storili dolžnost, ker se imenujejo prijatelji dolžnosti!
         
 Tako nagovarja „novokristjane“ Klein. Ali jih bo pridobil?
        
Kdo ne vidi, da se je že doslej vse novokrščansko gibanje sukalo v struji moderne psihološke metode, ki je z modernimi skeptiki tudi sama skeptična in zato zameta staro apologetiko? In kam je dospelo to gibanje? Do formule: laizacija krščanstva! Toda ta formula je tudi formula vsega modernega masonstva in samo s to formulo je masonstvo proglasilo boj, ki sedaj divja v Franciji zoper katoliško Cerkev! Ali je to uspeh, vreden toliko truda in naporov? Nam se zdi, da ne! In če iščemo vzrokov za ta neuspeh, se nam zdi, da je eden prvih le ta, ker se je moderna francoska apologetika izvečine vdala skepticizmu naše dobe. Res da poudarja lepoto in harmonijo krščanstva, toda stare racionalne osnove krščanske vere tudi sama prezira in taji. Zato ne more privesti duhov do polnega krščanstva, temveč jih dovaja le do nekega moralnega čuvstvovanja, da ne lečemo sentimentalizma, brez jedra, brez moči. Tako „novokristjani“ žive v iluziji, da so kristjani, a njih delovanje je delovanje masonov! Kajpada so častne izjeme, a večina je taka.
      
Lahkomiselno je torej prezirljivo zapuščati stara pota in iskati novih, samo zato, ker so nova! Ko gre za večne cilje, ne odločuje novo ali staro, ampak odločuje le resnično in pravo!

       
    
Komentar
   
Ta odlomek na tem mestu predstavljamo zato, ker v njem Ušeničnik opiše nekaj, kar je danes na eni strani "pravilo" med t.i. "novus ordo katoličani" in na drugi strani gre za zelo podoben način tolmačenja krščanske oz. katoliške vloge v družbi v očeh t.i. nove ali alternativne desnice. Težava današnjega katoličana, ki se znajde bodisi na eni strani ali na drugi in je po srcu in dejanjih iskren, je pač v tem, da pristaja na liberalistično ali prostozidarsko razčlenitev posameznikovega delovanja, ki je politično in šele potem religiozno. Kar danes primanjkuje katoličanu je, da razume svoj katolicizem kot ideološki blok, ki ni zgolj del njegovega prepričanja in naravnanja, temveč je ideološka podstat, kot ideološka aktivna naravnanost v kateremkoli življenjskem vprašanju. Kristus terja totaliteto.
   
Zato je nepravilno misliti, da moramo katoličani nastopati najprej v nekem širokem bazenu npr. političnega prepričanja in šele potem v ožjem bazenu katolicizma in njegovih zahtev. Katolicizem mora biti prva in zadnja zahteva. Katolicizem ni družbena kozmetika ali udobna sentimentalnost, temveč je živa zahteva po spreminjanju osebe, družbe, politične in socialne strukture in konec koncev sveta samega. "Pridi k nam Tvoje kraljestvo", ni mrtva prošnja, temveč zahteva, da z božjo pomočjo terjamo gospostvo Kristusovo, tako na duhovni ravni, kot na povsem družbeni in državni ravni.
  
Mi ne moremo biti najprej konservativci, najprej Slovenci, najprej Evropejci in šele potem katoličani. Katolicizem ni del, temveč celota. Iz tega razloga moramo tudi katoliški nauk dojemati in izvrševati celovito, brez ustavljanja pred zahtevami družbe in dozdevnih zgodovinskih tokov. Slovenska zemlja in slovenski narod sta neizpodbitno katoliška, zato je nujno, da se katolicizem v svoji naravni in pravi obliki vrne in izvrši, da na tem koščku sveta zagospoduje Kristus Kralj.
       
Ave Christus Rex.